<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba U 702/99

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Varstvo ustavnih pravic
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2000:U.702.99
Evidenčna številka:UL0002299
Datum odločbe:21.03.2000
Področje:ČLOVEKOVE PRAVICE
Institut:kršitev ustavnih pravic

Jedro

Ne gre za poseg v ustavne pravice posameznika, kolikor tožnik le našteva ravnanja tožene stranke, ne zatrjuje pa, da naj bi se z njimi posegalo v določene ustavne pravice, temveč le zahteva ugotovitev, da ravnanja ne temeljijo na zakonu ali zakonskem predpisu. Dejanja, s katerimi je tožena stranka posegla v ustavno pravico, je treba določno opredeliti. Varstvo zasebnosti, zagotovljeno v 37. členu Ustave, se uporabi tudi za področje nadzora nad rabo telefonskih aparatov, dodeljenih posameznikom sicer za službeno uporabo. S pridobitvijo in uporabo izpiskov telefonskih klicev je tožena stranka nezakonito posegla v ustavne pravice iz 37. člena Ustave.

 

Izrek

1. Tožbi tožnikov A.A. in B.B. se deloma ugodi in se

ugotovi, da je bila z dejanji pridobitve in uporabe izpiskov telefonskih klicev v pripravi Poročila o zlorabi dokumentacije in podatkov policije (poročila t.i. ... komisije) nezakonito kršena ustavna pravica tožnikov A.A. in B.B. do tajnosti pisem in drugih občil;

toženi stranki prepove nadaljnje poseganje v ustavno pravico tožnika A.A. in B.B. z uporabo ali objavljanjem strani 51 do strani 62 Poročila o zlorabi dokumentacije in podatkov policije z dne 13. 4. 1999, ter prepoveduje vsakršno navajanje ugotovitev na straneh 51 do strani 62 Poročila.

2. Tožba tožnika C.C. se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožnikoma A.A. in B.B. povrniti stroške upravnega spora v višini 18.547 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do dneva plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

 

Obrazložitev

Tožniki so pri sodišču vložili tožbo zaradi nezakonitega posega v ustavne pravice posameznika zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, Ministrstvo za notranje zadeve iz Ljubljane. V tožbi navajajo, da je tožena stranka 15. 4. 1999 preiskovalni komisiji Državnega zbora, ki preiskuje vpletenost nosilcev javnih funkcij v poskus diskreditiranja slovenskih policistov in vojakov, ki so leta 1991 sodelovali v osamosvojitveni vojni na ..., posredovala poročilo o svojih ugotovitvah v tej zadevi. Poročilo je v javnosti znano kot poročilo ... komisije, tožnikom pa dokument ni dostopen, ker je označen s stopnjo zaupnosti uradna tajnost - strogo zaupno. Pred pripravo poročila je opravila razgovor tudi s tožnikom B.B. in bilo mu je zagotovljeno, da izjave ne bodo zlorabljene, uporabljane bodo za poročilo generalnemu direktorju policije, posredno tudi ministru, nikakor pa ne bodo šle izven hiše. Ni šlo torej za predkazenski postopek oziroma raziskavo kaznivega dejanja, niti ni tožena stranka vodila notranje zaščitnega ali disciplinskega postopka. Tožena stranka za delo komisije torej ni imela pravne podlage in je kršila enega temeljnih postulatov pravne države, to je, da morajo vsi akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Tožena stranka je 21. 4. 1999 javnosti na novinarski konferenci posredovala nekatere ugotovitve poročila in iz poročil in komentarjev medijev s konference izhaja, da je toženec pri pripravi poročila uporabljal metodo vodenja registra klicanih telefonskih številk. Tožena stranka je preverjala s kom, kdaj in koliko časa so tožniki komunicirali po mobilnem telefonu. Tako pridobljenih podatkov pa tožena stranka ne bi smela uporabiti za ugotavljanje in potrjevanje domnev in trditev iz poročila, s čemer je posegla v zasebnost tožnikov in zasebnost vseh tistih, katerih uporabo mobilnih telefonov je preverjala z opisano metodo. V tožbi tožniki predlagajo sodišču, da ugotovi, da toženčevo poročilo ne temelji na zakonu ali zakonitem predpisu in da so bile pri njegovi pripravi kršene ustavna pravica tožnikov do tajnosti pisem in drugih občil ter ustavna pravica do zasebnosti; da prepove nadaljnjo uporabo poročila v postopkih državnih organov; da prepove vsakršno navajanje v poročilu navedenih ugotovitev in da toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Tožniki so hkrati s tožbo dne 18. 4. 1999 sodišču predlagali tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki prepovedala vsakršna nadaljnja uporaba poročila. Sodišče je s sklepom opr. št. U 702/99-2 z dne 3. 5. 1999 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom opr. št. I Up 337/99-2 z dne 17. 05. 1999 pritožbo tožnikov zoper sklep Upravnega sodišča zavrnilo in potrdilo sklep Upravnega sodišča RS.

