VSL sklep I Cp 4353/2009

Jedro

Tožnica sicer res izrecno ni zahtevala varstva posesti stanovanja, ampak varstvo posesti uporabe električne energije v stanovanju, s čimer pa je zahtevala nemoteno uporabo stanovanja, v katerem je na voljo električna energija. Njeno zatrjevanje posesti uporabe električne energije v stanovanju je glede na celoto njenih navedb in glede na ugotovitve izpodbijanega sklepa treba razumeti kot zatrjevanje posesti na stanovanju.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu v točkah 4 in 5 izreka tega sklepa spremeni tako, da po spremembi v navedenih odločitvah glasi:

˝4. Ugovor toženca proti začasni odredbi se zavrne in se sklep o začasni odredbi potrdi.

5. Toženec je dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.235,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.˝

II. Pritožba toženca se zavrne in se v obsodilnem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 230,13 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po preteku paricijskega roka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala posestno varstvo uporabe električne energije v stanovanju ter izdajo začasne odredbe, tako da je zavrglo ugotovitveni del zahtevka, tožencu pa naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepovedalo nadaljnje motenje posesti. Ugodilo je ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 3. 2009 in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe ter tožencu naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.151,61 EUR.

Iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se zoper sklep glede 4. in 5. točke izreka pritožuje tožnica in predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi 4. točko izreka, zavrne ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi in sklep o začasni odredbi z dne 28. 3. 2008 obdrži v veljavi ter posledično spremeni sklep o stroških v 5. točki izreka, tožencu pa naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi ponavlja razloge za izdajo začasne odredbe, ki jih je navedla že v predlogu za njeno izdajo, v tožbi ter na glavni obravnavi in navaja, da je napačno stališče sodišča glede umika tožnice in njenih otrok iz stanovanja, zaradi česar naj jim posledično ne bi več grozile neugodne posledice bivanja v stanovanju brez elektrike, v zvezi s tem pa zatrjuje kršitev 15. točke 339. člena ZPP. Glede na to, da je prvo sodišče ugotovilo, da je nemotena uporaba stanovanja možna šele takrat, ko je na voljo električna energija ter da tožnica še vedno izpolnjuje vse elemente posesti, je po njenem mnenju odločitev o ugoditvi ugovoru toženca zoper začasno odredbo neživljenjska in nelogična. Navaja, da bi se v stanovanje vrnila takoj, ko bi se uredilo stanje glede elektrike. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da se je dejansko stanje spremenilo in da tožnica ni podala nobenih novih podlag, ki bi še utemeljevale obstoj začasne odredbe, saj lahko toženec kadarkoli in samovoljno uveljavlja svoj prav, za kar ima tudi motiv, in sicer nagajanje oziroma izsiljevanje tožnice zaradi drugih sporov med strankama. Nadalje še navaja, da je odločitev prvega sodišča neživljenjska in nelogična, saj tožencu dovoljuje, da do morebitne pravnomočnosti dela prav tisto, kar mu sodišče s sklepom o izdaji začasne odredbe preprečuje, saj tožnica ob izpodbijani odločitvi do pravnomočne odločitve v sporu nima nobene pravne varnosti in zato še vedno obstaja nevarnost.

Iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP se zoper sklep v 1., 2. in 3. ter posledično 5. točki izreka pritožuje tudi toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka na 1. in 2. stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, podredno pa predlaga vrnitev zadeve v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala varstvo posesti električne energije, čemur stvarno pravni zakonik ne daje varstva, saj se posestno varstvo uporabe električne energije uresničuje z varstvom posesti na stvareh, v obravnavanem primeru na stanovanju, kar pomeni, da je njen zahtevek materialno pravno napačno postavljen. S tem ko je prvo sodišče zavzelo stališče, da je tožnica s sicer nekoliko okorno dikcijo tožbenega zahtevka nedvomno zahtevala varstvo posesti stanovanja, je kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP, saj je odločilo o nečem drugem, kar je tožnica zahtevala. Poleg tega sodišče o postavljenem zahtevku, ki govori o pravici uporabe (stanovanja ali elektrike), ne pa posesti, sploh ne bi smelo odločati, saj se v posestni pravdi razpravlja le o posesti, lastninska in druga vprašanja pa so izključena, zato o tem tudi niso bila ugotavljana bistvena dejstva. Nadalje navaja, da ne drži stališče prvega sodišča, da je ugotovitveni zahtevek v posestnih pravdah odveč, saj so taki zahtevki povsem običajni, sodna praksa stoji na stališču, da se presoja utemeljenost ugotovitvenega zahtevka, ne pa da se ga zavrže, poleg tega pa se z njim določijo meje obravnavanja in odločanja sodišča. V ugotovitvenem delu se določno opredeli obseg motilnega ravnanja in s tem dajatveni del zahtevka, poleg tega je bistven za ugotovitev utemeljenosti prepovednega in restitucijskega dela, saj na njem temelji pravovarstveni zahtevek tožnice. Dajatveni del v obravnavanem primeru motilnega ravnanja ne opredeljuje, zato je nedoločen, posledično pa je tak tudi izrek izpodbijanega sklepa, saj se povsem nedoločno nanaša na vsa potencialna motilna ravnanja in opustitve, ki lahko nastopijo, kar predstavlja tožničin bianko izvršilni naslov zoper toženca v kateremkoli primeru motenja oskrbe z električno energijo. Ker izrek ne vsebuje ugotovitvenega dela, je nerazumljiva 2. točka izreka sklepa, ki nalaga tožencu vzpostavitev prejšnjega stanja, saj je ravno v ugotovitvenem delu jasno navedeno, kaj je bilo prejšnje stanje. Zavrženje slednjega vpliva tudi na 3. točko izreka, v kateri so tožencu prepovedana vsa motilna ravnanja, ki bi tožeči stranki onemogočala uporabo električne energije v stanovanju, saj je prvo sodišče posledično samo spremenilo tožničin zahtevek, ki se je glasil na prepoved enakih in podobnih motilnih ravnanj, s čimer pa je izrek sklepa bistveno širši od tožbenega zahtevka. Navedeno pa pomeni, da je prvo sodišče kršilo načelo dispozitivnosti, saj ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka, ampak je tožnici prisodilo bistveno več od zahtevanega. Nadalje navaja, da je motenje posesti lahko tudi opustitev, vendar pa je bil predmet obravnavanega spora zatrjevana aktivna prekinitev električne energije. Glede na to, da sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti razloga izpada električne energije, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Zakaj bi toženec mogel oziroma moral vedeti za izpad električne energije oziroma zakaj naj bi bilo na podlagi tožničine izjave, da naj ji vrne elektriko, logično, da bi šel preverit morebiten izpad varovalk, saj mu noben predpis ne nalaga takega ravnanja, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, pri tem pa se povsem neutemeljeno sklicuje na načelo neminem laedere. Nadalje zanika obstoj nenapisanega pravila med stanovalci, da mora stanovalec stanovanja, v katerem so varovalke, poskrbeti za njihov priklop, kar naj bi bilo po mnenju prvostopenjskega sodišča molče dogovorjeno že ob postavitvi napeljave ob izgradnji hiše, saj ob tistem času v njej še ni bilo več ločenih stanovanj. Nadalje ne drži, da je toženec zavlačeval s priklopom električne energije. Sicer res ni odreagiral na verbalni napad tožnice, je pa storil vse, kar se od njega lahko razumno pričakuje. Tožnici očita, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo, saj ga v spornih dneh ni nič obvestila (razen verbalnega napada), niti z električarjem ni prišla do njegovega stanovanja, da bi pojasnila, v čem je problem. Neutemeljen je tudi očitek prvega sodišča o zavlačevanju ponovnega priklopa električne energije do prihoda iz službe. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da toženec dela v Ljubljani, kar pomeni približno 25 kilometrov vožnje v eno smer, zato tudi ni mogel takoj oditi iz službe, poleg tega pa dejansko stanje v tej smeri sploh ni bilo ugotavljano, pa tudi v razmerju do tožnice to sploh ni bilo sporno, saj se je tudi njen pooblaščenec strinjal, da priklopi elektriko, ko se vrne iz službe. Nadalje še navaja, da je sodišče okoliščino samostojnega priključka neutemeljeno izpostavilo kot utemeljitev nedopustnega ravnanja toženca v zvezi s spornim motenjem posesti, saj to nima s pravdo nobene zveze, zlasti pa to ni predmet zahtevka; glede tega je že tožnica na naroku navedla, da teče ločen nepravdni postopek.

Pritožba tožnice je utemeljena.

