sodba U 1251/2008

Jedro

Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ni zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. To po določbi 22. č člena ZNB izda minister na podlagi mnenja komisije, v njej pa se je dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

 

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje št. ... z dne 18. 4. 2008 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV.

 

Obrazložitev

Ministrstvo za zdravje je z izpodbijano odločbo št. ... z dne 18. 4. 2008, na predlog tožečih strank za opustitev cepljenja, odločilo, da se cepljenje A.A., rojenega ... . 5. 2005, proti ošpicam, mupsu in rdečkam ne opusti in se opravi s cepivom Priorix. Iz obrazložitve sledi, da sta B.B. in C.C., na podlagi 22. a člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/2006, v nadaljevanju ZNB-UPB-1), podala predlog, da se celjenje njunega sina A.A. proti ošpicam, mumpsu in rdečkam opusti. Cepljenje OMR sta prestavila zaradi premalo informacij v zvezi z učinkovitostjo cepiva in predvsem zaradi s strani zdravstvenega osebja naštetih le osnovnih stranskih učinkov. Po njima dostopnih podatkih obstaja veliko drugih stranskih učinkov cepljenja, ki predstavljajo večjo nevarnost za zdravje otroka kot morebitna okužba z otroškimi boleznimi. V dopolnitvi vloge sta opozorila še, da je imel otrok po četrtem cepljenju proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence b in otroški paralizi, ki je bilo opravljeno po vložitvi predloga, hudo lokalno reakcijo, zaradi katere je bil 15. 9. 2007 hospitaliziran. Posredovala sta tudi zdravstveno dokumentacijo otroka. Ministrstvo je na podlagi 22. c člena ZNB-UPB1 predlog poslalo Komisiji za cepljenje, ki je predlog proučila in dne 28. 2. 2008 podala strokovno mnenje. Komisija ni ugotovila nobenega od zakonskih razlogov za opustitev cepljenja s cepivom Priorix. V zvezi s stališčem staršev, da stranski učinki cepljenja predstavljajo za otroka večjo nevarnost kot morebitna okužba z otroškimi boleznimi in da je verjetnost okužbe, glede na prevalenco teh bolezni v Sloveniji relativno nizka, komisija ugotavlja, da gre za bolezni, ki se še pojavljajo in pomenijo nevarnost za okvaro zdravja (zlasti) otrok, predvsem možnih zapletov, ki jih v nadaljevanju mnenja v zvezi s posamezno boleznijo tudi navede. Odločitev, da se cepljenje ne opusti, temelji na strokovnem mnenju komisije. Predlagatelja sta bila z možnostjo razgovora pred Komisijo za cepljenje seznanjena, vendar zahteve za razgovor nista podala.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke (v višini sodne takse in odvetniških stroškov). Uveljavlja kršitev 22. a člena ZNB-UPB1. Ta v prvem odstavku določa, da mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje lahko poslabšalo. Med razlogi za opustitev cepljenja je tudi alergija na sestavine cepiva. S sklicevanjem na Pravno prakso št. 40-50/2006 opozarja na potencialno toksičnost neomicinijevega sulfata kot sestavine cepiva Priorix. Alergija nanj bi se lahko ugotavljala le z ustreznim testom. Iz dokumentacije in postopkov odgovornih zdravstvenih oblasti pa je razbrati, da takšnih postopkov ne izvedejo, temveč odsotnost alergične reakcije domnevajo na podlagi otrokovega zdravstvenega kartona, kjer kaj takega niti ne more biti zabeleženo. V celoti je torej opuščeno ugotavljanje na podlagi pregleda osebe, ki se cepi. Opisana praksa je pri predhodnem cepljenju otroka privedla tudi do hudih težav in prekomerne reakcije, ki se nadaljujejo z oslabljenim imunskim sistemom. V postopku je bil kršen tudi 7. člen ZUP, ker je bila opuščena pojasnjevalna dolžnost iz 20. člena Zakona o pacientovih pravicah in je bila tožeča stranka o možnih posledicah cepljenja le ustno in nepopolno informirana, navodila k cepivu Priorix in odgovorov na svoja vprašanja pa vse do danes ni prejela. Izpodbijana odločba se glede dejanskega stanja opira na mnenje Komisije za cepljenje, da alergije na sestavine cepiva ne obstajajo, ki je bilo podano izključno na podlagi zdravstvene dokumentacije. Niti mnenje komisije niti izpodbijana odločba ne pretehtata in se ne opredelita do resnega nezaželenega učinka predhodnega cepljenja, družinske anamneze, spremenjenega imunskega odziva itd.. Po informacijah navodila k cepivu Priorix cepljenja v takih primerih ne dopuščajo. Gre za kršitev 8., 164. in 188. člena ZUP, ker dejansko stanje v postopku ni bilo pravilno in v celoti ugotovljeno. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa tudi ni skladna z 214. členom ZUP, ker povzema le potek postopka in vsebino mnenja komisije za cepljenje. Odločba temelji torej izključno na mnenju komisije, to pa na zdravstvenem kartonu otroka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe in vztraja pri razlogih, ki izhajajo iz njene obrazložitve. Tožeča stranka je bila na možnost, da poda predlog za razgovor pred Komisijo za cepljenje, opozorjena. Komisija, ki jo sestavljajo strokovnjaki pediatrične in epidemiološke stroke, daje staršem, ki se pogovora udeležijo, dodatne informacije glede posameznih obveznih cepljenj. S tem je staršem omogočeno, da izrazijo svoje dvome v koristnost cepljenja oziroma bojazni glede posameznih stranskih učinkov, lahko podrobno prikažejo morebitno specifičnost zdravstvenega stanja svojega otroka itd.. Sicer pa je skladno z ZNB primarna pojasnjevalna dolžnost na zdravniku, ki opravlja cepljenje oziroma pediatru, v kolikor ne gre za istega zdravnika. Zakon o pacientovih pravicah, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se v času izdaje izpodbijane odločbe še ni pričel uporabljati, zato je sklicevanje nanj neutemeljeno. Kontradiktornost postopka pa je bila v postopku zagotovljena z možnostjo razgovora pred komisijo. V zvezi z ugovorom kršitve 214. člena ZUP tožena stranka dodaja še, da odločba svojo obrazložitev opira na dokumentacijo, ki so jo posredovali starši cepilnega zavezanca ter na strokovno mnenje komisije. Komisija ugotavlja dejansko stanje na podlagi posredovane zdravstvene dokumentacije ter na podlagi dodatnih informacij, ki jih pridobi v razgovoru s starši, če ga le-ti zahtevajo. Komisija lahko, če to oceni za potrebno, zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede. V obravnavanem primeru to po mnenju komisije ni bilo potrebno, zato je izdala strokovno mnenje na podlagi predložene zdravstvene kartoteke otroka. Tožena stranka je tako prepričana, da je bilo postopanje Ministrstva za zdravje v zadevi pravilno in zakonito, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločitev temelji na strokovnem mnenju Komisije za cepljenje, v katerem komisija zavzame stališče o razlogih, ki narekujejo obveznost cepljenja proti posameznim nalezljivim boleznim in s tem odgovori na stališče predlagateljev opustitve obveznega cepljenja (tožeče stranke), da stranski učinki cepljenja otroka ogrožajo bolj kot morebitna otroška bolezen. O razlogih za opustitev cepljenja pa komisija v obrazložitvi svojega mnenja navede le, da ti niso bili ugotovljeni. Do opozorila staršev, da je deček nenehno bolan in do navedb o hudi reakciji po cepljenju dne 13. 9. 2007, zaradi katere je bil hospitaliziran, ki jih dokazujeta s predloženo zdravstveno dokumentacijo, pa komisija (obrazloženega stališča) sploh ne zavzame. Ker gre za vprašanja medicinske stroke, pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ni zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe (to po določbi 22. č člena izda minister na podlagi mnenja komisije), v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. Tega v obravnavanem primeru ni in glede na vsebino strokovnega mnenja tudi ni mogel storiti. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zato po presoji sodišča bistveno pomanjkljiva, ugovor kršitve določb postopka pa v tem pogledu utemeljen.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo Ministrstvu za zdravje v ponoven postopek, v katerem bo pridobilo dopolnitev strokovnega mnenja o vprašanjih medicinske stroke, ki so v dosedanjem postopku ostala neodgovorjena. Pred izdajo odločbe v ponovnem postopku je treba, skladno z načelom zaslišanja stranke, tožečo stranko seznaniti z vsebino strokovnega mnenja Komisije za cepljenje in ji omogočiti, da se o njem izjavi. V zvezi z ugovorom pomanjkljive informiranosti o (mogočih) stranskih učinkih cepljenja, sodišče pripominja, da se stranka, ki v postopku ni izkoristila možnosti razgovora pred Komisijo za cepljenje, nanjo ne more z uspehom sklicevati. Tožnikom v tej zvezi pojasnjuje še, da je cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam po zakonu obvezno, kolikor niso ugotovljeni razlogi za opustitev cepljenja, ki jih določa zakon.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem je tožnik, ki v sporu uspe, če je bil v postopku zastopan po odvetniku in je bila zadeva rešena na seji, upravičen do povrnitve stroškov v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2001/2018-8
• sodba U 1531/2001
• UPRS Sodba I U 2210/2017-8