Na glavni obravnavi 7. 3. 2000 so tožniki predložili pripravljalno vlogo in v njej navedli, da je celotno poročilo nastalo z dejanji, ki ne temeljijo na zakonu oziroma zakonito izdanem predpisu. Pri tem se sklicujejo na dopis tožene stranke Vladi Republike Slovenije z dne 2. 6. 1999. Ker je komisija pri pripravi poročila pridobila in uporabljala izpiske telefonskih klicev s službenih telefonov, je komisija dobila vpogled v telefonske klice delavcev policije, ministrstva za notranje zadeve in tudi oseb, ki niso imele telefonov v lasti toženca. Ti izpiski so nezakonito pridobljeni in nezakonito uporabljeni. Tožniki ne morejo definirati obdobja, v katerem so bila navedena nezakonita dejanja storjena, vendar pa sodišče lahko opisana dejanja spozna kot tista, ki ne temeljijo na zakonu ali zakonitem predpisu. Celotno poročilo temelji na takih dejanjih, ki nimajo podlage niti v predpisih niti v pravilih stroke, pri čemer pa izstopa po teži kršitev pridobitve in uporabe izpiskov telefonskih pogovorov, zato predstavlja nezakonito dejanje tudi poročilo samo. Tožniki menijo, da ni potrebno navajati posameznih delov ali trditev v poročilu, ki pomenijo poseg v njihove ustavne pravice. Takšne dele je težko izločiti ali definirati, saj celotno poročilo sledi enemu samemu cilju - diskreditaciji tožnikov. Poročilo vsebuje vse elemente za opredelitev, da v celoti kot nezakonito predstavlja grob poseg v ustavno zaščitene pravice tožnikov. Tožniki so pri posameznih navedbah tožbenega zahtevka sodišču predlagali, da ugotovi, da so bile s posameznimi dejanji v pripravi poročila kršene ustavne pravice tožnikov do tajnosti pisem in drugih občil ter do zasebnosti in osebnega dostojanstva. Sodišče pa naj tudi prepove nadaljnje posege v človekove pravice tožnikov z uporabo ali objavljanjem poročila ali njegovih delov ter prepove vsakršno navajanje v poročilu navedenih ugotovitev. Glede na spremembo tožbenega zahtevka so tožniki ohranili dotedanji tožbeni zahtevek kot podredni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej navaja, da pravno podlago za imenovanje skupine predstavlja 6. člen Zakona o policiji. Gre za splošno določbo, ki še ni konkretizirana v podzakonskih aktih, zato je bilo delo skupine nujno omenjeno le na administrativno tehnično analitičen nadzor, kar je skupina pri svojem delu dosledno upoštevala in ni izvajala pooblastil iz drugih postopkov, zato tudi poročila ni mogoče ocenjevati z vidika pravil kazenskega ali disciplinskega postopka. Prav zaradi razumevanja razmejitve pristojnosti med delom skupine in delom kriminalistične policije sta bila z ustanovitvijo skupine seznanjena javnost in pristojno Državno tožilstvo. Poročilo je tožena stranka posredovala le preiskovalni komisiji Državnega zobra in sicer na njeno zahtevo, ki je bila na temelju 14. člena Zakona o parlamentarni preiskavi toženi stranki posredovana dne 14. 4. 1999. Delovna skupina je pri svojem delu res pridobila podatke o komunikacijah na mobilnih telefonih, ki so bili kot delovno sredstvo tožene stranke dodeljeni tožnikom za opravljanje delovnih nalog. Podatki kažejo le na to, kdaj, s katero naročniško številko in koliko časa je potekala komunikacija, in so bili pridobljeni na podlagi pogodbe o naročniškem razmerju, sklenjenim med toženo stranko in podjetjem D.D.D. Z navedenim načinom zbiranja podatkov tožena stranka ni posegala v zasebnost tožnikov in njihova zasebnost dejansko ni bila ogrožena, niti ni bilo prizadeto njihovo dostojanstvo. Že v odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

Na glavni obravnavi dne 21. 3. 2000 je tožena stranka predložila pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, in sodišče mora zato tožbeni zahtevek zavrniti, če ne tožbe zavreči. Zaradi osvetlitve zadeve pa glede odredbodajalca tožena stranka navaja, da je odredbo za ustanovitev komisije izdal namestnik generalnega direktorja policije, ki ga je v tistem času za vodenje policije pooblastil minister A.A. V bistvu je šlo za tipično nadzorno nalogo, katere cilj ni bilo izvajanje pooblastil, ki sodijo v postopkovnike kaznovalnega prava. Odredbodajalec je svojo zahtevo delovni skupni, da opravi nalogo, formaliziral v pisni odredbi. Noben predpis pa niti ne določa, da mora biti za izvedbo nadzorne naloge naloga odrejena pisno. Glede namena delovne skupine in usmeritve za delo tožena stranka še opozarja, da je odredbodajalec delovni skupini določil konkretne naloge in cilj delovne skupine je bil, da preuči, na kakšen način uradni dokumenti MNZ prihajajo v javnost, kdo bi lahko to počel in kaj bi bilo potrebno storiti, da se ta pojav omeji. Delovna skupina je v skladu z odredbo izdelala delovni načrt, ki je nekoliko bolj konkretiziral način dela. Načrt med delovnimi nalogi med drugim zapisuje tudi, da delovna skupina zbira obvestila od zaposlenih v MNZ RS, pa tudi z osebami izven sistema MNZ, da pregleda izpise podatkov o telefonskih komunikacijah s službenimi GSM telefoni in izpise iz evidence prisotnosti v MNZ tistih uslužbencev MNZ in policije, ki so morebiti sodelovali v procesu odtekanja uradnih dokumentov iz MNZ. Glede komunikacijske zasebnosti pa tožena stranka navaja, da delovna skupina pri svojem delu niti posredno ni posegala v komunikacijsko zasebnost tožeče stranke. Osebe, katerih podatki o komunikacijah so dejansko zajeti v poročilu delovne skupine, so bile v času kritičnih dogodkov v delovnem razmerju pri Ministrstvu za notranje zadeve, bodisi neposredno v ministrstvu, bodisi v policiji kot organu v sestavi ministrstva. Med temi osebami je le ena oseba tožnik. Vse tri osebe so razpolagale s službenimi telefoni tipa GSM, ki so jim bili kot delovna sredstva zaupani s strani delodajalca za opravljanje delovnih nalog. Osnovni podatki o komunikacijah v mobilni telefoniji kažejo zgolj na dejstva, da so bile v določenem časovnem obdobju vzpostavljene komunikacije med posameznimi telefonskimi aparati, ne dokazujejo pa nobenega drugega dejstva, temveč le verjetnost, da so telefone za komunikacijo uporabljali njihovi od delodajalca pooblaščeni posestniki. Poseg v komunikacijsko zasebnost s prestrezanjem in poslušanjem vsebine telefonskih pogovorov ni bil izvršen. Šlo je za razgovore v delovnem času in z lastnostjo, ki so jo tožniki imeli kot uradne osebe. Ker ni šlo za predkazenski postopek, odredbodajalec in izvajalci naloge niso potrebovali kazensko pravnih osnov za pridobitev podatkov o komunikacijah. Zaščita osebnih podatkov posameznika ne sme povzročiti kršitve pravice drugega posameznika ali institucije, ki je ravno tako varovana s splošnim pravnim pravilom ali celo z zakonom. Na eni strani gre tudi za pravico fizičnih oseb, zaposlenih v državnem organu, do komunikacijske zasebnosti, na drugi strani pa gre za interes države oziroma državne institucije, da prepreči zlorabe podatkov, označenih kot tajnost. Interes države je močnejši od interesa posameznika, še zlasti če upoštevamo vsebinsko plast posega v komunikacijsko zasebnost, ki se v obravnavanem primeru ne kaže v prestrezanju in prisluškovanju vsebini komunikacij. Seveda pa gre tudi za pravico delodajalca, da upravlja s sredstvi dela, ki jih je za izvedbo določenih nalog zaupal delojemalcu, sem pa brez dvoma spadajo tudi službena komunikacijska sredstva. Glede pravne podlage po predpisih o komunikacijah pa tožena stranka opozarja, da je podjetje D.D.D. kot koncesionar zbiranje podatkov o telekomunikacijskih storitvah uredilo v svojih splošnih pogojih, ki so sestavni del pogodbe o naročniškem razmerju. Naročniško razmerje je sklenila tožena stranka, ki ima iz tega naslova tudi določene pravice, med njimi tudi pravico, da na pisno zahtevo od podjetja D.D.D. pridobi podatke o prometu na posamezni naročniški kartici. Izpis o prometu določene naročniške kartice kaže le na to, kdaj, s katero naročniško številko in koliko časa je potekala komunikacija. Tožena stranka kot naročnik svojim delavcem zaupa komunikacijska sredstva izključno za službeno uporabo in je vsled tega pristojna, da opravi kontrolo, ali so bili telefoni tudi v resnici namensko uporabljeni. Uporaba mobilnih telefonov za posredovanje zaupnih podatkov neupravičenim osebam nikakor ni v interesu delodajalca, zato je upravičen take pojave odkriti in zatreti.

