<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba in sklep I U 1443/2013

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.1443.2013
Evidenčna številka:UL0007827
Datum odločbe:17.10.2013
Področje:GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:uporabno dovoljenje - izdano uporabno dovoljenje - podpis odločbe - pritožba zoper ugodilno odločbo - pravni interes

Jedro

Tožbene navedbe, da je treba nepodpisano odločbo šteti za neobstoječo, ki se naslanjajo na starejšo sodno prakso in del teorije se nanašajo izključno na podpis uradne osebe, ki je odločbo izdala oziroma je pooblaščena za odločanje.

Pravni interes stranke v postopku, ki se je začel na njeno zahtevo, je opredeljen z vsebino njenega zahtevka. Obstoj zahteve je pogoj za začetek in vodenje postopka, stranka pa lahko na obseg pravnega interesa, ki ga uveljavlja v upravnem postopku, vpliva s spremembo zahtevka ali z umikom zahteve. Če stranka svoje zahteve ni umaknila, pa je njen pravni interes opredeljen z zahtevo za izdajo ugodilne odločbe, zato za pritožbo zoper tako odločbo nima pravnega interesa.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35110-21/2010- 188-06411121 z dne 14. 8. 2013 se zavrne.

II. Tožba zoper odločbo Upravne enote Žalec št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2013 se zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo izdal uporabno dovoljenje za bencinski servis A. z nadstrešnico in zunanjo ureditvijo na parc. št. 183/7, 183/4, 183/8 in 182 k.o. ... V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnica 7. 3. 2008 vložila vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja. Med postopkom je izvedla parcelacijo zemljišč in objekt bencinskega servisa prodala družbi B. d.o.o., ki je postala lastnica zemljišča parc. št. 183/8 k.o. ..., preostalo zemljišče pa je tožnica obdržala v svoji lasti. B. d.o.o. je dne 13. 8. 2008 kot stranski udeleženec upravnemu organu namesto investitorja predložil manjkajočo dokumentacijo, kot je bilo določeno na tehničnem pregledu. Dne 22. 6. 2010 je bil izdan sklep, s katerim je bila družbi B. d.o.o. priznana lastnost stranke v postopku. Na podlagi ugotovitve, da se na zemljišču v lasti tožnice ne nahaja nobena oprema, objekt ali naprava, od katerih bi bilo lahko odvisno delovanje bencinskega servisa, zaradi česar tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za sodelovanje v postopku, je bil sprejet še ugotovitveni sklep, da tožnici preneha lastnost stranke v postopku. Organ v nadaljevanju obrazložitve navaja še, da je v ponovljenem postopku z dopisom z dne 3. 4. 2013 pozval „obe stranki“ k predložitvi dopolnjene vodilne mape projekta izvedenih del za pridobitev uporabnega dovoljenja. Sicer ugotavlja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja, kljub temu, da tožnica tej izdaji še vedno nasprotuje. Vendar pa je bil postopek voden na njeno zahtevo, zato je stališče, da bi moral upravni organ za izdajo upravnega dovoljenja dobiti njeno soglasje, „v celoti protispisno“.

Drugostopenjski organ je s svojim sklepom zavrgel tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je postopek tekel na zahtevo tožnice, ki kljub večkratnim pozivom, naj se izjasni o tem, ali pri zahtevku vztraja, zahtevka ni umaknila. To med drugim izhaja tudi iz zapisnika ustne obravnave z dne 26. 10. 2011. Glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je upravni organ dolžan voditi postopek in odločiti o vloženi zahtevi, pri čemer pa ne more upoštevati zahteve stranke, ki je zahtevek podala, naj izda zavrnilno odločbo, saj je vezan na načelo zakonitosti. Če tožnica ni želela izdaje zahtevanega uporabnega dovoljenja, bi morala svoj zahtevek umakniti, česar pa ni storila, niti tega ne zatrjuje. To pomeni, da je ves čas postopka izkazovala pravni interes za ugoditev zahtevku, torej za izdajo uporabnega dovoljenja. S svojim zahtevkom za izdajo uporabnega dovoljenja je uspela, torej izpodbijana odločba ne posega v njene pravice ali pravne koristi oziroma ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo zoper to odločbo. To velja tudi, če se ne strinja z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, saj se o predmetu postopka odloči z izrekom. Ker torej pritožbe ni vložila oseba, ki bi v postopku varovala svoj pravni interes, jo je drugostopenjski upravni organ zavrgel, iz tega razloga pa se tudi ni spuščal v vsebinska vprašanja glede izpodbijane odločbe.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi med drugim navaja, da tožbo sicer vlaga zoper sklep o zavrženju pritožbe, vendar le iz previdnosti, da si ne bi poslabšala pravnega položaja. Sicer meni, da je s tem sklepom postalo pravnomočno uporabno dovoljenje, ki predstavlja dokončni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato izpodbija tudi ta akt.

