VSL sklep I Cp 720/2010

Jedro

Vložitev tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice oziroma ponudba državnega pravobranilstva RS za sklenitev izvensodne poravnave (zaradi zatrjevane kršitve človekovih pravic) ne predstavljata obnovitvenega razloga po 10. točki 394. čl. ZPP. Dejstva oziroma dokazi, na podlagi katerih se predlaga obnova, morajo namreč obstajati že v času prvotnega sojenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog toženke za obnovo postopka. Zavrnilo je tudi toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse, hkrati pa ji je omogočilo plačilo odmerjene sodne takse v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 27,84 EUR.

Proti sklepu se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je predlagala obnovo postopka zaradi kršenja človekovih pravic, tega odločilnega dejstva pa v zvezi z odločanjem o obnovi postopka sodišče ni ugotavljalo. Sodišče je zavrnilo prošnjo za pravno pomoč, predlog za obnovo postopka pa zavrglo, ker predlagateljica nima denarja, da bi plačala odvetnika. Pritožiteljica meni, da je pravica do učinkovitega pravnega sredstva za odpravo kršenja človekovih pravic močnejša in pomembnejša od formalnosti določenih z Zakonom o pravdnem postopku. Poudarja, da sodišče kljub minimalni plači ni ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, čeprav v podobnih primerih sodišča taki prošnji ugodijo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba je bila v predmetni zadevi vložena dne 8.5.1995. Zato glede na določbo 1. odstavka 499. člena Zakona o pravdnem postopku ni mogoče uporabiti določbe 3. in 4. odstavka 86. člena zakona. To pomeni, da lahko stranka vloži izredno pravno sredstvo tudi sama in ne le po odvetniku, tudi če nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Razlogi, zaradi katerih je prvo sodišče zavrglo predlog za obnovo postopka torej niso podani.

Ne glede na spredaj navedeno pa je odločitev prvega sodišča o tem, da se toženkin predlog za obnovo postopka zavrže pravilna iz drugih razlogov. V 2. odstavku 397. člena ZPP je določeno, da je treba v predlogu za obnovo postopka navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova. Če ta razlog ni naveden, je predlog nepopoln, nepopoln predlog pa sodišče na podlagi 1. odstavka 398. člena ZPP zavrže. Razlogi za obnovo postopka so določeni v 1. do 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku. Razlogi, ki jih toženka navaja za obnovo postopka ne predstavljajo nobenega izmed razlogov, navedenih v spredaj navedeni določbi. Vložena tožba pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, oziroma ponudba državnega pravobranilstva RS za sklenitev izvensodne poravnave namreč ne predstavljata obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP. Ta določa, da je obnovitveni razlog podan, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz same določbe izhaja, da so morali novi dokazi oziroma nova dejstva, za katera zve stranka in na njihovi podlagi predlaga obnovo, obstajati že v času prvotnega sojenja, kar pa v konkretnem primeru, ko se tožnica sklicuje na dopis državnega pravobranilstva z dne 3.9.2009 ne velja. Postopek je bil namreč pravnomočno končan 18.1.2006. Ker torej iz navedb v predlogu ne izhaja noben obnovitveni razlog, je predlog za obnovo postopka utemeljeno zavržen. K temu je dodati še to, da toženka tudi ne izkazuje pravnega interesa za obnovitev postopka. V prvotnem postopku je namreč v pravdi kot toženka v celoti uspela, ker je bil tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrnjen.

Ker je torej iz spredaj navedenih razlogov treba toženkin predlog za obnovo postopka zavreči, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v zvezi z zavrženjem predloga potrdilo.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja s prvostopnim stališčem, da toženka tudi ob nizkem neto dohodku (438,50 EUR) ne bo občutno prizadeta pri preživljanju, če bo znesek sodne takse plačala v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 27,84 EUR. Zato je zavrnilo pritožbo tudi v tem delu in potrdilo izpodbijani sklep tudi v točki 2 in 3 izreka.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 48/2018-10
• VSL sklep II Cp 314/2009
• UPRS Sodba I U 872/2018-15