Sodišče je glavno obravnavo opravilo dne 7. 3. 2000 in jo nadaljevalo 21. 3. 2000. Na glavni obravnavi je sodišče dovolilo spremembo tožbe tožnikov po določilu 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ki se po določbi 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS. Sodišče je namreč ugotovilo, da ne gre za preciziranje prvotnega zahtevka, uveljavljenega v tožbi, temveč za spremembo tožbe. V prvotni tožbi namreč tožniki le predlagajo sodišču ugotovitev, da toženčevo poročilo ne temelji na zakonu ali zakonitem predpisu ter, da so bile pri njegovi pripravi kršene ustavne pravice tožnikov do tajnosti pisem in drugih občil ter ustavna pravica do zasebnosti. V tožbenem zahtevku iz pripravljalne vloge, ki so jo tožniki vložili na glavni obravnavi, pa tožniki sodišču predlagajo tudi ugotovitev, da je bila s posameznimi dejanji v pripravi poročila kršena tudi ustavna pravica tožnikov do osebnega dostojanstva. Ustava Republike Slovenije namreč v 34. členu določa pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. S tem, ko so tožniki razširili tožbo tudi na ugotovitev nezakonitosti posameznih dejanj, s katerimi je nastalo poročilo, in na ugotovitev kršitve ustavne pravice tožnikov do osebnega dostojanstva, so torej spremenili istovetnost zahtevka, zaradi česar je bilo potrebno odločati tudi o dovoljenosti spremembe tožbe. Ker se je pooblaščenka tožene stranke spustila v obravnavanje o glavni stvari tudi po spremenjeni tožbi in ni nasprotovala spremembi, temveč je le prosila za rok za pripravo pripravljalne vloge tožene stranke, je sodišče štelo, da je tožena stranka tudi privolila v spremembo tožbe. Pooblaščenka tožene stranke se je s tem, ko je pogledala listine in navajala, da v njih ni kaj bistveno novega, zaradi česar vztraja pri dosedanjih stališčih in predlogih tožene stranke, nedvomno spustila v obravnavanje o glavni stvari tudi po spremenjeni tožbi, zaradi česar je sodišče spremembo tožbe v nadaljevanju glavne obravnave tudi dovolilo.

Senat je po določilu 1. odstavka 294. člena ZPP izključil javnost vse glavne obravnave. Javnost je bilo potrebno zaradi koristi uradne tajnosti izključiti, saj je Poročilo, ki je predmet tega spora, označeno z oznako "uradna tajnost strogo zaupno".

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo Poročilo o zlorabi dokumentacije in podatkov policije v obdobju med 1. 10. 1998 in 22. 2. 1999 z dne 13. 4. 1999 (v nadaljevanju Poročilo), dopis tožene stranke Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 4. 6. 1999 z naslovom "Informacija o ugotovitvah v zvezi z afero ..., oceni ... poročila ter predlogih ukrepov", dopis Ministrstva za notranje zadeve Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 2. 6. 1999, s prilogo z naslovom "Afera ... in ... poročilo; predstavitev, ocena in predlogi", dopis Ministrstva za notranje zadeve generalni sekretarki Vlade RS z dne 21. 3. 2000, št. ..., sklepe Vlade Republike Slovenije s 112. seje dne 3. 6. 1999, ter vpogledalo spis Okrožnega sodišča v E. opr. št. II Kpd ... . Sodišče je vpogledalo tudi odredbo namestnika generalnega direktorja policije F.F. z dne 24. 2. 1999, št. ..., sklep o opravljanju del in nalog generalnega direktorja policije F.F. z dne 5. 2. 1999, zahtevo Preiskovalne komisije Državnega zbora o vpletenosti nosilcev javnih funkcij v poskuse diskreditiranja slovenskih policistov in vojakov, ki so leta 1991 sodelovali v osamosvojitveni vojni na ..., poslano toženi stranki dne 14. 4. 1999, in urgenco dopisa z dne 15. 4. 1999, pogodbo med toženo stranko in D.D.D. d.d., št. ... z dne 4. 6. 1999 oziroma 2. 6. 1999, splošne pogoje uporabe storitev GSM omrežja družbe D.D.D., kar vse je predložila tožena stranka.

Sodišče je vpogledalo tudi magnetogram tiskovne konference generalnega direktorja policije G.G. z dne 22. 4. 1999, depešo generalnega direktorja policije vsem policijskim enotam z dne 22. 4. 1999 ter kopije časopisnih člankov, objavljenih v reviji ... št. .../99, v časopisu ... dne 22. 4. 1999, 23. 4. 1999 in 5. 2. 2000, v časopisu ... dne 23. 4. 1999, 8. 5. 1999, v časopisu ... 23. 4. 1999, v časopisu ... 24. 4. 1999, v časopisu ... 5. 2. 2000 in v časopisu ... 13. 1. 2000, kar vse so predložili tožniki.

Sodišče pa ni izvedlo dokazov z zaslišanjem posameznih prič, to je H.H., žene H.H., G.G. in I.I., kot so to predlagali tožniki, ker je ugotovilo, da je na podlagi vseh izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj ugotovljeno za odločitev v upravnem sporu, tožniki pa so tudi sami po izvedbi ostalih dokazov sodišču predlagali, da zadevo zaključi, ker nimajo novih dokaznih predlogov. Sodišče pa ni izvedlo tudi dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka v pripravljalni vlogi, to je zaslišanje F.F., zaslišanje delovne skupine in oseb, s katerimi je bil opravljen intervju, ter zaslišanje predstavnika D.D.D. d.d., ker je ugotovilo, da je dejansko stanje po izvedbi vseh ostalih dokazov v celoti razjasnjeno in izvedba teh predlaganih dokazov nepotrebna.

