VSC sodba PRp 579/2009

Jedro

Čeprav predelano motorno vozilo predstavlja hujšo obliko ogrožanja varnosti voznika in drugih udeležencev cestnega prometa, to ni odločilna okoliščina pri odločanju sodišča o tem, ali naj obdolžencu izreče tudi stransko sankcijo odvzema predmetov. Ker je odvzem predmetov določen kot sankcija v smislu kazni in ne več kot varstveni ukrep, mora sodišče v primeru, ko izrek stranske sankcije odvzema predmetov ni predpisan obligatorno in gre za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, ki so storilčeva last, upoštevati splošna pravila za odmero sankcij.

Izrek

Pritožba predlagateljice se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba o prekršku prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po V. odst. v zvezi z II. odst. 248. čl. ZVCP-1, mu izreklo globo v višini 400 EUR ter mu naložilo v plačilo stroške postopka, medtem ko mu odvzema kolesa z motorjem ni izreklo temveč je odločilo, da se zaseženo kolo z motorjem in ključ tega vozila vrneta v posest obdolžencu, ki je njegov lastnik.

Proti takšni sodbi o prekršku se pritožuje predlagateljica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker se ne strinja z argumenti, s katerimi je sodišče utemeljilo svojo odločitev, da obdolžencu ni izreklo stranske sankcije odvzema kolesa z motorjem. Po mnenju sodišča prve stopnje naj takšen ukrep ne bi bil primeren, nujen in sorazmeren s težo ukrepa za obdolženca, pri čemer se sodišče opira na olajševalne okoliščine obdolženca, ker naj ne bi vedel, da je kupil predelano vozilo in je naivno mislil, da vozilo ne presega predpisane konstrukcijske hitrosti. Obdolženec je namreč tudi sam izpovedal, da je med vožnjo opazil, da vozi s hitrostjo višjo od 45 km/h in je to pripisoval domnevni netočnosti števca, za katerega pa ob izrednem tehničnem pregledu ni bilo ugotovljeno, da bi bilo z njim karkoli narobe. Argumente napadene sodbe za neodvzem predmeta pa sta ovrgla tudi zaslišana policista, ki sta izpovedala, da sta obdolženemu z laserskim merilnikom hitrosti izmerila hitrost 79 km/h v trenutku, ko je prehiteval pred seboj vozeči osebni avtomobil, torej bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da vozi vozilo, ki ne ustreza vsebini 33. tč. 23. čl. ZVCP-1 – UPB5, kar je nenazadnje v zagovoru tudi priznal. Obdolženec za svoje navedbe v zagovoru, da za predelavo kolesa z motorjem ni vedel, ni ponudil nobenega dosegljivega in prepričljivega dokaza, kar bi ob upoštevanju dejstva, da gre v primeru lastništva vozila za t.i. kaskadno odgovornost, moral storiti. Sodišče tudi ni podvzelo nobenih aktivnosti ali ukrepov, da bi preverilo obdolženčeve trditve, kar bi moralo storiti ob upoštevanju načela inkvizitornosti, saj je iz tega dela mogoče razbrati elemente prekrška po VI. odst. 248. čl. ZVCP-1. V danem primeru je bilo preko evidenc AJPES ugotovljeno, da gre za družbo A. d. o. o. Po sodni praksi so motorna vozila sama po sebi nevarna stvar, predelano motorno vozilo, pa predstavlja še hujšo obliko ogrožanja varnosti tako voznika, kot tudi ostalih udeležencev v prometu, kar je zakonodajalec s predpisovanjem najvišje dovoljene hitrosti za posamezne vrste vozil tudi poskušal preprečiti. Vrnitev zaseženega kolesa z motorjem predstavlja pretečo stopnjevano obliko ogrožanja varnosti. Navedbe sodišča, s katerimi utemeljuje razloge za ne izrek stranske sankcije odvzema predmeta so v vsebinskem pogledu popolnoma kontradiktorne z navedbami obdolženca, izpovedbami prič in ugotovitvami izrednega tehničnega pregleda.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče po podanem zagovoru storilca in izvedenem dokaznem postopku kot nedvomno ugotovilo, da je obdolženec 7. 6. 2009 ob 15.33 vozil lastno kolo z motorjem znamke A., tip ..., reg. št. ..., po D.c. v C. iz smeri M. c. proti K. u. in bil pri tem ustavljen s strani policistov, ki sta opravljala meritve hitrosti z laserskim merilnikom v neposredni bližini stavbe D. c. ..., saj je obdolženec presegel predpisano hitrost v naselju. Med pregledom listin, s katerimi se dokazuje upravičenost vožnje motornega vozila, je bilo ugotovljeno, da gre za kolo z motorjem, za katerega je hitrost na ravni cesti konstrukcijsko omejena na največ 45 km/h, izredni tehnični pregled pri A. C. d. d. pa je pokazal, da je kolo z motorjem, ki ga je vozil obdolženec, bilo predelano na način, da presega najvišjo dovoljeno hitrost, saj je na izrednem tehničnem pregledu doseglo hitrost 86,9 km/h, imelo pa je nameščen tudi nehomologiran izpušni sistem. Sodišče prve stopnje je sledilo obdolženčevemu zagovoru, da za predelavo ni vedel, čeprav je opazil, da števec na kolesu z motorjem kaže, da vozi s hitrostjo višjo od 45 km/h, kar pa je pripisoval temu, da števec ni zmeraj točen. Vozilo je sicer kupil v nevoznem stanju od kolega in ga dal popraviti B., ki popravlja motorje. Glede na takšen zagovor je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je obdolženec očitani mu prekršek storil iz malomarnosti, saj ni ravnal s potrebno pazljivostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnostih moral, saj pri nakupu kolesa z motorjem in njegovem popravilu ni bil pozoren na lastnosti kolesa z motorjem in je zmotno mislil, da je hitrost njegovega kolesa z motorjem normalna spričo pokvarjenega števca za hitrost, ter pri tem vozil kolo z motorjem, ki je bilo predelano tako, da je presegalo največjo konstrukcijsko hitrost. Povedano drugače – prvostopenjsko sodišče obdolžencu očita, da bi se mogel in moral zavedati, da vozi predelano vozilo, a se tega ni zavedal, pač pa je (iz sicer neopravičljivih razlogov) zmotno mislil, da je hitrost kolesa z motorjem normalna.

