<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba U 1806/2007

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Varstvo ustavnih pravic
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2007:U.1806.2007
Evidenčna številka:UL0002615
Datum odločbe:14.11.2007
Področje:ČLOVEKOVE PRAVICE
Institut:varstvo osebnih podatkov - nadzor nad varstvom osebnih podatkov - pravica do informacijske zasebnosti

Jedro

Določilo 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 daje pooblastila Informacijskemu pooblaščencu za nadzor nad varstvom osebnih podatkov in varstvo človekovih pravic do zasebnosti samo za primera iz 4. odstavka 9. člena in 3. odstavka 10. člena ZVOP-1. Pravnega sredstva za varstvo pravice do informacijske zasebnosti, ki bi ga tožnica vložila Informacijskemu pooblaščencu v zvezi z določilom 7. točke 13. člena ZVOP-1, pa tožnica po ZVOP-1 nima. To izhaja iz jasne jezikovne razlage določila 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 in ker bi takšna ureditev, kot smiselno ugotavlja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, posegala v načelo neodvisnosti sodišča in načelo delitve oblasti.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. ... z dne 3. 8. 2007 je tožena stranka na podlagi 5. odstavka 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), 2. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP) in na podlagi 2. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zadevi odločanja o zahtevi zoper obdelavo osebnih podatkov tožnice na Okrožnem sodišču v A., odločila, da se zahteva za prenehanje obdelave tožničinih osebnih podatkov kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnica pri upravljavcu osebnih podatkov, to je pri Okrožnem sodišču v A. dne 12. 5. 2007 podala ugovor zoper nadaljnjo obdelavo občutljivih osebnih podatkov, v katerem navaja, da je sodišče v pravdni zadevi pod opr. št. ... brez njene privolitve zbiralo osebne občutljive zdravstvene podatke od prič: A.A. (tožnica je zaslišanju te priče nasprotovala) in B.B. (priča je na vprašanja pooblaščenke tožene stranke in sodišča brez tožničine privolitve dajala mnenje o tem, ali je imela tožnica duševne probleme, čeprav priča za to po mnenju tožnice nima strokovnega znanja. Tožena stranka povzema, da je tožnica v ugovoru zahtevala, da sodišče navede zakonsko podlago, na podlagi katere od drugih oseb zbira občutljive osebne zdravstvene podatke o njenem duševnem stanju v letu 1999 in 2000, saj za to nima podlage v zakonu. Nadalje navaja, da obdelava navedenih podatkov za odločitev ni potrebna, saj to ni nujno za odločitev v predmetni zadevi, z obdelavo pa je nezakonito poseženo v upravičen interes posameznice, na katero se obdelava nanaša. V nadaljevanju povzema dokazne predloge tožnice in vsebino odgovorov predsednika sodišča na poziv tožene stranke, da Okrožnemu sodišču pojasni, zakaj ni pravočasno odločilo o ugovoru tožnice. Sledi utemeljitev pravne podlage za odločitev. Tožena stranka se sklicuje na določila 3., 4., 5. odstavka 32. člena ZVOP-1, 2. alineo 1. odstavka 2. člena ZInfP, 2. odstavek 33. člena ZVOP-1. Tožena stranka ugotavlja, da Okrožno sodišče v A. v zakonsko določenem roku ni odločilo o ugovoru tožnice, zaradi česar se šteje, da je njeno zahtevo zavrnilo in da je zato imela tožeča stranka pravico vložiti zahtevo po 4. odstavku 32. člena ZVOP-1. V zahtevi predlaga, da odloči o obdelavi njenih osebnih podatkov v okviru razlogov iz ugovora, skladno z določilom 4. odstavka 9. člena ZVOP-1. Nadalje ugotavlja, da tožnica ugovarja obdelavi tistih svojih osebnih podatkov, ki jih je sodišče pridobilo oziroma jih pridobiva za namene vodenja pravdnega postopka, ki ga sodišče vodi pod opr. št. .... Pravi, da že zgolj po preučitvi navedene dokumentacije ugotavlja, da sodišče v obravnavanem postopku občutljivih osebnih podatkov posameznice ne obdeluje v skladu in na podlagi 4. odstavka 9. člena ZVOP-1, zaradi česar izvedba ostalih dokazov, ki jih predlaga posameznica, ni potrebna. Sodišče, ki se po določbah 22. točke 6. člena ZVOP-1 šteje kot del javnega sektorja, bi lahko osebne podatke posameznice v skladu in na podlagi 4. odstavka 10. člena (pravilno: 9 člena) ZVOP-1 obdelovalo le izjemoma, in sicer v primeru, ko