Zastopnica javnega interesa je prijavila udeležbo v tem upravnem sporu in se v odgovoru na tožbo sklicevala na Zakon o upravnem sporu, ki določa zastopanje strank pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije. Po 7. členu Zakona o državnem pravobranilstvu, državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organe v sestavi, ki so pravne osebe, po 2. odstavku 1. člena istega zakona pa opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Po 19. členu Zakona o upravnem sporu je v smislu 17. člena Zakona o upravnem sporu zastopnik javnega interesa državni pravobranilec. Državno pravobranilstvo je torej zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu, tožena stranka pa Ministrstvo za notranje zadeve.

K 1. točki izreka:

Tožba tožnikov A.A. in B.B. je delno utemeljena, tožba tožnika C.C. pa ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije v 2. odstavku 157. člena glede upravnega spora določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Tej ustavni določbi je sledil tudi Zakon v upravnih sporih, ki v 3. odstavku 1. č1ena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Predmet upravnega spora po 3. odstavku 1. člena ZUS je torej tudi nezakonito dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožniki uveljavljajo kršitev ustavne pravice do tajnosti pisem in drugih občil, določene v 37. členu Ustave, ustavno pravico do zasebnosti, katere varstvo je zagotovljeno v 35. členu Ustave, in ustavno pravico do osebnega dostojanstva, določeno v 34. členu Ustave. V te ustavne pravice tožnikov naj bi tožena stranka nezakonito posegla z dejanji, s katerimi je nastalo poročilo, kot tudi s samim poročilom o zlorabi podatkov in dokumentov policije. Sodišče je torej moralo ugotoviti, ali je z dejanji, opisanimi v tožbi, tožena stranka posegala v ustavne pravice tožnikov, ali so bila ta dejanja zakonita in ali tožniki nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva, razen varstva v upravnem sporu.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je tožba tožnikov A.A. in B.B. utemeljena le v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitega dejanja tožene stranke, to je pridobitev in uporaba izpiskov telefonskih klicev pri pripravi Poročila, pri tem pa je kot nezakonito dejanje potrebno šteti tudi samo Poročilo v delu, kjer je opravljena primerjalna analiza gostitev telefonskih klicev, saj je s tem poseženo v ustavno pravico teh dveh tožnikov do tajnosti pisem in drugih občil. Tožba tožnika C.C. pa je neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

1. 1.

Tožniki v prvem odstavku točke 1. tožbenega zahtevka predlagajo sodišču, da ugotovi nezakonitost dejanj tožene stranke, s katerimi je nastalo Poročilo (to je specifično opravljanje razgovorov po metodi intervjujev, njihov zapis in povezovanje, interpretacije avtorjev Poročila, posnetki frustracij posameznikov v policiji, registracija nezadovoljstev, ki so odraz posameznikovih subjektivnih ocenjevanj lastnega položaja in položaja drugih), saj naj ta dejanja ne bi temeljila na zakonu ali na zakonitem predpisu. Tudi samo Poročilo o zlorabi podatkov in dokumentov policije, ki ga je dne 15. 4. 1999 generalni direktor policije predal notranjemu ministru Republike Slovenije, ta pa posredoval preiskovalni komisiji Državnega zbora Republike Slovenije, generalni direktor policije pa na svoji tiskovni konferenci dne 22. 4. 1999 predstavil tudi javnosti, naj bi bilo nezakonito, saj ne temelji na zakonu ali zakonitem predpisu. Sodišče glede tega dela tožbenega zahtevka ugotavlja, da zgolj ugotavljanje nezakonitosti posamičnih dejanj ni naloga sodišča v upravnem sporu, v kolikor se ne zatrjuje tudi poseg v ustavne pravice posameznika s takimi nezakonitimi dejanji. Dejanja: specifično opravljanje razgovorov po metodi intervjujev, njihov zapis in povezovanje, interpretacija avtorjev Poročila, posnetki frustracij posameznikov v policiji, registracija nezadovoljstev, ki so odraz posameznikovih subjektivnih ocenjevanj lastnega položaja in položaja drugih, po mnenju sodišča sama po sebi ne izkazujejo, tožniki pa niti ne zatrjujejo, da naj bi bilo z njimi poseženo v posamezno ustavno pravico posameznega tožnika. Tožniki bi torej lahko eventuelno vtoževali kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ali pa pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ker z naštetimi ravnanji tožniki ne zatrjujejo, da naj bi se z njimi poseglo v določene ustavne pravice, temveč le zahtevajo ugotovitev, da ne temeljijo na zakonu ali na zakonitem predpisu, je sodišče ta del tožbenega zahtevka tožnikov obravnavalo skupaj z drugim odstavkom točke 1. tožbenega zahtevka v smeri ugotavljanja nezakonitega dejanja, s katerim naj bi tožena stranka posegla v ustavno pravico tožnikov.

1.2.

Ustavna pravica do osebnega dostojanstva je opredeljena v 34. členu Ustave RS: vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Sodišče je glede te ustavne pravice ugotovilo, da tožniki tekom postopka niso zahtevali niti izkazali, s kakšnim ravnanjem naj bi bilo poseženo v to njihovo pravico. Po določilu 3. odstavka 28. člena ZUS je treba v tožbi navesti dejanje, dokaze o dejanju ter zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi oziroma prepove. Tožniki bi torej morali opredeliti konkretno dejanje, ki naj bi pomenilo poseg v to ustavno pravico. V pripravljalnem spisu z dne 6. 3. 2000 tožniki govorijo le o diskreditaciji tožnikov kot edinem cilju Poročila, o izmišljotinah in lažeh pri opisih tožnikov v Poročilu, samih konkretnih ravnanj v smislu 3. odstavka 28. člena ZUS pa tožniki ne navajajo. Trditev tožnikov, da jim ni treba navajati posameznih delov ali trditev v Poročilu, ker je takšne dele težko izločiti ali definirati, pa ni pravilna. Tudi v tožbah zaradi varstva ustavnih pravic je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, kot to določa 1. odstavek 2. člena ZUS. Tudi sicer je osebno dostojanstvo vrednostni pojem, pravica do osebnega dostojanstva pa vsebuje tudi pravico do časti in dobrega imena, ki se zagotavlja predvsem s prepovednimi normami. Dostojanstvo človeka je zagotovljeno z varovanjem njegove časti, to pa lahko tožniki dosežejo z različnimi pravnimi sredstvi, med drugim z obligacijsko pravnimi sredstvi, kjer je zagotovljena podlaga za zahtevo za prenehanje s kršitvami pravic osebnosti, kot tudi pravica do denarne odškodnine, to so določbe 157., 198., 199. in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/87, 39/85, 2/89 in 57/89). Varstvo osebnega dostojanstva pa je varovano tudi v kazenskem postopku, to je z uporabo pravnih sredstev pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime iz 18. poglavja Kazenskega zakonika RS (KZ RS, Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94). Sodišče tako pri vseh tožnikih glede zatrjevanega nezakonitega posega v ustavno pravico do osebnega dostojanstva ugotavlja, da tožniki niso opredelili dejanj, s katerimi naj bi bilo poseženo v to njihovo ustavno pravico, tožniki pa imajo glede tovrstnih dejanj praviloma zagotovljeno tudi drugo sodno varstvo, zaradi česar ne morejo uveljavljati sodnega varstva v tem upravnem sporu po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS.

