VSL sklep I Cp 66/2010

Jedro

Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe gre za presojo nižjega dokaznega standarda in verjetnosti obstoja tožbenega zahtevka, ko je torej pomembno le to, ali več dejstev govori za resničnost pravno odločilnih tožbenih trditev kot za njihovo neresničnost.

V postopku zavarovanja terjatev sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč ob upoštevanju hitrosti postopka zaradi zavarovanja terjatve izvesti tiste najpomembnejše oziroma ključne dokaze, ki naj bi potrjevali oziroma ovrgli zgolj verjetnost izkaza terjatve. Celovit dokazni postopek je tako prihranjen za meritorno odločitev o tožbenih zahtevkih.

Ko gre za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, je treba zagotoviti uravnoteženo obravnavanje dokaznih predlogov ene in druge strani v sporu, prvenstveno pa izvesti eventualno predlagano zaslišanje obeh pravdnih strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek drugemu sodniku.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo začasno odredbo, s katero se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine, parc. štev. 3569, vl. štev. 729, k.o. B., njivo v skupni izmeri 11207 m2, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi ter podrejeni predlog z enako vsebino ter z dodatnim zahtevkom, naj se prepoved izvrši s takojšnjim obvestilom o prepovedi iz 1. točke te začasne odredbe Ministrstvi za finance, Davčni upravi RS, Davčni urad Koper in Davčni urad Novo mesto, ki ne sme izvršiti odmere davka v primeru nameravane prodaje nepremičnine.

Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi ter podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišče ni zaslišalo tožeče stranke. Sodišču je bilo pojasnjeno, da je tožeča stranka visoke starosti in slabega zdravstvenega stanja in da je bila pred razpisom obravnave v bolnišnici, od koder je bila premeščena v Zdravilišče Laško, kjer se je v času izvedbe naroka tudi nahajala. Prva tako je bilo s strani pooblaščencev sodišču pojasnjeno, da bo tožeča stranka po vrnitvi iz Zdravilišča Laško bivala v Domu starejših občanov v Portorožu, kamor bi ji lahko vročalo pošto, sodišče pa je skušalo prikazati, da pooblaščenci tožeče stranke ne vedo, kje se slednja nahaja. V vlogi z dne 31.7.2009 je tudi podala predlog za zavarovanje dokazov skladno z določili 264. člena ZPP zaradi obstoja bojazni, da se dokaz z zaslišanjem tožeče stranke zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja kasneje ne bo mogel izvesti. Sodišče se do tega predloga ni opredelilo. Prav tako je tožena stranka predlagala, da sodišče zasliši tožečo stranko v Zdravilišču Laško, kjer se je nahajala, saj bi bilo njeno kasnejše zaslišanje morebiti onemogočeno. Tožeča stranka dokaznega predloga z zaslišanjem ni umaknila, sodišče pa tožeči stranki vabila ni pravilno vročalo, zato so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče se tudi ni izreklo, zakaj ostalih dokazov ni izvedlo oziroma jih ni s sklepom zavrnilo. S tem v zvezi je sodna odločba pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Materialno pravno je zavzeto stališče, ki je v nasprotju s sklepom, opr. štev. I Cp 2739/2009 z dne 9.9. 2009. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti notarsko overjenega pooblastila za V.D., kljub temu da je tožeča stranka v spis vložila 3 verzije notarskega pooblastila. Tožeča stranka je v svojih navedbah tudi pojasnila, kar je potrdila tudi priča T. D. ob svojem zaslišanju, da je bila V.D. istočasno, ko mu je bila izročena ponudba za objavo na oglasni deski UE, izročena tudi izjava o sprejemu ponudbe M. C. d.o.o. jo je podpisal in lastnoročno dostavil v nepremičninsko agencijo V. D. tudi direktor M C., ki bi lahko ob zaslišanju to potrdil. O tem, da V.D. izjave drugega kupca oziroma ponudnika M.C na UE Koper ni poslal, se sodišče ni izreklo, s presojo tega vprašanja se niti ni ukvarjalo oziroma zavzelo argumentiranega stališča. Sodišče je zgolj pavšalno zaključilo, da to na veljavnost sporne prodajne pogodbe ne more vplivati. Sodišče bi se moralo substancirano ukvarjati z vprašanjem, ali pogodba temelji na ponarejenem notarskem pooblastilu in ali je nepremičninski posrednik prinesel tožeči stranki v podpis pogodbo, na kateri je bil kot kupec naveden M. C. d.o.o., ki jo je nato zamenjal. Sodišče se v izpodbijanem sklepu sklicuje na to, da tožeča stranka tega z verjetnostjo ni izkazala, tožeča stranka pa opozarja, da sodišče dokazov v tej smeri ni izvajalo. Tako ni zaslišalo tožeče stranke niti V. D., zaslišana priča T. D. pa je v tem delu tožbene navedbe potrdila. Sodišče sicer zapiše, da naj bi imela navedena priča interes v tej pravdi, vendar je takšno stališče pristransko in neutemeljeno, kajti enak interes kot bi ga lahko imela zaslišana priča, ima nedvomno tudi zaslišani predstavnik tožene stranke F.P., ki ima nedvomno interes, da pogodba ostane v veljavi. Tožnica opozarja na dejstvo, da je tožena stranka na oglasni deski objavila ponudbo za odkup sporne nepremičnine, v kateri je postavila ceno 1.000.000,00 EUR, kar močno presega znesek kupnine, poleg tega pa tudi, če bi veljalo, da bi imela tožena stranka do sedaj že 800.000,00 EUR stroškov s predmetno nepremičnino, bi imela z njeno prodajo še vedno dobiček. Pristransko je ocenjena izpovedba priče F. P., ki se je ob svojem zaslišanju evidentno izmikala odgovorom in po potrebi vedela izpovedati o nekaterih dejstvih zelo natančno, medtem ko na vprašanja, ki bi ji lahko škodila, ni vedela natančno odgovarjati oziroma se je odgovornosti izmikala. Prezrto je nasprotje v izpovedbi F. P., ki je ob svojem zaslišanju izjavil, da se nepremičninski posrednik ni izkazal z nikakršnim notarsko overjenim pooblastilom, v spisu pa se nahaja listina z njegovim podpisom z dne 1.6.2007, v kateri je v 2. odstavku navedeno, da si je v mesecu juniju 2006, s predstavniki tožene stranke ogledal predmetno parcelo na osnovi kontakta, ki ga je vzpostavil D. U. s pooblaščencem V. D. ki naj bi se po navedbah F.P. izkazal z notarsko overjenim pooblastilom kot pooblaščenec tožeče stranke, zato F. P. kot predstavnik tožene stranke ni iskal osebnega kontakta s tožnico. Notarsko overjeno pooblastilo datira z dnem 20.7.2006, medtem ko iz dopisa tožene stranke z dne 1.5.2007 izhaja, da naj bi si F.P. že v juniju 2006 ogledal predmetno parcelo, takrat pa naj bi se V. D. izkazal celo z notarsko overjenim pooblastilom, katerega sploh še ni imel. Zelo nenavadno je, da zakoniti zastopnik tožene stranke s tožečo stranko sploh ni kontaktiral, kar je ob sklepanju takšnega posla zelo nenavadno. Če bi sodišče vpogledalo v upravni spis UE Koper št. 330-1536/2006, bi v njem našlo ponarejeno pooblastilo. Tožeča stranka je opravila poizvedbe in s strani UE Koper prejela z žigom potrjeno vlogo, kateri je bilo priloženo ponarejeno pooblastilo, kar tožeča stranka tudi prilaga svoji pritožbi. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, s čemer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit. Tožeča stranka je v dokaz svojih navedb priložila notarsko listino, v kateri je pojasnila, kakšna je bila njena volja in da je bila izigrana. Pravno zmotni so zaključki sodišča, da razmerje med nepremičninskim posrednikom in tožečo stranko na veljavnost pravnega posla nimajo vpliva. V. D. je ravnal v nasprotju z voljo tožeče stranke in izjavo o sprejemu ponudbe uničil, tako da se je kot edini ponudnik javila tožena stranka. Ker gre za moralno zavržno ravnanje, bi se moralo sodišče s tem v zvezi ukvarjati tudi z vprašanjem veljavnosti samega posla s stališča morale in uveljavljenih prisilnih predpisov. Stališče, da je bila pogodba veljavno sklenjena že tedaj, ko je ponudnik prejel izjavo kupca o sprejemu ponudbe, ne vzdrži kritične presoje. Zakon namreč za veljavnost pravnega posla zahteva odobritev UE, ki pa temelji na ponarejenem pooblastilu. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem ali je bila podana volja tožeče stranke, da nepremičninski posrednik objavi ponudbo za prodajo nepremičnine, pri tem pa na UE Koper ne poda izjave o sprejemu ponudbe, katera mu je bila izročena. Kolikor bi nepremičninski posrednik ravnal skladno s pooblastilom in podal izjavo o sprejemu ponudbe M.C, pri tem pa bi se na ponudbo javila tožena stranka, ne bi bilo mogoče zavzeti stališča, da je bila pogodba sklenjena, ko je podana izjava o sprejemu ponudbe. Zmotno je stališče, da ZKZ ne predvideva, da bi morala ponudnik in sprejemnik ponudbe naknadno ponovno izraziti soglasje za sklenitev pogodbe št. 50/95. 