sodba I U 13/2011

Jedro

V skladu s 3. odstavkom 12. člena ZDPPO-2 se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida, in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi SRS. ZGD-1 določa, da morajo družbe voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu z ZGD in SRS ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Uporaba računovodskih standardov je torej predpisana.

Potrebni in s tem davčno priznani so le tisti medicinski stroški, ki jih kot zakonsko dolžnost za delodajalca predpisuje ZVZD. V njem pa ni zaslediti, da bi bile s tem zajete tudi masažne storitve za predsednike uprav.

Pravilna je tudi odločitev glede pogostitev poslovnih partnerjev, ki jih davčni organ pri presežkih zneska nad 42 EUR utemeljeno opredeli kot obdavčljiv dohodek, prejet v naravi, ki ima lahko zgolj značaj darila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Posebni davčni urad davčnemu zavezancu naložil, da mora za obdobje leta 2007 plačati premalo plačani davek od dohodka pravnih oseb v znesku 6,22 EUR s pripadki (I. točka izreka izpodbijane odločbe). Pod II. točko izreka izpodbijane odločbe pa je odločil, da mora plačati premalo plačano akontacijo dohodnine za omenjeno leto v znesku 18.567,16 EUR s pripadki ter prispevke od in za zaposlene oziroma za posebne primere, vse v 30 dneh po vročitvi odločbe. V obrazložitvi prvostopni organ pojasnjuje, da je pri tožeči stranki opravil davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007. O ugotovitvah je sestavil zapisnik ter dodatni zapisnik, v nadaljevanju pa izdal izpodbijano odločbo. Pri opravljanju davčnega inšpekcijskega nadzora je upošteval določila Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDDPO-2), Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2), Pravilnik o izvajanju Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 60/07), Pravilnik o davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 (Uradni list RS, št. 46/07), Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (Uradni list RS, št. 109/07), Pravilnik o transfernih cenah (Uradni list RS, št. 141/06), Pravilnik o priznani obrestni meri (Uradni list RS, št. 141/06 in naslednji), Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (Uradni list RS, št. 38/06), Uredbo o davčni regijski olajšavi za raziskave in razvoj (Uradni list RS, št. 110/07) ter Uredbo o višini in povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uradni list RS, št. 140/06). Sklicuje se na 12. člen ZDDPO-2 in ugotavlja, da je bila v postopku preverjena pravilnost in zakonitost izkazovanja posameznih prihodkov in odhodkov, kot tudi posameznih postavk bilance stanja. Pri tem so se ugotavljali zneski odhodkov, ki se iz davčnega vidika ne priznavajo kot odhodki, oziroma se priznajo samo do določene višine, ter zneski prihodkov, ki jih je potrebno zajeti v davčnem izkazu. Ugotovljeno je bilo, da je davčna zavezanka nepravilno izkazovala stroške, kar je imelo za posledico spremembo davčne osnove pri obračunu davka od dohodkov pravnih oseb. Tako so bili previsoko izkazani odhodki iz naslova izvrševanja programske opreme, iz naslova dnevnic in kilometrin oziroma iz naslova masažnih storitev. Prav tako so bili izkazani previsoko odhodki, ki se nanašajo na stroške reklame in propagande. Dodatno se je zavezanki priznal odhodek dodatno obračunanih bonitet in dohodkov iz delovnega razmerja iz naslova dodatno obračunanih prispevkov delodajalca in prispevkov iz zavarovanja za poslovodenje. V zvezi z izplačilom dnevnic in kilometrin je bilo ugotovljeno, da potni nalogi nimajo ustreznih prilog in da so pomanjkljivo izpolnjeni. Nekatera potovanja nimajo potnih nalogov. Prav tako se je ugotovilo, da so borzni posredniki trgovali, ko so bili na službenih potovanjih (130 zapisov), kar je imelo za posledico, da je davčni organ potne naloge opredelil kot neverodostojne listine. Izplačila potnih nalogov in dnevnic je zato prekategoriziral v dohodke iz delovnega razmerja, saj ne izpolnjujejo pogoja iz 4. točke 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2). Davčni organ je pri tem izplačila štel za dohodek iz delovnega razmerja, posledično pa obračunal tudi davke in prispevke. Vozilo Mercedes Benz S 500 je bilo s strani A.A. največkrat uporabljeno za privatne namene, zato je zanj davčni organ obračunal boniteto. Ta je bila obračunana tudi od masažnih storitev za A.A., saj gre za stroške, ki se nanašajo na privatno življenje lastnikov. Tudi evidenca službenih voženj B.B. in uporaba službenega vozila Mercedes Benz CCLK cabrio je pokazala, da je slednja službeno vozilo uporabljala tudi za zasebne poti. Zato je davčni organ vožnjo z omenjenim vozilom opredelil kot privatno za prokuristko. Slednja ni bila zaposlena v družbi, zato je davčni organ zaračunal boniteto od uporabe vozila. V zvezi s stroški pogostitve poslovnih