1.3.

Glede zatrjevanega nezakonitega posega v ustavno pravico do zasebnosti tožnikov pa sodišče ugotavlja, da Ustava RS v 35. členu zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, ko določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V Ustavi RS je zasebna sfera vsebovana v več ustavnih pravicah in svoboščinah, to je v pravici do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave, nedotakljivosti stanovanja v 36. členu, varstva tajnosti pisem in drugih občil v 37. členu in varstva osebnih podatkov v 38. členu. Naštete pravice med drugim preprečujejo državi poseganje v zasebno področje človeka. Izjemoma je poseganje dovoljeno na podlagi posebnih ustavnih določb ali splošnega pravila iz 15. člena Ustave. Pravica tožnikov do zasebnosti je vsebovana tudi v pravici do tajnosti pisem in drugih občil iz 1. odstavka 37. člena Ustave, katere kršitev pa tožniki izrecno zatrjujejo v tožbi. Ker so tožniki kot nezakonito dejanje opredelili nezakonito pridobitev in uporabo izpiskov telefonskih klicev, je sodišče ugotavljalo utemeljenost tožbe glede teh dejanj kot eventuelnega posega v pravico do tajnosti pisem in drugih občil.

1.4.

Glede nezakonitega dejanja tožene stranke s posegom v ustavno pravico do tajnosti pisem in drugih občil tožniki kot nezakonito dejanje tožene stranke navajajo pridobitev in uporabo izpiskov telefonskih klicev v pripravi Poročila o zlorabi dokumentacije in podatkov policije. Sodišče je ugotovilo, da predstavlja pridobitev in uporaba prikazov vhodnih in izhodnih klicev, prikazi gostote klicev, trajanje, evidenca datumov klicev ter označba oseb, ki so klicale ali bile klicane, brez ustrezne odločbe sodišča nezakonit poseg v ustavno pravico tožnikov A.A. in B.B. iz 37. člena Ustave. Ker v prikazih niso evidentirani telefonski klici tožnika C.C., je sodišče ugotovilo, da tožena stranka z dejanji pridobitve in uporabe izpiskov telefonskih klicev pri pripravi Poročila ni posegala v ustavno pravico tega tožnika iz 37. člena Ustave, zato je tožbo tega tožnika tudi v tem delu zavrnilo.

V 37. členu Ustave RS je opredeljena pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil. V 1. odstavku 37. člena Ustave je določeno, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. V 2. odstavku 37. člena pa je določeno, da samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Glede na zatrjevano kršitev te pravice v tožbi se je sodišče oprlo tudi na Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Zakon o ratifikaciji konvencije s protokoli, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 7/95), ki v 1. odstavku 8. člena določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. V 2. odstavku pa določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Sodišče se je zato v tem upravnem sporu oprlo tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Relevantnost sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je priznalo tudi slovensko Ustavno sodišče. Slednje je v odločbi št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 ugotovilo, da prisluškovanje predstavlja vmešavanje javne oblasti v izvrševanje pravice do zasebnosti iz 8. člena Konvencije, ki je tudi ustavno varovana človekova pravica oziroma temeljna svoboščina. Pri tem je opozorilo na določilo 5. odstavka 15. člena Ustave RS, po katerem nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali, da jo priznava v manjši meri.

Sodišče je tako moralo najprej ugotoviti pomen 37. člena Ustave glede zatrjevanih dejanj tožene stranke (točka 1.4.1.), nato ugotoviti obstoj poseganja v to pravico iz 37. člena Ustave (točka 1.4.2.), nato pa presoditi še upravičenost poseganja v smislu ugotavljanja zakonitosti posega (točka 1.4.3.).

Sodišče je po vpogledu Poročila ugotovilo, da Poročilo v poglavju št. 4., pod točko 4.9., pod naslovom Primerjalna analiza gostote telefonskih klicev možnih akterjev s ključnimi osebami glede na posamezne kritične dogodke afere ..., navaja, da je primerjalna analiza gostitev telefonskih klicev možnih akterjev s ključnimi osebami glede na posamezne dogodke afere ... izdelana na podlagi evidence izpisov telefonskih klicev treh možnih akterjev, med katerimi je tudi tožnik B.B., ki so uporabljali službene GSM aparate, last MNZ RS, v obdobju med 1. 10. 1998 in 22. 2. 1999. V Poročilu je na straneh 52 do 62 izdelana primerjalna analiza telefonskih klicev posameznika in grafični prikaz izhodnih telefonskih klicev posameznika ter prikaz vhodnih telefonskih klicev posameznika za posamezno obdobje na GSM telefon. V prikazu vhodnih in izhodnih telefonskih klicev na GSM telefon za B.B. so evidentirani poleg drugih klicateljev oziroma klicanih oseb tudi tožnik A.A., pri prikazu drugih dveh oseb pa so tako pri vhodnih kot izhodnih klicih evidentirani klici tožnika B.B. Prikazi vsebujejo grafične prikaze izhodnih klicev posameznika z GSM telefona, v prikazu je označen datum posameznega klica, dolžina pogovora kot tudi ime tistega, ki ga je posameznik poklical. Pri prikazu vhodnih telefonskih klicev na GSM telefon je grafično prikazan datum klica, ime osebe, ki je klicala, in dolžina trajanja pogovora. V prikazu vhodnih in izhodnih klicev pa je grafično prikazana gostota, trajanje in datumsko označeni klici posameznika - uporabnika GSM telefona. V nobenem prikazu niso evidentirani klici tožnika C.C. Tožena stranka vsem tem dejstvom iz Poročila ni ugovarjala.

1.4.1.

Pri ugotavljanju pomena 37. člena Ustave v konkretnem primeru je sodišče moralo presoditi glede na ugovor tožene stranke, ali je registriranje vhodnih in izhodnih klicev zajeto s pojmom tajnosti pisem in drugih občil, in presoditi, ali je tako registriranje klicev s službenega telefona poseg v zasebnost ter ali je bilo pričakovanje zasebnosti utemeljeno.

