VSL sklep I Cp 86/2010

Jedro

Čeprav se je toženec skliceval, da je motilno ravnanje naročila agrarna skupnost, je kot njen predsednik pasivno legitimiran v pravdi zaradi motenja posesti. Agrarna skupnost namreč po 2. odst. 2. čl. ZPVAS ni pravna oseba, toženec pa je član agrarne skupnosti, ki se je osebno angažiral v zvezi z motilnim dejanjem, od katerega ima kot solastnik parcele, na kateri je bilo preoranje izvršeno, tudi korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec motil tožnika v neposredni mirni posesti spodnjega južnega dela parc. št. 1570/22 k.o. S., ki meji na dovozno pot in na regionalno cesto aa, s tem ko je med 15.5.2008 in 16.5.2008 po svojih pomočnikih oral na tem delu nepremičnine, ki ga uživa tožnik, in preoral njivo in ves oves, ki je bil na njej posejan. Tožencu je prepovedalo nadaljevati s takšnimi in podobnimi ravnanji ter posegati v posest tožeče stranke. Hkrati je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 1.260,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora aktivne legitimacije. Sodišče je posest tožnika izvajalo iz dejstva, da je eden izmed dedičev po pokojnem A. P.. Ta argumentacija je neutemeljena in v nasprotju z bistvom posestnega varstva. Sodišče v postopku ni ugotavljalo lastništva sporne parcele, ki tudi ne izhaja iz dokumentov, ki so bili predloženi sodišču. Razmejitev parcele ni bila nikoli narejena in je A. P. lahko le solastnik skupne parcele. Že zato tožnik ne more biti lastnik oziroma dedič spornega dela parcele. Tožnik tudi ni izkazal, da je zakoniti dedič po A. P. in ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo njegovo lastništvo. Odločba o denacionalizaciji pa je nezakonita, saj je policija ugotovila, da si je z izdano odločbo Upravne enote bb A. P. pridobil lastniško pravico nad zemljiščem, ki mu ne pripada. Agrarna skupnost je zato podala predlog za obnovo postopka na Upravno enoto bb, v zvezi s tem pa toženec k pritožbi prilaga tudi dokaze. Sodišče je zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, čeprav je toženec ves čas navajal, da ni naročil očitanega motilnega dejanja niti ga ni fizično izvedel. Motilno preoranje je naročila Agrarna skupnost, ki je večinski solastnik celotne parcele 1570/22. Ta sklep je sprejela s strani večine članov upravnega odbora, pri čemer sodišče neutemeljeno navaja, da 80% prisotnih ni dovolj za veljavno sklepanje tega organa. To je v nasprotju z izpovedbo zastopnika agrarne skupnosti, ki je jasno povedal, da so bili sklepi veljavno sprejeti. Tožnik bi lahko sprožil spor zoper agrarno skupnost. Sodišče v obrazložitvi navaja, da tožena stranka ni predložila pravil agrarne skupnosti, iz katerih bi bilo razvidno, kako ta deluje. Tožnik je tisti, ki bi moral dokazovati morebitno nezakonitost sklepa agrarne skupnosti in ne toženec. Niti tožnik niti sodišče nista pozvala agrarne skupnosti k predložitvi pravil agrarne skupnosti, ampak je sodišče to nerazumljivo prepustilo v odločitev toženi stranki. Priče so potrdile zakonitost sprejetih aktov. Sodišče je neveljavnost sklepa agrarne skupnosti utemeljevalo tudi s pričanjem F. L.. Gre za starejšo gospo, ki se ji je v zadnjem času močno poslabšalo zdravje. Kljub temu je priča izpovedala, da je bil sestanek in da je pooblastila toženca, več pa očitno zaradi bolezni in stresa ob zaslišanju ni hotela in ni priznala podpisa na sklepu in naročilnici. Sodišče je kljub nasprotovanju tožnika zavrnilo zaslišanje priče V. B., s katerim bi bilo izkazano, da so za sklep o preoranju glasovali vsi člani upravnega odbora. Iz pričanja V. B. ne izhaja, da je preoranje naročil toženec v lastnem imenu, saj se priča o tem ni izjasnila. Sodišče je tudi spregledalo, da je R. L. jasno povedal, da je naročilnico za preoranje dobil od Agrarne skupnosti. Pri ugotavljanju zadnjega mirnega stanja posesti je sodišče navedlo, da toženec ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal, kdo je dejansko lastnik sporne parcele. Toženec dodaja, da je predložil dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo. Sodišče ni preverjalo, na kakšni podlagi je deloval I. K. glede meritev in delitve parcele, ki so opravljene brez vednosti članov agrarne skupnosti. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je bilo orano tudi 15.5.2008, saj je toženec temu ugovarjal in je potrdil oranje le za 16.5.2008. Zmotna je navedba sodišča, naj bi toženec izjavil, da je naročil posege na parceli z namenom, da si tožnik ne bo več lastil parcele. Toženec je ves čas govoril, da je dejanje opravljal kot predsednik in zakoniti zastopnik Agrarne skupnosti. Zmotne so ugotovitve sodišča, da toženec ni imel pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi, ki bi izključevalo protipravnost njegovega dejanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje sodišče sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. V okviru posestnega varstva se varuje gola oblast nad stvarjo, torej kdo je bil zadnji posestnik stvari, pri čemer se v razmerju med več soposestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je po skrbni oceni vseh izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da tožnik že več let (vsaj od leta 2003 dalje) redno obdeluje del parcele 1570/22 k.o. S., kjer je prišlo do motilnega ravnanja (stran 5 sodbe), torej je pritožbeni ugovor aktivne legitimacije tožnika kot posestnika neutemeljen. Vse navedbe pritožnika o tem, da tožnik ni izkazal svoje pravice na parceli 1570/22 k.o. S. v smislu dedovanja po A. P. oziroma vrnitve v denacionalizaciji, pa so za odločitev o aktivni legitimaciji nepomembne, saj vprašanje lastništva in dedovanja ni predmet odločanja v motenjski pravdi. Tožnik pa tudi ni bil zgolj detentor, saj iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi parcelo obdeloval za drugega, temveč je prideloval zase.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je Agrarna skupnost večinski solastnik celotne parcele 1570/22 k.o. S.. Ta parcela je namreč v večinski lasti fizičnih oseb, med njimi tudi toženca, kot člana Agrarne skupnosti, saj agrarna skupnost nima pravne subjektivitete. To izhaja iz določila 2. odstavka 2. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), kjer je izrecno določeno, da agrarna skupnost ni pravna oseba. To pa pomeni, da bi tožnik s svojo tožbo tudi v primeru, ko bi bilo motilno ravnanje storjeno po naročilu organov agrarne skupnosti, moral zajeti vse člane te skupnosti, torej tudi toženca. Ker pa se je ta, kot izhaja iz izvedenih dokazov, kot predsednik skupnosti najbolj angažiral pri izvedbi motilnega ravnanja, ki je bilo storjeno tudi v njegovo korist, kot solastnika parcele 1570/22 k.o. S., pritožbeno sodišče nima pomislekov v njegovo pasivno legitimacijo. Tako niti ni bistveno, s kakšno večino je upravni odbor agrarne skupnosti sprejel odločitev o preoranju tožnikovega posevka, niti da je bila za preoranje izdana naročilnica, saj agrarna skupnost ne more biti pravdna stranka, razen v izjemnih primerih po 3. odstavku 76. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče tudi ne bo odgovarjalo na ostale pritožbene razloge v zvezi z dokazno oceno sodišča glede izpovedi prič L. in B., saj glede na že zavzeto pravno stališče pritožbenega sodišča te ocene niso bistvene. Sodišče pa je tudi utemeljeno zavrnilo zaslišanje priče V. B. glede na to, da je toženec ta dokazni predlog podal šele na drugem naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni navedel razloga, zakaj ga ni mogel podati že prej (286. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zadnji mirni posestnik spornega dela parcele 1570/22 k.o. S. in se nanjo v celoti sklicuje. Vse priče, ki so razmere poznale, so namreč izpovedale, da je tožnik več let obdeloval ta del zemljišča, ki je bil celo odmerjen. V tej pravdi pa, kot že omenjeno, ni bistveno, kdo je dejanski lastnik parcele. Prav tako je tožena stranka v svoji trditveni podlagi (odgovor na tožbo) navedla, da držijo navedbe, da je bilo preoranje izvršeno 15.5.2008 in 16.5.2008, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to dejstvo ni sporno. Nasprotne pritožbene trditve, ki izhajajo iz izpovedb prič, pa ne morejo nadomestiti zatrjevanih dejstev, zato so neutemeljene. Protipravnost motilnega ravnanja po določilu 3. odstavka 33. člena SPZ lahko izključi le zakon. Da bi bila takšna protipravnost izključena, tožena stranka ni izkazala, sklep upravnega organa agrarne skupnosti pa takšnemu posegu ne more dati legitimnosti.

Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 424/2015
• VSL sklep II Cp 3100/2011
• VSL sodba I Cp 1943/2011