VSL sklep I Cp 587/2010

Jedro

Edino pritožnica ima pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev, da so določene nepremičnine in premičnine, za katere iz uradnih evidenc izhaja, da so last zapustnika, skupno premoženje in da zato ne spadajo v celoti v zapuščino. Pravni interes pa je osnovni predpogoj za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede napotitve na pravdo M. B.) potrdi.

Dedinja M. B. krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (1. točka izreka); I. B. in Z. B. je napotilo na pravdo, da zoper M. B. in A. B. vložita tožbo na ugotovitev neveljavnosti zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 7. 11. 2006 (2. točka izreka); M. B. pa je napotilo na pravdo, da zoper I. B., Z. B. in A. B. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino po pok. I. B. ne sodi: ½ nepremičnin, vpisanih v vl. št. A1 ter A2, k.o. G., ½ osebnega avtomobila Subaru Impreza/Compact 1.6, reg. št. X1, ½ vrednostnih papirjev – delnic z oznako NF1N ter z oznako NF2R, ½ sredstev na bančnem računu št. , odprtem pri N., d.d., ½ orožja (kombinirane puške B. ter RP z risano cevjo ČZ B. 2) ter 1/3 motornega plovila RIS 480 F, reg. št. Y1, saj ta 1/2 oziroma 1/3 predstavlja premoženje zapustnikove vdove M. B., iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze med njo in zapustnikom (3. točka izreka). Odločilo je še, da je rok za vložitev tožbe 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa ter opozorilo, da v kolikor v tem roku ne bo vložena ustrezna tožba, bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo na pravdo (4. točka izreka); zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, v kolikor bo v tem roku vložena ustrezna tožba (5. točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje dedinja M. B.. Teoretična in praktična dognanja uveljavljajo stališče, da sodišče napoti na pravdo nasprotnika stranke, katere pravica se opira na zakonito domnevo. Na podlagi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Obstaja torej zakonska domneva, da je vse premoženje, ki sta ga zapustnik in njegova vdova pridobila z delom v času trajanja zakonske skupnosti, to je od leta 1980 dalje, njuno skupno premoženje, na katerem je dedinja M. B. pridobila solastninsko pravico do polovice. Pri mlajših zakoncih je pogosteje tako, da se pri pridobitvi skupnega premoženja lastninska pravica vpiše na oba zakonca. Pri starejših osebah pa temu ni bilo tako,

po tradiciji je bil kot lastnik vpisan moški. Stvarnopravni zakonik SPZ (11. člen, v nadaljevanju SPZ) res določa, da se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Obstaja torej konkurenca med SPZ in ZZZDR glede pridobitve lastništva na nepremičninah. Pri tem je po mnenju pritožnice pomemben čas pridobitve nepremičnega premoženja. Pri posameznih premičninah pa vpis lastninske pravice na dve osebi sploh ni možen ter podatki o lastništvu ne predstavljajo nobene zakonite domneve, saj za kaj takega ni nobene podlage v nobenem predpisu. Poleg tega sodediča I. in Z. B. sploh nista obrazložila, zakaj ne priznavata izločitvenega zahtevka pritožnice. Dedič Z. B. je celo izjavil, da obseg zapuščine sicer sploh ni sporen, če je oporoka zapustnika veljavna. Ti dve navedbi tega dediča sta si nasprotujoči oziroma iz obeh izhaja, da je moteča le oporoka zapustnika, ne pa prijavljeni obseg zapuščine. Glede ½ nepremičnine, vpisane v vl. št. A1, k.o. G., navaja, da je bila pridobljena na podlagi notarskega zapisa kupoprodajne pogodbe z dne 6. 10. 2003. Bila je torej pridobljena z delom v času trajanja zakonske skupnosti med zapustnikom in pritožnico. Pravica pritožnice je zato bolj verjetna od ugovora sodedičev, ki ji niso priznali izločitvenega zahtevka, ne da bi te svoje navedbe obrazložili. Osebni avto sta zapustnik in pritožnica kupila v letu 2001. V prometnem dovoljenju je kot lastnik lahko zapisana le ena oseba in po tradiciji je bil vpisan zapustnik. Zato je zopet njena pravica močnejša kot ugovori dedičev. Zapustnik in pritožnica sta imela vsak svoj bančni račun, saj enega bančnega računa ni mogoče odpreti na dve osebi. Denar pa sta imela skupen. Tudi v tem primeru je zato njena pravica močnejša kot ugovori sodedičev. Zapustnik in pritožnica sta bila oba lovca in sta skupaj s skupnimi sredstvi kupovala lovske puške. Tudi pritožnica ima orožni list, v katerem sta vpisani obe sporni puški. Tudi v tem primeru je zato treba šteti njeno pravico za bolj verjetno kot pa ugovore sodedičev. Motorno plovilo sta zakonca kupila leta 2004. Kot že povedano, pa je lahko motorno plovilo registrirano le na eno osebo, kar je bil seveda zapustnik. Ob tem še dodaja, da ni pravno logično, da sta sodediča I. in Z. B. priznala izločitveni zahtevek do 1/3 na tem plovilu A. B., ne pa tudi njegovi materi. Kar pomeni, da sta sodediča povsem nekritično priznavala oziroma prerekala izločitvene zahtevke. Tudi v tem primeru je upoštevaje domnevo iz 59. člena ZZZDR njena pravica bolj verjetna kot ugovori sodedičev. Upoštevaje vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sklep z dne 7. 12. 2009 razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sodedičem I. in Z. B. pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