Po določbi 1. točke 2. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97, 45/97, 13/98 in 59/99) so telekomunikacije vsak prenos, oddajanje ali sprejemanje znakov, signalov, pisane besede, slike, zvoka ali sporočil po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih. Tudi Vrhovno sodišče RS je v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji dne 18. in 19. 6. 1996, uvrstilo podatke o klicanih telefonskih številkah, času in trajanju zveze v področje komunikacijske zasebnosti. Vrhovno sodišče meni, da so podatki o klicanih telefonskih številkah, času klicev, dolžini pogovorov, ipd. izenačeni s podatki, ki se nanašajo na vsebino "poštne pošiljke". Gre namreč za podatke, ki so tudi po svoji naravi takšni, da se z njihovim sporočanjem oziroma njihovo pribavo posega v človekovo zasebnost. Poleg definicije telekomunikacijske zasebnosti in načelnega pravnega mnenja pa pritrjuje ugotovitvi sodišča tudi judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice. Posnetki registriranih klicev tudi po mnenju tega sodišča vsebujejo podatke (predvsem pri podatkih glede klicanih številk), ki so integralni element komuniciranja preko telefona. Poleg sodbe v zadevi Malone v. United Kingdom z dne 2. 8. 1984 je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo takšno stališče tudi v sodbi v zadevi Valenzuela Contreras v. Spain z dne 30. 7. 1998.

Sodišče je glede na ugovor tožene stranke, da je šlo za službene telefone, ugotovilo, da pojem tajnosti pisem in drugih občil zajema tako zasebne kot tudi službene komunikacije. Zaupnost razmerij, v katere vstopa posameznik, ne more biti uporabljena kot kriterij, ki bi določal obseg zaščite komunikacijske zasebnosti. Vsakršna poklicna ali poslovna dejavnost lahko do večje ali manjše stopnje vključuje zadeve, ki so zaupne. Pri tem seveda prihaja do prekrivanja zasebnega in poslovnega življenja, pri čemer pa ni mogoče ugibati, v kakšnem svojstvu nekdo deluje v določenem trenutku. Preiskovanja izključno poslovne dejavnosti nekega posameznika ni mogoče opreti na dejstvo, da je to podlaga za izključitev protipravnosti posega v to pravico. Pojem zasebno življenje torej vsebuje tako zasebne kot tudi službene telefonske linije, zaradi česar ni pomembna lastnina ali pripadnost določenega telekomunikacijskega sredstva. To varstvo je dano vsem osebam in ni mogoče slediti navedbi tožene stranke, da to ne velja za tožnike, ki so uporabljali mobilne telefone v lasti tožene stranke. Lastninski koncept zasebnosti, to je pristop z vidika dejstva, čigavo je komunikacijsko sredstvo, ki je bilo nadzirano, ni relevanten. Tudi Ustava RS ne ločuje zasebnosti v zasebni in službeni sferi. Sodišče pa pri tem tudi pripominja, da dejstvo, da so tožniki oziroma osebe, za katere je tožena stranka pridobila izpise, zaposleni pri toženi stranki, še ne pomeni, da bi kot državni uradniki imeli poseben položaj in bili s tem tudi v podrejenem razmerju do državne oblasti, kjer bi bilo poseganje v njihovo ustavno pravico drugače urejeno. Dejstvo, da je nekdo zaposlen v državnem organu, ne more povzročiti takih pravnih posledic, da bi bil poseg v njegove ustavne pravice dopusten ne glede na vsebino posega, razen če posameznik na to izrecno ne pristane. Vmešavanje v zasebno življenje tako pomeni tudi nadziranje domačih in službenih telefonskih linij, kot je to ugotovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Niemetz v. Germany z dne 16. 12. 1992. Sodišče je v zadevi Kopp v. Switzerland z dne 25. 3. 1998 ugotovilo, da tudi ni razlike, ali gre za klic na telefonsko linijo ali za klic s take telefonske linije, niti ni pomembna lastnina ali pripadnost določenega komunikacijskega sredstva.

Po ugotovitvi, da je tudi registriranje klicev s službenega telefona poseg v zasebnost, je moralo sodišče tudi ugotoviti, ali je bilo pričakovanje te zasebnosti s strani posameznega tožnika utemeljeno. Tožena stranka namreč navaja, da lahko kot naročnik, ki svojim delavcem zaupa komunikacijska sredstva izključno za službeno uporabo, opravi kontrolo, ali so bili njeni telefoni tudi v resnici namensko uporabljeni. Delovna skupina naj bi podatke o prometu uporabila prav s tega stališča. Kot argument navaja zaščito delodajalca, ki upravlja s sredstvi dela in ki jih je celo zaupal delojemalcu. Uporaba mobilnih telefonov za posredovanje zaupnih podatkov neopravičenim osebam nikakor ni v interesu delodajalca, zato tožena stranka meni, da je upravičena take pojave odkriti in zatreti. Glede utemeljenega pričakovanja zasebnosti sodišče ugotavlja, da je bil posamezen telefon dodeljen v uporabo posamezniku in ni šlo za splošne klicne linije, ki so lahko podvržene prestrezanju. Tožnik B.B. je bil namreč edini uporabnik telefona, zaradi česar je po mnenju sodišča nedvomno lahko pričakoval zasebnost. Delodajalec ga ni opozoril, da bi lahko podatke o izhodnih in vhodnih klicih uporabil za namen, ki ni v povezavi s kontrolo obračunavanja in plačevanja telefonskih storitev. Enako stališče je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Halford v. United Kingdom z dne 25. 6. 1997, kjer je ugotovilo, da so telefonski klici tako s poslovnih kot tudi z zasebnih linij zajeti v pojmu zasebno življenje in dopisovanje v okviru pomena 1. odstavka 8. člena EKČP. Ker uslužbenki policije v zadevi Halford, ki je uporabljala v svoji pisarni dva telefona, od katerih je bil eden namenjen njeni zasebni uporabi, kot uporabnici telekomunikacijskega sistema na policijski postaji ni bilo dano nikakršno opozorilo, da bodo klici na sistemu podvrženi nadzoru, je utemeljeno pričakovala zasebnost tudi na službenih telefonih. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je treba varstvo zasebnosti zagotovljeno v 37. členu Ustave, uporabiti tudi za področje nadzora nad rabo telefonskega aparata, dodeljenega posamezniku sicer za službeno uporabo.

1.4.2.

