VSL sklep I Cp 4550/2009

Jedro

Če sta tožnika imela dostop do svoje nepremičnine z javne poti, nato pa jima je toženec s posegi na javni poti to onemogočil, gre za protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožnikov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti v I. točki izreka in delu III. točke izreka, v katerem je bilo odločeno, da tožeči stranki sami krijeta svoje stroške postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sklep o stroških, vsebovan v sodbi sodišča prve stopnje, v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. in 3. tožena stranka sta dolžna na parc. št. 1987 k.o. X, ob meji s parc. št. 489 k.o. X, od skrajnem južnem delu vzhodne meje med parcelami, zgraditi tri metre širok betonski propust, ki bo omogočal dostop na parcelo, vse v 15 - dneh pod izvršbo“ (I. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da sta tožeči stranki dolžni drugo toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.570,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka) ter da tožeči stranki ter prvo tožena in tretje tožena stranka krijejo vsaka svoje stroške tega postopka (III. točka izreka).

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi po svoji pooblaščenki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami). Nedvomno je nastali jarek ob parceli št. 489 k.o. X, ki je last tožnikov, nastal v posledici izgradnje – rekonstrukcije poti tako, da je bila stara cesta zravnana in nasuta na nivo parcele tožnikov, pri čemer je med potjo in parcelo tožnikov nastal 90 cm globok jarek. Prav tako je nedvomno bilo že ugotovljeno, da je rekonstrukcija poti na opisan način predstavljala nedovoljene posege tožencev v lastninsko pravico tožnikov. To pa pomeni, da je obcestni jarek, ki je nastal kot posledica izgradnje ceste v višjem nivoju, dejansko naredila tožena stranka. Drugačno razzlogovanje je povsem nelogično, nesmiselno in tendenciozno. Očitno je, da tožena stranka nastalega jarka ni zasula, navozila ali kako drugače uredila, da bi tožnika imela možnost dostopa na svojo parcelo. Tožnika sta že v svoji vlogi z dne 22. 11. 2005 navedla, da zaradi zgrajenega jarka nimata dostopa z nove javne ceste na svojo parcelo, niti peš niti s kmetijsko mehanizacijo, pri čemer pa tega tožena stranka ves čas dolgotrajnega postopka nikoli ni zanikala. Povsem nepomembno je, kako sta tožnika navedla, da je jarek nastal, ali z gradnjo, izkopom, ali kako drugače. Dejstvo je, da je jarek nastal kot posledica posegov tožene stranke, kar je bilo že ugotovljeno, in imajo ti posegi neposreden in poseden vpliv na nepremičnino tožnikov, s čimer tožnika nista soglašala. Zato predstavlja tudi nastali jarek, ki sicer pretežno poteka po parceli, ki je javno dobro, ob parceli tožnikov, nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnikov, saj izključno zaradi tega jarka tožnika nimata več dostopa na svojo parcelo. Zahtevana izgradnja propusta predstavlja vzpostavitev prejšnjega stanja, kar sta tožnika pravočasno zahtevala. Za nedopustno vznemirjanje lastnika pravna teorija šteje vse posege, ki vznemirjajo

lastnika, za katere ni nujno, da se izvajajo na sami stvari, ampak tudi takšne posege, ki imajo takšen vpliv na stvar, da lastnika vznemirjajo. Nezmožnost dostopa na nepremičnino je gotovo pravno priznana oblika vznemirjanja. Sicer pa je tudi določnejša postavitev zahtevka za izgradnjo propusta, ki sta ga tožnika postavila v ponovljenem postopku, predstavljala takšno spremembo tožbenega zahtevka, ki dovoljuje dodatne tožbene navedbe. Odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče v II. točki izreka prisodilo drugo toženi stranki, ni mogoče preizkusiti niti po višini niti v smislu navodil pritožbenega sodišče. Ni mogoče preveriti, kako je sodišče upoštevalo dodatek za zastopanje več strank in druge stroškovne postavke. Glede na navedeno predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V konkretnem primeru sta tožnika vložila negatorno – prepovedno tožbo po prvem odstavku 42. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80), ki se uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02). O delu tožbenega zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno, predmet obravnavanja pa je še zahtevek zoper prvo in tretjega toženca na zgraditev tri metre širokega betonskega propusta, ki bo tožnikoma omogočal dostop z nepremičnine s parc. št. 1987 k.o. X na njuno nepremičnino (parc. št. 489 k.o. X, v naravi njiva) in odločitev o stroških.

