sodba U 1279/2005

Jedro

Sporno med strankama je, ali je organ dolžan odločiti tudi o povračilu stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi z zahtevo za obnovo postopka. V obravnavanem primeru je vlagateljica vložila vlogo, ki jo je prvostopni organ poslal v odgovor tožeči stranki in s tem uvedel postopek. Čim pa je tako, je potrebno odločiti tudi o zahtevi tožnice za povračilo stroškov, ki jo je vložila skupaj z odgovorom na zahtevo vlagateljice. Tožena stranka zato nima prav, ko v izpodbijani odločbi navaja, da postopek ni bil uveden, ker je bila kasneje vloga zavržena.

 

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ... z dne 5. 5. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 55.592,00 SIT v roku 15 dni od prejema te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sklep Upravne enote A. št. ... z dne 10. 3. 2005, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka po priloženem stroškovniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila v denacionalizacijski zadevi pravne prednice tožnice, denacionalizacijske upravičenke A.A., A., končane z odločbo opr. št. ... z dne 3. 2. 1994, s strani B.B. vložena zahteva za pridobitev statusa stranke v denacionalizacijskem postopku. Navedeno vlogo je prvostopni organ poslal tožnici s pozivom, da nanjo odgovori. Tožnica je na poziv prvostopnega organa odgovorila s predlogom, naj se vloga B.B. zavrže. Obenem pa je tudi predlagala, da prvostopni organ vlagateljici naloži povračilo stroškov postopka tožnice po priloženem stroškovniku. Prvostopni organ je vlogo B.B. zavrgel, s posebnim sklepom pa je na izrecno zahtevo tožeče stranke za odločitev, zavrgel tudi tožničino zahtevo za povračilo stroškov. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ tožničino zahtevo zavrgel kot nedovoljeno oziroma zato, ker zakon možnosti za naložitev stroškov, kot jo zahteva tožnica, ne ureja. Pritrdi sicer tožnici, da se bi morale v tem primeru uporabiti določbe novega oziroma sedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04, v nadaljevanju: ZUP) in ne starega iz leta 1986 (ZUP/86), na določbe katerega je svojo odločitev oprl prvostopni organ, vendar tudi ZUP ne ureja možnosti, da bi se stroški nasprotne stranke naložili stranki, ki je zahtevala uvedbo določenega upravnega postopka, saj postopek sploh ni bil uveden, ker je končan iz formalnih razlogov z zavrženjem zahteve. ZUP namreč ureja breme stroškov postopka, v katerem sodeluje več strank z nasprotujočimi si interesi le, če je postopek uveden. Dokler pa se presojajo le formalni pogoji za uvedbo postopka niti ni možno ugotoviti, kdo vse, poleg vlagatelja, je lahko stranka postopka. V fazi preizkusa formalnih pogojev za uvedbo postopka lahko nastanejo stroški le stranki, ki je zahtevo vložila. Poleg tega pa je vlagateljica vloge (B.B.) prava nevešča stranka, saj je svojo vlogo poimenovala zahtevo za pridobitev statusa stranke v postopku denacionalizacije. V zadevi pa ne gre za priglasitev udeležbe, temveč za zahtevo za izročitev denacionalizacijske odločbe, ki jo je prvostopni organ zmotno posredoval tudi tožnici. O stroških postopka tožena stranka ni odločila ker niso bili priglašeni.

