VSL sklep I Cpg 1105/2009

Jedro

Sodišče prve stopnje se je glede na trditve tožene stranke, da sta se pravdni stranki s splošnimi pogoji poslovanja izrecno dogovorili za pristojnost sodišča v Beljaku (Avstrija), pravilno oprlo na določbo 23. člena Uredbe Sveta ES, št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki določa, da je v primeru, da sta se stranki dogovorili, da bo za spore, ki so ali bodo nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče, to sodišče izključno pristojno za reševanje teh sporov.

Upoštevajoč, da je tožeča stranka pri toženi stranki več let naročala blago, da je tožena stranka naročila tožeče stranke potrjevala in na hrbtni strani potrdila naročila vselej prilagala svoje splošne pogoje poslovanja, ki jim tožeča stranka tekom poslovnega sodelovanja nikoli ni ugovarjala in ki se tekom poslovnega sodelovanja niso spreminjali, pritožbeno sodišče sodi, da je bila med pravdnima strankama ustaljena praksa, da je tožeča stranka z molkom izražala svoje soglasje k določbam splošnih pogojev poslovanja, kakor jih je oblikovala tožena stranka. Ti splošni pogoji so vsebovali tudi dogovor o pristojnosti, ki zato veže pravdni stranki.

Obrazložitev

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.262,25 EUR.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje predmetnega spora (1. točka izreka) in da se tožba z dne 05. 12. 2008 zavrže (2. točka izreka). Sklenilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh plačati stroške tega postopka v višini 2.229,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (3. točka izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da »pritožbi stroškovno ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da odloči, da je za reševanje tega spora pristojno sodišče v Sloveniji, podrejeno temu pa, da napadeni sklep razveljavi v celoti in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.« Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

V pravočasnem odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke »zavrže« in potrdi sklep prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v konkretni zadevi za odločitev o pristojnosti uporablja Uredba Sveta ES, št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba). Sodišče prve stopnje se je glede na trditve tožene stranke, da sta se pravdni stranki s splošnimi pogoji poslovanja izrecno dogovorili za pristojnost sodišča v Beljaku, pravilno oprlo na določbo 23. člena Uredbe, ki določa, da je v primeru, da sta se stranki dogovorili, da bo za spore, ki so ali bodo nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče, to sodišče izključno pristojno za reševanje teh sporov.

Določba 1. odstavka 23. člena Uredbe pa določa tudi oblikovne zahteve, ki jih mora izpolnjevati dogovor o pristojnosti, da bi bil veljavno sklenjen. V skladu z drugim stavkom 1. odstavka 23. člena Uredbe mora biti dogovor o pristojnosti sklenjen:

v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali

v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali

v mednarodni trgovini v obliki (1), ki je v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za svoje poslovanje sprejela splošne pogoje poslovanja, v katerih je določila, da je pristojno sodišče v Beljaku, Avstrija, in da je imela tožena stranka splošne pogoje natisnjene na drugi strani potrdila naročila tožeče stranke, kar pomeni, da so bili splošni pogoji objavljeni na običajen način in da jih je tožeča stranka poznala. Glede ugovora tožene stranke, da splošni pogoji med pravdnima strankama niso bili dogovorjeni oziroma da glede splošnih pogojev ni bilo doseženo soglasje volj, je sodišče prve stopnje odločilo, da splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili znani ali bi ji morali biti znani, ter da soglasje volj obeh strank za veljavnost splošnih pogojev ni potrebno. V nadaljevanju je ugotovilo, da se pravdni stranki s posebnim dogovorom glede pristojnosti nista dogovorili drugače, zato se šteje, da je tožeča stranka pristala na pristojnost, kakor je določena v splošnih pogojih tožene stranke, in sicer, da je pristojno sodišče v Beljaku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je smiselno odločilo, da za veljavnost dogovora o pristojnosti, ki je vsebovan v splošnih pogojih, soglasje volj pogodbenih strank ni potrebno, napačno uporabilo materialno pravo. Iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (SES) v zadevi Powell Duffryn(2) namreč izhaja, da je treba pojem »dogovora o pristojnosti« iz 17. člena Konvencije(3) obravnavati kot avtonomni pojem (4), ki ga je treba presojati zgolj z vidika zahtev iz 17. člena Konvencije (5). V zgodnejši sodni praksi je SES v zvezi s prvotno različico 17. člena Konvencije(6) poudarilo, da s tem ko je veljavnost klavzule o pristojnosti odvisna od obstoja »soglasja« med strankama, 17. člen Konvencije sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, zavezuje k temu, da najprej preuči, ali sta stranki klavzulo, ki ga določa za pristojno, dejansko sprejeli s soglasjem, ki se navzven kaže kot jasno in povsem določno, in da je namen oblikovnih zahtev iz 17. člena Konvencije zagotoviti, da bi bilo soglasje strank dejansko doseženo. (7) Kasneje je bila določba 17. člena Konvencije spremenjena tako, da je za mednarodno trgovino dopuščala sklenitev dogovora o pristojnosti tudi v obliki, ki je v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so strankam znani ali bi jim morali biti znani. Glede te (oblikovne) omilitve, uvedene s pristopno konvencijo iz leta 1978, je SES v sodbi v zadevi MSG poudarilo, da to ne pomeni, da ni potrebno nikakršno soglasje med strankama glede klavzule o pristojnosti, saj je še vedno eden od ciljev te določbe zagotoviti, da je podano dejansko soglasje udeleženih. Šibkejša pogodbena stranka mora biti varovana pred tem, da bi ji ostale neopažene klavzule o pristojnosti, ki so bile enostransko vključene v pogodbo.

(8) SES je nadalje pojasnilo, da se domneva, da obstoji soglasje pogodbenih strank glede klavzule o pristojnosti pod pogojem, da je takšno ravnanje v skladu z veljavno prakso na področju mednarodne trgovine, na katerem stranke delujejo, in da je strankam takšna praksa znana ali bi jim morala biti znana.

(9)

Iz sodne prakse SES tako izhaja, da se za veljavnost dogovora o pristojnosti vselej zahteva soglasje pogodbenih strank, namen oblikovnih zahtev iz drugega stavka 1. odstavka 23. člena Uredbe pa je zagotoviti, da je bilo soglasje dejansko doseženo. Če torej stranki skleneta dogovor o pristojnosti v eni od v Uredbi predvidenih oblik, se šteje, da je s tako sklenjenim dogovorom o pristojnosti soglašata in je zato ta dogovor veljavno sklenjen. Po presoji pritožbenega sodišča to velja tudi v primeru obstoja usklajene prakse med strankama iz točke (b) drugega stavka 1. odstavka 23. člena Uredbe.

(10)

Iz skladnih trditev pravdnih strank izhaja, da je tožeča stranka več let naročala lake pri toženi stranki. Iz neprerekanih trditev tožene stranke nadalje izhaja, da je tožena stranka od začetka poslovnega poslovanja dalje vedno potrjevala naročila tožeče stranke, na drugi strani potrdila naročila pa so bili natisnjeni splošni pogoji poslovanja tožene stranke. Tožena stranka je ta potrdila naročil uporabljala vse obdobje poslovanja s tožečo stranko, pri čemer tožeča stranka v vsem obdobju poslovanja s toženo stranko veljavnosti splošnih pogojev ni ugovarjala.

Tožeča stranka veljavnost klavzule o pristojnosti izpodbija s trditvami, da te klavzule ni nikoli sprejela, saj ne pozna niti ni dolžna poznati nemškega jezika, v katerem so bili splošni pogoji poslovanja sestavljeni. S temi trditvami se tožeča stranka ne more uspešno braniti. Če tožeča stranka ne zna nemškega jezika, vendar pa sklepa posle z nemško govorečim partnerjem, ki tudi posluje v nemškem jeziku, ne da bi poskrbela za potrebne prevode, očitno prevzema nase tudi vse tveganje takšnega neskrbnega ravnanja.

