VSL sklep I Cp 4547/2009

Jedro

Posredni posestnik (lastnik) zoper neposrednega posestnika nima niti posestnega varstva niti samopomoči. Neposredno posest bi legitimno lahko uveljavil le z dejanjem, ki bi temeljilo na zakonu. Ker obravnavano motilno dejanje nima podlage v zakonu, mora mora neposredno posest uveljaviti z zahtevkom iz naslova pravice; šele potem jo bo lahko učinkovito prenesel na drugo osebo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

:

S I. točko sklepa, opr. št. P 102/2009, z dne 14.7.2009 je zaradi ugotovljenega motnja posesti toženi stranki naložena obveznost, da na določene drogove javne razsvetljave namesti 51 odstranjenih obešank tožeče stranke, v bodoče pa ji je odstranjevanje obešank prepovedano (točka I/1, I/2 in I/3 izreka). S I/4 točko izreka je toženi stranki naloženo plačilo 703,80 € pravdnih stroškov tožeče stranke.

S sklepom, opr. št. P 102/2009, z dne 15.10.2009 je ugodeno ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo in začasna odredba, vsebovana v II. točki sklepa, opr. št. P 102/2009, z dne 14.7.2009, razveljavljena.

Tožena stranka se pritožuje zoper sklep, s katerim je ugotovljeno motenje posesti, odrejena vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepovedana bodoča motilna ravnanja (I. točko sklepa z dne 14.7.2009). Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev tega dela sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ponavlja v postopku na prvi stopnji večkrat ponovljeno trditev, da je pri odstranitvi obešank delovala po pooblastilu in za račun Mestne občine Novo mesto (intervenienta v tej zadevi), kot njen izpolnitveni pomočnik. Intervenient je v vlogi z dne 22.6.2009 potrdil, da je bila po njegovem naročilu tožena stranka to dolžna storiti. Intervenient je dolžan toženi stranki omogočiti izvajanje dejavnosti po pogodbi, zato je na eni strani koncedent, na drugi pa pooblastitelj za odstranitev obešank. Odstranitev je učinkovala v njegovi pravni sferi. Sklepu očita bistveno kršitev postopka, ker se do navedb intervenienta ni opredelila. Trdi, da je ključno vprašanje ostalo nepojasnjeno. Tožena stranka koncesijske pogodbe sploh ne bi mogla izpolnjevati, če tožničinih obvestilnih sredstev ne bi odstranila. Iz 20. čl. koncesijske pogodbe z dne 27.1.2009 je jasno, da se je pooblastilo za odstranitev nanašalo na vsa oglasna sredstva. Tožeča stranka je vedela, da njena koncesijska pogodba ne bo podaljšana in je bila po njenem izteku – do dne 11.1.2009 – dolžna svoje obešanke odstraniti.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep, s katerim je ugodeno ugovoru zoper izdano začasno odredbo in začasna odredba razveljavljena ter njej naloženo plačilo 113,92 € pravdnih stroškov. Uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa tako, da se izdana začasna odredba potrdi, posredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje zaradi ponovnega odločanja o ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja, da je uveljavljala tudi obstoj predpostavke iz prve alinee 2. odstavka 272. čl. ZIZ: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišču prve stopnje očita, da je glede izkazanosti predpostavk iz druge in tretje alinee 2. odstavka 272. čl. ZIZ v izpodbijanem sklepu zavzelo diametralno nasprotno stališče kot prej v izdani začasni odredbi in to zgolj na osnovi ugovornih trditev, ki ne vsebujejo ničesar novega. Z obrazložitvijo, da tožeča stranka nima sklenjene koncesijske pogodbe, je sodišče prišlo v nasprotje z obrazložitvijo odločitve iz I. točke sklepa z dne 14.7.2009. Začasna odredba je bila realizirana. Izpodbijana odločitev dovoljuje protipravnost, samovoljo in nasilje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe, opozarja na nasprotje v sami pritožbi in pritrjuje prvostopenjskemu sodišču glede odsotnosti zatrjevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Pritrjuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da je koncesijska pogodba tožeče stranke prenehala. Ker je bila tožeča stranka z dejstvom, da njena koncesijska pogodbe ne bo podaljšana, seznanjena že sredi leta 2008, ji ne more nastati večja škoda kot toženi stranki.

O pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sklepa z dne 14.7.2009.

Pritožba ni utemeljena

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ima posest, katere varstvo uveljavlja. Dobila jo je na pravnoposloven način od mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju MONM), ki je posredni posestnik. Posesti ni prenehala izvrševati, zaradi motilnega posega je pravočasno zahtevala posestno varstvo, zato posesti ni izgubila (30. čl. Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ).

Dejanja, zaradi katerega tožeča stranka uveljavlja posestno varstvo, tožena stranka niti ne zanika, zato tudi motilno dejanje je izkazano.

