sodba I U 605/2011

Jedro

S tem ko ZTZPUS določa, da se postopki iz 1. odstavka 7. člena izvedejo za proizvode, to pa so po 4. členu vsi, ki nastanejo kot rezultat predelovanih dejavnosti, ta zahteva zadeva vse na ta način nastale proizvode ne glede na to, ali nastanejo s sestavljanjem komponent in ne glede na to, ali imajo te komponente že oznako skladnosti CE.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedala dajati v promet in ji naložila, da iz prometa umakne neskladne osebne računalnike blagovne znamke A., in sicer v izreku odločbe naštetih tipov teh računalnikov.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tržni inšpektor pri tožnici opravil nadzor na podlagi 3. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (v nadaljevanju ZTZPUS) v zvezi s Pravilnikom o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, št. 27/04, v nadaljevanju Pravilnik o električni opremi) in s Pravilnikom o elektromagnetni združljivosti (Uradni list RS, št. 132/06), na podlagi katerih se sme dajati v promet samo proizvode, ki so skladni z zahtevami veljavnih tehničnih predpisov. Tržni inšpektor je ugotovil, da je tožnica v času od 1. 7. 2010 do inšpekcijskega pregleda dala v promet na slovenskem trgu 420 kosov različnih tipov osebnih računalnikov blagovne znamke A., za katere ni izdelala tehnične dokumentacije, katere sestavni del je poročilo o izvedenih preverjenih skladnostih, nanje ni namestila oznake skladnosti CE, izdana ES izjava o skladnosti pa je bila brez preverjanja po predpisanem postopku neustrezna. Kljub temu da je tožnica v postopku ugovarjala, da osebnih računalnikov ne proizvaja, ampak jih le sestavlja iz posameznih komponent, za katere je bilo že izvedeno preverjanje skladnosti, zaradi česa se tak računalnik ne šteje za proizvod, je upravni organ štel, da je tožničino ravnanje v nasprotju s 3. in 7. členom ZTZPUS. Zato ji je na podlagi 2. odstavka 16. člena istega zakona odredil v izreku odločbe navedena ukrepa.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in za to navedel podrobne razloge. Ker gre v primeru osebnih računalnikov za tehnični proizvod, je treba v zadevi uporabiti določbe ZTZPUS, ki v 3. členu določa, da smejo biti proizvodi dani v promet, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Pritožbeni organ tudi navaja, da tožnica s tem, ko iz računalniških komponent, ki imajo oznako CE, sestavlja osebne računalnike, proizvede nove proizvode. Da je proizvajalka osebnih računalnikov znamke A., je razvidno tudi iz njene spletne strani, na kateri med proizvajalci kot so Apple, HP itd., navaja tudi sebe kot proizvajalca osebnih računalnikov. Te oglašuje in prodaja pod imenom A., zato je prvostopenjski organ utemeljeno ocenil, da gre za tožničino blagovno znamko. Podrobnejše zahteve za osebne računalnike, ki morajo biti izpolnjene pred dajanjem v promet, določata že omenjena pravilnika. Poudarja, da bi morala tožnica v skladu s 1. odstavkom 9. člena Pravilnika o elektromagnetni združljivosti aparate opremiti z oznako CE, ki potrjuje skladnost s tem pravilnikom, za pritrditev te oznake pa je odgovoren proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik s sedežem v skupnosti.

Drugostopenjski organ je zavrnil tudi tožničino stališče, da je izpodbijana odločba nična.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ni proizvajalka osebnih računalnikov blagovne znamke A., zato ti niso predmet ugotavljanja skladnosti. Podlage v zakonu nima niti postopek o prekršku, ki ga je uvedel tržni inšpektor. Meni tudi, da odločanje o skladnosti računalnikov ni predmet upravnega odločanja, poseganje v računalnike, ki so tožničina zasebna lastnina, pa pomeni poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in podjetništva. Nadalje zatrjuje, da gre v zadevi za prodajo računalnikov, ki da jih je tožnica dobavila od proizvajalca, ta pa jih je skladno z zahtevami direktiv označil s CE znakom. Odločba je tudi nična, saj je ni mogoče izvršiti na način, kot je odločil inšpektor. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo „odpravi in razveljavi in jo izreče za nično“.