obdelave njenih osebnih podatkov ne bi določal zakon. Ob tem je potrebno opozoriti, da občutljivih osebnih podatkov, med katere po določbah 19. točke 6. člena ZVOP-1 sodijo tudi podatki o zdravstvenem stanju, ni dopustno obdelovati na podlagi 4. odstavka 9. člena ZVOP-1, saj so pravne podlage za obdelavo občutljivih osebnih podatkov določene v 13. členu ZVOP-1, ki taksativno določa osem pravnih podlag, ki dopuščajo obdelavo občutljivih osebnih podatkov. Tožena stranka nato citira določilo 13. člena ZVOP-1 in pravi, da obdeluje sodišče občutljive osebne podatke posameznice za namene vodenja pravdnega postopka. Po določbi 7. točke 13. člena ZVOP-1 se občutljivi osebni podatki lahko obdelujejo tudi v primeru, ko je to potrebno zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku. Pri tem gre za uveljavljanje pravno priznane pravice, ki jo upravičena oseba uveljavlja (zahteva, pričakuje) z vložitvijo ustrezne vloge pri pristojnem organu. Pri obdelavi osebnih podatkov, ki je potrebna zaradi uveljavljanja zahtevka, je upravičenost obdelave občutljivih osebnih podatkov potrebno vedno presojati z vidika tistih določil procesnih in materialnih zakonov, ki predpisujejo pravila vodenja posameznega postopka, ob tem pa je z vidika načela sorazmernosti potrebno tudi sproti presojati, če v posameznem postopku namena postopka ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi, to je brez obdelave občutljivih osebnih podatkov. Tožena stranka iz tega izpelje sklep, da lahko sodišče, če presodi, da je zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku nujno potrebno pridobiti oziroma obdelati strankine občutljive osebne podatke, le-te lahko v skladu s 7. točko 13. člena ZVOP-1 pridobi tudi brez privolitve stranke, na katero se osebni podatki nanašajo. Sodišče lahko osebne podatke iz zbirk osebnih podatkov (npr. iz zbirke osnovna medicinska dokumentacija, ki jo na podlagi Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva vodijo različni izvajalci zdravstvene dejavnosti) pridobi na podlagi 13. člena Zakona o sodiščih (ZS), kjer je v 3. odstavku določeno, da so upravljavci zbirk osebnih in drugih varovanih podatkov, ki razpolagajo s podatki, ki so sodišču potrebni za ugotovitev dejstev v zvezi z vodenjem postopkov, temu dolžni, na obrazloženo zahtevo sodnika, brezplačno posredovati zahtevane podatke. Ker sodišče v obravnavanem primeru obdeluje občutljive osebne podatke posameznice za namene odločanja v pravdnem postopku, lahko v skladu s 7. točko 13. člena ZVOP-1 njene občutljive osebne podatke obdeluje tudi na podlagi 10. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kjer je določeno, da so državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil ter druge osebe in organizacije, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev, dolžni, ne glede na določbe o varstvu osebnih in drugih podatkov, na zahtevo sodišča brezplačno posredovati zahtevane podatke. Poleg pridobivanja osebnih podatkov neposredno iz zbirk osebnih podatkov lahko sodišče v primeru, ko presodi, da je to potrebno zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku, skladno z določbami 7. točke 13. člena ZVOP-1, zbira občutljive osebne podatke posameznice tudi od prič ter od izvedencev, saj je takšno zbiranje osebnih podatkov oziroma ugotavljanje dejanskega stanja določeno v 229. in 243. členu ZPP, pri čemer mora sodišče pri takšnem zbiranju podatkov oziroma ugotavljanju dejanskega stanja postopati v skladu z določbami ZPP. Kadar je posredovanje oziroma obdelovanje osebnih podatkov določeno v materialnem ali procesnem zakonu, kot je to določeno v 13. členu ZS in v 10., 229. in 243. členu ZPP, lahko organ, ki odloča o pravdnem zahtevku, ob upoštevanju ostalih določb procesnega zakona, v skladu s 7. točko 13. člena ZVOP-1, pridobi in obdeluje občutljive in druge osebne podatke posameznika ne glede na to, da za takšno obdelavo osebnih podatkov nima osebne privolitve posameznika ter ne glede na to, da posameznik takšni obdelavi izrecno nasprotuje. Zaradi tega v predmetnem upravnem postopku tožena stranka pravi, da ne more odločati o tem, katere dokaze sodišče lahko izvaja oziroma katere občutljive in druge osebne podatke posameznice sodišče lahko obdeluje.

