<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba U 927/2004

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2006:U.927.2004
Evidenčna številka:UL0001787
Datum odločbe:01.03.2006
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
Institut:stvarne napake

Jedro

Po presoji sodišča je prizadeta stranka izpolnila pogoj iz določila 1. odstavka 37.a člena ZVPot, ker je o stvarni napaki pravočasno obvestila družbo AAA, kot pooblaščenega uvoznika, ki pa je njeno pritožbo sprejel v postopek in jo naprej posredoval pooblaščenemu serviserju in prodajalcu vozil BBB, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi interpretirala kot izmikanje oziroma nepriznavanje pravice iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Poleg tega je za upravni spor pomembno, da tožnica v tožbi ne izpodbija ugotovljenih dejstev v izpodbijani odločbi, da je prizadeta stranka stvarne napake ugotavljala skozi določeno obdobje, ko je uporabljala avto, in da tudi zaradi tega obvestilo prodajalcu o stvarni napaki z dne 1. 9. 2003 (glede na datum 21. 7. 2003), ki ga je tožeča stranka prejela dne 4. 9. 2003, ni prepozno.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo z dne 2. 12. 2003 je tržni inšpektor tožeči stranki naložil obveznost, da potrošnici, ki je prizadeta stranka v tem upravnem sporu, vrne znesek v višini 3.841.713,60 SIT za plačano blago - osebni avtomobil Peugeot 307 XT 1.6.

V izpodbijani odločbi, ki jo je tožena stranka izdala na podlagi pritožbe tožnika v tem upravnem sporu, tožena stranka pravi, da je potrošnica dne 26. 5. 2003 uveljavljala napake na vozilu in sicer luščenje barve na platišču in hrapavost barve. Navedeni datum tožena stranka ne šteje kot datum, ko je potrošnica odkrila stvarno napako. Stvarna napaka namreč ni kar vsaka napaka, ki se pojavi na blagu, temveč mora imeti določene razsežnosti oziroma karakteristike, da jo lahko opredelimo kot tako, le-te pa določa ZVPot v 37. členu. Za napake, ki jih je prijavila potrošnica 26. 5. 2003 po mnenju pritožbenega organa, še ni mogoče trditi, da so bile takšnega pomena, da bi lahko na njihovi podlagi potrošnica uveljavljala pravice iz 37. c člena ZVPot. Iz spisov zadeve pa nadalje nesporno izhaja, da je potrošnica pri pooblaščenem servisu dne 20. 7. 2003 uveljavljala še več novih napak, ki so se pojavile na osebnem avtomobilu, in ki so po mnenju tožene stranke podrobno zajete v obrazložitvi prvostopenjske odločbe. Šele, ko je potrošnica odkrila slednje, je mogoče trditi, da zaradi kopičenja vseh navedenih napak, ki so se pojavile, osebni avtomobil nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo. Glede na navedeno nikakor ni mogoče trditi, da je potrošnica prepozno obvestila prodajalca o napaki na vozilu, ko je dne 1. 9. 2003 nanj naslovila dopis, s katerim ga je pisno obvestila o napakah ter zahtevala nov avtomobil. V celoti se tožena stranka sklicuje tudi na obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, kjer prvostopenjski organ pojasnjuje, zakaj v obravnavani zadevi ni mogoče trditi, da potrošnica ni omogočila prodajalcu (sedaj tožeči stranki) pregled vozila. V zvezi s tem tožena stranka le dodaja, da je (pri)tožnica v dopisu z dne 11. 9. 2003 zavrnila zahtevo potrošnice po zamenjavi vozila z dne 1. 9. 2003, ne da bi izrazila kakršnokoli pripravljenost, da bi osebni avtomobil sploh pregledala. (Pri)tožnica je nedvomno imela možnost, da bi po tem, ko je bila obveščena o napaki, osebni avtomobil pregledala, če bi to želela. Njena pasivnost v tej zvezi pa se ne more šteti v škodo potrošnice. Sicer pa je iz navedenega dopisa (pri)tožnice razvidno, da (pri)tožnica sploh ni priznavala pravice potrošnice iz naslova odgovornosti za stvarne napake, saj se je izgovarjala na odgovornost na temelju garancije, kar pa ni bil predmet potrošničinega zahtevka. S tem, ko je (pri)tožnica odgovorila, da so vse napake predmet garancijskega popravila in je potrošnico napotila, da napake odpravlja na kateremkoli pooblaščenem servisu, se je pritožnica le skušala izogniti zakonsko določenim obveznostim, ki jih je po določilih ZVPot kot prodajalka dolžna spoštovati. Na podlagi tega tožena stranka sklene, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 71. členu ZVPot: obstoj napake na blagu, potrošničina zahteva po vračilu zneska za plačano blago, neupravičene zavrnitev potrošničine zahteve ter nespornost napake.

