sodba II U 353/2012

Jedro

Iz zapisnikov in drugih listin v upravnem spisu izhaja, da so bile pri tožniku ugotovljene nepravilnosti oziroma kršitve ZVK in ZVPNPP, kar daje podlago za zaključek, da je postopek, pričet po uradni dolžnosti, povzročil tožnik s svojim protipravnim ravnanjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka pritožbi A.A. - sedaj tožnika zoper sklep Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Maribor, št. 0610-2683/2011-15-31016 z dne 21. 2. 2012 ugodil in sklep odpravil; pod 2. točko izreka je s tem sklepom nadomestil izpodbijani sklep z dne 21. 2. 2012 in pod 3. točko izreka odločil, da se zahteva tožnika za povračilo stroškov postopka zavrne kot neutemeljena. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil dne 10. 5. 2011 pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled v zvezi z nagradno igro „100 % brezplačen zabit zaboj z elektroniko“ po določilih Zakona o varstvu konkurence (ZVK) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP), zaradi navedb tožnika v nenaslovljeni ponudbi št. C089-19-5413, ki je bila dne 3. 3. 2011 razposlana 100.000 nenaslovljenim prejemnikom. Tožniku je bilo naloženo, da predloži določene podatke in dokazila. Na podlagi le-teh je bil dne 13. 9. 2011 sestavljen zapisnik, iz katerega izhaja, da navedbe tožnika v prilogah kataloga Pomlad 2011 št. C089-19-0016 „ekskluzivni vrednostni paket“, „odlično darilo“, „leseni zaboj, ki je rezerviran za vas“, pomenijo zavajajočo poslovno prakso po 5. členu ZVPNPP, ker bi potrošnik utegnil biti prepričan, da bo prejel eno od šestih večjih elektronskih nagrad. Hkrati tožnikova navedba, da stranke brezplačno prejmejo enega od šestih paketov elektronike, pomeni zavajajoče oglaševanje, saj navedba „brezplačno prejmejo“ ni resnična, saj morajo prejemniki nagrade ob prejemu plačati akontacijo dohodnine, kar pomeni določene stroške. Nagradna igra pa predstavlja tudi nelojalno konkurenco po 13. člena ZVK, ker je tožnik pridobitev ene od šestih nagrad pogojeval z nakupom čebulic in sadik, ob čemer pa vrednost elektronskih nagrad občutno presega vrednost naročenih čebulic in sadik. Upravni organ je dne 8. 12. 2011 izdal sklep o ustavitvi postopka na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP, ker kljub ugotovljenim kršitvam določb ZVPNPP in ZVK ni bilo več razlogov za nadaljevanje upravnega postopka, ker je šlo v zadevi za že pretekla dejanja. V skladu z 31. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) stroške, ki so bili nujni za ugotovitev dejstev, trpi zavezanec, če se v postopku ugotovi nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti in se izda odločba o ukrepih. Tudi po drugem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je stranka povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. V konkretnem primeru so bile zapisniško ugotovljene kršitve ZVPNPP in ZVK, upravno ukrepanje zaradi navedenih kršitev pa ni bilo več mogoče, ker je bil omenjeni katalog le enkrat razposlan na naslove prejemnikov in gre za zato za pretekle dogodke, zaradi česar je bil izdan sklep o ustavitvi postopka. Sklep o ustavitvi postopka torej ni bil izdan zato, ker v postopku ne bi bile ugotovljene kršitve, ampak zato, ker je šlo za pretekla dejanja, zaradi katerih upravno ukrepanje ni bilo več mogoče, saj ni bilo mogoče prepovedati nepoštene poslovne prakse ali nelojalne konkurence, ki se na izvaja več. Ker so tako v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bile ugotovljene kršitve ZVPNPP in ZVK, to pomeni, da ga je tožnik povzročil s svojim protipravnim ravnanjem ter je bil zaradi navedenih kršitev uveden tudi postopek o prekrških, upravni postopek pa ustavljen izključno iz razloga, ker nadaljevanje upravnega postopka ni bilo več smiselno, gredo stroški postopka v breme tožnika in zato njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka ni utemeljen.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil, ker je prvostopenjski organ v postopku nadzora pri tožniku ugotovil nepravilnosti, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa; postopek v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi pa ustavil izključno iz razloga, ker nadaljevanje upravnega postopka glede na že preteklo dejanje ne bi bilo več smiselno. Zato je prvostopenjski organ glede na določbe 31. člena ZIN in 113. člena ZUP pravilno odločil, ko je zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da ugotovitve prvostopenjskega organa ne držijo. Tržna inšpektorica je namreč uvedla predhoden postopek. V tem predhodnem postopku je prvostopenjski organ zavezano pravno osebo tudi pozval, da na zapisnik vloži pripombe, kar je pravna oseba preko svojega pooblaščenca tudi storila in pripombe na zapisnik vložila. Prvostopenjski organ ni izdal odločbe, na osnovi katere bi bile ugotovljene kršitve ZVPNPP in ZVK, pač pa je izdal le sklep, s katerim je postopek v zvezi z navedbami v nenaslovljeni ponudbi v katalogu „Pomlad 2011“ zoper tožečo stranko ustavil in je ta sklep z dne 8. 12. 2011 pravnomočen. Glede na vsebino izreka sklepa je brez pravne osnove obrazložitev sklepa. Zavezanec v upravnem postopku ni bil pravnomočno spoznan za odgovornega storitev kršitev, ki so bile predmet zapisnika, na katerega je vložil svoje pripombe, zato je v upravnem postopku tudi utemeljen njegov zahtevek za plačilo stroškov, nastalih v postopku. Ni tudi mogoče povzeti navedb tožene stranke, da naj bi bile pri tožniku ugotovljene nepravilnosti, vendar pa odločbe o prepovedi take poslovne prakse ni mogoče izdati, ker se poslovna praksa ne izvaja več. To, ali se je v času izdajanja kataloga „Pomlad 2011“ nepoštena poslovna praksa izvajala ali ne, ni bilo ugotovljeno na osnovi pravnomočne odločbe, zato so vse ostale ugotovitve prvostopenjskega, kot tudi drugostopenjskega organa, za obravnavano zadevo brezpredmetne, stroški tožnika pa utemeljeni. Tožnik zato vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, ker glede očitanih kršitev prvostopenjski organ ni izdal odločbe in je postopek ustavil. Glede na to, da tožniku ni bila izdana odločba glede kakršnekoli kršitve, gre na osnovi ustavitve postopka pravni osebi povračilo stroškov, ki so ji nastali s postopkom, torej tudi stroškov, ki jih je poravnala pooblaščencu. Tožnik sodišču predlaga, da na javni seji izpodbijani sklep tržne inšpektorice z dne 16. 3. 2012 v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 27. 6. 2012 odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka zavrnil.