Tožnica je dne 6. 9. 2007 vložila tožbo na odpravo odločbe z dne 3. 8. 2007 na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi najprej povzema, da je Okrožnemu sodišču v A. prepovedala: zbiranje podatkov o njenem zdravstvenem stanju od zdravnikov psihiatrov, ki jih je predlagala tožena stranka Republika Slovenija; nadaljnjo obdelavo njenih zdravstvenih podatkov, ki jih je sodišče zbralo od prič B.B. in A.A.; nadaljnjo obdelavo njenih zdravstvenih podatkov za dajanje mnenja oziroma presojo o tem, ali so bili podani materialno pravni pogoji za pridržanje v smislu določb Zakona o nepravdnem postopku, ki urejajo postopek pridržanja v psihiatrični organizaciji. Izrecno je navedla, da se lahko vsi z njene strani posredovani zdravstveni podatki v postopku uporabljajo zgolj za namen ugotovitve obsega škode. V utemeljitvi tožbe se sklicuje na določila 21., 34., 35., 38. člena Ustave, 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), 17. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, na 6. člen Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov. Pravi, da je v ugovoru poudarila, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka nezakonito odvzeta prostost. V zadevi ni sporno, da v zvezi s hospitalizacijo v letu 1999 psihiatrična klinika o pridržanju ni obvestila sodišča, zaradi česar obvezna sodna kontrola pridržanja ni bila nikdar opravljena in je pridržanje zgolj zato nezakonito. V zvezi s hospitalizacijo v letu 2000 je sodišče sicer izdalo sklep o pridržanju, vendar postopka ni izvedlo v skladu z zakonom, kar je ugotovilo višje sodišče, ki je sklep o pridržanju razveljavilo. Postopek o pridržanju je pravnomočno končan. Zakon, ki ureja pridržanje v psihiatričnih organizacijah, pa je neustaven, kar vse predstavlja zadosten razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku po temelju. Pravdno sodišče ni pristojno za vodenje postopka o pridržanju, temveč lahko presoja zgolj ne/zakonitost že izvršenega pridržanja in ugotavlja obseg škode. Pravi, da je v ugovoru in tudi v zahtevi, naslovljeni na toženo stranko, podrobno obrazložila razloge, zakaj obdelava njenih zdravstvenih podatkov na način, kot jo izvaja sodišče, ni zakonita. Ker sodišče v zakonu nima pooblastila za zbiranje občutljivih zdravstvenih podatkov od tretjih oseb, je zahtevala, da ji sodišče pojasni zakonsko podlago, na podlagi katere od drugih oseb zbira občutljive osebne zdravstvene podatke o njenem duševnem stanju v letu 1999 in 2000. Okrožno sodišče v Kranju je v odgovoru, naslovljenemu na toženo stranko, zgolj pavšalno navedlo, da je tožnici na glavni obravnavni pojasnilo, zakaj se je odločilo za izvedbo dokazov z zaslišanjem psihiatrov in da jih bo opozorilo na določilo 3. odstavka 231. člena ZPP, kar pa ni res, saj je iz zapisnika glavne obravnave z dne 5. 1.2007 jasno razvidno, da dokazni sklep sodišča z zaslišanjem psihiatrov, v nasprotju z zahtevo iz 287. člena ZPP, sploh ne navaja spornih dejstev, o katerih naj se izvede dokaz. Sodišče v odgovoru tudi ni pojasnilo zakonske podlage za zbiranje tako občutljivih podatkov, kot so podatki o duševnem stanju. Tožnica glede na navedeno zaključuje, da je sodišče te podatke zbiralo brez pravne podlage. V izpodbijani odločbi v nasprotju z navedbami v ugovoru in v zahtevi ugotavlja, da tožnica nasprotuje obdelavi tistih podatkov, ki si jih je sodišče pridobilo oziroma jih pridobiva za namene vodenja pravdnega postopka, in da zato ne gre za obdelavo na podlagi 4. odstavka 9. člena ZVOP-1. Tožeča stranka se z obrazložitvijo tožene stranke ne more strinjati, saj iz vseh tožničinih vlog izhaja, da zbiranje podatkov od tretjih oseb za ugotovitev dejstva, ali so bili podani pogoji za pridržanje v smislu določb ZNP za odločitev ni potrebna, saj je temelj tožbenega zahtevka nezakonito odvzeta prostost, ki ne temelji na