sodba II U 292/2011

Jedro

Ker je uporaba storitev dimnikarske službe obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe, ki morajo to storitev plačati, mora biti cena takšne storitve vnaprej jasno in enotno določena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Maribor tožeči stranki prepovedal zaračunavanje storitev pregleda pomožnih naprav, ki ga potrošnikom na izdanih računih zaračunava v znesku 2,52 €, ker gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča oškodovanje potrošnikov. Iz obrazložitve izhaja, da je tržni inšpektor opravil inšpekcijski nadzor zaradi prejete prijave potrošnika, da tožeča stranka neupravičeno zaračunava storitev pregleda pomožne naprave v višini 2,52 €. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožeča stranka 768 uporabnikom zaračunala storitev pregleda pomožnih naprav v navedeni višini. S tem je tožeča stranka uporabnikom dimnikarskih storitev, ki so sicer za njih obvezne, saj nimajo možnosti izbire izvajalca, neupravičeno zaračunavala stroške pregleda pomožnih naprav, ki jih ti niso naročili. V Sklepu o ceniku dimnikarskih storitev (v nadaljevanju Sklep, Uradni list RS, št. 57/2010) so določene cene posameznih storitev dimnikarske službe, navedeno pa je tudi, da cena vključuje pripravo na izvedbo storitve, storitev samo, administrativne stroške in stroške izdelave poročil. Uporabniku storitve mora biti torej zaračunan natančno takšen znesek, kot je naveden v ceniku. Pregled pomožnih naprav pa tudi ni dimnikarska storitev, ki bi se lahko določila po porabljenem času in nastalih materialnih stroških. Glede na to, prvostopni organ zaključuje, da je tožeča stranka izvajala agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, saj je uporabnikom svojih storitev posebej zaračunala storitev, ki jo je dolžna opraviti v skladu z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju: Uredba, Uradni list RS, št. 129/2004 s spremembami), in tako vsakega oškodovala za 2,52 €. To pa v skladu s 6. točko 10. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) šteje kot agresivna poslovna praksa. Odločitev o prepovedi nepoštene poslovne prakse temelji na določilu 12. člena ZVPNPP.

Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za gospodarstvo pa je z odločbo št. 0211-38/2011-4-PB z dne 30. 5. 2011 njeno pritožbo zavrnilo. Tudi po mnenju pritožbenega organa je izpodbijana odločitev pravilna. Po mnenju ministrstva dejstvo, da tožeča stranka opravlja dimnikarske storitve zaradi izvajanja javne službe na podlagi koncesijske pogodbe, odločitve v obravnavani zadevi ne more spremeniti. Potrošnik je v skladu z določbo drugega odstavka 6. člena Uredbe dolžan dopustiti opravo vseh dimnikarskih storitev, ki so v okviru dimnikarske službe predvidene in morajo biti obračunane v skladu s Sklepom o ceniku dimnikarskih storitev. Iz priloge tega sklepa, točke 8.5, izhaja, da sme dimnikarska služba za storitev za kurilno napravo z medijem za prenos toplote za tekoče in plinasto gorivo (mehansko čiščenje, letni pregled in meritve) zaračunati največ 37,00 € oziroma z DDV 44,40 €. Ker tožeča stranka zaračunava več, to izkrivlja ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki plača za storitev več, misleč, da gre za predpisano storitev in ceno. Če bi bil potrošnik s tem seznanjen, bi se lahko sam odločil, ali tako storitev potrebuje in tudi izbral tistega, ki bi mu jo opravil. Za opredelitev nepoštene poslovne prakse po drugem odstavku 4. člena ZVPNPP pa zadostuje že zgolj predvidena možnost izkrivljanja ekonomskega obnašanja potrošnika. S svojim ravnanjem je tožeča stranka potrošnikom na nedopusten način onemogočila svobodo izbire glede pregleda pomožne naprave. Tako ravnanje pa pomeni agresivno poslovno prakso, saj od potrošnikov zahteva plačilo storitve, ki je niso zavezani plačati in opravo katere bi lahko odklonili. Glede pritožbene navedbe, da je tožeča stranka upravičena zaračunati uporabnikom tiste storitve, ki niso navedene v ceniku, po generalni določbi cenika, ki predvideva uporabo urne postavke, pa drugostopni organ pojasnjuje, da to velja le za storitve naštete v točki A, pri kateri je v 4. stolpcu izrecno navedeno, da se zaračunajo po porabljenem času in materialu, v obravnavanem primeru pa ne gre za take vrste storitev. Drugostopni organ tudi ugotavlja, da je bila predmetna storitev zaračunana 768 uporabnikom dimnikarskih storitev, med katerimi so tudi potrošniki, zato zavrača pritožbeno navedbo, da bi lahko šlo v celoti za poslovne uporabnike.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je potrošnikom upravičeno zaračunala pregled pomožnih naprav, saj je tako opredeljeno v Uredbi, ki v 5. členu določa, da dimnikarska služba med ostalim obsega tudi pregledovanje in čiščenje malih kurilnih naprav in z njimi povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav. Tožena stranka pa je tudi napačno interpretirala Sklep o ceniku dimnikarskih storitev, saj je po njenem mnenju odločitev v nasprotju z vsebino cenika. Ker pregleda in čiščenja pomožnih naprav, ki je obvezna storitev koncesionirane javne službe, ni predvidenega v ceniku, se to storitev zaračunava po porabljenem času. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

