sodba II U 452/2010

Jedro

Ker je za vpis v Centralni register psov odločilno le dejstvo, da je pes ugriznil človeka ali žival, za odločitev v zadevi ni pomembno vprašanje, ali bi oškodovanka lahko kakorkoli preprečila ugriz tožnikovega psa, ki se je v naravi očitno gibal prosto in nenadzorovano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se pes Jimmy, mešanec, s številko čipa ..., v Centralnem registru psov označi za nevarnega. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Veterinarska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: VURS), Območni urad Maribor, Izpostava Dravograd, dne 9. 8. 2010 prejela obvestilo Zavoda za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem, v katerem je navedeno, da je tožnikov pes ugriznil v levo nogo A.A. Na podlagi pisnega pojasnila, ki ga je na zahtevo uradnega veterinarja VURS v predpisanem roku posredoval tožnik ter na podlagi izpovedbe A.A. upravni organ po vpogledu v podatke Centralnega registra psov ugotavlja, da je pes Jimmy, ki je v lasti tožnika, dne 6. 8. 2010 A.A. ugriznil v levo golen in jo pri tem lažje telesno poškodoval. Ker je pes ugriznil človeka, je uradni veterinar odločil, da se psa v Centralnem registru psov označi za nevarnega. Po 23. točki 5. člena Zakona o zaščiti živali (Ur. l. RS, št. 43/2007-UPB2; v nadaljevanju: ZZZiv) je nevaren pes tisti pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Po petem odstavku 26.a člena ZZZiv vnese podatke o ugrizih VURS v Centralni register psov. Ker predstavlja pes Jimmy po zakonu nevarnega psa, so se podatki o ugrizu vnesli v omenjeni register. Lastniku nevarnega psa se naložijo obveznosti, ki jih določa drugi odstavek 12. člena ZZZiv, po katerem morajo skrbniki nevarnih psov zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed naslednjih načinov:

da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom,

da so zaprti v pesjaku ali objektu,

da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom.

Po tretjem odstavku 12. člena zakona nevarnega psa skrbniki ne smejo zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let. Zaradi zaščite javnega interesa je treba vse skrbnike, ki jim je zaupano vodenje nevarnega psa in tudi morebitnega novega lastnika seznaniti o obveznostih in ukrepih iz te odločbe.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. 3449-60/2010/4 z dne 19. 10. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe pritožbeni organ navaja, da iz dokumentov zadeve izhaja, da je dne 6. 8. 2010 prišlo do spopada dveh psov, to je psa Jimmyja v lasti tožnika ter psa Charlija v lasti A.A., pri tem pa je bila A.A. poškodovana zaradi ugriza psa v nogo. Pritožbeni organ pojasnjuje, da glede na izvedene dokaze ne verjame navedbam tožnika, da je oškodovanko ugriznil njen pes in ne pes Jimmy. Oškodovanka, katere izjavo pritožbeni organ šteje za verodostojno, namreč logično in skladno z vsebino obvestila antirabične ambulante opisuje potek dogodkov kritičnega dne. Pritožbeni organ ne verjame navedbam tožnika, ki ob dogodku ni bil prisoten, da je do poškodbe prišlo zaradi napačnega reagiranja oškodovanke, ki bi naj v spopad psov posegla z golimi rokami. Oškodovanka je v izjavi navedla, da je do ugriza psa Jimmyja prišlo še preden sta se psa spopadla, ločiti pa ju je uspel šele njen brat. Iz izjave tožnika tudi izhaja, da psa Jimmyja ne privezujejo in da se ta prosto giba po okolici. Po 11. členu ZZZiv mora skrbnik živali z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. V petem odstavku 26.a člena zakona pa je določeno, da mora območni urad upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo, podatke o ugrizih psov vnesti v Centralni register psov. Za nevarnega psa se šteje tisti pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Po določbi 23. točke 5. člena zakona se za nevarne pse ne štejejo le službeni, policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti ter psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom. Po mnenju pritožbenega organa so bila v postopku na prvi stopnji popolno ugotovljena za odločitev pomembna dejstva, postopek pa je bil tudi pravilen, zaradi česar je bilo treba pritožbo po mnenju ministrstva kot neutemeljeno zavrniti.