Sodediči na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku po pokojnem I. B. ugotovilo, da med dediči obstaja spor o obsegu zapuščine, saj zapustnikova vdova trdi, da v zapuščino sodi le 1/2 premoženja, ki po podatkih smrtovnice sodi v zapuščino (izločala je 1/2 celotnega premoženja, razen motornega plovila, pri katerem je izločala 1/3), s čimer pa se zapustnikova sinova I. in Z. B. ne strinjata, saj sta na izrecno vprašanje, postavljeno s strani sodišča prve stopnje, izjavila, da njenega izločitvenega zahtevka ne priznavata. Res je sicer, da sodediča nista posebej obrazložila, zakaj prerekata izločitveni zahtevek, kot pravilno opozarja pritožnica,

vendar pa jima to po oceni pritožbenega sodišča niti ni bilo treba, glede na podatke v zapuščinskem spisu, ki izkazujejo zapustnikovo lastninsko pravico na izločanem premoženju. Če je med dediči spor o dejstvih ali uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, zapuščinsko sodišče po določbi 1. točke 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo. Odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo je glede na navedene ugotovitve in citirano zakonsko določilo pravilna.

Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se napoti na pravdo v smislu 213. člena ZD pritožnica, čeprav razlogi pritožbenega sodišča niso povsem enakim razlogom sodišča prve stopnje. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR velja, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje, po prvem odstavku 59. člena ZZZDR pa se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Glede na pritožničine navedbe, da sta skupaj z zapustnikom pridobila sporno premoženje z delom v času trajanja zakonske zveze, pritožbeno sodišče ob upoštevanju zakonske domneve o nastanku skupnega premoženja, ki izhaja iz citirane zakonske določbe, sicer ocenjuje pravico pritožnice za verjetnejšo. Vendar pa je treba kljub temu v konkretnem primeru, ko iz zemljiške knjige, priloženih listinskih dokazov in smrtovnice, ki je bila sestavljena po posredovanju podatkov iz strani pritožnice, izhaja, da je zapustnik do celote lastnik vsega spornega nepremičnega in premičnega premoženja, treba na pravdo napoti pritožnico in ne druge sodediče. Edino pritožnica ima namreč pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev, da so določene nepremičnine in premičnine, za katere sicer iz uradnih evidenc izhaja, da so last zapustnika, skupno premoženje in da zato ne spadajo v celoti v zapuščino. Pravni interes pa je osnovni predpogoj za vložitev tožbe. V primeru, da tožbe pritožnica ne bi vložila, bi se moral zapuščinski postopek končati glede na podatke v spisu. Ti pa dajejo podlago za zaključek, da spada celotno sporno premoženje v zapuščino. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati. Pritožnica je torej tista, ki bo morala v pravdi dokazati, kar zatrjuje, torej, da je polovica oziroma tretjina premoženja njenega, ker gre za premoženje, ki sta ga z zapustnikom pridobila v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi.

Ker uveljavljanji pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje glede napotitve na pravdo dedinje M. B. (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Stroške v zvezi s pritožbo mora kriti dedinja M. B. sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 163. člena ZD).

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3864/2009
• VSL sklep I Cp 1398/2014
• VSL sklep II Cp 144/2010