Z zatrjevanjem, da je obešanke odstranila na podlagi intervenientovega naročila oz. pooblastila in da je delovala zgolj kot izpolnitveni pomočnik, tožena stranka želi izključiti protipravnost svojega ravnanja (3. odstavek 33. čl. SPZ). Tudi do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tožena stranka je pri odstranitvi in namestitvi svojih obešank delovala v svojem imenu in za svoj račun; pogodbena podlaga, s katero opravičuje svoje ravnanje, je pri ugotavljanju utemeljenosti zahtevka nepomembna (vpliva pa npr. pri presoji sile, ki jo tožeča stranka uveljavlja kot enega od razlogov za izdajo začasne odredbe). Tožena stranka posesti nima, ker dejanske oblasti nad stvarjo (drogovi javne razsvetljave, na katerih je bilo 51 obešank tožeče stranke) ni pridobila. Intervenient ji teh stvari ni mogel neposredno predati, ker jih sam ni imel v neposredni posesti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka posestnega varstva ne bi imela le v tem primeru, če bi motilno dejanje temeljilo na odločbi oblastvenega organa ali zakonu (3. odstavek 33. čl. SPZ). Tožena stranka svojega posega ne opravičuje z zakonsko podlago, ampak se sklicuje na prenehanje koncesijske pogodbe z dne 12.12.2006 (dokaz A3), kar pa ne more biti upoštevno, ker se pravica do posesti pri posestnem varstvu ne upošteva (1. odstavek 33. čl. SPZ). Intervenient (posredni posestnik) zoper tožečo stranko (neposrednega posestnika) nima niti posestnega varstva niti samopomoči. Če neposredne posesti ne more vzpostaviti na podlagi Odloka o plakatiranju in obveščanju na območju Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 44/2002 in 60/2002), jo lahko uveljavi z zahtevkom iz naslova pravice. Šele potem jo bo lahko učinkovito prenesel na toženo stranko. Ravnanje, kot je obravnavno, ni legitimno, zato niti tožena stranka niti intervenient s takim ravnanjem posestnega stanja ne moreta spreminjati.

Sodišče se je opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev in ugovorov tožene stranke in intervenienta. Intervenientovi ugovori so identični s trditvami tožene stranke. Zatrjevana bistvena kršitev postopka zato ni podana.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. in 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 15.10.2009

Pritožba ni utemeljena

Pritožbeno sodišče soglaša, da tožeča stranka ni izkazala nobene od zatrjevanih predpostavk iz 2. odstavka 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Izkazanost vsaj ene od teh predpostavk je pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je zatrjevala predpostavki iz druge in tretje alinee 2. odstavka 272. čl. ZIZ: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Pritožbeno sodišče soglaša, da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot silo, kakršno želi preprečiti navedeno zakonsko določilo. Tožena stranka je pri odstranitvi obešanka ravnala na osnovi naročila MONM, razen tega pa so jo zavezovala določila koncesijske pogodbe, ki jo je sklenila na podlagi odločbe o izbiri koncesionarja.

Težko nadomestljiva nastajajoča škoda, s katero je tožeča stranka utemeljevala izdajo začasne odredbe, naj bi že nastala, zaradi neizvajanja z naročniki oglaševanja sklenjenih pogodb pa bo po zatrjevanju tožeče stranke prišlo tudi do izgubljenega dobička - bodoča škoda. Izkazala je, da se dva od naročnikov upirata plačilu. Kakršnakoli škoda bi tožeči stranki že nastala, ni težko nadomestljiva, saj se zatrjuje zgolj materialna škoda, ki jo bo lahko uveljavljala kot poslovno odškodninsko obveznost.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala, da dolžnik z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale njemu. Toženec ima z MONM sklenjeno pravno veljavno koncesijo pogodbo, zato ravno tako kot tožeča stranka pridobiva dohodek s plakatiranjem oz. obveščanjem. Glede na to, da je bila toženčeva pogodba sklenjena dne 27.1.2009 za najmanj dve leti, ni mogoče slediti posplošeni trditvi tožeče stranke, ki izpostavlja samo nastanek svoje škode, glede tožene stranke pa meni, da lahko oglašuje na drugih drogovih javne razsvetljave. Razlog, da bi tožena stranka lahko oglaševala na drugih drogovih javne razsvetljave, ni upošteven, ker mesta oglaševanja določa koncesionar (dovoljenje z dne 25.3.2009 – dokaz B3). Konkretnejših navedb, ki bi kazale na obstoj tega razloga, tožeča stranka oz. predlagatelj niti ni navedel. Celo v pritožbi tožeča stranka ne izvede konkretne primerjave posledic, ki naj bi brez izdaje začasne odredbe nastala njej, s posledicami, ki bi z izdajo začasne odredbe lahko nastala toženi stranki. Razloga iz 3. alinee 2. odstavka 272. čl. ZIZ tožeča stranka ni izkazala s konkretnimi trditvami o njej in toženi stranki nastalih in grozečih neugodnih posledicah, zato primerjave ni mogoče izvesti.

Šele v pritožbi tožeča stranka uveljavlja tudi predpostavko iz prve alinee 2. odstavka 272. čl. ZIZ: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, zato v tej smeri podani pritožbeni razlogi ne morejo biti upoštevani (337. čl. ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožba na osnovi 353. čl. in 2. točke 365. čl. ZPP zavrnjena.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške, nastale v zvezi z vloženo pritožbo, ker s pritožbo ni uspela. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP). Tožena stranka sama nosi svoje stroške, nastale s sestavo dogovora na pritožbo, ker odgovor ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 181/2015
• VSL sklep I Cp 401/2011
• VSL sklep I Cp 513/2012