VSL sklep I Cp 924/2010

Jedro

Uvedba postopka po ZVEtL ni razlog za prekinitev postopka, v katerem tožnik uveljavlja stvarnopravna upravičenja. Pravila ZVEtL samo dopolnjujejo (in ne nadomeščajo) doslejšnje sodno varstvo in ni mogoče reči, da je (glede na trditveno podlago) klasično stvarnopravno varstvo izključeno ali morda zaradi specialne ureditve zadržano do odločitve po ZVEtL. Prav tako tudi ni mogoče reči, da se v postopku po ZVEtL rešujejo vprašanja, ki bi bila v razmerju do te pravde predhodne narave ter bi narekovala prekinitev postopka.

Izrek

1. Pritožba proti sklepu opr.št. P 1169/2009-I-274 z dne 9.12.2009 (sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka) se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke proti sklepu, opr. št. P 1169/2009-I-275 z dne 9.12.2009 (sklep o stroških) se ugodi ter se izpodbijani sklep v 2. točki spremeni tako, da se zahteva tretje in četrto tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

3. Tretja in četrta tožena stranka sta dolžni pritožnikom povrniti 118,05 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od prejema tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvo izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev tega pravdnega postopka.

Z drugo izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje najprej ustavilo postopek proti tretje in četrto toženi stranki zaradi umika tožbe. Z 2. točko izreka, ki ga pritožba izpodbija, je sodišče tožnikom naložilo, da so dolžni nerazdelno tretje in četrto toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 551,21 EUR.

Proti prvemu sklepu in proti 2. točki drugega sklepa vlagajo pritožbo tožniki. V obeh pritožbah uveljavljajo vse pritožbene razloge. V pritožbi proti sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog za prekinitev postopka, sodišču predlagajo, naj v skladu z 21. členom ZPP (1) predmetni pravdni postopek ustavi in zadevo odstopi v reševanje nepravdnemu sodišču. Sicer predlagajo, naj sodišče sklep spremeni tako, da bo predlogu za prekinitev ugodeno. V pritožbi proti sklepu o stroških pa predlagajo takšno spremembo, da se zahteva tretje in četrto tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Glede izpodbijanega sklepa o stroških pritožniki navajajo, da sta tretje in četrto tožena stranka odgovor na tožbo vložila že dne 19.11.2004. Takrat brez pooblaščenca. 13.7.2009 pa sta odgovor na tožbo s povsem isto vsebino vložila še po pooblaščencu. Pritožba meni, da tretja in četrto tožena stranka do stroškov za to drugo vlogo nista upravičeni.

V pritožbi proti sklepu o prekinitvi postopka pritožniki navajajo, da so primarno zahtevali ustavitev pravdnega postopka. Šele podredno je bila predlagana prekinitev postopka. Sodišče se s primarnim predlogom ni ukvarjalo. Pritožba se osredotoča na tiste razloge izpodbijanega sklepa, v katerih je navedeno, da se takšna zadeva, kot je obravnavana, od uveljavitve ZVEtL (2) vodijo v nepravdnem postopku. Po stališču pritožbe je zato nelogično, da sodišče tega postopka ni ustavilo, prav tako pa tudi, da ga ni vsaj prekinilo.

Pritožba proti sklepu o stroških je utemeljena, pritožba proti sklepu o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka pa ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka:

Predmet tega pritožbenega preizkusa je zgolj odločitev o tem, da se postopek ne prekine in ne odločitev o tem, da se zadeva ne odstopi nepravdnemu oddelku.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je na naroku za glavno obravnavo tožeča stranka podala predlog za prekinitev postopka. O njem je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bil ta predlog na naroku podan kot podredni predlog.

ZVetL je po svojem namenu in vsebini interventni zakon. Temelji na spoznanju, da je bilo preteklo stvarnopravno stanje glede nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih so bile zgrajene večstanovanjske stavbe, neurejeno in kaotično. Zaveda se izrazite težavnosti pri urejanju takšnega stvarnopravnega položaja. Zakonodajalec je zato želel ustvariti postopek za ugotovitev etažne lastnine in za določitev pripadajočega zemljišča, ki bo ekonomičen, učinkovit, brez nepotrebnih administrativnih ovir in bo uporabnikom nepremičninskih evidenc prijazen (3). V istem gradivu je tudi izrecno poudarjeno, da predlog zakona ne spreminja obstoječih procesnih predpisov, temveč že predpisana postopka za vpis etažne lastnine dopolnjuje s predpisovanjem novega postopka za vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe. Smiselno enako velja glede določanja pripadajočega zemljišča k stavbi.

Vendar pa ZVEtL ne izključuje sodnega varstva (so)lastninske pravice, ki je bila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini vzpostavljena ex lege. Kdor trdi, da ima tako pridobljeno stvarno pravico, mu pripada tudi celoten spekter njenega varstva. Ena izmed oblik takšnega varstva v širšem smislu je tudi tožba na ugotovitev solastninske pravice, če je za to podan pravni interes.