Z vložitvijo tožbe po citiranem členu ZTLR mora tožnik trditi in dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico ali je njen domnevni lastnik in 2. da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja, pri tem pa mu ni odvzel posesti. Tožnika sta ob spremembi tožbe, ki je bila dovoljena, utemeljevala tožbeni zahtevek na zgraditev tri metre širokega betonskega propusta z navedbami, da zaradi posega na njuno zemljišče zaradi izgradnje obcestnega jarka, ki je globok 90 cm, nimata možnosti dostopa z javne ceste na svojo nepremičnino. V ponovljenem postopku pa sta navedla, da zaradi obnovitve javne poti, njenega nasipanja in dviga nivoja makadamskega vozišča, nimata dostopa na svojo parcelo z javne poti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila zavrnitev zahtevka potrebna zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožnikov: razlika v nivojih je, kot je pokazal dokazni postopek, nastala zaradi nasutja ceste, kar pa sta tožnika prepozno zatrjevala, in ne zaradi izgradnje obcestnega jarka, kot sta tožnika prvotno (in pravočasno) trdila. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da je v konkretni pravdi pravno odločilno dejstvo, kako konkretno oziroma s kakšnim ravnanjem prvo in tretje tožene stranke je nastal obcestni jarek, ki tožnikoma onemogoča dostop z javne ceste na njuno nepremičnino. Pravno

odločilno za odločitev o tožbenem zahtevku, s katerim tožnika zahtevata vzpostavitev prejšnjega stanja, je po presoji pritožbenega sodišča le, ali sta tožnika do posegov tožene stranke na javni poti imela dostop z javne poti na svojo nepremičnino in ali zaradi posegov tožene stranke navedenega dostopa nimata več. Nezmožnost dostopa z javne poti na nepremičnino tožnikov, ki je posledica posegov tožene stranke na javni cesti oziroma poti, namreč predstavlja protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožnikov, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Navedena odločilna dejstva pa sta tožnika pravočasno zatrjevala. Odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne zaradi pomanjkljive trditvene podlage, je torej materialnopravno napačna.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (že) zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožnikov, namreč ni ugotavljalo, ali sta tožnika dostop z javne ceste na svojo parcelo sploh imela (kar je med pravdnima strankama sporno).

Upoštevaje navedeno ter glede na naravo stvari in okoliščine primera (sodišče prve stopnje je izvedlo že vse predlagane dokaze, ki so dali odgovor glede dejstva, ali sta tožnika imela dostop z javne poti na njuno njivo, le ocenilo jih ni, zaradi česar bi bilo neekonomično, da bi pritožbeno sodišče izvedlo še enkrat vse iste dokaze, kar pa bi bilo dolžno storiti zaradi varovanja načel neposrednosti in ustnosti), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov zoper I. točko izreka sodbe in del III. točke izreka sodbe, s katerim je bilo odločeno, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka, ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi še manjkajoča pravno odločilna dejstva. Če bo ugotovilo, da sta tožnika pred posegi prvo in tretje tožene stranke imela dostop z javne poti na njuno nepremičnino, bo moralo pri obravnavanju utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim se zahteva neko aktivno ravnanje od toženih strank na parc. št. 1987 k.o. X (zgraditev betonskega propusta), ugotavljati tudi, kdo konkretno je upravičen delati posege na tej nepremičnini, ki je javno dobro (in hkrati tudi javna pot), pri čemer pa je za urejanje in vzdrževanje javnega dobrega v skladu z zakonom zadolžen njegov upravljalec.

V celoti pa je neutemeljena pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških, s katero je bilo tožnikoma naloženo, da drugo toženi stranki povrneta njene stroške tega pravdnega postopka (II. točka izreka). Kritične presoje tako ne vzdrži pritožbeni očitek, da navedene odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti niti po višini niti v smislu navodil pritožbenega sodišča ter da ni mogoče preveriti, kako je sodišče upoštevalo dodatek za zastopanje več strank. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo pregledno in na način, ki omogoča preizkus odločitve o stroških po višini, v stroškovnikih, ki sta sestavni del sodnega spisa (stroškovnika pod B 18 in na list. št. 203 spisa). S tem pa je standardu obrazloženosti stroškovne odločitve po oceni pritožbenega sodišča zadoščeno (primerjaj stališče vrhovnega sodnika J. V., izraženo v članku Stroški postopka, Pravosodni bilten, številka 2, letnik 2008, str. 9). Iz stroškovnika pod B 18 tako tudi izhaja, kako je sodišče prve stopnje

upoštevalo zahtevani dodatek za zastopanje več strank, in sicer je do dne 6. 4. 2006 pravilno priznalo 10 % dodatek (skupno vrednost storitev je zvišalo za 10 %), od tega dne pa 20 % dodatek. V zvezi z upoštevanjem navodil pritožbenega sodišča pa je treba pojasniti, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, da je sodišče navodila upoštevalo, in sicer je skladno z danimi napotki ocenilo, da je drugo tožena stranka do dne 6. 4. 2006, ko je prvo in drugo toženo stranko zastopal isti pooblaščenec, upravičena do povrnitve polovice stroškov prvo in drugo tožene stranke, od navedenega dne dalje, ko je vse tri tožence zastopal isti pooblaščenec, pa do ene tretjine njihovih stroškov.

Glede na navedeno in ker ob preizkusu odločitve o stroških drugo tožene stranke pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov zoper II. točko izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep o stroških sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2005/2015
• VSK sodba in sklep I Cp 597/2000
• VSM Sodba I Cp 619/2019