konkretnem aktu sodne oblasti, ki bi bil izdan na podlagi ustavnega zakona. V nadaljevanju pravi, da je Ustavno sodišče RS v svojih odločbah že večkrat postavilo, da vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov. Poseg je dopusten, če v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Namen zbiranja osebnih podatkov mora biti ustavno dopusten. Zbirati se smejo le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko opredeljenega namena. Posegi v človekove pravice ali temeljne svoboščine so po ustaljeni ustavnosodni presoji dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti. Presojo, ali je poseg v človekovo pravico dopusten, opravi Ustavno sodišče na podlagi t.i. strogega testa sorazmernosti (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003). Organ odločanja mora zato najprej ugotoviti (presoditi), ali poseg zasleduje ustavno dopusten cilj. Ob ugotovitvi, da poseg zasleduje ustavno dopusten cilj in da s tega vidika torej ni nedopusten, je treba vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna (nujna) in primerna za dosego zasledovanega ustavno dopustnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Iz 2. člena Ustave izhajajoče načelo pravne države pa vsebuje tudi zahtevo po načelu jasnosti in določnosti predpisov. V skladu z ustavno zahtevo po določnosti zakona mora biti poseganje v ustavne pravice urejeno določno in nedvoumno. Če norma ni jasno opredeljena, obstaja možnost različne uporabe zakona in arbitrarnosti državnih organov ali drugih organov za izvrševanje jasnih pooblastil, ki odločajo o pravicah posameznikov. Tožnica pravi, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zaključuje, da ne more odločati o tem, katere dokaze sodišče lahko izvaja oziroma katere občutljive in druge osebne podatke sodišče lahko obdeluje, saj ne ve, kateri podatki so potrebni za odločitev v pravdnem postopku. Ob takšni obrazložitvi pa so v nasprotju razlogi iste odločbe, da sodišče obdeluje podatke, ki jih potrebuje za odločitev v pravdnem postopku, za katere ima pooblastilo v zgoraj navedenih določbah ZVOP-1, ZPP in ZS. V postopku izdaje izpodbijane odločbe tožena stranka sploh ni ugotavljala, katera so tista odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev sodišča o tožbenemu zahtevku po temelju. Zaključek tožene stranke, da sodišče zbira podatke o tožničinem zdravstvenem stanju za potrebe pravdnega postopka nima podlage v dejanskem stanju. Določba 7. odstavka 13. člena ZVOP-1 je tako nepravilno uporabljena. Za pravilno uporabo materialnega prava bi morala vsekakor izvesti predlagane dokaze in ugotoviti, ali je za odločitev potrebna obdelava podatkov o zdravstvenem stanju v času pridržanja. Ker predlaganih dokazov ni izvedla in dejstev, bistvenih za odločitev, sploh ni ugotavljala, je dejansko stanje v postopku nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Mnenje tožene stranke, da navedena zakonska določba ZVOP-1 predstavlja tudi pravdno podlago za pridobivanje podatkov iz Zbirk podatkov s področja zdravstvenega varstva, predstavlja kršitev 1. odstavka 38. člena Ustave RS, ki določa, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Tožnica pravi, da je v ugovoru poudarila, da Zakon o evidencah na področju zdravstva (Ur. list SFRJ, št. 22/78), ki je veljal v času prisilne hospitalizacije v letu 1999 vse do uveljavitve Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Ur. list RS, št. 65/2000), ki je stopil v veljavo v času trajanja druge hospitalizacije v letu 2000, ne določa, da se podatki lahko obdelujejo za namen ugotavljanja razlogov za pridržanje v smislu določb ZNP na predlog ene od pravdnih strank v zasebnem odškodninskem sporu. Tudi pri uporabi določb, ki urejajo postopek dokazovanja z izvedencem in pričami, je sodišče omejeno s temeljnimi človekovimi pravicami posameznikov. Pri