VSL sklep I Cp 664/2010

Jedro

Domneva močnejše pravice po urejeni katastrski meji (2. odst. 77. čl. SPZ) je izpodbojna. To domnevo lahko izpodbija zainteresiran udeleženec, ki v zvezi s tem nosi trditveno in dokazno breme. Eden od razlogov za izpodbijanje te domneve je tudi obstoj močnejše pravice zaradi pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

Izrek

1. Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 30.6.2009 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 27.10.2009 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

A. Glede izpodbijanega sklepa, opr. št. N 73/2006 z dne 30.6.2009

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 30.6.2009 uredilo mejo med parcelo št. X1, ki je v lasti predlagateljice, parcelo št. Y1, ki je v lasti nasprotnega udeleženca, ter parcelama št. A1 in B1, last Š. F. in Š. M., vse parcele vpisane v k.o. L.. Odločilo je, da meja poteka od točke A v razdalji 5,8 m po obstoječi terasi do točke B, kot je razvidno iz skice terenske meritve geodeta J. D.. Odločilo je tudi, da znaša površina spornega mejnega prostora 5 m2, njegova vrednost pa glede na izjavo predlagateljice znaša 600,00 EUR, glede na izjavo nasprotnega udeleženca pa 1.500,00 EUR. Pri izreku o stroških je sodišče odločilo, da nosita skupne stroške tega postopka v višini 1.492,643 EUR oba udeleženca, vsak do 1/2.

Proti navedenemu sklepu z dne 30.6.2009 so predlagateljica, Š. M. in Š. F. vložili pritožbo, uveljavljali so vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da določi mejo med udeleženci postopka po liniji med točkami Y1 in Y2, kot so te točke označene na skici predmetne terenske meritve. Predlagali so tudi, da pritožbeno sodišče stroške tega pritožbenega postopka naloži nasprotnemu udeležencu. V obrazložitev so navedli, da sodišče ni ugotovilo nekaterih ključnih okoliščin za določitev meje. Iz skice izmere, ki je bila narejena leta 1989, je razvidno, da je meja med navedenima parcelama ravna, tako da se ravna črta nadaljuje glede na določeno mejo s sosednjimi nepremičninami, in ne kot zob, ki bi se zajedal v parcelo št. X1. Predlagateljica je teraso in garažo, na kateri se nahaja točka B, zgradila leta 1991 v dobri veri, še preden je nasprotni udeleženec postal lastnik nepremičnine parc. št. Y1, k.o. L.. Nasprotni udeleženec je torej že ob nakupu jasno vedel, da meja med nepremičninama ne more potekati po sredini terase predlagateljice. Sodišče ni pojasnilo, kako je možno, da je meja na skici izmere iz leta 1989 ravna črta, ponovna izmera izvedenca pa naj bi pokazala, da se nepremičnina s parc. št. Y1 zajeda z zobom v nepremičnino s parc. št. X1, k.o. L.. Nasprotni udeleženec je na poteku dejanske meje zgradil škarpo. Nelogično je, da bi nasprotni udeleženec zgradil škarpo tako, da bi zob njegovega zemljišča segal prek škarpe. Sporni prostor zavzema cca. 3 m2 in ne 5 m2. Sodišče bi moralo urediti mejo po zadnji mirni posesti, ker močnejša pravica nasprotnega udeleženca ni izkazana. Predlagateljica je pridobila lastninsko pravico od očeta, kateri ji je mejo v naravi tudi pokazal. Izpodbijani sklep se ne sklicuje na nobeno odločbo, niti upravnega organa, niti sodišča, zato ne gre za dokončno urejeno mejo. Predlagateljica in njeni pravni predniki so ves čas izvajali mirno posest na spornem delu nepremičnine, tako da meja dejansko poteka med točkama Y1 in Y2 na skici izmere. Sodišče sploh ni ugotovilo, ali je bila leta 1989 dejansko opravljena geodetska meritev na samem terenu. Sodišče je mejo uredilo tudi za udeleženca Š. F. in Š. M., ki ju je sicer vabilo na narok, vendar ju ni nikoli pritegnilo v postopek kot stranki. Udeleženca nista bila vabljena v postopek, sodišče jima ni vročilo nobene vloge v tem postopku, zato z njegovo vsebino nista bila seznanjena. Udeleženca tudi nikoli nista podala svojega soglasja za ureditev meje po močnejši pravici.