Predmet tega pritožbenega postopka je tako ugotovitev razmerja med tovrstnim pravdnim postopkom na eni ter nepravdnim postopkom po pravilih ZVEtL na drugi strani. Ker, kot že rečeno, pravila ZVEtL samo dopolnjujejo (in ne nadomeščajo) doslejšnje sodno varstvo, ni mogoče reči, da je (glede na trditveno podlago) klasično stvarnopravno varstvo izključeno ali morda zaradi specialne ureditve zadržano do odločitve po ZVEtL. Prav tako tudi ni mogoče reči, da se v postopku po ZVEtL rešujejo vprašanja, ki bi bila v razmerju do te pravde predhodne narave ter bi narekovala prekinitev postopka. Postopek po ZVEtL je dodatna, interventna (in res, tudi ustreznejša) možnost za ureditev stvarnopravnega položaja, vključno z vpisom v zemljiško knjigo. Tožniki v tej pravdi svoj stvarnopravni ugotovitveni zahtevek gradijo na naslednji trditveni podlagi: Tožniki zatrjujejo lastninskopravna upravičenja na leta 1959 zgrajenem stanovanjskem bloku. V tej pravdi uveljavljajo ugotovitev solastninske pravice na zemljišču, ki je v tožbenem predlogu podrobno opredeljeno. Trdijo, da so na podlagi gradnje objekta na nacionaliziranem, torej družbenem zemljišču pridobili pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču namenjenem za njeno redno rabo. Ob zatrjevani dejanski podlagi naj bi lastninsko pravico pridobili na podlagi samega zakona in sicer ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

Te možnosti jim pravni red ne odreka ? od njih pa je odvisno, ali jo bodo izrabili ali ne. Očitno je, da so se tožniki odločili, da bodo takšno pravico izrabili v tem pravdnem postopku. Pri tožbenem predlogu tudi še vedno vztrajajo.

Vse, kar je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tako zapisalo sodišče prve stopnje, drži. Navidez nasprotujoči si razlogi tako niso posledica morebitnega v sebi nasprotujočega si pravnega izhodišča sodišča prve stopnje, marveč posledica izrazito zapletene materialnopravne, sedaj pa tudi procesnopravne problematike.

Odločitev o tem, da se predlog za prekinitev postopka zavrne ter razlogi, ki takšno odločitev utemeljujejo, so pravilni in jih pritožbeno sodišče sprejema. Ker pritožba ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

O pritožbi proti sklepu o stroških:

Pritožba utemeljeno opozarja na to, da sta tretja in četrta tožena stranka na tožbo odgovorili že z vlogo dne 19.11.2004, ki jo je sodišče prejelo dne 24.11.2004 (list. št. 34). Bistvo njunega odgovora je, da nista pasivno legitimirana, saj že od leta 2000 nista solastnika sporne parcele.

Odgovor na tožbo je mogoče vložiti le enkrat. Ostale navedbe se pisno vlagajo v pripravljalnih vlogah. Odgovor na tožbo z dne 13.7.2009 (list. št. 576) je tako pripravljalna vloga. V njej pa tretjo in četrta tožena stranka nista podali nobenih drugih bistvenih navedb, kakor tistih, ki so vsebovane že v odgovoru na tožbo. Stroški za to pripravljalno vlogo tako za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se v 2. točki izreka njuna zahteva za povrnitev pravdnih stroškov (ki so vezani izključno na pripravljalno vlogo z dne 13.7.2009) zavrne. Pooblastilo za to odločitev je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

O stroških pritožbenega postopka:

Tožeča stranka je s pritožbo proti sklepu o stroških uspela. Zato ji po merilu uspeha (1. odstavek 154. člena ZPP) pripadajo stroški pritožbenega postopka. Ti so odmerjeni od vrednosti izpodbijanega dela stroškovne odločitve (po tar. št. 21/2 ZST). Skupaj s povišanim odstotkom za zastopanje več oseb znašajo 59,67 EUR. K temu je treba dodati še priglašeni strošek za DDV in 2% materialnih stroškov. Ker se plačana sodna taksa za pritožbo nanaša izključno na sklep, proti kateremu je tožeča stranka s pritožbo uspela (tar. št. 3/2 ZST) je pritožbeno sodišče k pritožbenim stroškom prištelo še znesek sodne takse v višini 45,26 EUR. Skupaj dobljena vsota pritožbenih stroškov, ki sta jih pritožnikom dolžna povrniti tretje in četrto toženec, tako znaša 118,05 EUR.

--------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 in naslednji).

(2) Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur.l. RS, št. 45/2008).

(3) Tako obrazložitev zakonskega predloga v: Poročevalec državnega zbora, št. EVA 2008-1517-004.

Datum zadnje spremembe:

23.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 40/2018
• Sklep II Ips 86/2013
• VSL sklep I Cp 1839/2014