odločanju, ali je izvedba dokaza zaradi ugotovitve določenega dejstva dopustna, mora sodišče najprej ugotoviti, ali je ugotovitev dejstva, ki naj bi se s tem dokazom izvajalo potrebna, ali poseg sledi ustavno upravičenemu cilju ter ali je nujno potreben in primeren za uresničitev tega cilja ter če je sorazmeren posegu v pravico do varstva tako občutljivih podatkov kot so zdravstveni podatki. Dokazni sklepi sodišča o dopustitvi izvedbe dokazov z zaslišanjem priče A.A. in B.B. ter zdravnikov psihiatrov ne vsebujejo navedbe dejstev, ki naj bi se s tem pričami dokazovale. Sodišče je od priče A.A. in B.B. zbiralo osebne podatke o zdravstvenem stanju v nasprotju z določbami ZPP, saj priča A.A. sploh ni izpovedovala o dejstvih, ki bi jih sama zaznala (kar je namen dokazovanja s pričami), temveč se je pred glavno obravnavano nezakonito seznanila s podatki, zbranimi v zbirki podatkov upravljavca Psihiatrične klinike B., ki je priči kljub tožničini izrecni prepovedi pred obravnavo omogočila vpogled v tožničino medicinsko dokumentacijo, priča B.B. pa je dajal mnenje o tožničinem psihičnem stanju, čeprav za to nima potrebnega strokovnega znanja in je dejansko izpovedoval o svojem subjektivnem prepričanju, ne pa o objektivnih dejstvih, ki bi jih sam zaznal, saj o njih sploh ni bil sposoben pričati, ker tožničinega čustvovanja in dejstev iz preteklosti ne pozna. Sodišče v sklepu tudi ni obrazložilo, zakaj je zbiranje vsakega posameznega zbranega podatka o tožničinem zdravstvenem stanju in okoliščinah pridržanja nujno potrebno za odločitev. Pravi, da je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-11/92 jasno navedlo, da je izvedba dokaza z izvedencem psihiatrom dopustna le v pogojih, ki jih v 2. odstavku 37. člena za dopustnost posega v nedotakljivost človekove zasebnosti določa ustava, in sicer če je to nujno potrebno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Ker je psihiatrična klinika v času prisilnega pridržanja tožnico podvrgla prisilnemu medikamentoznemu zdravljenju z mamili, nevroleptiki in drugimi psiotropnimi substancami, kar predstavlja kršitev dolžnosti spoštovanja prepovedi mučenja in nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pa je uporaba vseh podatkov in izjav, ki jih je psihiatrična klinika v času pridržanj zbrala v zbirki podatkov, kot tudi pridobivanje dodatnih podatkov o tožničinem zdravstvenem stanju od zdravnikov psihiatrov, ki so nad tožnico izvajali ta ravnanja, izrecno prepovedana tudi z določbo 25. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Tožnica se sklicuje tudi na Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (O J L 281, 23. 11. 1995), ki posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotavlja, da bodo države v svoji nacionalni zakonodaji sprejele ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da se osebni podatki ne bodo nadalje obdelovali na način, ki ni združljiv z nameni, za katerega so bili zbrani, ter bodo prizadetemu posamezniku tudi omogočile pri upravljavcu doseči izbris in blokado nezakonito zbranih osebnih podatkov ter tudi osebnih podatkov, ki so netočni in neažurni ter pravico, da v zvezi s svojim posebnim položajem kadarkoli ugovarja obdelavi podatkov, ki se nanašajo nanj, in da bodo v primeru utemeljenosti ugovora zagotovile tudi, da nadaljnja obdelava ne bo več vsebovala teh podatkov. Navaja, da se Okrožno sodišče v A. do tožničinih navedb v ugovoru o kršitvah, ki jo stigmatizirajo in ji povzročajo dodatno duševno trpljenje, sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev postopka, saj izpodbijana odločba glede odločilnih dejstev sploh nima razlogov. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo, zasliši tožnico ter si v nadaljnjem postopku glede na odgovor tožene stranke na tožbo pridržuje pravico do navajanja novih dejstev in dokazov ter modifikacije tožbenega zahtevka, ker izpodbijana odločba nima odločilnih razlogov in zato tožnica tudi nima učinkovitega pravnega sredstva (kršitev 22. in 25. člena Ustave). Tožeča stranka nadalje poudarja, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker je glede na obrazložitev odločbe, da ne more presojati, ali je izvedba določenega dokaza nujno potrebna zaradi pravilne ugotovitve dejstev, bistvenih za odločitev, v nasprotju z razlogi obrazložitve, ker je tožena stranka izdala meritorno odločitev. Če je tožena stranka menila, da kot upravni organ nima pristojnosti za poseganje v sodno vejo oblasti, bi morala zahtevo kot nedovoljeno zavreči. Tožeča stranka pa kljub navedenemu vztraja, da je Informacijskih pooblaščenec kot državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov pristojen za odločanje o zahtevah posameznikov, vloženih na podlagi 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 tudi v primeru, ko je upravljavec podatkov sodišče, kar izhaja tudi že iz zgoraj navedene direktive. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožnica je tekom postopka, poleg pripravljalne vloge z dne 2. 11. 2007, vložila tudi pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2007. V njej med drugim pravi, četudi bi bili v letu 1999 in 2000 pri njej podani pogoji za pridržanje (čemur pa odločno nasprotuje) v pravico do osebne svobode brez zakonitega konkretnega akta, izdanega po predpisanem postopku, ki temelji na zakonu, skladnim z ustavo, ne bi smelo biti poseženo, v pravico do prostovoljnega zdravljenja, pravico do zasebnosti in do osebne varnosti in osebnega dostojanstva ter pravico do prepovedi mučenja pa sploh ne bi smelo biti poseženo. Temelj tožbenega zahtevka v konkretnem primeru sploh ni odvisen od vprašanja, ali je bila pri tožnici v času pridržanja podana takšna duševna motnja, ki bi opravičevala prisilno pridržanje, temveč od vprašanja, ali je bila tožnici prostost odvzeta po postopku, predpisanem z zakonom, ki je skladen z ustavo. Glede na to, da za nobeno od izvršenih hospitalizacij ne obstaja noben konkreten akt, ki bi opravičeval odvzem prostosti, je jasno, da tožnici prostost ni bila zakonito odvzeta. Četudi bi tak akt obstajal, bi temeljil na neustavnem zakonu, zaradi česar bi bila podana protipravnost in s tem odgovornost države za škodo zaradi nezakonitega odvzema prostosti. Zaradi pravilne ugotovitve obsega škode, je v postopku izpovedala o dejstvih in okoliščinah nezakonitega pridržanja ter sodišču predložila neverodostojno medicinsko dokumentacijo, ki jo je Psihiatrična klinika B. obdelovala brez tožničine vednosti in brez njenega soglasja, pri čemer ji je vpogled v medicinsko dokumentacijo v času pridržanja onemogočen. Medicinska dokumentacija je bila sodišču predložena zaradi ugotovitev škode zaradi prisilnega dajanja psihotropnih substanc, ki so na odločbi o seznamu mamil in nevroleptikov, zaradi katerih je tožnica utrpela hudo možgansko poškodbo. Sodišču je bila medicinska dokumentacija predložena zaradi pravilne ugotovitve obsega škode, ki ji je nastala s samim zbiranjem medicinskih podatkov in zaradi dokazovanja izvršenih medicinskih posegov. Sodišče te dokumentacije ne sme uporabiti za noben drug namen, ker za to nima tožničinega soglasja. Pravna podlaga za pridobivanje teh podatkov vsekakor ne more biti 7. točka 13. člena ZVOP-1, ki upravljavcu ne daje pooblastila, da pridobiva podatke iz že ustvarjenih zbirk podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Sklicuje se na 6(b)(1) člen, 14. člen, 7(e)(f) člen Direktive št. 95/46/ES. Podatki o prisilni hospitalizaciji v psihiatrični ustanovi so v skladu z določbami Zakona o nepravdnem postopku tajni. Zakon o pravdnem postopku strankam sicer omogoča predlagati izključitev javnosti iz glavne obravnave, kar pa ne zagotavlja zaupnosti in tajnosti listinskih