22. člen ZKZ namreč določa, da je treba vlogi za odboritev posla priložiti tudi sklenjeno pogodbo o pravnem poslu. Sodišče navaja, de je bila sporna pogodba veljavno sklenjena, ker naj bi imel V.D. za sestavo le te pooblastilo. Gre za pavšalne zaključke, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju, ki je zaradi neizvedbe dokazov ostalo nerazjasnjeno. Sodišče ne obrazloži zaključka, zakaj ne sledi navedbam tožnice, da je dne 25.11.2006 podpisala kupoprodajno pogodbo s toženo stranko in ne sledi navedbam tožnice, da je podpisala pogodbo, v kateri je bil kot kupec naveden M. C. d.o.o., katero je nato nepremičninski posrednik pripel k pogodbi št. 50/95. Sodišče bi moralo v zvezi s tem zaslišati stranko, ki bi izpovedala, katero pogodbo je podpisala in v kateri pogodbi je izrazila svojo pravo voljo. Sodišče se celo spušča v grafološko presojo zadnjih strani pogodbe in navaja, da se izkažejo tožničine trditve za neprepričljive, pri čemer pa tožeča stranka opozarja, da sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko ocenjevalo in primerjalo zadnje strani pogodbe. Sodišče navaja, da priča T. D. prihaja sama s seboj v nasprotje, ker naj bi najprej povedala, da je tožnica podpisala listino, ki je imela na zadnji strani dva odstavka, nato pa naj bi svojo izpoved popravila in navedla, da naj bi imela tri odstavke. Tožeča stranka opozarja na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče napačno povzema izpoved priče T. D., ki je prepričljivo in verodostojno izpovedala, katero pogodbo je tožnica podpisala, saj je bila sama prisotna. Neprepričljivi so tudi zaključki sodišča, da tožeča stranka ne bi izkazala, da ni bila v dobri veri pri sklepanju pogodbe, saj je v svojih navedbah poudarila in to tudi notarsko overila, da je bila njena volja usmerjena v sklenitev pravnega posla s podjetjem M. C. d.o.o. in da je bila zaradi zvijače in prevare tožene stranke ter nepremičninskega posrednika V. D. prevarana tako, da se je kot zemljiškoknjižni lastnik na sporni nepremičnini vpisala tožena stranka. Sodišče tudi zaključuje, da tožena stranka pri sklepanju sporne pogodbe ni bila nedobroverna in se niti ne opredeli do navedb tožeče stranke, da je bila kupnina plačana po tem, ko je bila tožena stranka že seznanjena s preklicem pooblastila. Sodišče nadalje neobrazloženo sledi izpovedi predstavnika tožene stranke F. P. in celo povzema njegovo izpoved, da je prišlo do podpisa pogodbe s prodajalko, medtem ko sam s prodajalko ni nikoli stopil v stik in se tudi ni seznanil s tem, ali je imel nepremičninski posrednik V. D., ki naj bi deloval po pooblastilu tožeče stranke tudi veljavno pravno pooblastilo za sklepanje takšne pogodbe in podpisovanje listine. Tožeča stranka pa je v spis že vložila dopis G. n. K z dne 11.10.2009, v katerem je V. D. prav tako ponaredil podpis tožeče stranke, v katerem UE Koper obvešča o preklicu druge ponudbe o prodaji kmetijskega zemljišča.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Očitek vsebinsko uveljavljane procesne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP (ki ga pritožnica sicer nepravilno opredeli kot kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo ostalih s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, sicer po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Vendarle gre v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe za presojo nižjega dokaznega standarda – verjetnosti obstoja tožbenega zahtevka, ko je torej pomembno le to, ali več dejstev govori za resničnost pravno odločilnih tožbenih trditev kot za njihovo neresničnost. Zato sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč ob upoštevanju hitrosti postopka zaradi zavarovanja terjatve (1. odstavek 11. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZIZ) izvesti tiste najpomembnejše oziroma ključne, ki naj bi potrjevali oziroma ovrgli zgolj verjetnost izkaza terjatve, in sicer praviloma zgolj listinske in lahko tudi tiste druge, ki so predlagani v predlogu za izdajo začasne odredbe in eventualnem odgovoru tožene stranke na predlog oziroma v ugovoru zoper eventualno izdano začasno odredbo. Celovit dokazni postopek je tako prihranjen za meritorno odločitev o tožbenih zahtevkih. Zato izostanek razlogov, zakaj sodišče ni izvedlo vseh ostalih predlaganih dokazov, po oceni pritožbenega sodišča ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Z izpodbijanim sklepom pa je vseeno storjena v pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni zaslišalo tožeče stranke o tem, ali je pooblastila V. D. za sklenitev pogodbe s toženo stranko, ter o okoliščinah, v katerih je podpisala sporno pogodbo, po drugi strani pa je zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Na ta način pa je tožeči stranki preprečilo obravnavanje pred sodiščem ter jo neenako obravnavalo v primerjavi s toženo stranko, katero pa je zaslišalo (oziroma zaslišalo njenega zakonitega zastopnika) in na katere izpovedbo je enostransko oprlo svojo odločitev. Tudi ko gre za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč potrebno zagotoviti uravnoteženo obravnavanje dokaznih predlogov ene in druge strani v sporu, prvenstveno seveda izvesti predlagano zaslišanje obeh pravdnih strank in ne zgolj ene. Gre tudi za upoštevanje splošnega pravila iz 257. člena ZPP o zahtevi po obojestranskem zaslišanju pravdnih strank, ki se uporablja tudi v postopku za izdajo začasne odredbe (glej določbi 239. člena in 15. člena ZIZ). Izjeme od tega pravila določa 258. člen ZPP (nepoznavanje spornih dejstev, odklonitev izpovedovanja, absolutna nemožnost zaslišanja in neodzivanje na sodno vabilo stranke). Nobena od teh izjem pa do sedaj v tem postopku ni izkazana. Sodišče prve stopnje sicer pojasnjuje neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožeče stranke in se sklicuje na okoliščino, da naj vabilo na naslov I. 1 Koper ni bilo vročeno, ker se po navedbah njene pooblaščenke nahaja v zdravilišču, sicer pa biva v Domu starejših občanov v Portorožu, pri čemer pooblaščenka ni vedela za naslov ter da je sodišče vabilo poslalo tudi njenim pooblaščencem z namenom, da se stranki vročijo. Vendar pa pri tem nepravilno ne upošteva, da je pooblaščenka tožeče stranke že v pripravljalni vlogi z dne 31.7.2009 in na naroku za glavno obravnavo z dne 14.10.2009 pojasnila sodišču, da je tožeča stranka visoke starosti in slabega zdravstvenega stanja in da je bila pred razpisom obravnave premeščena v Zdravilišče Laško, kjer se je v času izvedbe naroka tudi nahajala in bilo nadalje še pojasnjeno, da bo po vrnitvi iz Zdravilišča Laško bivala v Domu starejših občanov v Portorožu, kamor bi ji lahko vročalo pošto. Bistveno je torej, da bi moralo sodišče prve stopnje, zaslišati tožečo stranko, in sicer po potrebi tudi v Zdravilišču Laško, ob oceni, da ni sposobna priti na zaslišanje na sodišče (glej določbo 259. člena ZPP, ki v tovrstnih primerih nalaga sodišču zaslišanje stranke izven sodišča lahko pa tudi po zaprošenem pristojnemu sodišču), ali pa vsaj poslati vabilo na zaslišanje že tedaj na naslov zdravilišča (glej določbo 4. odstavka 139. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, ko vročitev v stanovanju ni mogoča, vroča lahko tudi na drugem kraju). Okoliščina, da pooblaščenka ni poznala naslova Doma starejših občanov v Kopru, pa ni pomembna že zgolj zato, saj se je po trditvah pooblaščenke tožnica tedaj nahajala še v Zdravilišču Laško. Pritožnica pa ima nadalje tudi prav, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru dokaznega standarda verjetnosti izkaza tožbenih zahtevkov po presoji pritožbenega sodišča zaslišati vsaj tudi še zastopnika družbe M.C. d.o.o. – predlagano pričo P. predvsem glede pravno odločilne okoliščine ali je bilo res dogovorjeno, da bo V. D. oddal izjavo o sprejemu ponudbe te družbe Upravni enoti Koper v skladu z voljo tožeče stranke, ki naj bi D. dejansko pooblastila za realizacijo prodaje spornih zemljišč z navedeno družbo, torej tudi za izvršitev vseh potrebnih dejanj v okviru predpisanega postopka prodaje kmetijskih zemljišč.

