VSL sklep I Cp 514/2010

Jedro

Lastnik stavbe, stoječe na zemljišču v družbeni lastnini, je imetnik pravice uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji in zemljišča, ki je potrebno za redno rabo stavbe, zato je vpis lastninske pravice na takšnem zemljišču na podlagi določbe 1. odstavka 2. člena ZLNDL dopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Predlagateljica sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor pritožnika in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.2007.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje B. D. D. in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 1. odstavkom 120. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da ne drži ugotovitev prvostopnega sodišča, da pritožnik ni imel pravnega interesa na parceli št. 352/2. Vse do izpodbijanega sklepa je bilo namreč stanje vpisov v zemljiški knjigi takšno, kot ga je navedel v ugovoru. Po njegovem mnenju je bila vse do tedaj vpisana pravica uporabe na parceli št. 352/2 v korist F., A., D. in Dam. D. Vpis v korist predlagateljice ni zakonit, saj listine ne omogočajo predlaganega vpisa, kar je ugotovilo že sodišče v začetku tega postopka, pa tudi predlagateljica, saj ni predlagala takšnega vpisa, pač pa le vpis lastninske pravice pri zemljiškoknjižnem telesu III. Glede na stanje vpisov v zemljiški knjigi bi nasprotni udeleženec B. D. D. nedvomno imel pravni interes za vložitev ugovora, zaradi česar je odločitev zemljiškoknjižne sodnice nepravilna in nezakonita.

Predlagateljica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zemljiškoknjižni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi popravljenega predloga Z. M. dovolilo odpis parcele št. 352/2 – stavbišče s hišo v izmeri 84 m2 od dosedanjega vložka št. 1062 k.o. V. in vpis v nov vložek št. 4001 k.o. V. in pri njem vknjižilo lastninsko pravico v korist predlagateljice.

Proti takšnemu sklepu zemljiškoknjižne referentke je ugovarjal B. D. D.. Menil je, da je vpis nezakonit, ker glede na stanje v zemljiški knjigi ni dovoljen. Ob upoštevanju stanja vpisov v zemljiški knjigi so imetniki pravice uporabe parcele št. 352/2 še vedno F. D. do 5/8, A. D., D. D. in D. D. pa vsak do 1/8. Zato vpis lastninske pravice v korist predlagateljice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) ni dopusten. Zemljiškoknjižna sodnica je ugovor zavrgla in potrdila izpodbijani sklep, saj je ugotovila, da B. D. D. nima pravnega interesa za vložitev ugovora.

Iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska za vložno število 1062 k.o. V. izhaja, da sta bila vse do leta 1960 solastnika nepremičnin, pripisanih pri tem vložku, D. F. in B., vsak do ½. Pod dnevno številko 6494 je bila v letu 1960 vknjižena družbena lastnina za v listu A vpisano zemljišče brez stavbe, prejšnja lastnika pa sta obdržala solastninsko pravico le na stavbi, ki je predstavljala zemljiškoknjižno telo II. Na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni D. B. je bila pri njenem solastnem deležu do ½ pri zemljiškoknjižnem telesu II vpisana solastninska pravica v korist dedičev, za vsakega do 1/8. V C listu vložne številke 1062 je bila vknjižena pravica uporabe parcele št. 352 v korist dedičev. Takšni zemljiškoknjižni vpisi so bili opravljeni na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58). Po določbi 37. člena navedenega zakona, je imel v primeru, ko je na nacionalizirani gradbeni parceli bila zgradba, ki ni bila nacionalizirana, njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler zgradba stoji na tem zemljišču. Nezazidano gradbeno zemljišče, ki je bilo nacionalizirano, je ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela, kar je določeno v 1. odstavku 38. člena navedenega zakona.