Po teh ugotovitvah je sodišče ugotavljalo obstoj poseganja tožene stranke v pravico iz 37. člena Ustave. Pri tem je najprej ugotovilo, da med strankami ni sporno, da je tožena stranka še pred 13. 4. 1999, to je dnem, ki je v Poročilu naveden kot dan izdelave Poročila, pridobila evidence izpisov klicev.

Iz podatkov spisa Okrožnega sodišča v E., opravilna številka II Kpd ..., ki ga je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi, pa izhaja, da je dne 12. 4. 1999 vrhovna državna tožilka, vodja skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, sodišču zaradi utemeljenega suma, da je neznana oseba s predajo zaupnega dokumenta novinarju storila kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti po 1. odstavku 261. člena KZ RS, sodišču predlagala po 1. odstavku 156. člena ZKP, da opravi preiskovalno dejanje, to je, da od pristojnih služb D.D.D. pridobi izpis telefonskega prometa na telefonskih številkah mobilnih telefonov za obdobje od 1. 11. 1998 do 27. 1. 1999 za posamezne mobilne telefone, za katere je sklenitelj naročniškega razmerja MNZ RS, uporabniki pa B.B. in še dve drugi osebi. Dne 2. 4. 1999 je namestnik generalnega direktorja policije skupini državnih tožilcev za posebne zadeve podal pobudo za pridobitev odredbe za izpis telefonskega prometa zaradi suma storitve kaznivega dejanja izdaje uradne tajnosti, ki naj bi bilo izvršeno z izročitvijo dokumenta z zaupno vsebino domnevno novinarju J.J., možni izročitelj spornega dokumenta oziroma storilci kaznivega dejanja pa naj bi bil tudi B.B. in še dve osebi. Sodišče je odredbo za tožnika B.B., kot tudi za dve osebi, za kateri je tudi v Poročilu izdelana primerjalna analiza gostote klicev, tudi izdalo dne 13. 4. 1999. Tožena stranka dejstvu, da ni pridobila odredbe sodišča pred izdelavo Poročila, niti ne oporeka, tako da sodišče šteje tudi to kot nesporno dejstvo.

Pri ugotavljanju obstoja poseganja v to pravico je sodišče tudi ugotovilo, da ni pomembno, čigavo telekomunikacijsko sredstvo je bilo nadzirano. Pri tožniku A.A., glede katerega tožena stranka ni pridobila podatkov registra klicev, sodišče ugotavlja, da gre prav tako za osebo, v katere zasebnost in pravico do tajnosti komuniciranja je bilo poseženo. Iz Poročila na strani 52, kjer so prikazani izhodni telefonski klici tožnika B.B., je namreč razvidno, da je ta komuniciral tudi s tožnikom A.A., kar je grafično prikazano tako datumsko kot tudi glede dolžine pogovora, enako pa so na strani 53 Poročila pri izpisu vhodnih telefonskih klicev tožnika B.B., datumsko in tudi glede dolžine trajanja registrirani klici tožnika A.A. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka posegla tudi v zasebnost in s tem varovano ustavno pravico do tajnosti pisem in drugih občil tega tožnika. Nedvomno gre za poseganje v pravico do tajnosti občil pri tem tožniku kot osebi, ki je klicala na telekomunikacijsko linijo, ki je bila nadzirana. Tožnik ni imel statusa osumljenca oziroma osebe, ki je bila nadzirana, temveč gre za slučajno nadziranega nujnega udeleženca komuniciranja, ki sploh ni bil v nikakršni povezavi z nadzorom. Enako stališče je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Lambert v. France z dne 24. 8. 1998 in v zadevi Amann v. Switzerland z dne 16. 2. 2000.

1.4.3.

Sodišče pa je na koncu moralo presoditi tudi upravičenost ravnanja tožene stranke, oziroma ugotoviti nezakonitost posega, ki ga očitata toženi stranki tožeči stranki. Po 2. odstavku 37. člena Ustave RS lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Po tej ustavni določbi morajo biti torej izpolnjeni trije pogoji za omejitev te pravice: določenost v zakonu, časovna omejitev in izdana sodna odločba.

Po Zakonu o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97, 13/98, 59/99) morajo izvajalci javnih komunikacijskih storitev voditi evidence podatkov o storitvah, ki so jih opravili za svoje uporabnike zaradi obračuna storitev (6. alineja 7. člena Zakona o telekomunikacijah). Gre za evidenco o signalih, ki so operaterju poslani in ki vplivajo na določitev cene telekomunikacijske storitve. Tožena stranka se sklicuje na pogodbo, sklenjeno z D.D.D., katere sestavni del so tudi splošni pogoji in kjer naj bi bilo določeno, da ima tožena stranka iz tega naslova tudi pravice, da na pisno zahtevo pridobi podatke o prometu na posamezni naročniški kartici. To pa so tržne telekomunikacijske storitve in ne javne telekomunikacijske storitve. Pri teh vrstah storitev pa Zakon o telekomunikacijah v 8. alineji 2. odstavka 17. člena predpisuje primarno uporabo splošnih pogojev za urejanje odnosov z uporabniki, te pa predpiše minister, pristojen za zveze. Po določbah splošnih pogojev, ki jih je predložila v dokaz tožena stranka, lahko na pisno zahtevo naročnika operater sporoči naročniku podatke o opravljenih pogovorih z naročniške kartice za največ zadnje tri izstavljene račune. Operaterji tržnih telekomunikacijskih storitev torej prav tako lahko vodijo evidenco o klicanih telefonskih številkah, času in trajanju storitve, vendar pa po mnenju sodišča splošni pogoji kot podzakonski predpis nedvomno ne morejo predstavljati podlage za zbiranje in uporabo teh podatkov, razen za namene, določene z zakonom. Določbe splošnih pogojev, na katere se sklicuje tožena stranka, so v poglavju Obveščanje naročnika, plačila računov in stroškov, kjer so urejena razmerja med naročnikom in operaterjem v zvezi s plačilom. Zaradi varstva komunikacijske svobode posameznika torej operater nedvomno ne sme izročiti državnim organom ali tretjim osebam posameznih podatkov o razgovorih. To potrjuje tudi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi v zadevi Malone v. United Kingdom z dne 2. 8. 1984, kjer je sodišče odločilo, da posredovanje podatkov o klicanih telefonskih številkah brez soglasja prizadete osebe pomeni neopravičen poseg v zasebnost in predstavlja kršitev 8. člena EKČP. V kolikor bi tožena stranka podatke hotela pridobiti le zaradi kontrole obračuna storitev, bi bilo to vsekakor skladno tako s splošnimi pogoji kot tudi z Zakonom o telekomunikacijah in nedvomno ne bi šlo za poseg v ustavno pravico iz 37. člena. Ker pa je tožena stranka, kot to tudi sama navaja, hotela kontrolirati svoje uslužbence z namenom, da ugotovi, ali so bili telefoni uporabljeni za posredovanje zaupnih podatkov neopravičenim osebam, kar pomeni, da se je ugotavljal eventuelen obstoj kaznivega dejanja, pa bi nedvomno tožena stranka to lahko izvedla le s potrebno odločbo sodišča.