V nadaljevanju se tožeča stranka tudi brani, da soglasje volj glede splošnih pogojev poslovanja med pravdnima strankama ni bilo doseženo. Zatrjuje, da je pri naročanju blaga kot kraj dobave navajala DDU Borovnica, tožena stranka pa je v potrdilih naročil navajala, da se dobava opravi v skladu z incotermom DAF, pri čemer je tožeča stranka prejemala blago tožene stranke v svojem skladišču v Borovnici. S temi trditvami bi tožeča stranka lahko izkazala zgolj to, da je s toženo stranko dosegla poseben dogovor glede kraja dobave. To pa pomeni, da se splošni pogoji poslovanja v pogodbenem razmerju med strankama ne bi uporabljali le glede kraja dobave, ne pa tudi, da se ostale določbe splošnih pogojev ne uporabljajo.

Upoštevajoč, da je tožeča stranka pri toženi stranki več let naročala blago, da je tožena stranka naročila tožeče stranke potrjevala in na hrbtni strani potrdila naročila vselej prilagala svoje splošne pogoje poslovanja, ki jim tožeča stranka tekom poslovnega sodelovanja nikoli ni ugovarjala in ki se tekom poslovnega sodelovanja niso spreminjali, pritožbeno sodišče sodi, da je bila med pravdnima strankama ustaljena praksa, da je tožeča stranka z molkom izražala svoje soglasje k določbam splošnih pogojev poslovanja, kakor jih je oblikovala tožena stranka. Ti splošni pogoji so vsebovali tudi dogovor o pristojnosti, ki zato veže pravdni stranki.

Glede na to, da veljaven dogovor o pristojnosti izključuje tako splošno pristojnost iz 2. člena Uredbe, kot tudi posebne prisojnosti iz 5. in 6. člena Uredbe (11), se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na posebno pristojnost iz 5. člena Uredbe. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila, čeprav iz drugih razlogov, odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana pristojnost slovenskega sodišča in da se zato tožba zavrže, pravilna. Pritožbo tožeče stranke je zato zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Tožena stranka je priglasila stroške nagrade za odgovor na pritožbo v višini 2.286,40 EUR, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo le nagrada v višini 2.750 odvetniških točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR pomeni znesek 1.262,25 EUR. Zato je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.262,25 EUR.

---------------------------------------------

(1) Te besede v slovenski verziji Uredbe ni zaslediti, izhaja pa iz besedila Uredbe v angleščini, nemščini, italijanščini in španščini (sodnica je opravila primerjavo z verzijami v jezikih, ki jih pozna).

(2) Zadeva C-214/89 Powell Duffryn plc in Wolfgang Petereit [1992] ECR I 1745 (v nadaljevanju: Powell Duffryn).

(3) 17. člen Bruseljske konvencije (v nadaljevanju: Konvencija) je bil povzet v 23. člen Uredbe.

(4) Powell Duffryn, 14. točka.

(5) Zadeva C-116/02 Erich Gasser GmbH in MISAT Srl [2003] ECR I-14693 (v nadaljevanju: Erich Gasser), 51. točka.

(6) Prvotna različica 17. člena Konvencije je kot oblikovno zahtevo določala le dogovor v pisni obliki ali ustni dogovor, potrjen v pisni obliki.

(7) Zadeva C-106/95 Mainschiffahrts-Genossenschaft eG (MSG) zoper Les Gravieres Rhenanes SARL [1997] ECR I -00911 (v nadaljevanju: MSG), 15. točka, kjer se SES sklicuje na odločbi v zadevi 24/76 Estasis Salotti [1976] ECR 1831, 7. točka, in zadevo 25/76 Segoura [1976] ECR 1851, 6. točka.

(8) MSG, 17. točka.

(9) MSG, 19. in 20. točka.

(10) Oblikovna zahteva pod točko (b) drugega stavka 1. odstavka 23. člena Uredbe je v besedilo Konvencije prišla s Pristopno konvencijo iz leta 1989.

(11) Zadeva MSG, 14. točka.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1510/2012
• VSL Sklep II Cp 1736/2021
• VSL sklep I Cpg 598/2009