Toženka v odgovoru na tožbo podrobno povzema potek celotnega postopka in poudarja, da so računalniki, sestavljeni iz komponent, za katere je skladnost ugotovljena, novi proizvodi, za katere je treba skladnost z bistvenimi zahtevami ponovno ugotavljati po predpisanem postopku in se pri tem sklicuje na 3. in 7. člen ZTZPUS v zvezi z 8. členom Pravilnika o električni opremi ter njegovo prilogo IV in 8. členom Pravilnika o elektromagnetni združljivosti in njegovo prilogo II. Skladnost je treba torej ugotavljati tako glede varnosti kot elektromagnetne združljivosti in proizvode ustrezno označiti z oznako skladnosti CE ter izdati ustrezno ES izjavo o skladnosti, česar pa tožnica ni izvedla. V celoti zavrača tudi k tožbi priloženo izvedensko mnenje z dne 31. 3. 2011, saj ga je izdelala B.B., univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva, ki pa ni vpisana na seznam sodnih izvedencev in cenilcev pri Ministrstvu za pravosodje.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2011 poudarja, da toženka zmotno kot nov proizvod šteje računalnike, ki jih tožnica sestavlja iz posameznih komponent (proizvodov), ki so ustrezno certificirani in kot taki namenjeni za sestavljanje oz. povezovanje v različne konfiguracije računalnikov. Poudarja, da gre v njenem primeru za sestavljanje računalnikov iz posameznih modulov, ki jih vsak laik lahko kupi v trgovini in sestavi doma. Tožnica računalnike sestavlja po želji stranke, zato gre za maloserijske izdelke, za katere bi morala veljati blažja pravila, kot to določa tudi sklep ES 768/2008. Nikjer v Evropi ni prakse, da bi posameznik za tako sestavljen računalnik ugotavljal skladnost, preden bi ga začel uporabljati, saj ga je sestavil iz skladnih modulov oz. komponent. Enako bi moralo veljati tudi za tožnico. V nadaljevanju predstavlja primere z drugih področij, ki po njenem mnenju kažejo na napačnost in absurdnost stališča izpodbijane odločbe. Opozarja, da isti zakon očitno ne velja za velika podjetja, kot je HP.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je podrobno pojasnjeno, zakaj je tožnica kot pravna oseba, ki daje v promet neskladne osebne računalnike znamke A. – tipov, ki so navedeni v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, zavezanka v obravnavanem inšpekcijskem postopku in s tem naslovnica za izpolnitev odrejenih inšpekcijskih ukrepov o prepovedi dajanja v promet in o umiku omenjenih neskladnih proizvodov iz prometa. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja:

Napačno je tožbeno stališče, da v obravnavanem primeru ne gre za upravno zadevo. Izrečena ukrepa tržnega inšpektorja imata podlago v 16. členu ZTZPUS, ki mu v 2. odstavku med drugim daje pooblastila, da prepove dajanje v promet, omeji promet ali odredi umik iz prometa neskladnih proizvodov in izvede dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se bo prepoved upoštevala. V tem primeru pristojni inšpektor izda odločbo, kar izhaja iz 6. odstavka istega člena, ki določa, da pritožbe zoper odločbe, izdane za izvedbo pooblastil iz 2. odstavka tega člena, ne zadržijo njihove izvršitve. Čim pa zakon določa, da se v stvari izda upravna odločba, gre za upravno zadevo (2. odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

ZTZPUS (Uradni list RS, št. 59/99 in naslednji), ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je v 3. členu določal, da smejo biti proizvodi dani v promet, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Po 1. odstavku 7. člena je dobavitelj tisti, ki mora za proizvode, določene s tehničnimi predpisi, preden so dani v promet, zagotoviti izvedbo postopkov ugotavljanja skladnosti s predpisanimi tehničnimi zahtevami, izdati oz. zagotoviti izjavo o skladnosti, izdelati tehnično dokumentacijo in zagotoviti označitev s predpisanimi znaki skladnosti. Po 4. členu pa dobavitelj ni le proizvajalec ampak tudi druga fizična ali pravna oseba, ki je dala proizvod v promet ali omogočila njegovo uporabo. Po 3. odstavku 16. člena ZTZPUS se dobavitelju izrečejo inšpekcijski ukrepi, določeni v 2. odstavku istega člena, med drugim ukrepa, ki sta bila v obravnavanem primeru odrejena tožnici.

Tržni inšpektor je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je tožnica v času od 1. 7. 2010 do inšpekcijskega pregleda 1. 10. 2010 dala v promet na slovenskem trgu 420 kosov različnih tipov osebnih računalnikov A., da jih je kot take (ne pa morebiti posameznih komponent in storitve njihove sestave – op. sodišča) oglaševala na svoji spletni strani (inšpektor se v izpodbijani odločbi sklicuje na posnetek njene spletne strani z dne 30. 7. 2010 in 23. 9. 2010) in da zanje ni izpolnila obveznosti iz 1. odstavka 7. člena ZTZPUS.

Tožnica teh ugotovitev ne izpodbija, zato je sodišče nanje vezano (1. odstavek 20. člena ZUS-1). Na podlagi navedenega zato meni, da je tožnica v smislu prej navedenega 4. člena ZTZPUS dobaviteljica osebnih računalnikov (iz nadaljevanja bo razvidno, da gre za proizvode in da je tožnica torej tudi njihova proizvajalka) in zato inšpekcijska zavezanka. V tem pogledu zato ni bistveno, ali tožnica računalnike le „sestavi“ iz komponent drugih proizvajalcev, ampak to, da jih kot celoto daje na trg.