Sodišče opozarja tudi na dvojno varstvo teh podatkov na podlagi 37. in 38. člena Ustave. Po mnenju sodišča izpis o prometu, ki vsebuje podatke o tem kdaj, s katero drugo naročniško številko in koliko časa je potekala komunikacija, vsebuje tudi osebne podatke. Operaterji tržnih telekomunikacijskih storitev pa lahko osebne podatke zbirajo le s posameznikovo privolitvijo, kot je to določeno v 3. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 8/90, 38/90 in 19/91). Na to je opozorilo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, ko je razveljavilo člene 150. do 156. Zakona o kazenskem postopku. Dvojno varstvo informacijske in komunikacijske zasebnosti namreč pomeni, da so na ta način zbrani podatki osebne narave, zato so predmet varstva tudi na podlagi 38. člena Ustave, to pa pomeni tudi varstvo po Zakonu o varstvu osebnih podatkov.

Edina zakona, ki predvidevata omejitev pravice iz 37. člena Ustave, sta Zakon o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, številka 63/94, 70/94), ki v členih 150. in drugih določa omejitev te pravice, kot tudi Zakon o Slovenski obveščevalno varnostni agenciji (ZSOVA, Uradni list RS, št. 23/99), ki je pričel veljati 23. 4. 1999, pred sprejemom tega zakona pa je te omejitve določal Zakon o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89, 8/90, 19/91 in Uradni list RS, št. 4/92, 58/93, 87/97, 31/98, 49/98 in 70/98). Pri tem sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti ne oporeka, da ni postopala po določbah teh zakonov, ko je pridobivala izpise klicev.

Eden od pogojev za upravičenost poseganja oziroma zakonitost dejanja pa je nenazadnje tudi odločba pristojnega sodišča. Pri tem pa se sodišče ponovno sklicuje tudi na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. in 19. 6. 1996, ko je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so organi za notranje zadeve upravičeni zahtevati od poštnih delavcev določene osebne podatke, čeprav ne gre za podatke o vsebini pošiljke, vendar pa je zbiranje teh podatkov dopustno le na podlagi odločbe sodišča. Pri tem sodišče pripominja, da se seveda načelno pravno mnenje nanaša na kazenski postopek, vendar pa je že iz same narave tega spora, ko se tudi tožena stranka sklicuje na sum, da naj bi posamezni njeni delavci storili kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti, izhaja, da bi nedvomno tudi tožena stranka morala pridobiti ustrezno odločbo sodišča. Čeprav je tožena stranka naknadno odredbo sodišča za iste osebe, za iste telefonske številke in za isto obdobje sicer dobila, s tem ni mogla sanirati kršitve te ustavne pravice, saj je v Poročilu uporabila podatke, ki jih je pridobila brez predhodnega dovoljenja pristojnega sodišča.

Sodišče tako ugotavlja, da je s pridobitvijo in uporabo izpiskov telefonskih klicev tožena stranka nezakonito posegla v ustavno pravico iz 37. člena Ustave RS tožnikov A.A. in B.B., enak poseg pa predstavlja tudi samo Poročilo o zlorabi podatkov in dokumentov policije. Sodišče je zato tudi odločilo, da toženi stranki prepove nadaljevanje nezakonitega dejanja, to je, da ji prepove nadaljnje posege z uporabo ali objavljanjem strani 51 do strani 62 oziroma navajanjem ugotovitev na straneh 52 do 62 Poročila, kot sta to zahtevala tožnika in kot to določa 1. odstavek 62. člena ZUS.

K 2. točki izreka:

Sodišče je tožbo tožnika C.C. kot neutemeljeno zavrnilo po določilu 1. odstavka 59. člena ZUS, saj je iz razlogov, opisanih v točkah 1.1., 1.2., 1.3. in 1.4. obrazložitve te sodbe, ugotovilo, da tožena stranka s svojimi dejanji v njegove ustavne pravice ni posegla.

K 3. točki izreka:

Ker je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. odstavka 23. člena ZUS, je odločalo o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je glede na uspeh tožbe po določilu 2. odstavka 154. člena odločilo, da mora tožena stranka povrniti tretjino strokov tožnikov A.A. in B.B., to je 18.547 SIT. Po določilu 2. odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Glede doseženega uspeha v tem upravnem sporu, ko sta tožnika A.A. in B.B. uspela v delu tožbe, ki se nanaša na poseg z nezakonitimi dejanji tožene stranke le v eno od vtoževanih treh ustavnih pravic, je sodišče odločilo, da jima mora tožena stranka povrniti tretjino njunih stroškov. Ob pregledu stroškovnika, ki sta ga predložila tožnika, sodišče ugotavlja, da se sklicujeta na tarifno številko 2 in 34/2, to je na tarifo, kot da bi postopek tekel pred Ustavnim sodiščem. Res sta tožnika vložila tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, vendar pa je sodišče postopalo po upravnem postopku, določenem v ZUS, za vprašanja postopka, ki niso določena v ZUS, pa po določilu 16. člena ZUS primerno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Ker Odvetniška tarifa v XI. točki določa točkovanje odvetniških storitev v upravnem in računsko upravnem sporu s tarifno številko 24, je sodišče uporabilo to tarifo. Tako je ugotovilo, da gre tožnikoma za pripravljalno vlogo 75 % od 300 točk, to je 225 točk, za zastopanje na dveh obravnavah 50 % od 300 točk, skupaj 300 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke znašajo stroški 45.885 SIT. Sodišče je priznalo tožnikoma tudi 2 % materialnih stroškov po 15. členu tarife v višini 917,70 SIT. Skupen znesek stroškov tožnikov znaša 46.802,70 SIT, glede na uspeh v sporu pa je sodišče priznalo znesek 15.585,2 SIT. Davek na dodano vrednost v višini 19 % od zneska priznanih stroškov znaša 2.961,8 SIT. Sodišče je naložilo v plačilo toženi stranki torej 18.547 SIT.

Ker tožnik C.C. v tem upravnem sporu s tožbo ni uspel in je sodišče njegovo tožbo v celoti zavrnilo, sodišče ni posebej odločalo o njegovih stroških.

 


Zveza:

URS člen 157, 34, 35, 37, 35, 34, 37, 157.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy02MDE3Nw==