Pritožba toženca ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke:

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ne drži navedba toženca, da je sodišče kršilo omenjeno določbo. Tožnica sicer res izrecno ni zahtevala varstva posesti stanovanja, ampak varstvo posesti uporabe električne energije v stanovanju, s čimer pa je, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, zahtevala nemoteno uporabo stanovanja, v katerem je na voljo električna energija. Njeno zatrjevanje posesti uporabe električne energije v stanovanju je glede na celoto njenih navedb in glede na ugotovitve izpodbijanega sklepa treba razumeti kot zatrjevanje posesti na stanovanju. Ohlapno izražanje oziroma nekoliko okoren zahtevek tožnice še ne pomeni, da sodišče prve stopnje daje posestno varstvo uporabi električne energije, ampak to zadeva stanovanje, v katerem se električna energija uporablja. Gre za varstvo posesti stanovanja kot predmeta, ki se ga lahko uporablja skladno z njegovim namenom zgolj, če je oskrbljeno z električno energijo. V nasprotnem primeru je dejansko onemogočena njegova uporaba in gre zato vsekakor za motenje posesti stanovanja kot stvari. Prav možnost uporabe stanovanja je tudi smisel njegovega posedovanja, onemogočanje uporabe stvari v njegovi funkciji pa je motenje posesti stvari same. Onemogočena uporaba električne energije je torej poseg v posest stanovanja, saj je s tem stanovanje izgubilo svojo osnovno funkcijo.

Nadalje ne držijo toženčeve pritožbene navedbe glede pomena oziroma pomembnosti ugotovitvenega dela zahtevka. Po stališču pravne teorije je namreč ugotovitveni del zahtevka nepotreben, po mnenju sodne prakse pa celo nedovoljen, saj so z njim v izrek umeščene dejanske ugotovitve. Ugotovitev motenja tako niti ne sodi v izrek sklepa, ampak v njegovo obrazložitev. Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo napačno, ker ga je zavrglo. Bistven je namreč dajatveni del sklepa, saj se ravno z njim uresničuje posestno varstvo. Prav tako tudi ne drži, da je tožnica zaradi zavrženega ugotovitvenega dela dobila bianko izvršilni naslov zoper toženca v kateremkoli primeru motenja oskrbe z električno energijo, saj je tožbeni zahtevek tako v restitucijskem kot prepovednem delu dovolj jasen in določen, da ne bi mogel predstavljati težav v izvršbi oziroma širiti tožničinega pravnega varstva čez meje njenega zahtevka.

Nadalje je neutemeljen toženčev očitek, da je sodišče prve stopnje preseglo tožničin zahtevek s tem, da mu je naložilo, da se vzdrži vsakršnih motilnih ravnanj. Pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje s tem izrazom samo odpravilo dvom, ki bi se lahko pojavil v morebitni izvršbi, če bi bilo tožencu naložena prepoved enakih ali podobnih ravnanj, kar je v tožbenem zahtevku navedla tožnica.

Glede aktivnega in pasivnega motenja posesti ter vsebine tožničinega zahtevka se je v sklepu že opredelilo prvo sodišče, pritožbeno sodišče pa sprejema njegove razloge in jih v izogib ponavljanju povzema kot svoje. Iz navedb tožnice sledi, da zahteva od toženca, naj ji omogoči uporabo električne energije v stanovanju oziroma naj ji tega ne onemogoča. Povsem logično je, da zaradi narave motilnih ravnanj tožnica ni mogla z gotovostjo trditi, ali je v zvezi z njimi toženec ravnal aktivno ali je le dopuščal, da je bilo tožničino stanovanje brez elektrike. Šele dokazni postopek je pokazal več možnosti. Res je sodišče pri odločanju vezano na trditveno podlago, vendar pa v konkretnem primeru glede na vse izkazane okoliščine ravnanja sodišča, ko ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je tožnik aktivno ravnal, pa je kljub temu ugodilo zahtevku, ni mogoče opredeliti kot prekoračitev zahtevka. Pravilna je namreč presoja, da motilno ravnanje lahko predstavlja tudi opustitev nekega dejanja. Ob upoštevanju okoliščin, da je toženec po poklicu elektrotehnik elektronik, da s toženko ni v najboljših odnosih, da se vse varovalke nahajajo v njegovem stanovanju, do katerega toženka nima vstopa, da toženčeva žena ni dovolila vstopa v stanovanje električarju, ki bi po naročilu toženke preveril stanje varovalk, in da je del prostorov, ki so v izključni uporabi toženčeve družine, vezanih na električno napeljavo v tožničinem stanovanju, tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka prvostopnega sodišča, da je prav toženec motil tožnico v uporabi stanovanja na način, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Za takšno ravnanje je imel potrebno znanje in motiv glede na to, da imata s tožnico več spornih vprašanj. Nenazadnje pa je z ravnanjem v njeno škodo tudi zagrozil, o čemer sta tožnica in njen brat skladno in prepričljivo izpovedala.

