sodba U 177/2005

Jedro

V konkretnem primeru je tožeča stranka lahko sodelovala v postopku oziroma je v tem postopku celo morala sodelovati kot soglasodajalec, zato ne gre za primer iz 3. odstavka 70. člena ZGO-1. Vplivno območje po ugotovitvi sodišča v konkretnem primeru sploh ni sporno. Neustreznega reagiranja na posege v javno pot ob določitvi projektnih pogojev (in kasneje ob izdanem soglasju), pa tožeča stranka ne more popravljati v pritožbenem postopku. ZGO-1 sicer nima posebnih določb, v kakšnem roku je možno že dano soglasje preklicati, je pa tudi po mnenju sodišča to najdalj do izdaje odločbe na prvi stopnji.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroška postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 3. 9. 2004, s katero je upravni organ prve stopnje investitorju A.A. iz B. izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo gospodarskega objekta na zemljišču par. št. 554 k.o. C., pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da konkretna lokacija leži v območju, ki se ureja na podlagi in v skladu z Odlokom o splošnih prostorsko ureditvenih pogojih za posege v prostor v Občini Nova Gorica (v nadaljevanju Odlok). V skladu s 4. členom Odloka je gradnja stavb in drugih objektov za bivanje, proizvodnjo, oskrbo in rekreacijo prebivalstva možna pod določenimi pogoji le na stavbnih zemljiščih, čemur je v konkretnem primeru zadoščeno. Upravni organ je preveril tudi skladnost posega s 5. členom Odloka, ki določba, da je gradnja stavb in drugih objektov na določeni lokaciji možna le v tisti meri, kjer razmere to dopuščajo. Ugotavljanje in določanje te mere mora poleg pravnih omejitev za rabo prostorov upoštevati zlasti odnos nameravane gradnje do razpoložljivega zemljišča, odnos do neposredne okolice in sosednjih stavb, pa tudi možnost prometne navezave in komunalne ureditve, zahteve po ohranitvi ali izboljšanju ustreznih bivalnih razmer in delovnih pogojev oziroma okolja na sploh ter zahteve po ohranjanju in razvijanju kulturne krajine. Gradnja stavb se mora zato po oblikovnem vidiku naslanjati na značilnosti stavbne dediščine tistega predela občine, v katerega se bo vključila, oziroma na značilnost zazidave v svoji neposredni okolici v primeru, da gre za lokacijo v strnjenem delu nekega naselja. Pogoji iz navedenega 5. člena so v konkretnem primeru izpolnjeni. Gre namreč za gospodarski objekt tlorisnih dimenzij 12,00 m - 12,41 m x 3,70 m - 4,97 m. Objekt je sestavni del kmetije, na zahodni strani se naslanja na stanovanjski objekt. Ker je zgrajen pred letom 1967 se šteje za legalno zgrajenega ne glede na (ne) pridobitev gradbenega dovoljenja. Iz programa tehničnega poročila PGD - načrta arhitekture je razvidno, da rekonstrukcija obsega izvedbo travetne plošče na koti uvoza v rekonstruirani del objekta, večje vhodne odprtine in dodatne okenske odprtine in nadomestitev obstoječega lesenega ostrešja s travetno ploščo. Predlagana gradnja ustreza vsem ostalim predpisanim pogojem Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), pridobljeni sta bili požarno soglasje Inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami in soglasje Občine D. kot upravljavke javne poti JP 520 600 C., investitorja pa sta z ustreznimi zemljiško knjižnimi izpiski izkazala, da imata pravico graditi na predmetnem zemljišču. Tožena stranka tožeči pojasnjuje, da po definiciji iz 7.2. točke 2. člena ZGO-1 rekonstrukcija objekta zajema med drugim izvedbo del, s katerimi se bistveno ne spreminja velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave. V obravnavanem primeru gre za gospodarski objekt, kjer osnovna namembnost še vedno ostaja kmetijska (garaža za kmetijske stroje), prej pa naj bi šlo za shranjevanje sena. Torej dejansko gre za spremembo namembnosti, ki pa po mnenju tožene stranke ni bistvena, saj je osnovna namembnost, kot že rečeno, še vedno ostaja enaka - gospodarsko poslopje kmetijske namembnosti. Tožena stranka še pojasnjuje, da je potrebno soglasje, ki je bilo podano v teku upravnega postopka, mogoče preklicati le do izdaje prvostopenjske odločbe, ne pa šele v pritožbenem postopku.