Predlagateljica v pritožbi trdi, da bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da vozi predelano vozilo, ki presega konstrukcijsko omejeno hitrost, in sicer glede na dejstvo, da sta mu policista v naselju C. izmerila hitrost 79 km/h, ko je prehiteval pred seboj vozeči avtomobil (te ugotovitve iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku ne izhajajo) in glede na rezultate izrednega tehničnega pregleda, pri katerem ni bilo ugotovljeno, da je s števcem na kolesu z motorjem karkoli narobe. Predlagateljica torej v pritožbi, kljub poudarjanju nekaterih dejstev, ki sicer izhajajo iz spisovnega gradiva, pa jih prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku, ker se ne nanašajo na zakonske znake obravnavane prekrška, smiselno pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec očitani mu prekršek storil s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. S takšno presojo prvostopenjskega sodišča se, glede na dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku, strinja tudi pritožbeno sodišče. Pri tem velja poudariti, da dejstvo, da pri izrednem tehničnem pregledu ni bila ugotovljena kakršnakoli okvara števca, ne pomeni, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno verjelo obdolžencu, da ni vedel za predelavo, ker je prekoračitev hitrosti obdolženec pripisoval domnevni netočnosti števca. Šele od trenutka, ko je obdolženec bil seznanjen z rezultati izrednega tehničnega pregleda, mu je mogoče očitati, da je zagotovo vedel, da števec na kolesu z motorjem deluje pravilno in da je vozilo predelano, saj lahko z njim presega konstrukcijsko hitrost.

Res je, da obdolženec za svoje trditve, da za predelavo vozila ni vedel, ni ponudil nobenega dosegljivega in prepričljivega dokaza, vendar so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi to moral storiti. Pri prekršku po V. odst. 248. čl. ZVCP-1 namreč ne gre za kaskadno odgovornost (kot npr. pri čl. 233/I ZVCP-1), saj se kaznuje lastnika vozila iz II. odst. istega člena in nikogar drugega, ki bi bil „bolj kazniv“ npr. storilca prekrška, ki ni lastnik in je s takšnim vozilom storil kak drug prekršek (ta bo kaznovan le za tisti prekršek, ki ga je s takšnim vozilom storil), ali tistega, ki je predelal takšno vozilo, saj slednji stori prekršek po VI. odst. 248. čl. ZVCP-1. Ker je objektivni pogoj kaznivosti zgolj lastništvo vozila, se lahko odgovornosti za tak prekršek izogne le obdolženec, za katerega se izkaže, da ni lastnik vozila, lastnik vozila pa tako, da izkaže, da je njegova zmota o dejstvu predelave vozila bila neizogibna tj. da mu ni mogoče očitati niti tega, da bi mogel in moral vedeti, da je vozilo predelano. Če bi obdolženec ponudil sodišču dokaze o neizogibnosti njegove dejanske zmote o predelavi vozila, čeprav mu takšne dolžnosti ni mogoče naprtiti, in bi jim sodišče sledilo, bi izdalo sodbo, s katero bi postopek o prekršku zoper obdolženca ustavilo. Ker pa takšnih dokazov obdolženec ni ponudil, je sodišče verjelo prepričljivemu zagovoru, da je bil sicer v zmoti, ki pa ni bila neizogibna, zaradi česar je vseeno odgovoren storitve prekrška po čl. 248/V ZVCP-1.

