VSL sklep I Cpg 1057/2009

Jedro

Ne da bi sodišče izvedlo ponujene dokaze (zaslišanje strank in prič ter poizvedbe pri tretjih osebah o uporabi lokalov) pomeni ocena prvostopenjskega sodišča o neprimernosti dokazov, češ da bi tožena stranka morala pojasniti, zakaj bi priče izpovedale drugače, kot izhaja iz predloženih listin, nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov.

Da bi sodišče lahko odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, mora biti le-ta opredeljen določno na ta način, da je v okviru trditvene podlage opredeljen historični življenjski primer, na katerem temelji tožbeni zahtevek. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo ustreznega nadomestila, ki je vezano na časovno obdobje, v katerem naj bi tožena stranka javno priobčevala fonograme oziroma sekundarno radiodifuzno oddajala avtorska dela. Da bi bil denarni zahtevek tožeče stranke določno opredeljen, bi torej morala konkretizirano opredeliti, za katero časovno obdobje uveljavlja plačilo vtoževanega nadomestila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. Ig 248/2007 z dne 06. 09. 2007 (očitno mišljen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem z navedeno oznako) v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo glavnice v višini 258,55 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti od zneska 129,31 EUR od 14. 01. 2007 dalje, od zneska 64,62 EUR od 14. 04. 2007 dalje in od zneska 64,62 EUR od 15. 06. 2007 dalje ter odmerjene izvršilne stroške v znesku 58,82 EUR. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v višini 171,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določilih Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 do 139/2006 – v nadaljevanju ZASP), pri čemer je zatrjevala, da tožena stranka v svoji dejavnosti primarno ali sekundarno priobčuje komercialne fonograme, zaradi česar je dolžna glasbenim izvajalcem in proizvajalcem fonogramov plačati nadomestilo, katerega kolektivno uveljavlja tožeča stranka. Tožeča stranka je pri tem utemeljevala, da ima neposredno zakonsko podlago za uveljavljanje nadomestila za tri objekte in sicer K. S., samopostrežno restavracijo in restavracijo P., kar je specificirano pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 25. 01. 2008. Tej specifikaciji tožeče stranke je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pri utemeljitvi podlage za vtoževano nadomestilo. Pritožbeno sodišče v tem delu pojasnjuje, da tožena stranka s pritožbo ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na prenehanje pogodbene podlage v posledici s strani tožene stranke odpovedane pogodbe med pravdnima strankama z dne 15. 01. 2007. Utemeljenost zahtevka je namreč glede na trditve tožeče stranke potrebno preizkušati upoštevajoč neposredna določila ZASP, ki urejajo upravičenja glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov do prejema ustreznega nadomestila.

Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa prvostopenjske sodbe ugotavlja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus. Da bi sodišče lahko odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, mora biti le-ta opredeljen določno na ta način, da je v okviru trditvene podlage opredeljen historični življenjski primer na katerem temelji tožbeni zahtevek. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo ustreznega nadomestila, ki je vezano na časovno obdobje, v katerem naj bi tožena stranka javno priobčevala fonograme oziroma sekundarno radiodifuzno oddajala avtorska dela. Da bi bil denarni zahtevek tožeče stranke določno opredeljen, bi torej morala konkretizirano opredeliti za katero časovno obdobje uveljavlja plačilo vtoževanega nadomestila. Tožeča stranka tovrstnih trditev ni ponudila. Tega ni mogoče razbrati niti iz izpisa iz poslovnih knjig tožeče stranke (A2), katerega je tožeča stranka predložila predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Na obdobje, na katero naj bi se nanašalo vtoževano nadomestilo, ni mogoče sklepati zgolj iz datuma izstavljenih računov in datuma zapadlosti, kot so navedeni pri posamezni številki računa v izpisu odprtih postavk z dne 23. 08. 2007. S tem v zvezi je podano nasprotje med ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da naj bi se račun št. 6024044 nanašal na obdobje december 2005 in januar 2006 (3. odstavek 6. točke obrazložitve) in trditvijo tožeče stranke na naroku 08. 10. 2009, ko je zatrjevala, da je s prvim od vtoževanih računov izračunala nadomestilo za december 2006 in januar 2007. Ker tožeča stranka računov, ki so navedeni v izpisu odprtih postavk, ni predložila, v tem smislu ni mogoče preizkusiti, za katero časovno obdobje uveljavlja tožeča stranka plačilo vtoževanega nadomestila. To pa pomeni nepopolnost tožbe, ki narekuje postopanje v smislu 1. odstavka 108. člena ZPP in ustrezno popravo tožbe. Ob navedenih pomanjkljivostih v trditveni podlagi tožeče stranke namreč ni jasno za katero časovno obdobje v smislu historičnega dogodka je sodišče prve stopnje ugotovilo podlago za vtoževano obveznost tožeče stranke. Takšna pomanjkljivost posledično onemogoča preizkus izpodbijane sodbe, v posledici česar je podan razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče takšne pomanjkljivosti ne more samo odpraviti.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče v skladu z gornjimi ugotovitvami moralo pozvati tožečo stranko na ustrezno popravo tožbe z določno opredelitvijo tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa pri tem pojasnjuje, da so utemeljeni pritožbeni očitki tudi v tistem delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zavrnitev predlaganih dokazov s strani tožene stranke. Trditveno in dokazno breme glede dejanske podlage za uveljavljanje zakonskega nadomestila je na strani tožeče stranke. Če je sodišče ocenilo, da je tožeča stranka s predložitvijo dokaznih listin, ki jih je sestavila sama tožeča stranka (vprašalniki, priloženi v prilogi A3), temu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila, to ne izključuje možnosti tožene stranke, da z drugimi dokaznimi predlogi izpodbije dokazno vrednost tako predloženih listin. V nasprotju z oceno prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka na ustrezno konkretizirani ravni podala trditev, da lokalov, za katere je tožeča stranka uveljavljala nadomestila, nima in ni imela v posesti. Ne da bi sodišče izvedlo ponujene dokaze (zaslišanje strank in prič ter poizvedbe pri tretjih osebah o uporabi lokalov) pomeni ocena prvostopenjskega sodišča o neprimernosti dokazov, češ da bi tožena stranka morala pojasniti, zakaj bi priče izpovedale drugače kot izhaja iz predloženih listin, nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov. V skladu z navedenim bo sodišče moralo v ponovljenem postopku potem, ko bo tožeča stranka konkretizirano opredelila časovni okvir za katero uveljavlja vtoževani zahtevek, toženi stranki omogočiti, da s predlaganimi dokazi izpodbija s strani tožeče stranke zatrjevano dejansko podlago vtoževanega nadomestila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 427/2018
• VSL sklep I Cpg 1095/2011
• VSL sodba I Cpg 1024/2009