VSL sklep I Cp 4538/2009

Jedro

Okoliščina, da tožnik v času, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba, ni bil državljan RS, bi ob upoštevanju določbe 68. čl. URS lahko preprečevala pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke M. M. V. (v nadaljevanju tožnica), s katero je od tožene stranke S. M. (v nadaljevanju toženec) zahtevala izročitev garaže št. 4, vpisane v podvložku 1308/4 k.o. xx, ugodilo pa nasprotnim tožbenim zahtevkom toženca, da je on lastnik garaže št. 4 vpisane v podvložku št. 1308/2 k.o. xx in 205/1000.000 podvložka št. 1308/25 iste k.o. xx ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati tožencu stroške v višini 1.627,78 EUR z zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek prvostopnemu sodišču v novo odločanje drugemu sodniku, podrejeno pa spremeni sodbo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in posledično zavrne tožbeni zahtevek toženca po izstavitvi zemljiškoknjižne listine. Poudarja, da je predmet kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil R. D., drug. Številka garaže se v njegovi pogodbi razlikuje od številke v tožničini pogodbi, lokacija garaže pa je povsem nedefinirana. Vrstni blok v kraju aa je bil lahko takrat katerikoli vrstni blok, niti zaselek oziroma naselje ni bilo opredeljeno. Sprašuje se, ali je R. D. v firmi rekel, naj mu garažo „šparajo“. Zanimivo je tudi, da jo je kupil zadnji in da so bile vse druge garaže že prodane. Ključe naj bi mu izročila M. M., ki pa je zaslišana kot priča to zanikala (zaslišana na glavni obravnavi dne 15.5.2006). Sodišče tega protislovja v izjavah prič ni ocenilo. Tudi nista ocenjeni izpovedbi prič C. P. in M. L.. Ni ocenjeno, da je D. že kmalu po domnevnem nakupu garaže zamenjal vrata, ki naj bi se povesila, na prvem zaslišanju pa celo trdil, da naj bi zgnila, kar je po dveh letih povsem neverjetno. Izvedenka D. T. je povedala, da so bila na garaži prvotna vrata zamenjana z rabljenimi slabše kakovosti, čeprav je D. zatrjeval, da je namestil nova, boljša od prvotnih. Tudi tega dejstva sodišče ni ocenilo, vse to pa močno maje verodostojnost zatrjevane dobroverne posesti R. D.. D. ni bil dobroverni posestnik in je do posesti prišel na zvijačen način. V podjetju je imel dovolj primeren visok položaj in vedel je za določene okoliščine na strani tožnice, smrt njenega novorojenčka in njeno bolezen, kar je prizadelo in očitno je ugotovil, da je tam v nekem vrstnem bloku v P. še ena garaža „na razpolago“. Pogodba je bila narejena šele leta 1974, čeprav so bile vse garaže prodane že v letu 1972. Tudi na zaslišanju dne 30.9.2009 je D. povedal, najprej, da garaže ni prodal, nato da jo je prodal skupaj s stanovanjem. Zanimivo je, da ni znal povedati, po kakšni ceni je prodal garažo M. Ž., saj cena garaže v pogodbi ni opredeljena. Povedal je, da z M. Ž. nista govorila o nobeni ceni. Nato je na vprašanje izpovedal, da je bila cena zajeta v ceni stanovanja. Stanovanje R. D. pa ni bilo v isti stavbi, kot se nahaja sporna garaža, torej garaža ni mogla biti sestavni del stanovanja niti kot skupni prostor. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je R. D. ob menjavi stanovanja za nepremičnine M. Ž. le tej garažo takorekoč izročil za povrh. Takšna pogodba je nična in na njeni podlagi ni mogoče zatrjevati dobroverne posesti na pridobitelja M. Ž.. V njuni menjalni pogodbi garaža sploh ni bila opredeljena. Pritožnica se sprašuje, kako je S. M. sploh vedel, da je prodajalka M. Ž. res lastnica te garaže. V pogodbi ni omenjeno, da mu izroča kakšno listino. Vprašan, kako je vedel, da je M. Ž. lastnica garaže, je na zaslišanju dne 20.8.2003 izjavil, da je bil „budala“. D. mu je na vprašanje, kako je vedel, katero garažo je prodal M. Ž., odgovoril nedoločno, češ da, če štejemo po kitajsko od leve proti desne, da je prodal tretjo garažo, če pa štejemo iz desne proti levi pa deveto garažo. Toženec je imel občutek, da je šlo za nekakšno mučkanje s prodajo garaže. Vendar v nobenem primeru ni šlo za tožničino garažo, ki je deseta po vrsti, šteto od desne proti levi. Garaž je bilo le 12 v vrsti, čeprav R. D. na zadnjem zaslišanju ni bil prepričan, ali jih je bilo 12 ali 15. Tudi te izjave toženca, ki je za oceno dobrovernosti pomembna, sodišče ni ocenilo. Dvomi o dobroverni posesti vseh so zelo močni. V nobeni od njihovih pravnih naslovov predmet pogodbe ni natančno opredeljen ali pa vsaj v takšni meri, da bi bil v zadostni meri definiran. Vsi trije bi morali vedeti, da pravni naslov o prenosu lastninske pravice v njihovem primeru niso bili zadostni in že to jim je moralo vzbuditi dvom, ali je s pridobitvijo posesti vse v redu. Morali bi vedeti, da na takšnih pravnih naslovih ni mogoče pridobiti lastninske pravice in v tem okviru pravice do posesti. Pridobitnega načina ni bilo, izročanje iz rok v roke ne zadošča. Zemljiškoknjižna dovolila v pogodbah so takšna, da vpis v zemljiško knjigo ni mogoč. Pomembno pa je načelo iz 6. člena SPZ in sicer če obstaja na isti stvari več stvarnih pravic, ima prej pridobljena stvarna pravica iste vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico. Tožnica bi torej morala po odločitvi sodišča tožencu omogočiti vknjižbo stvarne pravice, čeprav je njena pravica iste vrste, ki je bila prej pridobljena, kot takšna pravno veljavna vpisana v zemljiško knjigo. Neuspešno izpodbijanje pravnega temelja, na podlagi katerega je vpisana lastninska pravica tožnice pomeni, da je odločitev o tem pravnomočna in o tem ni mogoče odločiti drugače, kot da se zahtevek zavrne. Toženec je bil v času uveljavitve slovenske ustave tujec in na podlagi ustave ni mogel priposestvovati stvari na nepremičnini, razen na podlagi dedovanja. Državljanstvo je pridobil šele v teku pravdnega postopka. Obrazložitev v zvezi s tem je pravno zmotna. V času veljavnosti ZTLR je bilo potrebno 20 let za priposestvovanje pri dobrovernih posestnikih. O zakoniti posesti ni mogoče govoriti saj so bili pravni naslovi neuporabni, po mnenju pritožnice pa tudi ni bilo dobroverne posesti od D. naprej.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica najprej utemeljeno opozarja na okoliščino, da toženec v času, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba, ni bil državljan RS, kar naj bi mu preprečevalo, da na podlagi priposestvovanja pridobi lastninsko pravico upoštevaje določbo 68. člena Ustave RS. Odločilno za presojo je v konkretnem primeru vprašanje, od kdaj se državljani Republike Hrvaške v Republiki Sloveniji lahko pridobivali lastninsko pravico na nepremičninah ter na drugi strani, ali je bilo to že tedaj, ko toženec tudi ni mogel biti več v dobri veri glede tega, da je edini kupec sporne nepremičnine oziroma najkasneje ob vložitvi tožničine tožbe. Ker se s tem vprašanjem sodišče prve stopnja ni v zadostni meri ukvarjalo, je izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima jasnih in zadostnih razlogov in se ne da preizkusiti.