Pritožbeno sodišče pa sicer glede na dosedanje razloge prvostopnega sodišča le še pojasnjuje:

V spornem primeru je glede na trditveno podlago tožbe materialno pravna podlaga poleg določbe 86. člena OZ o ničnosti pogodbe zaradi zatrjevanega nemoralnega ravnanja V. D., ki naj bi tožeči stranki v podpis predložil pogodbo, in naj bi ji predočil oziroma jo zavedel, da gre za pogodbo s kupcem M. C. d.o.o., tudi določba 73. člena OZ, ki kot sankcijo pri sklenitvi pogodbe s strani osebe brez pooblastila (tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da ni dala pooblastila za sklenitev pogodbe s toženo stranko temveč z omenjeno drugo gospodarsko družbo) določa neobstoječnost pogodbe oziroma njen nenastanek, pri čemer ni pomembno ali je druga pogodbena stranka vedela za neobstoj potrebnega pooblastila, kar pomeni, da niti ni pomembno ali je drugi pogodbenik dobroveren ali ni, kot nasprotno še materialno pravno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Pred upravno enoto opravljen postopek na podlagi določb ZKZ pa ne predstavlja ovire za uveljavljanje sodnega varstva v pravdi prizadete tretje osebe, ki zatrjuje kršitev njenih pravic oziroma pravnih interesov (v spornem primeru vsebinsko zatrjevana kršitev lastninske pravice oziroma njenega razpolagalnega dela, ki naj bi bila kršena zaradi zaobida njene volje, s kom želi skleniti kupoprodajno pogodbo).