partnerjev davčni organ ugotavlja, da jih je priznal, saj so bili predloženi listinski dokazi, ki so kazali na pogostitev poslovnih partnerjev. V nadaljevanju je pregledal še druge račune, ki se tičejo pogostitve poslovnih partnerjev, in ugotovil, da nekateri presegajo obdavčljiv prag 42,00 EUR iz 108. člena ZDoh-2, zato je takšne pogostitve davčni organ štel kot druge dohodke po 3. odstavku 105. člena ZDoh-2 in jih obdavčil. Pri tem pripominja, da se davčni odtegljaj, ki ga je zavezan opraviti plačnik davka, po določbi 1. odstavka 131. člena ZDoh-2 plačuje po stopnji 25 %. Na tej podlagi so bila obdavčena tudi plačila za trenerske storitve tenisa, podaritev pozlačenih manšetnih gumbov, plačilo neznanih storitev, nabava vina rumeni muškat, nakupi blaga v prodajalnah Petrola ter nakupi darilnih bonov za sezonske teniške karte.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-02-25/2009 z dne 26. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da so v zadevi v prvi vrsti sporni obračuni potnih stroškov in izplačilo dnevnic in kilometrin po vseh potnih nalogih za opravljena potovanja v letu 2007 za direktorja družbe in vse zaposlene. Tožeča stranka je na vpogled dostavila potne naloge, obračune potnih nalogov, blagajniške izdatke in pogodbe. Na tej podlagi je bilo ugotovljeno, da sta A.A. in B.B. imela izstavljene trajne potne naloge za potovanja znotraj Slovenije, za potovanja v tujino pa so bili A.A. izstavljeni potni nalogi za posamezno potovanje. Ostalim zaposlenim so bili nalogi izstavljeni za vsako posamezno potovanje. Zavezanka ni vodila in hranila obračunov potnih nalogov, na potnih nalogih pa niso bile zapisane registrske oznake službenih vozil. Nalogi tudi niso bili opremljeni z žigom podjetja, obračuni pa so bili podpisani s strani predlagatelja, pri čemer je manjkal tudi podpis odredbodajalca. Tudi obračuni ne vsebujejo žiga podjetja, na blagajniških izdatkih pa ni podpisa blagajnika, odobritelja in žiga podjetja. K potnim nalogom niso bile predložene ustrezne priloge, kot so dokazila o nastalih stroških na poti, npr. stroški cestnin, parkirnin in stroški namestitev, ki bi lahko dokazovali, da so bila potovanja opravljena za službene potrebe. Za nekatera službena potovanja potni nalogi sploh niso bili izdani. Prvostopni organ je s strani Ljubljanske borze pridobil tudi izpis prijav in odjav borznih posrednikov na sistem Borzno trgovalni sistem in Borza net. Podatki so pokazali, da so posamezniki dostopali do trgovalnega sistema, medtem ko naj bi po potnem nalogu potovali in prevozili tudi 664 km daleč. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da potni nalogi, po katerih so se izplačevala povračila stroškov službenih poti, niso bili sestavljeni kot verodostojne knjigovodske listine. Niso bili torej popolni niti po formalni plati (niso bili podpisani, niso vsebovali obveznih sestavin, niso vsebovali obveznih prilog), niti po materialni plati (dokazana ni bila njihova vsebina, torej dejanska oprava službene poti). Ker so bili zaposleni praktično vsak drugi dan v letu napoteni na službene poti, ni mogoče verjeti, da pritožnica ne bi razpolagala s spremljajočo dokumentacijo, kolikor bi poti dejansko bile opravljene. Pavšalnim navedbam, da zaposleni na službenih poteh prenočujejo pri prijateljih, da goriva na poti ne točijo, da cestnine plačujejo iz svojega žepa, tudi pritožbeni organ ni mogel verjeti. Slednje velja zlasti ob dejstvu, da ne obstaja niti dokumentacija o poslovnih sestankih, ki naj bi bili na tej podlagi opravljeni, niti, ker je prvostopni organ z izpisom prijav in odjav borznih posrednikov v sistem BTS in Borza net dokazal, da so zaposleni v času, ko naj bi bili na službeni poti, dostopali v sistem. Odhodki, ki imajo značaj privatnosti, se ne štejejo za odhodke, ki so potrebni za pridobitev prihodkov. Pri tem drugostopni organ citira 3. točko 1. odstavka 30. člena ZDDPO-2. Gre za davčno nepriznane odhodke, so pa taki stroški kot boniteta vključeni v dohodek iz delovnega razmerja za fizične osebe, ki so ji bili taki prejemki omogočeni. Pritožnica je poskušala tudi dokazati, da je bila določenega dne na službeni poti v konkretnem kraju, medtem ko je iz predloženih dokazov razvidno, da je gorivo točila na drugi lokaciji, oziroma tistega dne, ko je točila gorivo v službeni avtomobil, po evidenci službenih poti ni bila na službeni poti. Evidenca prevoženih kilometrov se zato ne ujema z evidenco opravljenih službenih poti. Med nepriznane stroške je davčni organ utemeljeno vštel tudi stroške za masažne storitve A.A., saj mora delodajalec zagotavljati zdravstvene preglede zaposlenih na podlagi 8. alinee 15. člena Zakona o varstvu zaposlenih pri delu ( Ur. list RS št. 56/99 in naslednji, v nadaljevanju ZVZD) in nič več. V danem primeru pa ni šlo za zdravstvene preglede po omenjenem zakonu.

