VSL sklep I Cp 792/2010

Jedro

Praviloma se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje drugačno stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige. Če tožbe ne vloži, se mora zapuščinski postopek končati glede na zemljiškoknjižne podatke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (1. točka izreka); dediča J. K., G. L. 4, L. je napotilo na pravdo, da zoper dediče S. K.,

M. K. in M. K., vsi Z. u. 7, L., vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino po pok. D. K. sodi nepremičnina na naslovu G. L, 4, L. – Š. – samostojno stanovanje s svojim vhodom (2. točka izreka). Odločilo je še, da je rok za vložitev tožbe 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa ter opozorilo, da bo sodišče, če v tem roku ne bo vložena ustrezna tožba, nadaljevalo zapuščinski postopek ne glede na zahtevek, glede katerega je bil izdan sklep o napotitvi na pravdo (3. točka izreka); zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v postavljenem roku vložena ustrezna tožba (4. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje dedič J. K. zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in napoti na pravdo dediče S. K., M. K. in M. K., podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče ni upoštevalo priložene pogodbe o gradbeni skupnosti z dne 21. 2. 1972 ter predpisa, na podlagi katerega je bila sklenjena. Navedena pogodba, ki so jo sklenili pritožnik, zapustnica in njun pokojni brat dr. V. K, je družbena pogodba civilnega prava. Za njo pa niso veljala splošna načela civilnega prava, ampak Temeljni zakon o stanovanjskih zadrugah (v nadaljevanju TZSZ). Pogodbene stranke so se dogovorile, da je namen, ki ga zasledujejo s pogodbo, zgraditev dveh vrstnih hiš, v katerih bodo tri samostojne stanovanjske enote. Določile so tudi prispevke vsake stranke. V. točka pogodbe določa, da pripada zapustnici v novo zgrajenih hišah samostojno stanovanje v izmeri 25,22 m2, ki sega delno v hišo št. 43, delno pa v hišo št. 44. Točka VII. pa določa, da pridobijo stranke z dovršitvijo hiš pravico do vknjižbe lastninske pravice na pripadajočem stanovanju. Določbe TZSZ, predvsem 119. člen, nakazujejo, da postane pogodbenik, ki je sezidal stanovanje kot družbenik, njegov lastnik že z dnem dograditve hiše, v kateri je stanovanje. To pomeni, da postane lastnik stanovanja že po samem zakonu, zaradi česar vknjižba lastninske pravice na stanovanjih, zgrajenih v gradbenih skupnostih, ni konstitutivni akt za nastanek lastninske pravice. Do vknjižbe etažne lastnine še ni prišlo, ker parceli, na katerih stojita hiši, še nista bili na novo izmerjeni tako, da bi bilo to možno. Do teh meritev je prišlo šele pred kratkim. Navedeno pa ne pomeni, da pok. D. K. ob svoji smrti še ni bila lastnica spornega stanovanja, ki se delno nahaja v hiši G. L. 2, delno pa v hiši G. L. 4. Pomeni samo, da vpis lastninske pravice na stanovanju zaradi dejanskih ovir še ni bil možen. To pa ni razlog, da bi lahko zapustnici zanikali lastninsko pravico na stanovanju, s tem pa tudi zanikali, da je stanovanje del njene zapuščine. Meni, da vse omenjene okoliščine kažejo, da je dejstvo, da stanovanje pokojne ni del zapuščine, manj verjetno kot nasprotno. Zato je treba napotiti na pravdo dediče, ki trdijo nasprotno, ne pa pritožnika.

Dediči dr. S. K., M. K. in dr. M. K. so na pritožbo odgovorili. Menijo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vsi pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je med dediči nastal spor, ali nepremičnina na naslovu G. L. 4, L. – Š. – samostojno stanovanje s svojim vhodom, spada v

zapuščino, v skladu s 1. točko 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) prekinilo zapuščinski postopek. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in se pridružuje njegovim razlogom, da je pravica J. K., ki zatrjuje drugačno stanje, kot je razvidno iz zemljiške knjige, manj verjetna. V skladu z določbo 213. člena ZD mora sodišče na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Zmotno je pritožnikovo stališče, da je glede na sklenjeno pogodbo o gradbeni skupnosti z dne 21. 2. 1972 ter določbe TZSZ, njegova pravica oziroma pravica zapustnice verjetnejša. Praviloma se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje drugačno stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige. Če tožbe ne vloži, se mora zapuščinski postopek končati glede na zemljiškoknjižne podatke (v obravnavanem primeru pokojna D. K. ni vpisana kot lastnica nepremičnine oziroma stanovanje na naslovu G. L. 4, Ljubljana, ki naj bi pripadalo zapustnici, sploh ni zemljiškoknjižno vpisano, saj na nepremičninah parc. št. A in parc. št. B oziroma sedaj B1, k.o. V., na katerih stojita hiši, v katerih se nahaja sporno stanovanje, obstaja solastnina, in ne etažna lastnina, pri čemer kot solastnica ni vknjižena zapustnica, temveč med drugim pritožnik ter sodediči, ki so nasprotovali temu, da sporno stanovanje spada v zapuščino), kar kaže na to, da dediči, ki so prerekali navedbe dediča J. K., in navajali, da so po sklepu o dedovanju po pokojem očetu dedovali ½ obeh nepremičnin, kar vključuje tudi ½ stanovanja, tudi ne bi imeli pravnega interesa za vložitev tožbe. S pogodbo o gradbeni skupnosti je bilo sicer določeno, da zapustnici pripada na novo zgrajenih hišah št. X in Y (sedaj G. L. 2 in 4) samostojno stanovanje v izmeri 25,22 m2, vendar pa 11. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) uzakonja domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je v zemljiško knjigo vpisan. Pritožnik bo lahko dokazoval, da to dejstvo, ki se po zakonu domneva, ne obstoji (4. odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kar ponovno dokazuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo njegovo pravico za manj verjetno.

Ker uveljavljanji pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranke niso priglasile.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2095/2011
• VSC sklep Cp 711/2013
• VSL sklep I Cp 3864/2009