ZVPNPP v 8. členu določa, da poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene opredeljuje 10. člen tega zakona. Ta v 6. točki določa, da je agresivna poslovna praksa tudi praksa, po kateri podjetje zahteva plačilo za izdelke ali storitev, ki jih potrošnik ni naročil. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pravilno uporabljena. Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnih organov, da je tožeča stranka znesek 2,52, €, kar je na računih navedeno kot pregled pomožne naprave, zaračunala neupravičeno. Vrsta in obseg javnih dobrin, ki se zagotavljajo v okviru dimnikarske službe, je določen v 5. členu Uredbe, te storitve pa so kot javne dobrine zagotovljene vsakomur pod enakimi pogoji (prvi odstavek 6. člena Uredbe). Uporaba storitev dimnikarske službe je obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe (drugi odstavek 6. člena Uredbe). Vir financiranja dimnikarske službe so plačila uporabnikov njenih storitev po veljavnih cenah storitev dimnikarske službe, ki jih določi vlada, pri čemer upošteva obseg dela, materialne stroške in časovno tehnične normative, potrebne za opravljanje storitev dimnikarske službe. Cene storitev dimnikarske službe se določijo diferencirano po vrstah naprav, na katerih se storitve opravljajo in po vrstah storitev ter ob upoštevanju posebnih pogojev dela pri opravljanju posameznih storitev dimnikarske službe (7. in 8. člen Uredbe).

Ker je uporaba storitev dimnikarske službe obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe, ki morajo to storitev plačati, mora biti cena takšne storitve vnaprej jasno in enotno določena. Cene teh storitev, kot izhaja iz Uredbe, določi vlada, pri čemer upošteva zgoraj navedene kriterije. Vlada RS je to storila s Sklepom o ceniku dimnikarskih storitev. Cene dimnikarskih storitev za kurilne in dimovodne naprave do toplotne moči vključno 50 kW – za storitve v celoti in v kompletu so določene v točki B priloge Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev. Pri tem ni nikakršne podlage za dodatno zaračunavanje pregleda pomožnih naprav, saj so vse storitve, ki jih izvajalec dimnikarske službe opravlja na podlagi koncesijske pogodbe, zajete v ceni za storitve v celoti in v kompletu (poglavje B priloge Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev).

Sodišče se strinja tudi s stališčem ministrstva, da v Sklepu o ceniku dimnikarskih storitev ni podlage za zaračunavanje pregleda pomožne naprave po porabljenem času, saj so v ceniku storitve, pri katerih je to mogoče, natančno določene. Pri tem gre za storitve navedene v točki A. priloge Sklepa, kjer je v stolpcu „cena v € brez DDV“ pri posameznih storitvah navedeno „po porabljenem času in materialu“. Med temi ni pregleda pomožnih naprav. Tožeča stranka se neupravičeno sklicuje tudi na točko 5. Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev, ki sicer določa ceno ene ure dimnikarske službe, vendar pa se ta točka, kot jasno izhaja iz naslova te točke in opombe 6, nanaša na primere, ko uporabnik izvajalcu dimnikarske službe ob najavljenem terminu po prihodu do uporabnika odkloni ali onemogoči izvajanje dimnikarskih storitev.

Obravnavano ravnanje tožeče stranke torej tudi po presoji sodišča v skladu s 6. točko 10. člena ZVPNPP šteje kot agresivna poslovna praksa, s tem pa je podana podlaga za izpodbijano odločitev o prepovedi nepoštene poslovne prakse po 12. členu ZVPNPP. Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• sodba II U 259/2011
• sodba II U 313/2009
• UPRS Sodba II U 527/2017-13