Sodba U 342/2000

Jedro

Sprememba priimka ne more biti prvenstveno v interesu otroka, Center za socialno delo mora upoštevati vse aspekte spremembe priimka in ne sme nekritično slediti mnenju strokovne komisije.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanje tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo D. z dne 24. 2. 2000, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da zahtevek tožnice za spremembo priimka mld. A.A. v nov priimek B., ni umesten.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej citira materialno pravno podlago za odločitev v konkretni zadevi. Navaja, da je iz celotne spisne dokumentacije razvidno, da je tožnica dne 22. 4. 1999 vložila vlogo za ugotovitev umestnosti spremembe priimka njenemu mld. sinu A.A. v priimek B.. Navedla je, da je otrokov oče Albanec s Kosova, s katerim ni poročena, s sinom pa ju je zapustil po več kot dveh letih skupnega življenja in se odselil neznano kam, za seboj pa je pustil tudi neporavnane račune. Tožnica z otrokovim očetom noče imeti nobenih stikov, zato bi želela, da ima sin njen priimek. Otrokov oče je bil s podano vlogo seznanjen in se s spremembo priimka ni strinjal. Navedel je, da bi z otrokovo materjo še vedno živeli skupaj, če ga ne bi njeni starši dobesedno pregnali iz stanovanja. Navedel je tudi, da želi imeti z otrokom stike, pripravljen pa je zanj skleniti dogovor o preživnini, strinja pa se tudi, da otrok živi pri materi. Tožnica pa odklanja sklenitev kakršnegakoli dogovora.