V zvezi s sklepom o zavrženju pritožbe navaja, da ga ni podpisala uradna oseba, ki je vodila postopek, podpis uradne osebe, ki je pooblaščena za odločanje, pa je konstitutivni element akta. Zato gre za neobstoječ sklep, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V nadaljevanju povzema kronologijo upravnega postopka in sodišče prosi, naj o tožbi odloča prednostno.

S sklepom o zavrženju pritožbe je toženka kršila določbe 2. in 158. člena Ustave, saj je Upravno sodišče v sodbi I U 1032/2012 z dne 25. 10. 2012 že pravnomočno razsodilo, da tožnica izkazuje pravni interes v smislu 43. člena ZUP. Upravno sodišče je obdržalo v veljavi odločitev toženke, da tožnica je stranka v postopku. Toženka je tako odločila tudi s svojo lastno pravnomočno odločbo z dne 22. 6. 2012. Izpodbijani sklep torej pomeni ponovno odločitev o isti stvari, kar je pravno, moralno in etično popolnoma nesprejemljivo.

V nadaljevanju navaja razloge, iz katerih meni, da je izdano uporabno dovoljenje nezakonito in da ga toženka ne bi smela izdati oziroma da je to dovoljenje nično. Navaja še, da je bilo izdano brez njene zahteve, čeprav se nanaša tudi na zemljišča, ki so v njeni lasti.

Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in sklep, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora. Poleg tega predlaga tudi izdajo začasne odredbe „za zadržanje izvršljivosti“ izpodbijanih uporabnega dovoljenja in sklepa.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

Tožba zoper sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35110-21/2010-188-06411121 z dne 14. 8. 2013 ni utemeljena.

Po prvem odstavku 216. člena ZUP odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda, pa tudi uradna oseba, ki je vodila postopek oziroma je pripravila osnutek odločbe.

Iz upravnega spisa izhaja, da je izpodbijani sklep podpisal C.C., vodja službe za upravne zadeve in pritožbe, ni pa ga podpisala D.D., ki je navedena kot oseba, ki je vodila postopek.

Tožbene navedbe, da je treba nepodpisano odločbo šteti za neobstoječo, ki se naslanjajo na starejšo sodno prakso (sklep VS RS opr. št. I Up 205/98) in del teorije (Androjna – Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 426), se nanašajo izključno na podpis uradne osebe, ki je odločbo izdala oziroma je pooblaščena za odločanje (Androjna – Kerševan, prav tam). Le podpisu te osebe je namreč mogoče pripisati pomen potrditve, da odločba dejansko izraža voljo državnega organa, v katerem je ta oseba pristojna za odločanje. Da bi C.C., ki je izpodbijani sklep podpisal, ne bil ta oseba, tožnica ne zatrjuje, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov upravnih spisov.

Tudi sicer ZUP izostanka podpisa odločbe izrecno ne sankcionira, iz česar je mogoče sklepati, da gre za relativno kršitev določb postopka. To pomeni, da je posledice tega izostanka treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera posebej oziroma ugotavljati, ali je ta kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na odločitev. V vsakem primeru pa to velja za podpis uradne osebe, ki je vodila postopek, saj tega podpisa ni mogoče neposredno povezovati z izrazom volje organa, ki je v postopku odločil.

Tožnica ne navaja, v čem naj bi izostanek podpisa osebe, ki je vodila postopek, v obravnavani zadevi vplival na pravilnost oziroma zakonitost odločitve, zato sodišče te trditve ne more preizkusiti.