V tožbi tožnik nasprotuje izpodbijani odločitvi ter navaja, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Upravni organ se je namreč pri svoji odločitvi uprl le na podatke antirabične ambulante ter na izjavo oškodovanke, ki jo je ta podala pri zdravniku in pri uradnem veterinarju, čeprav se je njena izjava v postopku deloma spreminjala. Navedbe tožnika v postopku niso bile upoštevane. V izjavi je tožnik navedel priče dogodka, ki v postopku niso imele možnosti, da se izjavijo o dogodku. Drugostopni organ, ki potrjuje odločitev uradnega veterinarja, se sklicuje na dokazno oceno in na logičnost, kar pa po mnenju tožnika ne zadošča za izrek ukrepa. V postopku je bilo kršeno tudi osnovno načelo enake obravnave, saj upravni organ ni upošteval, da sta bila psa, ki sta se spopadla, pod enakim nadzorom. Tožniku se zdi pomemben tudi podatek, da se je spopad začel na zemljišču v njegovi lasti, na katerem se je gibal pes oškodovanke. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je bil z izpodbijano odločbo pes Jimmy, katerega lastnik je tožnik, v Centralni register psov utemeljeno vpisan kot nevaren.

Po presoji sodišča sta upravna organa s stopnjo zanesljivosti ugotovila, da je tožnikov pes ugriznil A.A. To dejstvo namreč izhaja tako iz izjave oškodovanke kot tudi iz dopisa Zavoda za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem. Pes, ki ugrizne človeka, pa se po zakonu šteje za nevarnega, razen v dveh primerih – to je, kadar je ugriz posledica izvajanja službene dolžnosti vojaškega ali policijskega psa, ali kadar je ugriz posledica nedovoljenega vstopa oškodovanca v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom (23. točka 5. člena ZZZiv). Da bi v obravnavani zadevi do ugriza oškodovanke prišlo v okoliščinah, ki predstavljajo oviro, da bi se pes po zakonu štel za nevarnega, iz podatkov spisa ne izhaja. Tožnikov pes ni (vojaški ali policijski) službeni pes, do ugriza pa tudi ni prišlo zaradi oškodovankinega nedovoljenega vstopa na ograjeno zemljišče, opremljeno z opozorilnim znakom.

Ker je za vpis v register odločilno le dejstvo, da je pes ugriznil človeka ali žival, za odločitev v zadevi ni pomembno vprašanje, ali bi oškodovanka lahko kakorkoli preprečila ugriz tožnikovega psa, ki se je v naravi očitno gibal prosto in nenadzorovano. Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da se je ugriz zgodil zaradi oškodovankinega nedovoljenega vstopa v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom, na odločitev tudi ne more imeti vpliva dejstvo, da je do spopada psov po navedbah tožnika prišlo na zemljišču v njegovi lasti, na katerem se je gibal oškodovankin pes. Prav tako nepomembno pa je tudi vprašanje, ali je bil oškodovankin pes, ki je bil ob ugrizu prisoten, ustrezno nadzorovan.

V zvezi s tožbenim ugovorom tožnika, da njegove izjave organ v postopku ni upošteval, pa sodišče pojasnjuje, da je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnik v postopku podal izjavo o škodnem dogodku, upravni organ pa je tudi utemeljeno pojasnil, zakaj tej izjavi v celoti ne verjame. Zaslišanje tožnikove tete, pod nadzorom katere je bil pes ob napadu, pa glede na zbrane dokaze v postopku za odločitev po presoji sodišča niti ni bilo potrebno.

Upoštevaje obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2012

Podobni dokumenti:

• sodba II U 162/2011
• UPRS sodba I U 927/2016
• sodba III U 341/2012