Napačno je tudi tožbeno stališče, da računalnik, ki nastane s sestavljanjem komponent, ki imajo vsaka zase že oznako CE, ni proizvod v smislu ZTZPUS. Po 4. členu tega zakona je proizvod vsak proizvod, ki nastane kot rezultat predelovanih dejavnosti. Kaj se šteje pod predelovalno dejavnost, določa Uredba o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in naslednji), ki v prilogi I pod C „Predelovalne dejavnosti“ mednje uvršča tudi proizvodnjo računalnikov, elektronskih in optičnih izdelkov (C/26), v podpoglavju 26.2 proizvodnjo računalnikov in perifernih naprav. V prilogi II omenjene uredbe, ki obsega pojasnila k standardni klasifikaciji dejavnosti – SKD 2008, je pod točko C „Predelovalne dejavnosti“ navedeno, da vanje spada tudi sestavljanje komponent izdelkov (razen pri gradbeni dejavnosti), pri čemer so sestavni deli lahko lastne proizvodnje ali pa nabavljeni.

To pomeni, da s tem ko ZTZPUS določa, da se postopki iz 1. odstavka 7. člena izvedejo za proizvode, to pa so po 4. členu vsi, ki nastanejo kot rezultat predelovanih dejavnosti, ta zahteva zadeva vse na ta način nastale proizvode ne glede na to, ali nastanejo s sestavljanjem komponent in ne glede na to, ali imajo te komponente že oznako skladnosti CE. Zakon izjem namreč ne določa, zato ni utemeljeno tožbeno stališče, da računalniki, ki so sestavljeni iz komponent, označenih z oznako CE, niso predmet ugotavljanja skladnosti po navedenem zakonu.

Tožnica v tožbi sicer pavšalno zatrjuje, da je računalnike dobavila od proizvajalca, ki pa ga niti ne poimenuje. Poleg tega je ta trditev nedovoljena tožbena novota (3. odstavek 20. člena ZUS-1), saj je ves čas upravnega postopka navajala drugače, in sicer da računalnike sestavlja iz komponent, ne pa da jih dobavlja od proizvajalca in nato daje na trg.

Na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati niti dodatne tožničine navedbe v pripravljalni vlogi, med drugim o dolgotrajnosti postopkov ugotavljanja skladnosti, o tem, da je s stališča varnosti po Pravilniku o električni opremi povsem dovolj, da se ugotovi skladnost za ohišje z napajalniki oz. zadostuje, da so uporabljena taka, katerih skladnost je že ugotovljena, o tem, da je kljub enakim dejstvom na enak način sestavljen proizvod multinacionalke HP v primerjavi z enakim proizvodom tožnice neproblematičen, o sestanku na Ministrstvu za gospodarstvo, kjer bi sestavljavci računalnikov in inšpekcijski organi skupaj preučili problematiko, o tem, da v Evropi sestavljenih računalnikov ni treba ponovno preizkusiti in certificirati. Tožnik namreč s temi tožbenimi navedbami oporeka normativni ureditvi tega področja in navaja razloge, zaradi katerih meni, da bi morali biti osebni računalniki, ki jih sestavljajo komponente, ki so vsaka sama zase že pridobile CE oznako, iz tega izločeni. Vprašanje primernosti pravne ureditve namreč ni predmet tega upravnega spora.

Poleg tega se sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni dolžno ukvarjati z navedbami iz omenjene pripravljalne vloge, ki se nanašajo na dejansko stanje, med drugim o okoliščinah delovanja spornih osebnih računalnikov (npr. s trditvijo, da je za ugotavljanje elektromagnetne združljivosti pomembno le delovanje ohišja z napajalnikom, za katerega je skladnost že ugotovljena). Tovrstne navedbe so namreč prepozne z vidika 1. odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (ne pa tudi v nadaljnjih vlogah), tožbo pa je po 1. odstavku 28. člena mogoče vložiti le v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. S kasnejšimi vlogami zato njene vsebine v tem pogledu ni mogoče širiti.

V obravnavanem primeru ne gre niti za poseg v pravici do zasebne lastnine in do podjetništva. Drugi odstavek 74. člena Ustave določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Tako je zakonodajalec v 2. členu ZTZPUS javni interes, ki narekuje predpisovanje tehničnih zahtev za proizvode in postopke ugotavljanja skladnosti, opredelil z vidika zagotavljanja varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin, varstva okolja, varstva potrošnikov in drugih uporabnikov ter varstva premoženja. V obravnavanem primeru je torej poseg, ki ga tožnik očita izpodbijani odločbi, predpisan z zakonom. Vsak nadaljnji preizkus te tožbene trditve pa zaradi njene pavšalnosti ni mogoč.

Neutemeljeno je tudi stališče, da je izpodbijana odločba nična, ker da je ni mogoče izvršiti, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Tožnica razlogov za tako stališče ne navaja, neizvršljivosti pa ni mogoče utemeljevati niti s tem, da tožnica ni poskrbela za izdelavo tehnične dokumentacije, ki da „ni znana, niti določena in ki je ni mogoče izdelati“. Navedeno namreč ni povezano z izvršitvijo odrejenih prepovedi dajanja v promet in umikom neskladnih proizvodov iz prometa.

Glede na navedeno in ker postopek o prekršku ni predmet preizkusa tega upravnega spora, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

25.04.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 744/2002
• Sodba I Up 1165/2002
• UPRS sodba I U 1220/2015