Tudi ni sporno, da so bile vse pogostitve in poslovna kosila oziroma večerje članov uprave ali drugih zaposlenih s pomembnimi poslovnimi partnerji, poslovno potrebne. Zato jih je davčni organ priznal kot stroške reprezentance, to je 50 % od vrednosti predloženih računov. Prav tako ni sporno, da so z dohodnino obdavčeni prejemniki fizičnih oseb, ki presegajo zakonsko predpisani znesek 42,00 EUR. Pri tem se sklicuje na 15. člen ZDoh-2. Pojasnjuje še, da so drugi dohodki opredeljeni v 105. členu ZDoh-2. Gre za vse dohodke, ki se v skladu z zakonom, ne štejejo za dohodke fizičnih oseb iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2.

V zvezi z navedbami, da davčni organ pri izračunu nove davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb ni upošteval vseh znižanj davčne osnove, ki gredo na drugačno opredelitev dohodkov, pritožbeni organ pojasnjuje, da predstavlja znesek, od katerega davčni zavezanec davka ni izračunal, odtegnil in plačal davčnega odtegljaja, po določbi 59. člena ZDavP-2 bruto znesek, skupaj z vsemi davki in prispevki. Dodatno obračunani prispevki za socialno varnost in davek na izplačane plače, bremenijo izplačevalca in ta jih po 4. odstavku 59. člena ZDavP-2 nima pravice izterjati od prejemnika dohodka. Prejemek fizične osebe se šteje kot bruto prejemek in predstavlja znesek dodatno obračunanega davčnega odtegljaja in prispevkov za socialno varnost, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati za prejemnika dohodka. Dodatno obračunani prispevki za socialno varnost in davek na izplačane plače, za katere je zavezanec delodajalec kot izplačevalec, pa se priznavajo kot davčno priznani odhodi.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z izpodbijano odločbo ne strinja. V zvezi z izplačilom dnevnic in kilometrin ugotavlja, da je davčni organ svojo odločitev oprl zgolj na listinsko dokumentacijo, ni pa preverjal vprašanja dejanske izvedbe poslovnih dogodkov, čeprav gre za bistveno vprašanje glede odločanja o davčno priznanih odhodkih. Napake in morebitne pomanjkljivosti v dokumentaciji še ne pomenijo, da poslovni dogodki niso bili izvedeni. Zgolj formalne pomanjkljivosti v listinah ne morejo biti razlog, da se za posamezne odhodke odloči, da niso davčno priznani, če je mogoče pomanjkljivost sanirati z drugimi dopolnilnimi listinami in dokazili. Na podlagi 2. odstavka 76. člena ZDavP-2 mora tudi davčni organ izkazati in dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane in, ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Davčni organ ni upošteval, da tako ZDavP-2 kot ZUP dopuščata, da se relevantna dejstva dokazujejo z vsem, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in ustreza posameznemu primeru. Svojo odločitev je argumentiral zgolj z Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) in ZDDPO-2. Ni tudi določno obrazložil, zakaj ne verjame, da so bile službene vožnje dejansko opravljene. Do ugotovitev, ki so podlaga izpodbijani odločbi, se lahko pride samo s konkretno vsebinsko obravnavo, podkrepljeno z izvedbo ustreznih dokazov, kot so določeni z ZDavP-2 in ZUP. Nepravilna in arbitrarna je tudi opredelitev davčnega organa, da naj bi A.A. in B.B. uporabljala službena vozila v zasebne namene. Pojasnjeni so bili razlogi, zaradi katerih pogosto manjkajo priloge k potnim nalogom. Tožeča stranka pa je že med inšpekcijskim nadzorom predložila evidenco voženj, iz katere je razvidna relacija, datum, vozilo in namen potovanja. Gre za dodatne dokazne listine, ki bi jih davčni organ moral upoštevati.

