sklep I U 1236/2012

Jedro

Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva in zato ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je 14. 8. 2012 priporočeno po pošti vložila tožbo v upravnem sporu zoper, kot je navedla, odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-31-119/2012 z dne 3. 7. 2012, ker je bila njena pritožba zavrnjena in ji ni bilo ugodeno kljub nezmožnosti plačila. Pri tem se je sklicevala na 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter navedla še, da ji ni bilo dodeljeno (ponujeno) brezplačno pravno svetovanje oziroma zastopanje, čeprav se ga po zakonu lahko dodeli.

Upoštevaje takšno vsebino tožbe je sodišče tožnici z dopisom I U 1236/2012 z dne 24. 8. 2012 (vročen ji je bil 27. 8. 2012) pojasnilo, da njena tožba ni skladna z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerih mora stranka v primeru, ko s pritožbo ni uspela, s tožbo izpodbijati akt organa prve stopnje. Glede na navedeno jo je pozvalo, naj v roku 15 dni tožbo popravi tako, da pravilno navede izpodbijani akt, to je navede upravni akt prvostopenjskega organa, na katerega se nanaša odločba Ministrstva za finance št. DT-499-31-119/2012 z dne 3. 7. 2012, ter ta prvostopenjski upravni akt (in navedeno drugostopenjsko odločbo) tudi predloži. Tožnica je bila opozorjena, da bo, če v danem roku tožbe ne bo ustrezno popravila, sodišče tožbo na podlagi 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo. Seznanjena pa je bila tudi z določbami Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) o taksni obveznosti in pogojih za uveljavljanje taksne oprostitve, pa tudi, da mora stranka, če želi uveljavljati dodelitev brezplačnega pravnega svetovanja in zastopanja za sodni postopek, to storiti skladno z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na predpisanem obrazcu.

Z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 27. 8. 2012, je tožnica predložila zgoraj navedeno odločbo Ministrstva za finance z dne 3. 7. 2012.

Na poziv k odpravi pomanjkljivosti tožbe pa se je odzvala z vlogo z dne 4. 9. 2012, v kateri navaja, da tožbo vlaga zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-31-119/2012 z dne 3. 7. 2012 (torej odločbo, ki jo je izpodbijala že s prvo vlogo) ter zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 4292-16657/2011-2 08-3231-02 z dne 27. 10. 2011 in odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-31-463/2011 z dne 21. 12. 2011 (ki ju prilaga tej vlogi). Pri tem se tožnica ponovno sklicuje na 101. člen ZDavP-2 in še na 228. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1).

Vlogi z dne 4. 9. 2012 je priložila tudi prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, o kateri je pristojni organ tega sodišča že odločil, in sicer je z odločbo Bpp 157/2012-3 z dne 25. 9. 2012 prošnjo kot neutemeljeno zavrnil.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

Po določbi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. Na ta razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

Z odločbo št. DT 4292-16657/2011-2 08-3231-02 z dne 27. 10. 2011, ki jo tožnica izpodbija v upravnem sporu, je prvostopenjski davčni organ zavrnil njen zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter odločil še, da stranka trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Pritožbo tožnice zoper to odločbo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo št. DT-499-31-463/2011 z dne 21. 12. 2011 (ki jo tožnica kot izpodbijano tudi navede v vlogi z dne 4. 9. 2012) ter ob tem ugotovilo še, da stroški postopka niso bili priglašeni. Kot je razvidno iz spisa tega sodišča I U 201/2012, je nato tožnica prvostopenjsko odločbo z dne 27. 10. 2011 že izpodbijala s tožbo v upravnem sporu, o kateri je to sodišče tudi že pravnomočno odločilo, in sicer je tožbo zavrnilo s pravnomočno sodbo I U 201/2012 z dne 12. 6. 2012 (tožnici vročeno 2. 7. 2012).

O tožbi tožnice zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 10. 2011 je bilo torej v upravnem sporu že pravnomočno odločeno. (Že) iz tega razloga je bilo treba njeno v tem upravnem sporu (ponovno) vloženo tožbo, kolikor se nanaša na omenjeno upravno odločitev, na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Odločitev o zavrženju zajema tožbo, tudi kolikor tožnica z njo izpodbija drugostopenjsko odločbo z dne 21. 12. 2011, s katero je bilo zavrnjena njena pritožba in s tem končan postopek upravnega odločanja v navedeni zadevi.

Zavrženje tožbe, kolikor tožnica z njo izpodbija drugostopenjsko odločbo o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski upravni akt, pa utemeljujejo tudi naslednji razlogi: V skladu z 2. členom ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se lahko v upravnem sporu izpodbijajo (tudi) tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Glede na takšno zakonsko ureditev ter upoštevaje ustaljeno sodno prakso tega in Vrhovnega sodišča odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva in zato takšna odločba ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. V takšnem primeru je treba s tožbo izpodbijati prvostopenjski upravni akt, na katerega se odločitev o zavrnitvi pritožbe nanaša.

Zato je bila tožnica glede tožbe zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-31-119/2012 z dne 3. 7. 2012 (s katero je drugostopenjski organ zavrnil njeno pritožbo zoper sklep Davčne uprave, Davčnega urada Ljubljana št. DT 4292-311/2012-2 08-3231-02 z dne 21. 3. 2012 ter ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni) pozvana, naj tožbo ustrezno popravi tako, da kot izpodbijani akt navede prvostopenjski upravni akt, na katerega se nanaša drugostopenjska odločba z dne 3. 7. 2012. Tožnica tega ni storila, nasprotno, v svoji vlogi z dne 4. 9. 2012 ponovno izrecno navede, da tožbo vlaga zoper drugostopenjsko odločbo z dne 3. 7. 2012; prvostopenjskega sklepa, na katerega se ta odločba nanaša, pa ni navedla kot izpodbijani upravni akt (niti ga ni predložila). Tožbo je bilo zato treba (tudi) v delu, v katerem tožnica z njo izpodbija drugostopenjsko odločbo z dne 3. 7. 2012, zavreči, in sicer na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ne da bi bilo to razlog za odločitev, pa sodišče pripominja, da je iz drugostopenjske odločbe z dne 3. 7. 2012 mogoče razbrati, da se odločitev o zavrnitvi pritožbe nanaša na sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel tožničino vlogo za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz razloga, ker je bilo o takšnem zahtevku ob istem dejanskem in pravnem stanju že odločeno s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 10. 2011, torej z odločbo, ki je bila že pravnomočno presojena v upravnem sporu I U 201/2012.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep III U 187/2015
• UPRS sklep I U 1622/2012
• UPRS Sklep II U 167/2017-25