dokumentov v sodnem spisu. Ker je v skladu z zakonom razpolaganje z zahtevkom v prosti dispoziciji strank, je tudi od stranke same odvisno, ali bo dopustila obdelavo svojih osebnih podatkov ali ne. Zakon o pravdnem postopku sodišču ne daje pooblastila za pridobivanje osebnih podatkov brez privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Takšno pooblastilo ima sodišče le v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki v 408. členu ZPP. Zakon o kazenskem postopku v 143. členu določa, da mora upravljavec osebnih podatkov sodišču na zahtevo brezplačno posredovati podatke iz zbirke osebnih podatkov tudi brez osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če sodišče navede, da podatke potrebuje za izvedbo kazenskega postopka, pri čemer mora sodišče te podatke varovati kot tajne. Zakonsko pooblastilo 13. člena Zakona o sodiščih in 10. člen Zakona o pravdnem postopku predstavljata splošno pooblastilo za pridobivanje podatkov iz zbirk osebnih podatkov, vendar ne brez privolitve osebe, na katero se podatki nanašajo. Določilo 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti posamezniku dopušča prepovedati posredovanje podatkov, ki se nanašajo na njegovo zdravstveno stanje, kar dokazuje, da je odločitev o obdelavi medicinskih podatkov pravica posameznika, na katerega se podatki nanašajo in ne v pristojnosti tretjih oseb ali nosilcev javnih pooblastil in tudi ne sodišč kot organov javne oblasti. Tožena stranka ni opravila strogega testa sorazmernosti in ni ugotovila, ali Okrožno sodišče v Kranju s posegom zasleduje ustavno dopustni cilj, ali je s posegom ta cilj sploh mogoče doseči in ali je poseg nujno potreben za dosego tega cilja oziroma ali je cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom. Tožena stranka glede na to, da sploh ni ugotavljala, ali je obdelava podatkov o okoliščinah prisilne hospitalizacije nujno potrebna za odločanje v konkretnem postopku, povsem neutemeljeno kot zakonito pravno podlago navaja 7. točko 13. člena ZVOP-1, saj uporaba tega zakonskega določila ne more biti zakonita, če obdelava za odločitev o pravnem zahtevku sploh ni potrebna, kar izhaja iz same zakonske dikcije, ki potrebnost opredeljuje kot zakonski znak, ki mora biti podan, da se določba sploh lahko uporabi. Tudi sicer je navedena zakonska določba stopila v veljavno šele z dnem 1. 1. 2005, torej pet let po izvršenih hospitalizacijah, zato je sodišče pri odločanju o zakonitosti odvzema prostosti zaradi prepovedi retroaktivnosti v konkretnem postopku ne sme uporabljati. Odgovor tožene stranke, da bi ugotavljanje, ali je obdelava na način, kot jo izvaja sodišče zakonito posegla v sodno vejo oblasti, je torej neutemeljen. Zakonodajalec je z zakonskim pooblastilom toženi stranki želel izpolniti obveznost iz direktive, da se zaradi varstva pravic in temeljnih svoboščin posameznikov zagotovi varstvo pravice do osebnih podatkov v obsegu iz direktive, ki posameznikom zagotavlja predhodno preverjanje zakonitosti obdelave osebnih podatkov in učinkovito pravno varstvo z izvajanjem pravočasnih zaščitnih ukrepov, ki jih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih bo imela kot pravdna stranka v postopku opr. št. ... možnost uveljavljati šele s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, tožnica ne more doseči. Upoštevajoč navedene razloge in dejstvo, da tožena stranka ni ugotavljala, ali je obdelava osebnih podatkov s strani drugo tožene stranke potrebna, pravilna in zakonita, izdaja meritorne odločbe vsekakor ni utemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v upravnem postopku vložila zahtevo Informacijskemu pooblaščencu po 4. odstavku 32. člena ZVOP-1. To med strankama ni sporno. Določilo 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 daje pooblastila Informacijskemu pooblaščencu za nadzor nad varstvom osebnih