sodba I U 1411/2011

Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga v skladu s 101. členom ZDavP-2. V davčnem postopku je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je v relevantnem obdobju razpolagal z večjim zneskom kupnine za prodano stanovanje, ki jo je sicer po pritožbenih navedbah porabil za poplačilo drugih obveznosti. Pač pa izpolnjuje pogoje za obročno odplačevanje davka skladno z drugim odstavkom 103. člena ZdDvP-2 ter mu je bilo tako odobreno obročno odplačilo dolga v treh obrokih, kar je zanj glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje najugodnejša možna odločitev. Na določbe ZDavP-2 o odpisu, delnem odpisu in obročnem odplačilu davčnega dolga je pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta v celoti vezano tudi sodišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zahtevku tožnika za obročno odplačevanje davčnega dolga iz naslova davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine za leto 2010, ki po stanju na dan 29. 3. 2011 znaša 3.452,62 EUR, ugodil in mu odobril obročno odplačevanje dolga v treh mesečnih obrokih (I. točka izreka), ni pa ugodil njegovemu zahtevku za odpis ali delni odpis davčnega dolga (V. točka izreka).

2. Tožnik po ugotovitvah davčnega organa ne izpolnjuje pogojev za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga v skladu s 101. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ugotovljeni mesečni dohodki namreč presegajo dohodkovna kriterija za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga, določena v 36. in 37. členu Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Pač pa tožnik, v skladu z drugim odstavkom 103. člena ZDavP-2, izpolnjuje pogoje za obročno odplačevanje davka v 3 mesečnih obrokih.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-31-190/2011-2 z dne 28. 6. 2011 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Pogoji za odpis ali delni odpis davčnega dolga niso izpolnjeni. Nesporno je namreč ugotovljeno, da je tožnik v relevantnem obdobju razpolagal z večjim zneskom kupnine za prodano stanovanje, ki pa jo je po pritožbenih navedbah porabil za poplačilo drugih obveznosti.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Družina se preživlja le z ženino pokojnino, zato davčnega dolga tudi v obrokih ni sposoben odplačati. Zato prosi za odpis dolga.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

6. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna in skladna z določbami ZDavP-2 in Pravilnika, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev izčrpno utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Nanje se zato sklicuje in jih ne ponavlja.

9. V zadevi ni sporno, da predpisani pogoji za odpis ali delni odpis davčnega dolga niso izpolnjeni. Tako je bilo v obravnavanem primeru odločeno na podlagi drugega odstavka 103. člena ZDavP-2, po katerem lahko davčni organ dovoli obročno plačilo davka v največ treh mesečnih obrokih, če davčni zavezanec - fizična oseba, davka ni zmožen plačati v enkratnem znesku in ne more zagotoviti zavarovanja ter se davek ne nanaša na opravljanje dejavnosti, kar sta navedla že oba davčna organa. Tožniku je tako bilo odobreno obročno odplačilo davčnega dolga v treh obrokih, kar je za tožečo stranko, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, najugodnejša možna odločitev po določbah ZDavP-2 o odpisu, delnem odpisu in obročnem odplačilu davčnega dolga, na katere je pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta v celoti vezano tudi sodišče.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2012

Podobni dokumenti:

• sodba II U 212/2011
• sodba in sklep I U 1412/2011
• sodba III U 347/2010