Tožnica se z odločbo ne strinja in jo izpodbija iz vseh razlogov po 1. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Pojasni, da je bila vloga B.B. za pridobitev statusa stranke v postopku denacionalizacije in zahteva za vročitev odločbe z dne 3. 2. 1994 vročena tudi njej, in da je bila ob tem pozvana, da v roku osmih dni poda svoj odgovor. Tožnica je na poziv odgovorila in predlagala, da prvostopni organ vlogo B.B. zavrže kot prepozno in nedopustno, ter da ob tem predlagateljici naloži v plačilo priglašene stroške po stroškovniku. Prvostopni organ je nato vlogo BB sicer zavrgel, ni pa odločil o priglašenih stroških. Tožnica je zato dne 15. 2. 2005 vložila pritožbo zaradi molka organa glede stroškov. Prvostopni organ pa je nato tožničino vlogo za povračilo stroškov zavrgel s sklepom z dne 10. 3. 2005. Ker se tožnica s tako odločitvijo ni strinjala, je vložila pritožbo, to pa je tožena stranka, z v tem sporu izpodbijano odločbo, zavrnila. Vztraja pri vseh dosedanjih navedbah. Odločitev tožene stranke, ki ji sicer priznava, da se uporablja ZUP, je napačna. Pojasnjuje razmerja in ravnanje B.B. v postopku denacionalizacije po upravičenki A.A. Ne strinja se z navedbo, da je B.B. prava neuka stranka in da gre samo za zahtevo za vročitev odločbe iz denacionalizacijskega postopka in tudi ne z zaključkom tožene stranke, da je prvostopni organ zmotno posredoval vlogo tožeči stranki v odgovor. P ostopek je bil uveden, saj je bila zahteva vročena tožnici s pozivom, da v roku 8 dni odgovori na vlogo B.B. Ker se je z navedeno vlogo poseglo v pravnomočno pridobljene pravice tožeče stranke, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zahtevo vročil tožnici. Tožeča stranka ima po Ustavi RS in po ZUP pravico do odgovora in do pravnega zastopanja po odvetniku in ne drži, da njen odgovor ni bil potreben in da gre v nadaljevanju za pravno nepotrebne in neutemeljene stroške. Prav tako ni res, da ZUP ne ureja takega primera. Odločitev prvostopnega organa, ki je vlogo tožnice za povračilo stroškov zavrgel, ni pravilna. Prav tako ni pravilna odločba tožene stranke, ki je zavrnila pritožbo tožnice zoper prvostopni sklep in zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov po predloženem stroškovniku. Ni res, da tožena stranka ni odločila o stroških pritožbenega postopka, ker ti niso bili priglašeni, saj je njihova priglasitev razvidna iz vlog tožnice. Če je napako storil prvostopni organ in z nestrokovnim delom neutemeljeno povzročil tožeči stranki nepotrebne stroške pravnega zastopanja, naj Republika Slovenija plača tožeči stranki povzročene stroške. Stroški pravnega zastopanja so bili za stranko potrebni, ker je prava nevešča stranka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in pritožbi tožeče stranke ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Na tožbo pa je odgovorila B.B., kot stranka z interesom, ki se strinja z odločitvijo tožene stranke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bila dne 18. 10. 2004 vložena vloga B.B. za pridobitev statusa stranke v postopku denacionalizacije, končanem z odločbo št. ... z dne 3. 2. 1994, ki jo je nato prvostopni organ posredoval tožnici v odgovor, in da je bila po tem s sklepom prvostopnega organa z dne 2. 2. 2005 ta vloga zavržena. Prav tako ni sporno, da je prvostopni organ nato tudi zahtevo tožnice za povračilo stroškov s posebnim sklepom zavrgel. Sporno med strankama je, ali je organ dolžan odločiti tudi o povračilu stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi z navedeno vlogo. V 1. odstavku 113. člena ZUP, ki se, kot je pravilno navedla že tožena stranka, uporablja v obravnavnem postopku, je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V 2. odstavku 127. člena ZUP je določeno, da se upravni postopek na zahtevo stranke začne z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primere iz 129. člena tega zakona. Upravni postopek po uradni dolžnosti se začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje (2. odstavek 127. člena ZUP). V obravnavanem primeru je vlagateljica B.B. vložila vlogo, ki jo je prvostopni organ poslal v odgovor tožeči stranki in s tem uvedel postopek. Čim pa je tako, je potrebno odločiti tudi o zahtevi tožnice za povračilo stroškov, ki jo je, kar med strankama ni sporno, vložila skupaj z odgovorom na zahtevo B.B. Tožena stranka zato nima prav, ko v izpodbijani odločbi navaja, da postopek ni bil uveden, ker je bila kasneje vloga zavržena. Ker se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo odločila v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe (3. odstavek 60. člena ZUS). Tožena stranka pa bo morala odločiti tudi o zahtevi tožnice za povračilo stroškov pritožbenega postopka, ki jo je uveljavljala v dne 31. 3. 2005 vloženi pritožbi zoper prvostopni sklep.

Skladno z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP), ki se v upravnem sporu po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06) v zvezi s 16. členom ZUS primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti upravnega akta, je sodišče, glede na uspeh v postopku, toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne priglašene in po sodišču priznane stroške (po tar. št. 30 Odvetniške tarife v znesku 33.000,00 SIT, po 13. členu Odvetniške tarife 660,00 SIT vse povečano za 20 % DDV v znesku 6.732,00 in stroške sodnih taks za tožbo v znesku 15.200,00 SIT) v skupni višini 55.592,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1860/2007
• VSL sodba II Cp 1815/2000
• sodba U 708/2006