sodba I U 1251/2011

Jedro

Na status nevarnega psa nima vpliva niti šolanje, niti intenzivnost ugriza in s tem teža nastale poškodbe, ki naj bi se v obravnavanem primeru kazala kot sled poškodbe.

Po drugem odstavku 12. člena ZZZiv morajo skrbniki nevarnih psov zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed načinov, naštetih v nadaljevanju te določbe zakona. Skrbnik živali odgovarja tudi za delo in ravnanje oskrbovalcev svojih živali ali živali, ki jih ima v oskrbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo med drugim odločila, da se psu po imenu T., v času ugriza tožničina last, z dnem 23. 2. 2011 dodeli status nevarnega psa (prva točka izreka), imetniku pa naložila, da zagotovi njegovo fizično varstvo, in sicer tako, da mora biti pes na javnem kraju na povodcu in opremljen z nagobčnikom, sicer pa zaprt v pesjaku ali objektu ali da je v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 metra, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom (druga točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je omenjena psička 15. 1. 2011 ugriznila A.A. O tem je bil upravni organ obveščen na podlagi prijave Zavoda za zdravstveno varstvo Novo mesto št. 9/2011, obvestilo o ugrizu psa pa je poslala tudi Policijska postaja Novo mesto 20. 2. 2011. Ker se po 5. členu Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) šteje, da gre za nevarnega psa, je to tudi podlaga za izrek naloženih ukrepov o zagotovitvi njegovega fizičnega varstva. Po 26.a členu istega zakona se podatki o ugrizih vnesejo v centralni register psov (CRP).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da se v CRP vpišejo podatki o vsakem ugrizu. Poudarja, da mora skrbnik psa zagotavljati njegovo fizično varstvo ves čas, vendar v vsakem času najmanj na enega izmed predpisanih načinov. ZZZiv res ne uporablja izraza imetnik psa ampak skrbnik psa, vendar po mnenju pritožbenega organa ta pomanjkljivost na odločitev v zadevi ne vpliva.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je ravnala v skladu z 11. členom ZZZiv, saj je poskrbela za šolanje in vzgojo svojega psa in je že pritožbi priložila priznanje Kinološkega društva Maribor ob zaključku njegovega šolanja. V času dogodka je imel psa v oskrbi B.B. S tem ko ga je imel na vrvici, je poskrbel za spoštovanje zakonskih določil. V postopku so bile prezrte okoliščine, v katerih je prišlo do dogodka, zmotno pa je tudi stališče, da je utemeljen vpis psa kot nevarnega v CRP, saj se v omenjeni register vpišejo podatki o vsakem ugrizu. V obravnavanem primeru je šlo zgolj za sled poškodbe in ne za ugriz v smislu ZZZiv, pa tudi sicer je po določilih 26.a člena tega zakona nevaren pes le tisti, ki je človeku pri ugrizu prizadejal posebno hude telesne poškodbe ali pa je človek zaradi posledic ugriza umrl. Zato meni, da za dodelitev statusa nevarnega psa v obravnavanem primeru ni podlage. Nadalje meni, da so razlogi, zakaj naj bi tožnica zagotavlja fizično varstvo svojega psa na vse tri načine, v nasprotju z 12. členom ZZZiv. Ker skrbnik živali ni avtomatično lastnik živali, ampak tudi tisti, ki ima žival v oskrbi, v obravnavanem primeru pa je imel psičko v oskrbi B.B., se ji postavlja vprašanje, ali se je upravni postopek vodil zoper upravičeno osebo. Nikjer v obrazložitvi namreč ni navedeno, kdo naj bi bil imetnik psa, ampak je vzeta le izjava neidentificiranega kršitelja. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj. Priglaša stroške tega postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je utemeljeno, zakaj je psička T. nevaren pes, da je to podlaga za izrek inšpekcijskih ukrepov za zagotovitev njenega fizičnega varstva in da je zavezanka za izvršitev naložene obveznosti tožnica kot lastnica psa. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) teh razlogov ne ponavlja. Glede na tožbene navedbe še dodaja:

Po 23. točki 5. člena ZZZiv se za nevarnega šteje pes, ki je ugriznil človeka ali žival. Za nevarne pse se ne štejejo službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti, ter psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom.

Tožnica v tožbi ne zatrjuje, da je do ugriza prišlo v okoliščinah, ki po navedeni določbi pomenijo izjemo od tega, kdaj se pes šteje za nevarnega. Zato so trditve, da je bila situacija za psa nenadna, njegova reakcija pa hipna in je ni bilo mogoče preprečiti, za opredelitev psičke T. kot nevarne pravno nepomembne.

