VSL sklep I Cp 499/2010

Jedro

Zmotno je stališče, da se delnice enačijo z denarjem in da jih je mogoče nadomestiti. Nedvomno so delnice ius generis, ki jih je mogoče nadomestiti z nakupom novih delnic. Vendar iz namena postopka za delitev skupnega premoženja po ZNP ne izhaja obveza nadomestiti premoženje, ki je kadarkoli obstajajo med zakoncema, četudi je bilo še pred pričetkom postopka delitve odtujeno, izgubljeno ali uničeno. V postopku za delitev skupnega premoženja se namreč delijo le stvari ali pravice, ki v času postopka v skupno premoženje še zmeraj spadajo, ne pa tudi tiste, ki jih v skupnem premoženju več ni.

Nepravdno sodišče je do odločitve o reviziji vezano na pravnomočno odločitev pravdnega sodišča in mora ob upoštevanju te odločitve tudi odločiti v nepravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za delitev skupnega premoženja – 10.000 delnic K. d.d., ter predlagateljici naložilo plačilo sodnih taks v višini 2.268 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti sklepu se pravočasno pritožuje predlagateljica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, napadeni sklep spremeni tako, da predlogu predlagateljice ugodi in nasprotni stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, oz. da sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Pritožnica uveljavlja tudi povračilo stroškov pritožbe. V obrazložitev navaja, da nasprotni udeleženec ni predložil sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, sodišče prve stopnje z njo ni razpolagalo. Prav tako ni razpolagalo z revizijo, ki jo je vložil nasprotni udeleženec (tožnik v pravdnem postopku). Sodišče je napačno štelo, da delnice, odsvojene s strani nasprotnega udeleženca, ni mogoče deliti, ker jih je nasprotni udeleženec odsvojil. Delnice so vrednostni papirji, ki pomenijo dejansko enako kot denarna sredstva. Delnice je mogoče nadomestiti tako kot denar. Nasprotni udeleženec lahko delnice povrne z njihovim nakupom na borzi, lahko pa bi predlagateljica zahtevala iz tega naslova tudi poplačilo v denarju. Podobno bi bilo v primeru denarja na hranilni knjižici, ki bi ga porabil nasprotni udeleženec. Nesprejemljivo je, da je sodišče naložilo plačilo pravdnih stroškov predlagateljici. Nasprotni udeleženec je povzročil potrebo po sprožitvi nepravdnega postopka s tem, ko je odtujil skupne delnice. Sodišče ni odločalo o dividendah, določiti bi moralo deleže na skupnem premoženju in obseg skupnega premoženja v času razpada zakonske zveze in ne na dan odločanja. Ni običajno, da bi vlagala revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje stranka, ki je v sporu uspela. Klavzula pravnomočnosti ne pomeni, da je pravnomočna tudi sodba sodišča prve stopnje, kot si je napačno tolmačilo sodišče.

Pritožba je bila po 1. odstavku 344. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročena nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo podal pravočasen odgovor. Nasprotni udeleženec priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru navaja, da so navedbe pritožnice neutemeljene, saj se je sodišče prve stopnje oprlo na drugostopenjsko sodbo iz pravdnega postopka pod opr. št. I P 2939/07 ter jo v izpodbijanem sklepu v celoti pravilno povzelo. Med strankama je bilo vseskozi nesporno, da je bilo 750 delnic K. d.d. od 1000 (po cepitvi 7.500 od 10.000) odtujenih, še preden je predlagateljica vložila zahtevo za delitev skupnega premoženja. Nasprotni udeleženec je delnice prodal, saj med strankama ni bilo sporno, da te delnice predstavljajo njegovo posebno premoženje. Z odsvojitvijo je prenehala lastninska pravica nasprotnega udeleženca na stvari, zato ni mogoče uveljaviti, da stvar, ki ni več v lasti nasprotnega udeleženca, spada v skupno premoženje. Za odtujitev delnic je pritožnica vedela od prvega naroka dalje, kljub temu svojega zahtevka ni modificirala. Neutemeljene so navedbe pritožnice, da je delnice mogoče nadomestiti kot denar. Zahtevek pritožnice ni bil postavljen v smislu denarja in delnic, temveč se je glasil samo na delnice. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je možno po naravi deliti le, kar v času delitve obstaja in na čemer sta stranki solastnika oz. skupna lastnika. Prvostopenjsko sodišče ni moglo odločati o dividendah, ker predlagateljica takega zahtevka ni postavila. Nasprotni udeleženec je vložil revizijo, vendar iz nje jasno izhaja razlog in namen vložitve. Sodišče prve stopnje je tudi jasno navedlo vse v zvezi s klavzulo o pravnomočnosti in oznakami na njej.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom ZPP ter 37. členom ZNP je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi določb ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa je opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi in vrsti nepravdnega postopka. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako sodba in postopek pred sodiščem prve stopnje nista obremenjena s kršitvami absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v skladu s 3. odstavkom 118. člena ZNP nasprotnega udeleženca napotilo na pravdo in prekinilo postopek do pravnomočnosti odločitve pravdnega sodišča. Odločitev postane pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, torej z rednim pravnim sredstvom (1. odstavek 319. člena ZPP). Pravnomočna odločitev pravdnega sodišča o spornem predhodnem vprašanju veže nepravdno sodišče. Nasprotno gre pri reviziji za izredno pravdno sredstvo, katerega vložitev ne zadrži izvršitve pravnomočnosti sodbe (369. člen ZPP). Nepravdno sodišče je do odločitve o reviziji vezano na pravnomočno odločitev pravdnega sodišča in mora ob upoštevanju te odločitve tudi odločiti v nepravdnem postopku. Zato so neutemeljene navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z revizijo v smislu, da bi vložitev revizije moralo upoštevati. O slednji namreč sploh še ni bilo odločeno. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z odločbo sodišča druge stopnje, so protispisne in nimajo nobene opore v sodbi sodišča prve stopnje. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep pravilno oprlo na odločitev pravdnega sodišče prve stopnje v delu, v katerem je bila odločitev potrjena s strani sodišča druge stopnje (glede 2.500 delnic K. d.d.). V delu, v katerem je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (glede 7.500 delnic K. d.d.), pa je sodišče prve stopnje spremembo pravilno upoštevalo. Zato je neutemeljena tudi navedba pritožnice, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo klavzulo pravnomočnosti na sodbi sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog o delitvi 2.500 delnic K. d..d (prej 250 delnic), saj je bilo v pravdnem postopku pravnomočno razsojeno, da te delnice ne predstavljajo skupnega premoženja pravdnih strank. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je nasprotni udeleženec odtujil 7.500 delnic K. d.d. (prej 750 delnic). Iz spisa je razvidno, da je nasprotni udeleženec odtujil te delnice še pred vložitvijo predmetnega predloga s strani pritožnice. Ker torej te delnice niso oz. ne obstajajo več kot del premoženjske mase udeležencev, tudi ne morejo biti predmet (niti fizične, niti civilne) delitve v nepravdnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog o delitvi skupnega premoženja tudi v delu, ki se nanaša na 7.500 delnic K. d.d.