Do ostalih toženčevih navedb se pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni opredeljevalo, ker niso bistvenega pomena v zadevni pravdi glede motenja posesti.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu. Ugotovilo je namreč, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sklep pa ni obremenjen s kršitvami postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke:

Prvostopenjsko sodišče je na zahtevo tožnice 28. 3. 2008 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je tožencu naložilo vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred motilnim ravnanjem, ter da omogoči tožnici neovirano in nemoteno uporabo energije v njenem stanovanju, sicer bo to s pomočjo pooblaščene osebe storila tožnica na njegove stroške. Toženec je na izdano začasno odredbo vložil ugovor, ki mu je sodišče ugodilo in razveljavilo izdani sklep ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 272. členu določa predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, in sicer mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) ter vsaj eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku omenjenega člena, in sicer mora izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali pa da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstoj terjatve iz naslova motenja posesti izkazan v zadostni meri z meritorno odločitvijo, vendar pa se je tekom postopka izkazalo, da zaradi umika tožnice in njenih otrok iz stanovanja začasna odredba ni več potrebna, saj jim neposredno ne grozijo več neugodne posledice bivanja v stanovanju brez elektrike. Glede na tako spremenjeno stanje tožnica ni podala nobenih novih podlag, ki bi utemeljevale obstoj izdane začasne odredbe, zato je prvo sodišče ugovoru ugodilo in razveljavilo sklep o začasni odredbi. Pritožbeno sodišče utemeljitvi prvostopenjskega sodišča ni sledilo. Tožnica se je iz stanovanja do ureditve razmer glede elektrike začasno izselila, ker je bila rizično noseča in zato, ker ni mogla prenašati neurejenih razmer glede oskrbe z elektriko. Tožnica se je sicer res izselila, vendar po sili razmer, saj bi bivanje v stanovanju z motnjami v električni oskrbi glede na njeno zdravstveno stanje zanjo lahko imelo večje negativne posledice, poleg tega je bilo stanje neprijetno in neustrezno tudi za njena šoloobvezna otroka. Glede na navedeni razlog tožničine začasne izselitve pa pritožbeno sodišče meni, da niso podani razlogi za razveljavitev sklepa o izdani začasni odredbi. Še vedno so namreč izpolnjeni pogoji za njen obstoj, in sicer je tožnica terjatev iz motenja posesti izkazala v zadostni meri, s čimer je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ. Podan pa je tudi razlog iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, in sicer da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, poleg tega pa bi po oceni pritožbenega sodišča za tožnico brez začasne odredbe lahko nastale številne neugodne posledice, ki pretehtajo toženčevo škodo, ki bi mu nastala zaradi njene izvršitve. Škoda na tožničini strani ni nujno samo materialna, čeprav tudi te v konkretnem primeru ni mogoče izključiti, saj si je tožnica morala najti novo začasno prebivališče, še vedno pa ima, če ne drugega, vsaj fiksne stroške, povezane s stanovanjem, v zvezi s katerim je prišlo do očitanega motenja posesti.

Iz navedenega sledi, da je pritožba tožnice zoper odločitev v 4. točki izpodbijanega sklepa utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo ugovor toženca proti začasni odredbi in sklep o začasni odredbi potrdilo. Slednje pa pomeni, da je tožničina pritožba utemeljena tudi glede 5. točke izreka sklepa, ki se nanaša na stroške postopka na prvi stopnji.

Zaradi delne spremembe sklepa je sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega in tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. O stroških postopka je odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in pri odločitvi upoštevalo neizpodbijani izračun potrebnih stroškov, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je s svojim zahtevkom na prvi stopnji uspela, razen glede ugotovitvenega dela, s katerim pa niso nastali posebni stroški. Stroške tožnice je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 1.235,61 EUR ter jih glede na ugoditev ugovoru toženca pobotalo s stroški v znesku 84,00 EUR, ki so mu s slednjim nastali. Ker pa je tožnica v pritožbenem postopku s pritožbo uspela, posledično pa to pomeni neutemeljenost toženčevega ugovora zoper začasno odredbo, zaradi česar mu stroški za vložitev tega niso priznani in je zato dolžan povrniti tožnici vse priznane pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.235,61 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nosi pritožbene stroške, tožnici pa je glede na njen uspeh v pritožbenem postopku dolžan povrniti stroške tega postopka, ki so ji nastali v zvezi z nagrado za sestavo pritožbe, v znesku 210,68 EUR (375 točk po vrednosti točke 0,459, 2% materialni stroški ter 20% DDV).

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1382/2017
• VSL Sklep I Cp 587/2019
• VSC sodba in sklep Cp 693/00