Pomanjkanje potrebnih pravno odločilnih razlogov, ki onemogočajo prav tako preizkus izpodbijane sodbe, pa se izkazuje tudi v tem, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ukvarjalo z ugovorom tožnice, da garaža, navedena v njeni pogodbi, ni enaka tisti, ki je opisana v pogodbah pravnih prednikov toženca oziroma v njegovi kupoprodajni pogodbi, saj gre za zapis različnih številk, s katerimi so označene garaže v posameznih pogodbah. Sodišče prve stopnje se torej ni jasno ukvarjalo z izpostavljenim vprašanjem, ali je toženec sploh kupil in posledično priposestvoval sporno garažo ali pa gre za drugo garažo in torej ne tisto, glede katere se je tožnica uspela pred tožencem vpisati kot lastnica v zemljiški knjigi. Če bi se izkazalo, do so v tem delu pritožničine trditve resnične, da je toženec torej kupil drugo garažo ali celo uporabljal drugo garažo, kot pa je navedena v kupoprodajni pogodbi sklenjeni z M. Ž., potem se na priposestvovanje ne bo mogel sklicevati, saj v tem primeru niti ne razpolaga z ustreznim pravnim naslovom za pridobitev garaže in je zato tudi zelo vprašljiv obstoj njegove dobre vere ter s tem pridobitev pravice na podlagi priposestvovanja. Še toliko bolj to velja za primer, če bi se izkazalo, da tudi v pogodbi, sklenjeni med podjetjem B. in R. D. ter nato v kupoprodajni pogodbi, sklenjeni med njim in M. Ž., ne gre za garažo, ki je predmet tega spora. Gre torej za pravno odločilno vprašanje, glede katerega v izpodbijani sodbi ni zadostnih in jasnih razlogov, zaradi česar je onemogočen preizkus sodbe v tem delu, in je zato tudi v tem delu storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Razen tega pa ima pritožbeno sodišče ponovno pomisleke tudi glede materialnopravne presoje o tem, katera od pravdnih strank ima prednost v spornem primeru, ko na eni strani tožničina lastninska pravica, vpisana v zemljiški knjigi konkurira s toženčevo lastninsko pravico, pridobljeno na originaren način že v letu 1995 na podlagi priposestvovanja. Če bi se izkazalo, da je bila tožnica ob vpisu dobroverna oziroma ni bila slaboverna, kar pomeni, da ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da naj bi toženec že priposestvoval lastninsko pravico na sporni garaži (pri čemer se dobra vera domneva in je torej dokazno breme na strani toženca, ki mora zakonsko domnevo izpodbiti) in da ima torej on prednost pred njo, potem se toženec ne more sklicevati na svojo prej pridobljeno pravico, saj ni poskrbel, da bi se vpisal tudi v zemljiški knjigi pred tožnico in s tem upoštevaje načelo javnosti zemljiške knjige oz. publicitetnih učinkov zemljiške knjige spravil tožnico v slabo vero. Prednost ima torej v takšnem primeru vpis v zemljiško knjigo (1). Tudi v tej smeri se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s presojo ponujenih dejstev in dokazov pravdnih strank in je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje (člen 354/1 ZPP in 355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen oziroma nepravilno presojan precejšen dejansko-pravni sklop odločilnih spornih vprašanj in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (2).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva in izvajati oziroma ponoviti predlagane dokaze v zgoraj navedenih smereh oziroma v zvezi z zgoraj nanizanimi spornimi pravnimi vprašanji, pri čemer se bo, ko bo izgrajevalo novo dokazno oceno, moralo po potrebi opredeliti tudi do obširnih dokaznih očitkov, izpostavljenih v pritožbi.

Do drugih pritožbenih očitkov, ki so dejanske narave, se pritožbeno sodišče sicer ni opredelilo, saj je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov.

Sodišče druge stopnje je uporabilo pooblastilo iz določbe 356. člena ZPP in odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, saj je ocenilo, da se bo upoštevaje dosedanja stališča sodnice, ki je v zadevi odločila, postopek pred drugim sodnikom lažje izvedel ob upoštevanju vseh navodil pritožbenega sodišča v tej odločbi.

----------------------------------------------------------

(1) Glej v sodni praksi na primer: VS RS Sodba II Ips 397/2006 z dne 15.1.2009; objavljena v sodni bazi: SOVS.

(2) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2762/2012
• VSL sodba II Cp 1058/2016
• Sodba II Ips 397/2006