Ob povedanem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožečo stranko, po potrebi tudi v Zdravilišču Laško, če se bo tam tožeča stranka še nahajala, v Domu starejših občanov v Kopru pa seveda le, če bo tožeča stranka oziroma njena pooblaščenka sporočila ime in naslov doma. Če pa bo ocenjeno, da je tožeča stranka vendarle sposobna priti na sodišče, pa naj se zaslišanje opravi pri prvostopnem sodišču. Sodišče prve stopnje naj glede na to, da je do sedaj sicer opravilo tudi že zaslišanje večine drugih predlaganih prič, zasliši še pričo P. v zvezi z zgoraj navedeno okoliščino ter nadalje še vpogleda tudi v podatke upravnega spisa UE Koper št. 330-1536/2006 v zvezi z v pritožbi prav tako izpostavljene vsebine in (ne)verodostojnosti pooblastil danih V. D., ter oceni tudi te listinske dokaze kot vse druge do sedaj predložene listinske dokaze, natančno pa naj v ponovnem sklepu presodi tudi v pritožbi zatrjevana protislovja v izpovedovanju do sedaj zaslišanih prič in zastopnika tožene stranke. Šele po tako uravnoteženo opravljenem dokaznem postopku bo možna pravilna odločitev o verjetnosti (ne)izkaza uveljavljane primarne terjatve.

Pritožbeno sodišče pa je uporabilo pooblastilo iz določbe 356. člena ZPP in vrnilo zadevo v sojenje drugemu sodniku, saj ocenjuje, da se bo postopek ustrezneje izvedel upoštevaje, da je sedaj razpravljajoči sodnik zavzel tudi materialnopravno zmotno izhodišče za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2041/2014
• VDSS sklep Pdp 432/2015
• VSL sklep II Cp 774/2010