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke in z izdanim gradbenim dovoljenjem ne strinja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se organ strinja z odgovorom pooblaščenca investitorjev, ki ga v obrazložitvi tudi obširno navaja, medtem ko tožena stranka v izpodbijani odločbi glede ugotovitve strokovnega mnenja o vplivnem območju objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja iz septembra 2004 ni zavzela nobenega stališča in ga niti ne omenja, kar kaže na očitno pristransko obravnavanje zadeve, čeprav je to mnenje o vplivnem območju bistvenega pomena in brez njega pritožba po 70. členu ZGO-1 ni popolna. V strokovnem mnenju je navedeno, da predvidena projekta rešitev pomeni popolnoma nov vhod (uvoz) v garažo, s čimer se spreminja namembnost tega dela objekta, le-ta pa vpliva na sedanjo funkcijo javnega dobra. Pooblaščenec investitorjev arhitekt C.C. sicer navaja, da možnost dostopa, dopolnjena z možnostjo izvoza oziroma uvoza bistveno ne spreminja uporabe grajenega javnega dobra, kar pa ni točno in je zavajajoče. Njegove trditve so pavšalne in nedokazane. Pooblaščenec namreč ne obrazloži, zakaj naj ne bi bilo točno oziroma zakaj naj bi bilo zavajajoče izpostavljanje povečanemu vplivu. Po drugi strani pa je v strokovnem mnenju natančno obrazloženo, da bo v primeru, da se izvede projektna rešitev severne fasade, javno dobro oziroma njegov del neobhodno postalo funkcionalna površina vhoda v garažo, ki bi s tem izgubil svoj pomen. Projektirana rešitev predvideva dva vhoda v garažo s severne strani, ki glede na stanje, da se nahajata na parcelni meji z javnim dobrim, neposredno predstavljata vplivno območje s površino, ki bo predvidena za manevriranje vozil ob izvozu - uvozu v garažo. Javno dobro bo s tem izgubilo svoj smisel in svojo namembnost, saj sedaj služi za ustavljanje in srečevanje vozil na že sicer ozkem območju cestišča. Iz strokovnega mnenja torej jasno izhaja, v čem po povečan vpliv na javno dobro. Iz pritožbe tožeče stranke nadalje jasno izhaja, da je vaški odbor po izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja zavzel stališče, da načrtovana konstrukcija pomeni poseg v javno dobro. Kasneje je po presoji dejanskega stanja v naravi to ugotovila tudi tožeča stranka in izdelovalec strokovnega mnenja AAA. d.d. A.. Soglasje je tožeča stranka preklicala še pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in sicer iz razloga, ker je neposredno po izdaji soglasja s strani Občine D. vaški svet zavzel stališče, da načrtovana gradnja pomeni poseg v javno dobro. Tožeča stranka poudarja, da je z njenim statutom določeno, da mora občinski svet pred vsako odločitvijo, ki se nanaša na ožji del občine, obvezno pridobiti mnenje vaškega, krajevnega oziroma četrtnega odbora. V konkretnem primeru tožeča stranka mnenja vaške skupnosti pred izdajo spornega soglasja ni pridobila iz razloga, ker je verjela izdani projektni dokumentaciji in predpostavljala, da na tak način, kot je bilo predvideno v dokumentaciji, ne bo prišlo do posega v vplivno območje. Takoj po pridobitvi negativnega mnenja s strani vaške skupnosti pa je Občina D. že podano soglasje preklicala. Sodišču predlaga, da odpravi tako odločbo tožene stranke (z dne 15. 3. 2005), kot tudi gradbeno dovoljenje Upravne enote A. (z dne 3. 9. 2004) oziroma podrejeno, da se obe odločbi razveljavita in zadeva vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopnemu organu. Zahteva pa tožeča stranka tudi povrnitev stroškov.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi A.A. kot stranki, kateremu bi bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ki v odgovoru na tožbo navaja, da je projektna dokumentacija izdelana strokovno, pridobivanje projektnih pogojev in soglasij pa skladno z zakonskim določili. Trditev, da tožeča stranka ni pridobila mnenja vaške skupnosti pred izdajo soglasja je lažna. Ogled in predstavitev predvidenega posega, ki ga je sklicala vodja strokovne službe tožeče stranke, se je udeležil tudi predstavnik vaške skupnosti, ki predlaganemu posegu ni nasprotoval. Predlagani poseg je bil vsem navzočim korektno prezentiran. Dejstvo je tudi, da je tožeča stranka vlogo za soglasje s priloženo projektno dokumentacijo prejela 21 dni pred obravnavo in je ob 15 dnevnem zakonskem roku za izdajo soglasja imela dovolj časa za pregled in ustrezno obravnavo omenjene dokumentacije. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (1. odstavek 67. člena ZUS) ter še navaja:

Sama gradnja (in tudi rekonstrukcija) objektov še ne daje občini v vsakem primeru položaja stranke v upravnem postopku izdaje dovoljenja za poseg v prostor. Po določbi 93. člena Zakona o lokalni samoupravi ima občina v postopku, v katerem se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi, položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni. V obravnavanem primeru je Občina D. upravljalec javne poti - zemljišča s parc. št. 993 k.o. C., ki meji na obstoječi gospodarski objekt, katerega rekonstrukcija se predvideva, zato je na podlagi ZJC (Uradni list RS, št. 29/97, 18/02 in 50/02) in Odloka o občinskih cestah (Uradno glasilo, št. 5/2002), potrebno pridobiti k predvidenemu gradbenemu posegu tudi soglasje občine. Le-ta je na podlagi 3. odstavka 50. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami in dopolnitvami) z vlogo z dne 28. 7. 