V tožbi se tožeča stranka sklicuje najprej na določilo 1. odstavka 37a člena ZVPot in z dejanskimi navedbami, sklicujoč se na dopis prizadete stranke družbi BBB, d.o.o. z dne 21. 7. 2003, utemeljuje, da je prizadeta stranka napake odkrila pred 1. 7. 2003, tožečo stranko pa je o njih obvestila šele dne 1. 9. 2003. Zato je rok za uveljavljanje zahtevka iz določila 1. odstavka 37.a člena ZVPot zamudila. Dopis prizadete stranke z dne 21. 7. 2003 tožeča stranka tudi ni nikoli prejela, ker je bil naslovljen na uvoznika BBB, d.o.o.. Iz besedila dopisa pooblaščenca prizadet stranke z dne 1. 9. 2003 ni mogoče sklepati, da gre za zahtevek po ZVPot, kajti zadnji odstavek dopisa dokazuje, da je prizadeta stranka zahtevala zamenjavo vozila iz naslova garancije za brezhibno delovanje prodane stvari (484. člen OZ). Zato je bil odgovor tožeče stranke z dne 11. 9. 2003 pravilen in ni šlo za izogibanje zakonsko določenim obveznostim po ZVPot. Tožeča stranka se sklicuje tudi na določilo 2. odstavka 37.a člena ZVPot in pravi, da prizadeta stranka tožeči stranki pregleda vozila ni omogočila, ker je pooblaščenec prizadete stranke na ustni obravnavi dne 30. 9. 2003 pregled vozila zavrnil. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, pritožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo odpravi ter zahtevek prizadete stranke zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodišče vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu sta med strankama sporni - glede na sporne okoliščine v pritožbenem upravnem postopku - samo še dve okoliščini in sicer, ali je prizadeta stranka ravnala v skladu z določilom 1. odstavka 37.a člena ZVPot (Uradni list RS, št. 20/98) in ali je prizadeta stranka ravnala v skladu z določilom 2. odstavka 37.a člena ZVPot, kajti potrošnik lahko od prodajalca zahteva pravice iz 37.c člena ZVPot, če je pravilno obvestil prodajalca o napaki.