Po delilnem načrtu z dne 6.4.1979 se je parcela št. 352 delila v parceli 352/1 in 352/2. Na podlagi Sporazuma, sklenjenega med F. D. in njegovimi tremi sinovi dne 25.1.1983 in Aneksa k Pogodbi o prenosu pravice uporabe z dne 1.2.1985, se je vložek razdelil še na zemljiškoknjižno telo III s hišo, stoječo na parceli 352/2 k.o. V.. V B listu je bila na podlagi navedenih pravnih poslov vpisana lastninska pravica pri zemljiškoknjižnem telesu III na Dam. D.. Zemljišče parc. št. 352/2 je bilo družbena lastnina, v bremenskem listu pa bi morala biti vpisana pravica uporabe v njegovo korist, vendar ni bila, kar se je glede na takratno poslovanje zemljiške pogosto dogajalo, saj takšen vpis ni imel konstitutivnih učinkov. Solastniki zemljišč, ki so prešla v družbeno lastnino, so izkoristili pravico iz 10. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur. l. SRS, št. 19/76) in s sklenitvijo zgoraj navedenih pravnih poslov soglašali, da postane imetnik pravice uporabe parc. št. 352/2 Dam. D., ki je lastnik stanovanjske hiše, stoječe na tej parceli, katero je zgradil z lastnimi sredstvi. Po določbi 1. odstavka 6. člena zgoraj citiranega zakona se v primeru, če je na zemljišču, ki je po določbah 3. člena tega zakona prešlo v družbeno lastnino, stavba, ki po zazidalnem načrtu lahko ostane tam, ta ne prenese v družbeno lastnino, na zemljišču pod stavbo in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo pa pridobi lastnik stavbe pravico uporabe, dokler stavba stoji. Pravica uporabe takega zemljišča se ne more samostojno prenašati na drugo osebo. Dam. D. je torej postal imetnik pravice uporabe na zemljišču parc. št. 352/2 tako na podlagi pravnega posla, sklenjenega z ostalimi solastniki kot na podlagi citirane zakonske določbe. Enako je določal tudi v letu 1980 uveljavljeni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v 12. členu, katerega je kot pravno podlago za izpodbijani vpis citiralo sodišče prve stopnje.

Vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini je bil le deklaratornega značaja, zato dejstvo, da v zemljiški knjigi v korist Dam. D. pri nepremičnini parc. št. 352/2 ni bila vpisana pravica uporabe, ne pomeni, da on ni bil imetnik pravice uporabe v smislu citiranih zakonskih določil. To pa tudi ne pomeni, da je bil imetnik pravice uporabe do 1/8 pritožnik, saj ni sporno, da on ni bil nikoli solastnik hiše, stoječe na zemljišču s parc. št. 352/2, zato tudi imetnik pravice uporabe zemljišča glede na citirano določilo 1. odstavka 6. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev in 12. člena ZTLR ni mogel biti.

Iz predloženih listin izhaja, da je Dam. D. prodal stanovanjsko hišo s pravico uporabe na zemljišču deloma predlagateljici, deloma pa Občinski skupnosti za ceste Ljubljana. Slednja je kupljeni del nepremičnine po Stanovanjskem zakonu odprodala predlagateljici. Tudi po določbi 2. odstavka 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76) se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. 2. člen ZLNDL določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe. Predlagateljica je na zemljišču parc. št. 352/2, ki je bilo družbena lastnina v uporabi lastnika stavbe, stoječe na njej, imela pravico uporabe, saj jo je pridobila skupaj z nakupom stavbe, zato je vpis lastninske pravice na celotni nepremičnini parc. št. 352/2 utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča so bili namreč izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa iz 147. člena ZZK-1.

Iz navedenih razlogov pa izhaja zaključek, da pravni interes pritožnika z opravljenim vpisom ni bil prizadet, zato pritožnik ni udeleženec postopka v smislu določbe 132. člena ZZK-1 in tudi nima pravice do ugovora. Odločitev prvostopnega sodišča je glede na navedeno pravilna, saj pritožbeni razlogi niso podani, sklep pa ni obremenjen s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP in 120/1 ZZK-1. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 2. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in hkrati dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Po določbi 35. člena ZNP, ki se uporablja v zemljiškoknjižnem postopku glede stroškov postopka, v nepravdnem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da predlagateljica sama nosi stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2127/2000
• VSL sklep III Cp 1026/2009
• VSL sklep II Cp 1704/2011