Kar se tiče nepriznanja stroškov zdravstvenih storitev, tožeča stranka navaja, da je že med postopkom predlagala, naj se izvede dodatni dokaz o medicinski potrebnosti antistresnih terapij. Gre za nepravilno uporabo določbe 29. člena ZDDPO-2. Dejavnost tožeče stranke je primarno povezana s tesnimi osebnimi stiki s strankami, ki je zelo stresna. Stroški terapij ne morejo imeti značaja privatnosti. Prvostopni organ je tudi kršil tožničino pravico do izjave. Prav tako izpodbijana odločba nima razlogov o vprašanjih, ki so bistvena za odločitev. Neutemeljena je tudi opredelitev stroškov pogostitev poslovnih partnerjev v višini 17.356,58 EUR kot drug dohodek po ZDoh-2 in obdavčitev z dohodnino. Tožeča stranka meni, da, ne glede na vrednost pogostitve po osebi, ti stroški ne predstavljajo drugega dohodka v smislu 105. člena ZDavP-2. Za opredelitev omenjenih stroškov kot darilo, v davčnih predpisih ni podlage. Darilni namen tudi v ničemer ni izkazan.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov se sodišče z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, ki mu je pritrdil tudi drugostopni davčni organ, strinja. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore. Kolikor so ti enaki ugovorom, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1.

Ob tem sodišče še pripominja, da tudi tožnikova tožba ne prepriča v potrebnost drugače odločitve od tiste, ki sta jo sprejela oba davčna organa. Glede potnih stroškov, ki jih je davčni organ dovolj izčrpno, jasno in logično pojasnil, tudi po mnenju sodišča iz podatkov spisa izhaja, da so bile listine, ki naj bi služile kot podlaga za knjiženje odhodkov, tako formalno kot materialno nepravilne. Potni nalog je namreč listina, ki sproži izvedbo posla, to je poslovnega dogodka, ki mu sledi izdaja knjigovodske listine, kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Funkcija potnih nalogov služi kontroli obračuna potnih stroškov, ki mora zagotavljati, da na njegovi podlagi strokovno usposobljena oseba, ki ni sodelovala v poslovnih dogodkih, jasno in brez kakršnih dvomov spozna narava in obseg poslovnih dogodkov. Le tako sestavljeni obračun predstavlja verodostojno knjigovodsko listino in s tem dokaz o opravljenem službenem potovanju. Trditev, da je davčni organ oprl svojo odločitev zgolj na SRS in ZDDPO-2, kar naj bi bilo neustrezno, ni utemeljena. V skladu s 3. odstavkom 12. člena ZDPPO-2 se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi SRS. ZGD-1 določa, da morajo družbe voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu z ZGD in SRS ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Uporaba računovodskih standardov je torej predpisana. V letu 2007 so veljali SRS, objavljeni v Uradnem listu RS št. 118/05, (v nadaljevanju SRS). Ti opredeljujejo podrobnejša pravila o računovodenju. Določajo, da mora za knjiženje poslovnih dogodkov v poslovne knjige obstojati listinska podlaga in da mora biti ta podlaga verodostojna. To pa pomeni, da mora na nedvoumen način izkazovati tako obstoj, kot vsebino poslovnega dogodka, ki se knjiži. Tega pa, tudi po presoji sodišča, sporni potni nalogi ne izkazujejo. Pravila o dokazovanju v postopku upravnega odločanja, dokazovanje z izjavo strank oziroma drugimi dokaznimi sredstvi dopuščajo le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov. Za kaj takega pa v danem primeru ni šlo. Sicer pa se je davčni organ opredelil tudi do vprašanja dejanske izvedbe poslovnih dogodkov, saj je z navzkrižnim preverjanjem ugotovil, da posameznih poslovnih dogodkov, kot jih je tožeča stranka želela prikazati, ni bilo, saj so si bili posamezni podatki med seboj v nasprotju. Tako ne drži tožnikova navedba v tožbi, da je šlo v danem primeru zgolj za formalne pomanjkljivosti. Z uporabo določb SRS in ZDDPO-2 po mnenju sodišča načelo materialne resnice ni bilo kršeno, saj je prvostopni organ dovolj temeljito pojasnil svoje razloge za odločitev oziroma za nepriznanje spornih potnih stroškov med davčno priznanimi odhodki iz tega naslova.