Določilo 1. odstavka 37.a člena ZVPot pravi, da potrošnik lahko uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarne napake, če o napaki obvesti prodajalca v roku dveh mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita. Opredelitev pojma stvarna napaka, ki je relevantna v obravnavanem primeru, je v 1. in 3. točki 1. odstavka 37. člena ZVPot. Napaka je stvarna, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo (1. točka), ali če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane. Po določilu 2. odstavka 37. člena ZVPot se primernost blaga za normalno rabo presoja glede na običajno blago enake vrste in ob upoštevanju kakršnih koli prodajalčevih izjav o značilnostih blaga, ki jih je dal prodajalec ali proizvajalec zlasti z oglaševanjem, predstavitvijo izdelka ali navedbami na blagu samem. Iz podatkov v spisu, ki jih je uporabila tudi tožena stranka, in jim tožeča stranka ne oporeka, izhajajo naslednji datumi, ko je prizadeta stranka reagirala na stvarne napake na blagu: Po tem, ko je prizadeta stranka dne 4. 4. 2003 kupila avto v AAA, d.o.o., je dne 26. 5. 2003 je pri pooblaščenem prodajalcu in serviserju vozil CCC d.o.o., uveljavljala napako in sicer luščenje laka in barve na avtu. Dne 2. 6. 2003 pa je po elektronski pošti na naslov BBB d.o.o. - generalni direktor v dopisu za reklamacijo v garancijski dobi uveljavljala napako luščenje platišča in hrapavo barvo na avtu, za katero je izjavila, da noče, da bi jo odpravljal serviser, ampak zahteva novo platišče. DDD d.o.o., je prizadeti stranki dne 9. 6. 2003 odgovoril, da je seznanjen z opisom težav na avtomobilu in da bo pritožba posredovana pooblaščenemu servisu AAA, ki bo pisno pojasnil način reševanja reklamacije. Z dopisom z dne 23. 6. 2003 je prizadeta stranka ponovno zahtevala od servisa CCC d.o.o., ki je odgovoril ne njeno pritožbo, da zahteva novo platišče in da zahteva tudi novo vozilo, če hrapavosti barve ni mogoče odstraniti z blagimi dekonzervansi za barvo. V dopisu z dne 21. 7. 2003 je podala nedvoumno zahtevo za zamenjavo avtomobila na DDD D d.o.o.. V tej zahtevi je navedla tudi druge napake na vozilu in sicer, da so smerokazi odpovedali na dan nakupa avta in da je po 26. 5. 2003 opazila, da volan avtomobila pri hitrosti nad 110 km/uro trese in da pušča olje. V tej zahtevi je tudi navedla, da daje avto na razpolago in da pričakuje dostavo novega avtomobila čim prej. Vendar je tožnica avto kupila pri tožniku, to je AAA d.o.o.. Zato je relevantno pravno vprašanje, ali je tožnica s tem, ko je o stvarni napaki dvakrat pred iztekom zakonskega roka 2 mesecev - pri čemer je bistveno drugo obvestilo z dne 21. 7. 2003, ker gre v tem primeru za informacijo o kumulaciji več napak, ki lahko pomenijo stvarno napako po ZVPot - obvestila družbo DDD d.o.o., izpolnila zakonsko obveznost, da o napaki obvesti prodajalca. Po presoji sodišča je prizadeta stranka izpolnila pogoj iz določila 1. odstavka 37.a člena ZVPot, ker je o stvarni napaki pravočasno obvestila družbo DDD d.o.o., kot pooblaščenega uvoznika, ki pa je njeno pritožbo sprejel v postopek in jo naprej posredoval pooblaščenemu serviserju in prodajalcu vozil AAA, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi interpretirala kot izmikanje oziroma nepriznavanje pravice iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Omenjeni pooblaščeni uvoznik za vozila AAA je od prizadete stranke tudi drugič - še vedno v zakonitem roku 2 mesecev, od kar je prizadeta stranka izvedela za prve stvarne napake - prizadeti stranki pojasnil, da je njeno pritožbo sprejel v postopek, ki se bo nadaljeval pri pooblaščenem serviserju. Ker družba BBB d.o.o. prizadete stranke niti prvič niti drugič ni napotila, da mora stvarno napako prijaviti na tistem naslovu, kjer je kupila avto, je za ta konkretni primer treba šteti, da je prizadeta stranka izpolnila zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 37.a člena ZVPot. Poleg tega je za upravni spor pomembno, da tožnica v tožbi ne izpodbija ugotovljenih dejstev v izpodbijani odločbi, da je prizadeta stranka stvarne napake ugotavljala skozi določeno obdobje, ko je uporabljala avto, in da tudi zaradi tega obvestilo prodajalcu o stvarni napaki z dne 1. 9. 2003 (glede na datum 21. 7. 2003), ki ga je tožeča stranka prejela dne 4. 9. 2003, ni prepozno. Iz drugega dopisa prizadete stranke družbi BBB d.o.o. tudi nedvoumno izhaja, da je prizadeta stranka dala avto na razpolago prodajalcu, kar je sicer storila že prej na pooblaščenem servisu in iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi prizadeta stranka kakor koli onemogočala pregled vozila prodajalcu. Ali se prizadeta stranka potem kasneje, to je dne 30. 9. 2003 ni strinjala s tem, da tožeča stranka avto pregleda, pa ni bistveno, ker je tožeča stranka imela vse možnosti pregleda avta, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, v času obvestil prizadete stranke o stvarnih napakah. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Zavrnitev tožbe vključuje tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka, ker v skladu z določilom 3. odstavka 23. člena ZUS, kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je izpodbijani akt v upravnem sporu lahko le dokončen posamičen akt, zoper katerega ni možna pritožba v upravnem postopku (1. člen ZUS, 1. odstavek 157. člena Ustave), sodišče ni posebej v izreku sodbe odločilo o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na prvostopenjski akt.

 


Zveza:

URS člen 157, 157. ZUS člen 59, 59/1, 1, 23, 23/1, 59, 59/1, 1, 23, 23/1. ZVPot člen 37a/2, 37c, 37a/1, 37/2, 31/1, 37, 37a, 37a/2, 37c, 37a/1, 37/2, 31/1, 37, 37a.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy01OTYyMw==