2004 določila projektne pogoje za obravnavano rekonstrukcijo gospodarskega objekta za spravilo kmetijskih strojev. Navedeni projektni pogoji so zajeti v projektni dokumentaciji arhitekta C.C. iz julija 2004 in iz navedene projektne dokumentacije ni razvidno, da s strani tožeče stranke določeni projektni pogoji v projektni dokumentaciji ne bi bili upoštevani. Tega niti tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje. V projektnih pogojih je jasno navedeno, da se obravnavani objekt na parc. št. 554 k.o. C. nahaja v varovalnem pasu javne poti JP 520600 C. - vas, zato so projektni pogoji Občine D. obvezujoči. Občina D., kot soglasodajalec, je v projektnih pogojih tudi zavezala investitorja, da si mora pridobiti lokacijsko informacijo Občine D., kar je le-ta tudi storil. Tudi v lokacijski informaciji, ki je ravno tako sestavni del projektne dokumentacije, je navedeno, koliko znaša v konkretnem primeru varovalni pas javne poti ter da je gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnihkoli drugih objektov in naprav v varovalnem območju občinske ceste dovoljeno le s soglasjem pristojnega občinskega organa. Z vlogo z dne 27. 8. 2004, je tožeča stranka podala soglasje k predvideni gradnji, pri čemer je v vlogi navedeno, da je bilo po pregledu predložene dokumentacije (projekta PGD, ki ga je v mesecu juliju 2004 izdelal arhitekt C.C. s.p.) ugotovljeno, da so bili upoštevani projektni pogoji Občine D., ki so bili izdani dne 28. 7. 2004. Hkrati je tožeča stranka tudi jasno navedla, da s predvidenimi posegi v varovalni pas javne poti JP 520 600 C. - vas, na prac. št. 554 k.o. C., soglaša. Ob takšnem dejanskem in pravnem stanju je torej povsem razumljivo, da je upravni organ prve stopnje izdal gradbeno dovoljenje, v katerem je navedeno, da mora biti gradnja izvedena v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja iz julija 2004, ki ga je izdelal C.C. in da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavni del te odločbe. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da preklic soglasja po izdaji odločbe (v pritožbenem postopku), že zaradi pravne varnosti, ni več mogoč. Dejstvo je, da je bila tožeči stranki na razpolago projektna dokumentacija, ki je vsebovala tako projektne pogoje, ki jih je tožeča stranka sama določila, kot tudi lokacijska informacija, pa je tožeča stranka kljub temu soglasje podala. Ali je tožeča stranka pri tem upoštevala svoj statut in pridobila mnenje vaške skupnosti, je za ta postopek povsem irelevantno, saj za pridobitev gradbenega dovoljenja soglasje vaške skupnosti ni potrebno. Tožeča stranka je brez dvoma vedela, ali pa bi vsaj morala vedeti, za kakšen poseg gre in kakšen bo vpliv predvidenega posega na javno pot, ki je v njenem upravljanju. Neutemeljeno je sklicevanje na strokovno mnenje o vplivnem območju objekta, ki ga je izdelal arhitekt D.D. in ki je bilo izdelano na podlagi 3. odstavka 70. člena ZGO-1, ki pa se nanaša samo na vloženo pritožbo (ali predlog za obnovo postopka) iz razloga, ker pritožniku ni bila dana možnost udeležbe v postopku kot stranskemu udeležencu, ker takšna oseba meni, da je vplivno območje objekta prikazano napačno. V takem primeru je potrebno res pritožbi oziroma predlogu za obnovo postopka najpozneje v 15 dneh predložiti ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka lahko sodelovala v postopku, oziroma je v tem postopku celo morala sodelovati kot soglasodajalec, zato sploh ne gre za primer iz 3. odstavka 70. člena ZGO-1. Vplivno območje po ugotovitvi sodišča v konkretnem primeru sploh ni sporno. Tožeča stranka se je že ob določitvi projektnih pogojev (in kasneje ob izdanem soglasju) brez dvoma zavedala, na kakšen način sporna rekonstrukcija posega v javno pot, očitno pa ni na ustrezen način reagirala. Tega pa, kot je bilo ugotovljeno, ne more popravljati v pritožbenem postopku. ZGO-1 sicer nima posebnih določb, v kakšnem roku je možno že dano soglasje preklicati. Tudi po mnenju sodišča je to najdalj to izdaje odločbe na prvi stopnji.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke o glavni stvari, je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka.

Tožeča stranka v uvodu tožbe kot toženo stranko navaja samo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo RS, medtem ko v tožbenem petitu zahteva tudi odpravo gradbenega dovoljenja Upravne enote A. z dne 3. 9. 2004. Sodišče samo pojasnjuje, da na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. V konkretnem primeru je gradbeno dovoljenje odločba, ki jo izda prvostopni upravni organ in zoper katero je dovoljena pritožba, zato gradbeno dovoljenje ne more biti neposredno predmet upravnega spora.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2165/2003
• VSK sklep I Cp 125/2007
• VSC sklep Cp 89/2007