Stroške postopka urejata ZIN in ZUP. ZIN v svojem 31. členu določa, da stroške inšpekcijskega postopka, ki so bili nujni za ugotovitev dejstev, ki dokazujejo, da je zavezanec kršil zakon ali drug predpis, trpi zavezanec. Po drugem odstavku 113. člena ZUP pa gredo stroški v breme stranke, če se je postopek, ki je bil začet po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem.

Sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da se je v konkretnem primeru postopek začel po uradni dolžnosti v zvezi s tožnikovim katalogom Pomlad 2011. Pri tožniku je bil dne 10. 5. 2011 opravljen inšpekcijski pregled, ki mu je prisostvoval tudi predstavnik tožnika. Na podlagi dodatno predložene dokumentacije je bil sestavljen še zapisnik z dne 13. 9. 2011. Iz obeh zapisnikov in drugih listin v spisu pa izhaja, da so bile pri tožniku ugotovljene nepravilnosti oziroma kršitve ZVK in ZVPNPP. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da je postopek, pričet po uradni dolžnosti, povzročil tožnik s svojim protipravnim ravnanjem.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po mnenju sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega) pravilna. Upravni organ je tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravilno zavrnil, s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 113. člena ZUP. Tožnik, ki je sam povzročil postopek s svojim protipravnim ravnanjem, tudi sam trpi stroške tega postopka, torej tudi stroške, ki jih je poravnal svojemu pooblaščencu.

Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. Ne- utemeljen je tožbeni ugovor, da zoper tožnika ni bila izdana odločba o kršitvah ZVK in ZVPNPP. O tem sicer res ni bilo meritorno odločeno, ampak s sklepom o ustavitvi postopka, ki je zgolj procesne narave, kar pa ne more spremeniti dejstva, da je postopek, ki se je pričel po uradni dolžnosti, povzročil tožnik s svojim protipravnim ravnanjem.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče še pojasnjuje, da je v zadevi odločilo na nejavni seji senata, ker seje senata na podlagi petega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) niso javne.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

14.08.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 406/2014
• UPRS sodba I U 1109/2015
• UPRS sodba I U 1429/2015