Tožena stranka ugotavlja, da je bilo v postopku v skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu pridobljeno mnenje strokovne komisije, iz katerega je razvidno, da bi bila sprememba priimka otroku neumestna, ter da bi bilo primerno, v kolikor bi se starša skušala dogovoriti, da bi otrok nosil priimek obeh staršev. S slednjim predlogom tožnica ni soglašala. Po mnenju tožene stranke je neutemeljen tožničin očitek, da otrokov oče ne izpolnjuje svojih dolžnosti do otroka. V skladu s 1. odstavkom 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izvršuje roditeljsko pravico roditelj, pri katerem otrok živi. Tožnica, pri kateri otrok živi, bi bila dolžna otroku zagotoviti preživnino od očeta in jo v primeru neplačevanja tudi izterjati. Navedbe oziroma trditve o očetovem vedenju v času skupnega življenja je od te dolžnosti ne izvzemajo. Tožena stranka ni ugotavljanja utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi je tožnica želela izpodbijati resničnost izjave otrokovega očeta, da želi imeti stike z otrokom, saj določitev osebnih stikov ni predmet tega postopka, niti njihovo izvrševanje ne predstavlja izpolnjevanja dolžnosti roditelja do otroka, kot to določa 3. odstavek 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v 7. in 8. členu določa, da ima otrok od rojstva pravico do imena in do ohranjanja lastne identitete. Otrok se s svojim osebnim imenom poistoveti in je ta tesno povezan z njegovo osebnostjo. Tožena stranka ugotavlja, da bi bila morebitna sprememba priimka otroka v pretežni meri le v interesu matere, ki bi na ta način otroka odtujila očetu, ter da otrok s takšno spremembo ne bo ničesar pridobil. Morebitni neurejeni partnerski odnos staršev ne more biti razlog za spremembo priimka otroka. V primeru rednega izvajanja osebnih stikov med otrokom in očetom, bi bilo otroku omogočeno pridobiti občutek pripadnosti in povezanosti z očetom. Tožena stranka meni, da je otrok glede na svojo starost, očetov priimek že sprejel za svojega, zato je po mnenju tožene stranke CSD pravilno zaključil, da sprememba otrokovega priimka ne bi bila umestna.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je CSD D. izdal svojo odločbo le na podlagi ustnih izjav otrokovega očeta in na podlagi mnenja strokovne komisije z dne 19. 1. 2000. Strokovna komisija pri svojem mnenju izhaja iz trditev očeta v vlogah naslovljenih na CSD, ki niso bile preverjene in iz dejstva, da razpad izvenzakonske skupnosti ni zadosten razlog za spremembo otrokovega osebnega imena. Tako strokovna komisija kot CSD pa nista upoštevala navedb tožeče stranke, ki je zatrjevala, da oče z otrokom po odselitvi ni imel nobenih stikov, ne osebnih, ne telefonskih, ne preko pisem, kar pa prikaže odnos očeta do otroka v popolnoma drugačni luči. Tožnica poudarja, da zgolj pripravljenost do osebnih stikov z otrokom in do plačevanja preživnine ni dovolj v smislu razumevanja dolžnosti staršev do otroka. Potrebno je dejansko izvrševanje tako enega kot drugega, kar pa se v praksi ni dogajalo. Tožnica navaja, da se je C.A. iz skupnega stanovanja odselil 25. 1. 1999 in po tem datumu z otrokom ni imel nobenih stikov več, ravno tako pa ni prispeval nobenih sredstev za njegovo preživljanje. Že pred dokončno odselitvijo je C.A. precej izostajal od doma in tudi za sina se ni več zmenil. Delal je vedno samo priložnostno in vseskozi prosjačil za denar, za skupno življenje pa ni nikoli prispeval ničesar. Tožnica je kasneje izvedela, da se je C.A. dne 17. 4. 1999 poročil z novo partnerko. Ne držijo pa navedbe, da bi mu tožničini starši kadarkoli prepovedovali stike s tožnico ali z otrokom. C.A. ni nikoli iskal stike z otrokom, to pa jasno kaže na nezainteresiranost očeta do otroka. Tudi preživnine ne plačuje, kar je njegova dolžnost, napačno pa je tolmačenje tožene stranke, da bi morala mati izterjati preživnino, kot da ne bi obstajala primarna dolžnost otrokovega očeta, da preživnino plačuje. Tožnica nadalje ugotavlja, da je mnenje strokovne komisije izredno pomanjkljivo. Strokovna komisija ni obrazložila svojega mnenja, saj ni navedla, zakaj pomeni sprememba priimka tudi spremembo otrokove identitete in ni navedla, v čem bi se ta identiteta spremenila. Tožnica trdi, da otrokova identiteta ne bo prizadeta, saj v času, ko je še živel z očetom, še ni mogel dojeti svojega priimka, kasneje, v zadnjem letu, pa živi v okolju, kjer vsi njegovi najbližji nosijo priimek B.. Na ta priimek je otrok tudi navajen. Otrok v starosti dveh do treh let je navajen na lastno ime, saj priimka sam ne uporablja v vsakdanjem življenju. Okolje ga pozna po imenu in ne po priimku. Tožnica tudi meni, da bo otroku škodoval priimek A., saj se C.A. kot oče in kot človek nikakor ni izkazal. Vedno se je izmikal vsakršni skrbi za otrokovo preživetje, ni prispeval za plačevanje elektrike, ogrevanja, za hrano. Ni še bil redno zaposlen in tudi zaposlitve nikoli ni iskal. Dejstvo torej je, da C.A. svojih dolžnosti do otroka ne izpolnjuje. Drži sicer trditev, da je tožnica nasprotovala sklenitvi dogovora o preživnini za otroka, toda vse to je izhajalo iz dejstva, da se otrokov oče ni zanimal za svojega sina vse dotlej, dokler ni bil sprožen postopek za spremembo otrokovega priimka in tožnica zatrjuje, da do navedenega dogovora niti ne bi prišlo oziroma se morebitni sklenjeni dogovor ne bi izvrševal. Kljub vsemu je tožnica po svoji pooblaščenki dne 20. 9. 2000 poslala dopis očetu otroka in ga pozvala na plačilo preživnine v znesku 20.000 SIT mesečno, vendar do danes ni prejela ne denarja ne kakršnegakoli odgovora. Razumevanje tožene stranke 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je po mnenju tožnice čisti nesmisel. Ni namreč dolžnost roditelja, pri katerem otrok živi, da izterja preživnino od drugega roditelja, pač pa je prvenstveno dolžnost drugega roditelja, da plačuje preživnino za otroka že brez predhodnih sodnih postopkov. V nobenem primeru za neplačevanje preživnine ni odgovorna tožnica. In s tem, ko ni izterjala preživnine, se ne more trditi, da je kršila roditeljske dolžnosti. O preživnini se namreč ne dogovarja, preživnina se predvsem plačuje. Tožnica ugotavlja, da gledano strogo formalno, osebni stiki ali kakršnikoli drugi stiki res niso dolžnost staršev. Vendar pa tožeča stranka trdi, da je zanimanje staršev glede zdravstvenega stanja, interesov, nudenja topline, varnost in ostalo tudi dolžnost staršev. Zato je tožena stranka ravnala nepravilno, ko je omenjeno izvrševanje stikov namerno spregledala. Oče otroka tudi ni sprožil nobenega konkretnega postopka, da bi dosegel svoje zatrjevane interese do otroka. Tožnica sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi, odločba prvostopenjskega organa pa spremeni tako, da se zahtevku tožnice za spremembo priimka mld. A.A. v nov priimek A.B. ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek. Zahteva pa tožeča stranka tudi povrnitev stroškov tega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Zakon o osebnem imenu (Uradni list SRS, št. 2/87, 5/91) dopušča spremembo imena mladoletne osebe, do spremembe pa lahko pride na zahtevo staršev (2. odstavek 7. člena). Če živijo starši ločeno, lahko zahteva spremembo osebnega imena mladoletne osebe roditelj, pri katerem mladoletna oseba živi oziroma kateremu je bila dodeljena, če s tem soglaša drugi roditelj. Če se roditelja ne moreta sporazumeti o spremembi osebnega imena, odloči o sporu med roditeljema organ, pristojen za socialno skrbstvo. Splošnejše določbe od Zakona o osebnem imenu glede izvrševanja roditeljskih pravic pa ima seveda tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89), ki v 114. členu določa, da kadar starši živijo ločeno, izvršuje roditeljsko pravico tisti izmed njiju, pri katerem otrok živi. Če gre za odločitve, ki bistveno vplivajo na otrokov bodoči razvoj, odločata sporazumno oba roditelja, tudi tisti roditelj, pri katerem otrok ne živi, če izpolnjuje svoje dolžnosti do otroka. Če se roditelja ne moreta sporazumeti, odloči center za socialno delo. Pri spremembi otrokovega priimka gre brez dvoma za odločitev, ki lahko bistveno vpliva na otrokov bodoči razvoj. Zato je za spremembo otrokovega priimka potreben sporazum obeh roditeljev, ki ga v konkretnem primeru ni, zato mora o spremembi odločiti center za socialno delo. V skladu z določbo 86. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92) si mora CSD, kadar odloča o pravicah in koristih otroka po 114. člena ZZZDR, predhodno pridobiti mnenje strokovne komisije. Mnenje strokovne komisije seveda ni edina podlaga pri odločitvi centra za socialno delo, je pa brez dvoma odločujoča. Po mnenju sodišča mora strokovno mnenje obsegati vse aspekte zahtevane spremembe otrokovega priimka, seveda ob upoštevanju konkretnega otroka in konkretnih okoliščin, v katerih otrok živi. V obravnavanem primeru pa mnenje strokovne komisije ne vsebuje popolnoma nobenih razlogov za sprejeto stališče, da je popolna sprememba priimka mld. A.A. neumestna.