Glede medicinske potrebnosti masažnih storitev za predsednika uprave sodišče pripominja, da vsak tretma, ki je po mnenju davčnega zavezanca oziroma njegovega zaposlenega potreben, ni nujno potreben tudi v davčnem smislu. Potrebnost odhodkov opredeljuje 2. odstavek 29. člena ZDDPO-2, nepriznane odhodke pa 30. člen istega zakona. V konkretnem primeru so lahko potrebni in s tem davčno priznani le tisti medicinski stroški, ki jih kot zakonsko dolžnost za delodajalca predpisuje ZVZD in ne tisti, ki jih kot take opredeli davčni zavezanec, pa četudi jih podkrepi z mnenjem izvedenca. ZVZD za delodajalca v 8. alinei 15. člena predpisuje obveznost zdravstvenih pregledov delavcev. V drugem odstavku 22. člena ZVZD je določeno, da vrsto, način, obseg in roke opravljanja zdravstvenih pregledov predpiše minister. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 87/02. V njem pa ni zaslediti, da bi bile zajete tudi masažne storitve za predsednike uprav. Tožnik pravne podlage za njihovo obveznost, s tem pa tudi potrebnost, prav tako ne navaja. Pavšalno sklicevanje na 29. člen ZDDPO-2 pa je premalo.

Pravilna je tudi odločitev v zvezi z pogostitvijo poslovnih partnerjev, temelječa na ustrezni zakonski podlagi iz 31. člena ZDDPO-2 oz. 15. člena ZDoh-2. Da bi sporni zneski ne bili predmet obdavčitve, se iz ZDoh-2 ne da razbrati. Omenjeni zakon je v tem pogledu jasen. 2. odstavek 108. člena določa, da se v davčno osnovo za druge dohodke ne všteva posameznega darila, če njegova vrednost ne presega 42 EUR oziroma, če skupna vrednost vseh daril, prejetih v davčnem letu od istega darovalca, ne presega 84 EUR. Prav tako ni sporno, da na podlagi 3. odstavka 105. člena ZDoh-2 darila predstavljajo druge dohodke. Pri tem ni pomembno, ali gre za darilo v naravi ali v denarju, pač pa, kakšna je vrednost darila. Da gre za obdavčljiv dohodek, pa izhaja tudi iz 15. člena ZDoh-2. V danem primeru gre torej pri presežkih zneska nad 42 EUR tudi po mnenju sodišča za obdavčljiv dohodek, prejet v naravi, ki ima lahko zgolj značaj darila. Da bi šlo za plačilo za konkretno opravljena dela, niti nihče ne trdi, niti iz podatkov spisa slednje ne izhaja. Prav tako tožnik kakršne koli druge narave danih spornih pogostitev ne opredeli. Omeji se je zgolj na izjavo, da po njegovem ne gre za darila. Zakon na dediščine in darila, na katerega se sklicuje, pa ne prihaja v poštev, saj je potrebno uporabiti določila zakona, ki predmet opredeljujejo kot darilo iz davčnega, in ne obligacijsko pravnega vidika. Tožnik tudi ne pojasni, v neskladju s katerimi materialnimi predpisi in temeljnimi načeli davčnega prava naj bi bila odločitev o opredelitvi stroškov pogostitev poslovnih partnerjev. V tožbi tudi ne pove, katerih znižanj davčne osnove davčni organ ni upošteval in zakaj bi jih moral. Na pavšalne navedbe pa se s konkretnimi ugovori ni mogoče odzvati.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1357/2002
• sodba I U 367/2011
• sodba I U 1017/2010