Po presoji pritožbenega sodišča je zmotno stališče pritožnice, da se delnice enačijo z denarjem in da jih je mogoče nadomestiti. Nedvomno so delnice ius generis, ki jih je mogoče nadomestiti z nakupom novih delnic. Vendar iz namena postopka za delitev skupnega premoženja po ZNP ne izhaja obveza nadomestiti premoženje, ki je kadarkoli obstajajo med zakoncema, četudi je bilo še pred pričetkom postopka delitve odtujeno, izgubljeno ali uničeno. V postopku za delitev skupnega premoženja se namreč delijo le stvari ali pravice, ki v času postopka v skupno premoženje še zmeraj spadajo, ne pa tudi tiste, ki jih v skupnem premoženju več ni. Če eden od zakoncev odtuji stvar, ki spada v skupno premoženje, ima drugi zakonec pravico uveljavljati obogatitveni zahtevek v pravdnem postopku po 190. členu Obligacijskega zakonika, ne more pa zahtevati delitve te stvari v nepravdnem postopku. Pritožnica se je torej z vložitvijo predloga za razdelitev 7.500 delnic, ki jih je nasprotni udeleženec že odtujil, poslužila napačne pravne poti.

Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni odločalo o dividendah, ter da bi moralo določiti deleže na skupnem premoženju in obseg skupnega premoženja v času razpada zakonske zveze in ne na dan odločanja. Dividende so plodovi delnic in se kot take po 20. členu Stvarnopravnega zakonika smatrajo za sestavino glavne stvari (delnic), kolikor še niso bile izplačane. Glede izplačanih dividend bi torej pritožnica morala postaviti poseben predlog za delitev, saj sodišče odloča v mejah postavljenega predloga (1. odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Glede neizplačanih dividend pa sodišču ni bilo treba posebej odločati, saj le-te sledijo usodi glavne stvari. Sodišče druge stopnje še poudarja, da sodišče odloča o delitvi stvari v nepravdnem postopku le, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev (2. odstavek 118. člena ZNP). Zato trditve pritožnice o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti deleže na skupnem premoženju in obseg skupnega premoženja, nimajo nobene pravne podlage.

V nepravdnem postopku nosi načeloma vsak udeleženec svoje stroške postopka (1. odstavek 35. člena ZNP). Vendar to ne velja v primeru, če sodišče predlog za delitev premoženja v celoti zavrne. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za delitev skupnega premoženja, je tudi pravilno odločilo, da mora pritožnica po načelu uspeha nasprotnemu udeležencu plačati stroške nepravdnega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZPP).

Iz zgoraj navedenih razlogov je treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s členi 353 ZPP in 37 ZNP).

Sodišče druge stopnje je v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP odločilo tudi o pravdnih stroških pritožbenega postopka. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pravdne stroške (1. odst. 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP in 37. členom ZNP). V odgovoru na pritožbo je nasprotni udeleženec le povzemal ugotovitve sodišča prve stopnje, zato ga sodišče druge stopnje ne šteje za potrebnega. Posledično nosi stroške odgovora na pritožbo nasprotni udeleženec sam (1. odst. 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in 37. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1067/2011
• VSL sklep II Cp 1285/2009
• VSL sodba I Cp 1720/2010