VSL sklep I Cp 4367/2009

Jedro

Pravni interes za pritožbo ima le tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni tako:

da se sklep o izvršbi VL 25403/2008 z dne 15. 5. 2008 razveljavi tudi v 4. odstavku izreka

in glede pravdnih stroškov tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške celotnega postopka.

V preostalem se pritožba zavrže.

Toženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje:

ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 118,78 EUR,

ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke v enaki višini,

sklep o izvršbi VL 25403/2008 z dne 15. 5. 2008 razveljavilo glede glavnice 780,00 EUR s pripadki in tožbeni zahtevek zavrnilo, ohranilo pa ga je v veljavi glede plačila upnikovih stroškov,

tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 65,13 EUR pravdnih stroškov,

ugotovilo umik tožbe za 400,00 EUR.

Zoper takšno odločbo se pritožuje toženec. Sodbo izpodbija z naštevanjem številnih relativnih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, da je zanemarilo pravila o postopku v sporih majhne vrednosti, da je upoštevalo vlogo tožeče stranke, ki je bila vložena prepozno, da je upoštevalo dejstva, ki so bila navedena v prepoznih vlogah, da je izvedlo dokaz z zaslišanjem R. P., ki je bil predlagan prepozno, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem J. C., pa bi ga moralo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnik meni, da je zato sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno, zmotno pa tudi uporabilo materialno pravo.

V nadaljevanju pritožbe pritožnik izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Pojasnjuje, da ni jasno, kako je sodišče pri odločitvi o stroških upoštevalo delni umik in da ni pravilno izračunalo odstotka uspeha vsake od pravdnih strank. Poudarja tudi, da izvršilni stroški niso bili potrebni.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba v pretežnem delu ni dopustna, ker pritožnik zanjo nima pravnega interesa, v manjšem delu (glede odločitve o stroških) pa je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi razveljavilo v celoti – del zaradi umika tožbe, del zato, ker je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, zadnji del pa zato, ker je ugotovilo, da je bil utemeljen toženčev pobotni ugovor. Odločitev sodišča prve stopnje torej je, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek (v neumaknjenem delu) zavrne. Tudi če bi bila takšna odločitev sodišča prve stopnje posledica kršitev določb pravdnega postopka in plod zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, nič od tega ne spremeni dejstva, da je v celoti v korist toženca, saj je tožbeni zahtevek sedaj v celoti zavrnjen. Pritožbene navedbe o poteku postopka, dopustitvi spremembe tožbe, številu vlog, izvedenih ter neizvedenih dokazih, ne morejo spremeniti opisanega. Višje sodišče je zato pritožbo, kolikor se ta nanaša na sodbo, v skladu z določbo 1. odstavka 343. člena ZPP zavrglo. Pritožnik, ki je v postopku v celoti uspel, namreč zanjo nima pravnega interesa.

Toženec pa se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil uspeh pravdnih strank v tem postopku delen, tožnik je uspel s približno polovico tožbenega zahtevka. Enak je bil uspeh v izvršilnem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča te okoliščine narekujejo celovito odločitev o stroških vsega postopka. Dejstvo, da se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pri tem ni odločilnega pomena. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, ki v primeru delnega uspeha pravdnih strank kot temeljni kriterij odločitve o pravdnih stroških predvideva odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, odločitev o stroških celotnega postopka spremenilo tako. V tej zadevi namreč ni najti okoliščin, ki bi terjale odločitev, da mora ena stranka drugi stranki povrniti del pravdnih stroškov. Podlaga za spremembo sklepa o stroških je v določbi 3. točke 365. člena ZPP.

Toženec je uspel le z manjšim delom pritožbe, zato stroške pritožbenega postopka krije sam.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 181/2016
• VSRS Sklep I Up 114/2013, enako tudi I Up 119/2013
• VSL sklep II Cp 449/2009