Glede na navedeno določbo na status nevarnega psa nima vpliva niti šolanje, niti intenzivnost ugriza in s tem teža nastale poškodbe, ki naj bi se v obravnavanem primeru kazala kot sled poškodbe. Če kljub šolanju pes povzroči ugriz, ni razloga za drugačno ugotovitev, kot da gre za nevarnega psa. ZZZiv tudi ne loči nevarnih psov glede na to, za kako močan ugriz je šlo. Tožnica tudi sicer ne pojasni, v kakšnem smislu naj bi pojem ugriza določil ZZZiv - zakon namreč posebne definicije tega pojma v smislu teže povzročene poškodbe nima.

Neutemeljena je tudi trditev, da naj bi 26.a člen ZZZiv določal, da je nevaren le tisti pes, ki z ugrizom človeku povzroči posebno hude telesne poškodbe ali smrt.

Po prvem odstavku tega člena mora zdravnik, ki obravnava poškodbo človeka zaradi ugriza psa, v primeru njegove smrti ali posebno hude telesne poškodbe pisno obvestiti območni urad upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo, v roku sedmih dni od obravnave smrti oziroma posebno hude telesne poškodbe in mu posredovati osebno ime ter naslov poškodovane oziroma umrle osebe zaradi izvedbe postopkov iz prvega in tretjega odstavka 26.b člena tega zakona. Gre za postopek, v katerem se psa odvzame in skrbniku odredi takojšnjo namestitev psa v izolatorij pristojne veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino (prvi odstavek 26.b člena), ali za postopek, v katerem uradni veterinar odredi usmrtitev psa (tretji odstavek istega člena). Dolžnost obveščanja o ugrizu pa ne velja le za zdravnika, ampak tudi za antirabično ambulanto, ki mora pozvati skrbnika psa, da se s psom zglasi v pristojni veterinarski organizaciji zaradi preveritve suma na steklino in o ugrizu psa obvestiti pristojni območni urad upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo (drugi odstavek 26.a člena ZZZiv). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, je Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto navedeni poziv z dne 17. 1. 2011 poslal v vednost upravnemu organu in ga na ta način obvestil o ugrizu.

Po drugem odstavku 12. člena ZZZiv morajo skrbniki nevarnih psov zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed načinov, naštetih v nadaljevanju. Kot je pravilno pojasnil že pritožbeni organ, mora skrbnik nevarnega psa zagotavljati njegovo fizično varstvo ves čas, to pa se zagotavlja z enim izmed naštetih načinov iz te določbe. Zato je upravni organ pravilno naložil zagotavljanje fizičnega varstva psičke T. tako, da mora biti na javnem kraju na povodcu in opremljena z nagobčnikom, sicer pa zaprta v pesjaku ali objektu ali v ograjenem prostoru z ograjo v navedeni višini, prostor pa mora na vhodu označen z opozorilnim znakom. Zadnja dva ukrepa (da je zaprta v pesjaku oz. objektu ali pa v ograjenem prostoru) sta izrečena alternativno („ali“), kar pomeni, da tožnica izbere način izvršitve. Drugačna razlaga te določbe bi namreč pomenila, da fizično varstvo nevarnih psov ni zagotovljeno v vsakem času in na vsakem prostoru, s čimer bi bil izničen namen, zaradi katerega je treba zagotoviti varstvo nevarnih psov – zaradi omejitve možnosti za ponovni ugriz na najmanjšo možno mero.

Po 1. točki 5. člena ZZZiv je skrbnik živali oseba, ki ima žival v lasti ali oskrbi in odgovarja za ustrezno rejo, ravnanje, oskrbo in prevoz živali /.../. Skrbnik živali odgovarja tudi za delo in ravnanje oskrbovalcev svojih živali ali živali, ki jih ima v oskrbi.

Skrbnik živali mora torej kumulativno izpolnjevati pogoja, in sicer da ima žival v lasti ali oskrbi in da je kot tak odgovoren za dolžna ravnanja, ki izhajajo iz lastništva ali oskrbništva psa. Med drugim mora skrbnik po drugem odstavku 11. člena ZZZiv z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici.

Iz povedanega izhaja, da zgolj skrb za psičko v času ugriza še ne pomeni oskrbe v smislu omenjenih zakonskih določb, s tem pa tudi ne, da je taka oseba njen skrbnik, to je oseba, ki tudi sicer odgovarja za ustrezno rejo, ravnanje/.../. Glede na navedeno in ker v zadevi ni sporno, da je tožnica lastnica psičke T. in da je po lastnih navedbah poskrbela tudi za njeno šolanje in vzgojo, je neutemeljen tožbeni očitek, da se je postopek vodil zoper osebo, ki ni zavezanec.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.07.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 178/2017-10
• UPRS sodba I U 1096/2015
• UPRS Sodba II U 329/2016-11