Utemeljitev, da pomeni sprememba priimka tudi delno spremembo otrokove identitete, brez vsakršne argumentacije in vsebinske razlage o konkretnih otrokovih značilnostih, o njegovi povezavi z lastnim priimkom, o njegovem okolju in vpetosti njegovega priimka v okolje, v katerem prebiva, ter do kakšne spremembe identitete bi, ob morebitni spremembi priimka, pri otroku lahko prišlo, pač ne zadošča za takšno sprejeto mnenje. Oba upravna organa pa v svojih odločbah zelo nekritično povzemata mnenje strokovne komisije in se z morebitnimi vplivi spremembe priimka na otroka dodatno ne ukvarjata. Tožena stranka samo ugotavlja, da otrok s spremembo priimka ne bi ničesar pridobil in da je morebitna sprememba le v interesu matere, ki bi na ta način otroka odtujila očetu ter da neurejeni partnerski odnos staršev ne more biti razlog za spremembo priimka otroka. Slednja trditev je seveda točna, vendar pa obstaja neobrazložena trditev, da morebitna sprememba priimka ne bi bila tudi v interesu otroka. Tožnica je navajala povsem sprejemljive argumente, in sicer, da je otrok v prvih letih svojega življenja navajen na osebno ime, saj priimka ne uporablja v vsakdanjem življenju, da A.A. živi v družini, kjer vsi okoli njega nosijo priimek B. in da bi mu priimek, ki ga nosi sedaj (A.) lahko zaradi očeta in njegovih ravnanj (nezaposlenost, zadolževanje), lahko škodoval. Te tožničine argumente bi po mnenju sodišča upravna organa morala vsaj obravnavati in ugotavljati dejstva, s katerimi bi se ti argumenti akceptirali ali pa ne. Sodišče nadalje ugotavlja, da je določbo 3. odstavka 114. člena ZZZDR potrebno razlagati tako, da obstaja pravica roditelja, pri katerem otrok ne živi, da sodeluje pri odločitvah, ki bistveno vplivajo na otrokov bodoči razvoj samo v primeru, če izpolnjuje svoje dolžnosti do otroka. Dejstvo je, da v konkretnem primeru C.A. dolžnosti do svojega otroka ne izpolnjuje. Povsem nesprejemljivo je stališče tožene stranke, ki veže izpolnjevanje dolžnosti očeta do sina na dolžnost matere, da s svojim aktivnim ravnanjem doseže izpolnjevanje očetovih dolžnosti. Po presoji sodišča je izpolnjevanje dolžnosti roditelja do otroka, pri katerem otrok ne živi in s tem povezane pravice roditelja, da sprejema odločitve o razvoju otroka, v smislu 3. odstavka 114. člena ZZZDR, vezano na prostovoljnost in samoiniciativno aktivnost roditelja do izpolnjevanja dolžnosti. V konkretnem primeru pa C.A., razen da je pokazal pripravljenost do plačevanja preživnine in do stikov z otrokom, ni storil ničesar. Seveda pa je ob tem potrebno opozoriti tudi tožnico, da bo dolžna dopustiti otrokovemu očetu, da bo izpolnjeval svoje starševske dolžnosti in da njeno trdovratno vztrajanje, da z otrokovim očetom noče imeti ničesar, ni v interesu otroka. Glede na navedeno je sodišče tožbi, na podlagi določb 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno, po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri, ponovno odločiti o stvari.

Kadar sodišče odloča v upravnem sporu le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je bilo o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 477/2013
• VSL sklep IV Cp 2795/2015
• UPRS Sodba I U 1032/2019-60