Prav tako sodišče prve stopnje na podlagi obdolženčevega zagovora v predmetnem postopku ni bilo dolžno raziskovati, kdo je izvršil predelavo vozila in iskati domnevnega storilca prekrška po VI. odst. 248. čl. ZVCP-1, kot to neutemeljeno trdi predlagateljica v pritožbi. V kolikor predlagateljica meni, da so podani pogoji za uvedbo postopka o prekršku zoper zgoraj omenjeno gospodarsko družbo, ki naj bi predelala obdolženčevo kolo z motorjem, lahko sam izvede hitri postopek o prekršku.

Čeprav se je mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je vsako motorno vozilo nevarna stvar, predelano motorno vozilo pa še toliko bolj in predstavlja hujšo obliko ogrožanja varnosti voznika in drugih udeležencev cestnega prometa, pa to ni odločilna okoliščina pri odločanju sodišča o tem, ali naj obdolžencu izreče tudi stransko sankcijo odvzema predmetov. Kot je že prvostopenjsko sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku, je po 4. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) odvzem predmetov določen kot sankcija v smislu kazni in ne več kot varstveni ukrep, zato so okoliščine za presojo utemeljenosti izreka te sankcije nekoliko drugačne. V I. odst. 25. čl. ZP-1 določa, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njim razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. Ker odvzem motornega vozila za prekršek po čl. 248/V ZVCP-1 ni predpisan obligatorno, mora sodišče pri izrekanju te stranske sankcije upoštevati I. In II. odst. 26. čl. ZP-1, ki določata, da sodišče odmeri sankcijo v mejah, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek, glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep, pri tem pa upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, zlasti, ali je poravnal škodo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku je sodišče prve stopnje pri izreku sankcij upoštevalo težo strojenega prekrška in stopnjo obdolženčeve odgovornosti, na podlagi olajševalnih okoliščin, da obdolženi ni vedel, da je kupil predelano vozilo, ker je naivno mislil, da vozilo ne presega predpisane konstrukcijske hitrosti, pa odvzema kolesa z motorjem ni izreklo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so argumenti sodišča za neizrek odvzema motornega vozila v vsebinskem pogledu kontradiktorni z zagovorom obdolženca, izpovedbami zaslišanih prič in ugotovitvami izrednega tehničnega pregleda. Glede na pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča o pravnopomembnih dejstvih, ki jih je ugotovilo na podlagi obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov, je po oceni pritožbenega sodišča odločitev prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu ne izreče odvzema kolesa z motorjem, pravilna. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da prekrška po V. odst. 248. čl. ZVCP-1 ni mogoče šteti med najtežje prekrške (saj je predpisana le razmeroma nizka globa, zakonodajalec pa ni predpisal obveznega odvzema predmetov), da je pravilno ugotovljeno, da je obdolženec prekršek storil z najlažjo obliko krivde tj. nezavestno malomarnostjo, da po podatkih v spisu pred storitvijo obravnavanega prekrška in istega dne storjenega prekrška po C točki VII. odst. 32. čl. ZVCP-1 ni bil obravnavan kot storilec prekrškov zoper varnost cestnega prometa, da je prekršek storil v nedeljo popoldan, ko je promet razmeroma redek, zaradi česar je bila stopnja konkretnega ogrožanja manjša in da kolo z motorjem, ki je predelano tako kot je bilo ugotovljeno v tem postopku, ob pravilni uporabi tj. če se ga vozi z največ 45 km/h, ne predstavlja povečane nevarnosti niti za voznika, niti za druge udeležence. Vse navedene okoliščine utemeljujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da se obdolžencu zaseženo motorno vozilo ne odvzame. Poudariti velja pa tudi, da bo storilec moral v primeru, če bo želel še uporabljati to vozilo, le-tega moral ponovno registrirati in v ta namen opraviti tehnični pregled, ki pa ga ne bo mogel uspešno opraviti, dokler ne odpravi nepravilnosti, zaradi katerih kolo z motorjem ni tehnično brezhibno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo o prekršku potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. čl. ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 1/2020
• VSC sodba PRp 230/2012
• VSC sodba PRp 122/2009