podatkov in varstvo človekovih pravic do zasebnosti samo za primera iz 4. odstavka 9. člena in 3. odstavka 10. člena ZVOP-1. Predmetna zadeva ne spada pod določilo 3. odstavka 10. člena ZVOP-1, ker Okrožno sodišče v A. ni zasebni subjekt. Predmetna zadeva pa tudi ne spada pod določilo 4. odstavka 9. člena ZVOP-1, ker zakonske določbe o dokazovanju v pravdnem postopku (na primer: 13. člen ZS, 10. člen, 229. in 243. člen ZPP), ki jih je citirala tožena stranka, predstavljajo zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, določilo 4. odstavka 9. člena ZVOP-1 pa ureja tiste izjemne situacije, ko se obdelava podatkov opravlja brez zakonske podlage in če se s tem ne posega v upravičen interes posameznika. Te okoliščine v konkretnem primeru niso podane, ker ima obdelava občutljivih osebnih podatkov v dokaznem postopku pred sodiščem po 7. točki 13. člena ZVOP-1 vedno zakonsko podlago in ker obdelava osebnih podatkov posega v upravičen interes tožnice. Pravnega sredstva za varstvo pravice do informacijske zasebnosti, ki bi ga tožnica vložila Informacijskemu pooblaščencu v zvezi z določilom 7. točke 13. člena ZVOP-1, pa tožnica po ZVOP-1 nima. To izhaja iz jasne jezikovne razlage določila 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 in ker bi takšna ureditev, kot smiselno ugotavlja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, posegala v načelo neodvisnosti sodišča in načelo delitve oblasti (23. člen, 2. odstavek 3. člena in 125. člen Ustave). To pomeni, da ima sicer tožeča stranka prav, da bi moral Informacijski pooblaščenec zahtevo zavreči, ne pa zavrniti, vendar pa ta napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve z vidika varstva pravic tožnice (2. točka 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), zato zaradi tega sodišče tožbi zoper Informacijskega pooblaščenca ni ugodilo. Sklicevanje tožeče stranke na Direktivo št. 95/46/EC ni relevantno, ker uveljavljanje sodnega varstva zaradi prisilnega akta hospitalizacije slovenske državljanke v Sloveniji ne spada v okvir prava Evropske skupnosti, saj predmetna zadeva že po navedbah tožnice ne zadeva interes prenosa osebnih podatkov med državami članicami Evropske unije zaradi prostega pretoka blaga, oseb, storitev in kapitala, ampak zadeva individualno človekovo pravico tožnice do dostojanstva in informacijske zasebnosti iz 34., 35. in 38. člena Ustave oziroma 8. člena MKVČP. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker za odločitev ni bilo potrebno ugotavljati nobenega dejstva in iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljitev, kako bi lahko zaslišanje tožnice vplivalo na interpretacijo oziroma odločitev o tem, da tožena stranka po določilu 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 ali po katerem koli drugem določilu nima pooblastil za varstvo osebnih podatkov zaradi dejanj sodišča v dokaznem postopku v pravdni zadevi (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je ob tem upoštevalo tudi standard iz 22. oziroma 23. člena Ustave. Ustavno sodišča RS je namreč v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 v 10. točki obrazložitve odločbe zavzelo stališče, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Stranki predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Glede na naravo zadeve je sodišče tudi štelo, da glavna obravnava, ki ne sme biti javna (4. odstavek 34. člena ZVOP-1), ne bi bila v interesu učinkovitosti postopka, tožnica pa je imela več možnosti podati pravna stališča glede interpretacije procesnih pravil ZVOP-1 v pisnih vlogah, kar je tudi izkoristila. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka, kajti če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

 


Zveza:

ZVOP-1 člen 32, 34, 9, 10, 13, 32, 34, 9, 10, 13.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy02MDUwMg==