Nasprotni udeleženec je zoper navedeni sklep z dne 30.6.2009 vložil pritožbo glede odločitve o pravdnih stroških ter pritožbenemu sodišču predlagal, da napadeni sklep v njegovi tretji točki spremeni tako, da vse stroške zaradi krivde naloži v plačilo predlagateljici. Navaja, da z ničemer ni povzročil predmetnega postopka, temveč ga je povzročila predlagateljica sama. Meja je bila dokončno urejena že leta 1989, kar je predlagateljica vedela. Kljub temu je predlagateljica sezidala prizidek k stanovanjski hiši preko meja svoje parcele, na ta način pa je hotela pridobiti del zemljišča, ki ji ne gre. Predlagateljica poskuša s tem postopkom po lastni inerciji spreminjati dokončno urejeno mejo.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki. Nasprotni udeleženec je na pritožbo predlagateljice in udeležencev podal odgovor ter navedel, da predlagateljica namerno spregleda dejstvo, da gre pri skici izmere zgolj za skico. Na tej skici so podane vse mere oddaljenosti od objekta, ki bi jih predlagateljica lahko vsak trenutek izmerila. Meja je bila dokončno urejena v katastrskem postopku. Predlagateljica je svojo črno gradnjo postavila brez ustreznih dovoljenj. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano šele 1994, pri čemer takrat prizidka še ni bilo. Da bi se izognil nadaljnjim nezakonitim gradnjam, je nasprotni udeleženec moral postaviti ograjo. V naravi so že pred gradnjo obstajali mejniki, zato predlagateljici njen oče ni mogel pokazati druge meje. Nasprotni udeleženec je pridobil svoje zemljišče že leta 1989, zato so neresnične navedbe predlagateljice, da naj bi bilo vse zgrajeno, še preden je nasprotni udeleženec pridobil zemljišče. Mirne posesti ni bilo. Meja se ni premikala, temveč je predlagateljica zgolj premikala svojo nezakonito gradnjo na tujem zemljišču. Tudi Š. M. in Š.F. sta vedela za postopek, udeležila sta se obravnave na kraju samem, v njej sodelovala in potrdila mejo, kot sta jo ugotovila sodišče in izvedenec. Glede na navedeno nasprotni udeleženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep naslovnega sodišča.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu absolutnih kršitev v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni upoštevalo materialnopravnega izhodišča, kot je le-ta za ureditev meje predviden v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na podlagi dejstva, da je bila leta 1989 v katastrskem postopku dokončno urejena meja med parcelami predlagateljice (št. par. X1), nasprotnega udeleženca (št. par Y1) ter v točkah A in B dotikajočih se parcel last Š. F. in M. (par. št. B1, B2). Neutemeljene so sicer navedbe pritožnice, da takrat meja v katastrskem postopku ni bila dokončno urejena, ker v zvezi s tem ni bila izdana nobena upravna ali sodna odločba. Meje, ki so bile urejene po ureditvi v Zakonu o zemljiškem katastru, se lahko razglasijo za dokončne, če temeljijo na koordinatah zemljiško-katastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, ter če iz zapisnikov sledi, da so se lastniki strinjali z označeno mejo (1. odstavek 136. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin). V tem primeru izdaja upravne ali sodne odločbe ni pogoj za dokončnost meje. Po tako določeni meji se v skladu z 2. odstavkom 77. člena SPZ domneva močnejša pravica, ki je primarni kriterij za ureditev meje.

