sodba U 1860/2007

Jedro

Povrnitev stroškov postopka, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, je treba zahtevati do izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravnem sredstvu.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se ne ugodi vlogi tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zoper sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika. V obrazložitvi sklepa prvostopni organ navaja, da je 30. 5. 2005 izdal sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke tožnika, zoper katerega je ta po pooblaščenki dne 9. 6. 2005 vložil ugovor oziroma pritožbo, v kateri ni podal zahteve za povrnitev stroškov postopka. Drugostopni organ je z odločbo št. ... z dne 23. 10. 2006 pritožbi ugodil, sklep o davčni izvršbi odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Drugostopna odločba je bila tožniku po pooblaščenki vročena 27. 10. 2006. Tožnik je 2. 11. 2006 priglasil stroške zastopanja v navedeni pritožbeni zadevi v višini 663 točk po odvetniški tarifi. Ker je obravnavano zahtevo vložil po izdaji oziroma vročitvi drugostopne odločbe, je glede na določbo 1. odstavka 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju: ZUP) pravico do povrnitve stroškov izgubil, zato prvostopni organ zahtevi ni ugodil.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. ... z dne 31. 7. 2007 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep, zavrnilo pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov. V obrazložitvi odločbe drugostopni organ na podlagi upravnih spisov ugotavlja, da je tožnik 2. 11. 2006, torej po izdaji in vročitvi odločbe z dne 23. 10. 2006, priglasil stroške v skupni višini 663 točk, 20% DDV in 3.400,00 SIT upravne takse. Po določbi 1. odstavka 116. člena ZUP, ki se v skladu s 3. odstavkom 2. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/06) uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom, mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Na podlagi 2. odstavka 118. člena ZUP, drugostopni organ odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi s pravnim sredstvom, če le-to zavrže ali zavrne ali če sam odloči o zadevi. Iz odločbe pritožbenega organa z dne 23. 10. 2006 izhaja, da je za odločanje o stroških postopka pristojen prvostopni organ. Ta zahtevi za povrnitev stroškov glede na citirane določbe ZUP utemeljeno ni ugodil, saj je tožnik povračilo stroškov v zvezi s pritožbo, ki jo je vložil zoper sklep o davčni izvršbi, zahteval po vročitvi odločbe, s katero je bilo o pritožbi odločeno, torej prepozno. Prvostopni organ bi sicer zahtevo, v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP (po kateri organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku), moral zavreči kot prepozno vloženo. Ker pa izpodbijani sklep ni v tožnikovo škodo, saj prvostopni organ ni bil dolžan meritorno odločati o zahtevku, ta kršitev ni taka, da bi imela za posledico nezakonitost sklepa. Svojo odločitev o stroških postopka pa drugostopni organ opre na določbo 3. odstavka 79. člena ZDavP-2.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi, ki jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, navaja, da je drugostopni organ z odločbo z dne 23. 10. 2006 njegovi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi ugodil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovno odločanje z napotilom, da se odločitev o stroških postopka prepusti končni odločitvi. Tožnik je, kot med strankama ni sporno, 2. 11. 2006 priglasil stroške zastopanja. Zahteva je bila z izpodbijanim sklepom zavrnjena, čeprav postopek davčne izvršbe še ni bil končan. Prvostopni organ je namreč šele 12. 1. 2007 izdal odločbo (pravilno: sklep) št. ..., s katero je postopek davčne izvršbe zoper tožnika v celoti ustavil, 28. 2. 2007 pa še odločbo št. ..., s katero so bila tožniku vrnjena neupravičeno zarubljena sredstva. V nobenem od teh aktov pa ni bilo odločeno o stroških postopka. Drugostopni organ ni odgovoril na pritožbene ugovore, ampak je le ponavljal razloge prvostopnega organa, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ker ni ugotavljal, kdaj je bila izdana končna odločba, pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Izpodbijana odločitev je nerazumna in arbitrarna, saj so bili stroški priglašeni 2. 11. 2006, akt, s katerim se je končal postopek davčne izvršbe, pa izdan 12. 1. 2007, torej so bili stroški priglašeni do izdaje odločbe, kot to zahteva 116. člen ZUP. Tožnik predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov (tožbi ugodi ter) odpravi prvostopni sklep in drugostopno odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma odločbi spremeni. Priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Meni, da je bilo na tožbene ugovore odgovorjeno že v drugostopni odločbi, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka, nastalih v zvezi s pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep o davčni izvršbi št. ... z dne 30. 5. 2006. Drugostopni organ je pritožbi z odločbo z dne 23. 10. 2006 (tožniku vročeno 27. 10. 2006) ugodil, sklep o izvršbi odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. Tožnik je zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z omenjeno pritožbo, podal 2. 11. 2006 in s tem, tudi po presoji sodišča, prepozno, glede na določbo 1. odstavka 116. člena ZUP, po kateri mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer pravico do povrnitve stroškov izgubi. Upoštevaje citirano določbo ZUP je namreč v primeru, ko gre za stroške postopka v zvezi s pravnim sredstvom, povrnitev le-teh treba zahtevati do izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravnem sredstvu. Na tako razlago kaže tudi to, da bi bila (šele) po izdaji odločbe o pravnem sredstvu podana zahteva za povrnitev stroškov, ki so nastali v zvezi z njim, tudi v primeru vsake drugačne odločitve o pravnem sredstvu, očitno prepozna (prim. 2. odstavek 118. člena ZUP). Po povedanem dejstvo, kdaj je bil izdan upravni akt, s katerim je bil (ponovljeni) postopek končan, oziroma da je bil ta izdan šele 12. 1. 2007, in v zvezi s tem predlagani dokazi, na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Tudi po mnenju sodišča bi sicer prvostopni organ moral obravnavano zahtevo za povrnitev stroškov zavreči kot prepozno na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Čeprav ni ravnal tako, ampak zahtevi ni ugodil, pa sodišče v tem ne vidi bistvene napake, zaradi katere bi moralo tožbi ugoditi, saj ima sprejeta odločitev v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena. Prvo- in drugostopni organ sta, ob sicer zavzetem drugačnem pravnem stališču od tožnikovega, izpodbijano odločitev v zadostni meri obrazložila, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tudi v tej smeri podane tožbene ugovore.

Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nasl.). Glede na tako odločitev skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo po sodniku posamezniku na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1. Odločilo je brez glavne obravnave (in izvajanja dokazov), ker dejstva, ki so bila podlaga za izdajo upravnega akta in so pomembna za odločitev, niso sporna (1. odstavek in 2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Drugačni razlagi določb zakona, ki jo je podala tožeča stranka, pa sodišče, kot že navedeno, ni sledilo.

Pravni pouk temelji na določbah 73. člena ZUS-1.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1279/2005
• VSL sodba II Cp 1815/2000
• sodba U 708/2006