V ostalem se sodišče strinja z obrazložitvijo toženke, da je postopek tekel na zahtevo tožnice, zato je tožnica imela možnost razpolagati z zahtevkom oziroma ga umakniti, ne izkazuje pa pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločbo, s katero je bilo njenemu zahtevku ugodeno. Sodišče se zato na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ob tem pa še dodaja:

Iz prvostopenjske odločbe ne izhaja izrecno, komu je bilo uporabno dovoljenje izdano oziroma koga je prvostopenjski organ štel za stranko v postopku. Vendar pa ugotovitev, da je tožnica v postopku sodelovala kot stranka, nedvoumno izhaja iz obrazložitev obeh upravnih odločb in listin v upravnem spisu. V zvezi s tem sodišče posebej opozarja na poziv k dopolnitvi vloge za izdajo uporabnega dovoljenja z dne 3. 4. 2013, ki je bil vročen tudi tožnici, ta pa je nanj odgovorila z vsebinskimi navedbami v zvezi z izdajo uporabnega dovoljenja. Nenazadnje tožnica tudi ne ugovarja stališču toženke (niti ni tega storila v upravnem postopku), da je v upravnem postopku imela možnost razpolaganja z zahtevkom. Sodišče se zato strinja s stališčem toženke, da je bila prvostopenjska odločba izdana na zahtevo tožnice, ki je v postopku za izdajo te odločbe imela položaj stranke in s tem možnost, da zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja umakne.

Ker je tožnica v postopku imela položaj stranke, je bil s tem očitno priznan tudi obstoj njenega pravnega interesa za sodelovanje v tem postopku. To med strankama ni sporno, zato sodišče šteje za brezpredmetne tudi vse tožbene navedbe v tej smeri. Sporen pa je obseg tega pravnega interesa, namreč, ali ima tožnica pravni interes tudi za vložitev pritožbe zoper odločbo, s katero je bilo njeni zahtevi ugodeno. Sodišče se zato na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tudi po presoji sodišča je pravni interes stranke v postopku, ki se je začel na njeno zahtevo, opredeljen z vsebino njenega zahtevka (drugi odstavek 207. člena ZUP). Obstoj zahteve je pogoj za začetek in vodenje postopka (128. člen ZUP), stranka pa lahko na obseg pravnega interesa, ki ga uveljavlja v upravnem postopku, vpliva s spremembo zahtevka ali z umikom zahteve (135. člen ZUP). Če stranka svoje zahteve ni umaknila, pa je njen pravni interes opredeljen z zahtevo za izdajo ugodilne odločbe, zato za pritožbo zoper tako odločbo nima pravnega interesa. Zato je toženka ravnala pravilno, ko je pritožbo tožnice zavrgla na podlagi 246. člena ZUP, ker jo je vložila neupravičena oseba.

Ker je iz navedenih razlogov ugotovilo, da tožba v tem delu ni utemeljena, jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

Tožba zoper odločbo Upravne enote Žalec št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2013 ni dovoljena.

Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so s tožbo izpolnjeni nekateri pogoji, ki jih določa zakon (t. i. procesne predpostavke). ZUS-1 procesne predpostavke ureja v prvem odstavku 36. člena, ki med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper uporabno dovoljenje. Ta sklep temelji na ugotovitvi, da tožnica za izpodbijanje uporabnega dovoljenja nima pravnega interesa. Z izdajo zavrnilne sodbe je sodišče to ugotovitev sprejelo kot pravilno in zakonito, kot izhaja tudi iz prejšnjih točk obrazložitve. Ker pritožba zoper to sodbo ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je bilo torej z njeno izdajo pravnomočno odločeno, da tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje uporabnega dovoljenja, kar hkrati pomeni, da ni (več) izpolnjena procesna predpostavka iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrglo.

K III. točki izreka:

Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz te zakonske določbe izhaja, da je pogoj za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe tožba, sposobna za obravnavo, o kateri sodišče še ni odločilo. Ta procesna predpostavka je v obravnavni zadevi glede tožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe odpadla s pravnomočno odločitvijo o zadevi (I. točka izreka), glede tožbe zoper uporabno dovoljenje pa z odločitvijo, da tožba v tem delu ni sposobna za obravnavo (II. točka izreka). Zaradi pomanjkanja procesne predpostavke je bilo torej treba zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K IV. točki izreka:

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

ZGO-1 člen 89.
ZUP člen 128, 135, 207, 207/2, 216, 216/1, 229, 229/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NzY3