Vendar je sodišče pri ugotavljanju močnejše pravice popolnoma prezrlo, da je domneva močnejše pravice po urejeni katastrski meji po 2. odstavku 77. člena SPZ izpodbojna. To domnevo lahko izpodbija zainteresiran udeleženec, ki v zvezi s tem nosi trditveno in dokazno breme. Eden od razlogov za izpodbijanje te domneve je tudi obstoj močnejše pravice zaradi pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

Predlagateljica je ob vložitvi tožbe zatrjevala, da ima močnejšo pravico na podlagi gradnje na tujem svetu, upoštevaje določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki so veljala takrat, ko je prišlo do gradnje. Navedla je, da je bila ves čas v dobri veri, zemljišče je imela v mirni posesti, prejšnji lastnik parcele št. Y1 pa je za gradnjo vedel in ji ni nasprotoval. V zvezi s tem je predlagateljica predlagala izvedbo določenih dokazov. V primeru, če bi predlagateljica te trditve dokazala, bi bila podana močnejša pravica predlagateljice, zaradi česar bi bila domneva močnejše pravice po dokončno urejeni katastrski meji ovržena. Sodišče prve stopnje pa kljub temu postopka v tej smeri ni vodilo, predlaganih dokazov ni izvedlo ter se v izpodbijanem sklepu do trditev predlagateljice v zvezi z gradnjo na tujem svetu ni opredelilo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo, zato je pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ocenjuje namreč, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji. To bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je potrebno tudi, da ugovori nasprotnega udeleženca v zvezi z dobrovernostjo predlagateljice sploh še niso bili predmet obravnave. Kolikor bi te ugovore prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi poseglo v ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva (25. čl. Ustave). Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ugotavljati, ali je predlagateljica z gradnjo na tujem svetu pridobila lastninsko pravico, ter če posledično obstaja močnejša pravica predlagateljice. Nadalje bo moralo ugotoviti, ali se je zaradi tega premaknila sporna meja in kje sedaj poteka.

Posledica razveljavitve izpodbijanega sklepa je tudi razveljavitev stroškovne odločitve, tako na podlagi pritožbe predlagateljice kot na podlagi pritožbe nasprotnega udeleženca, ki sicer uveljavlja pritožbo zgolj zoper stroškovni del.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v novo sojenje, je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 37. členom ZNP pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.

B. Glede izpodbijanega sklepa z dne 27.10.2009

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 27.10.2009 odločilo, da je predlagateljica dolžna založiti manjkajoči predujem za opravljeno izvedensko delo izvedenca J. D. v višini 742,63 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila predlagateljica ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter nasprotnemu udeležencu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navedla je, da je sodišče že s sklepom, opr. št. N 73/2006 z dne 30.6.2009, odločilo, da stroške izvedenca nosita oba udeleženca, vsak do ene polovice. Sodišče je o stroških že odločilo. Ne gre za predujem, saj je postopek na prvi stopnji že zaključen, s tem pa je izvedeniško mnenje že opravljeno. Gre za odločitev o plačilu stroškov izvedenca. Zato se določba 36. člena ZNP ne more upoštevati, sodišče pa je z izpodbijanim sklepom ponovno odločilo o isti stvari.

Pritožba ni utemeljena.

Iz 36. člena ZNP sledi, da je predujem za delo izvedenca dolžan založiti predlagatelj. Če založeni znesek za poplačilo izvedenca ne zadostuje, je predlagatelj dolžan plačati razliko do celotnega zneska, saj ima on interes za izvedbo tega dokaza. Pri predmetnem pozivu sodišča na plačilo zneska 742,63 EUR ne gre za končno odločitev o stroških postopka, temveč za dolžnost predlagateljice, da med tekom sodnega postopka v celoti plača izvedeniško delo.

Neutemeljene so navedbe predlagateljice, da naj bi bil postopek na prvi stopnji že zaključen, o stroških pa že odločeno. Sodišče druge stopnje je namreč razveljavilo sklep, v katerem je bilo odločeno o stroških, ter zadevo vrnilo v postopek na prvo stopnjo. Sodišče prve stopnje bo v končni odločitvi o stroških postopka lahko naložilo nasprotnemu udeležencu, da mora predlagateljici povrniti del stroškov izvedeniškega dela, upoštevaje pravilo iz 139. člena ZNP.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 448/2010
• VSL sklep I Cp 3043/2009
• VSL sklep II Cp 1679/2015