sodba I U 622/2010

Jedro

Prvostopenjski organ je tožeči stranki zgolj na splošno naložil, da morajo biti oglaševalska sporočila v jeziku, ki je lahko razumljiv. V konkretnem primeru je namreč presodil, da so bile uporabljene besede take, da potrošnikom niso lahko razumljive.

Oglaševanje mora biti pri vsakem posameznem izdelku tako, da bi ga lahko vsak potrošnik razumel, ker če je pomen izrazov naveden le ob stenah prodajalne, ob posameznih panojih oziroma blagajni, potem mora potrošnik med nakupom iskati po trgovini, kje je obrazložen pomen posameznih izrazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki začasno prepovedal oglaševanje ponudbe blaga v tujem jeziku v trgovini A., Ljubljana, ker oglaševalska sporočila niso v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tržni inšpektor dne 14. 10. 2009 opravil inšpekcijski pregled poslovanja pri tožeči stranki v navedeni prodajalni. Pri pregledu je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka prodaja blago potrošnikom in sicer športno opremo. Inšpektor je pregledal 10 izdelkov in pri pregledu ugotovil, da so ti izdelki označeni z napisi v tujem jeziku, med drugim vsebujejo napis z nalepkami „only, mega value, mega price, crazy price, must go“. Prav tako je inšpektor ugotovil, da je surovinska sestava označena s tujimi izrazi. Direktor tožeče stranke in odgovorna oseba za njeno zakonito poslovanje je na zapisnik podal izjavo, da se zavedajo, da označevanje izdelkov s tujimi izrazi ni v redu in da se trudijo, da bi zadevo uredili, vendar da predstavlja težave velika količina izdelkov, ki se nahaja v trgovini, ki je namenjena prodaji. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožeča stranka blago oglašuje in ponuja potrošniku v prodajo v nasprotju z 2. in 12. členom Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS št. 98/04 – upb in nadaljnji, ZVPot). Drugi člen ZVPot med drugim določa, da mora podjetje s potrošniki poslovati v slovenskem jeziku, na območju, kjer avtohtono živita italijanska in madžarska narodna skupnost pa tudi v jeziku narodne skupnosti. Pri tem mora v pisnih sporočilih uporabljati celotno ime svoje firme in sedež. Pri označevanju izdelkov mora potrošniku posredovati potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka. Te informacije morajo biti v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. Dvanajsti člen ZVPot določa, da oglaševanje blaga in storitev ne sme biti v nasprotju z zakonom, ne sme biti nedostojno ali zavajajoče. Oglaševalska sporočila morajo biti v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. Nadalje se prvostopenjski organ sklicuje tudi na določbe s podobno vsebino iz Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS št. 86/04 in nadaljnji). Ni dvomov, da tožeča stranka s svojim oglaševanjem blaga in ponujanjem potrošnikom v prodajo z oznakami „only, mega value, mega price, crazy price, must go“ označuje izdelke v tujem jeziku. Prav tako je nesporno, da je tudi na všitkih, na katerih je označena surovinska sestava izdelkov, le ta v tujem jeziku.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožeča stranka v tožbi meni, da gre v konkretnem primeru za pomemben precedens z vidika prostega pretoka blaga v smislu Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti. Prvostopenjski organ je začasno prepovedal oglaševanje blaga ne da bi presojal, ali je morda oglaševanje v potrošnikom lahko razumljivem jeziku. Na podlagi ugotovitve, da so pri oglaševanju blaga uporabljeni posamezni izrazi v tujem jeziku, je zaključil, da je tovrstno oglaševanje v nasprotju z določili ZVPot. Drugostopenjski organ je sicer pojasnil, da je mogoče za lahko razumljiv jezik šteti tisti, ki ga potrošnik ob njegovi običajni motiviranosti brez naprezanja ter pomoči druge osebe oziroma pripomočka hitro in pravilno razume ter da je treba o tem, kateri jezik je v območju Republike Slovenije lahko razumljiv, presojati v vsakem primeru posebej. Vendar pa tudi drugostopenjski organ ni pojasnil, zakaj meni, da sporno oglaševanje, pri katerem so uporabljeni zgolj posamezni splošno znani in lahko razumljivi izrazi v angleškem jeziku, ni v lahko razumljivem jeziku. Argument, da naj bi imela tožeča stranka v prodajalni nameščenih 22 plakatov, na katerih so pojasnjeni posamezni pomeni označevalcev cen, še ne pomeni, da posamezno oglaševalsko sporočilo ni podano v jeziku, ki je potrošnikom na ozemlju Republike Slovenije lahko razumljiv. Tudi drugostopenjski organ ni pojasnil, zakaj konkretna oglaševalska sporočila potrošnikom niso lahko razumljiva. Zakonodaja ne dopušča le oglaševanja v slovenščini, ampak izrecno določa, da lahko oglaševanje poteka tudi v potrošniku lahko razumljivem jeziku. Dvanajsti člen ZVPot določa, da morajo biti oglaševalska sporočila v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. Torej ne določa, da bi moralo biti v slovenskem jeziku. Tudi pred spremembo ZVPot je bilo določeno, da se »posamezne besede ali krajše besedne zveze v tujem jeziku, ki se zaradi običajne uporabe razumljive večini potrošnikov, lahko uporabijo, če predstavljajo sestavni del celostne podobe«. Posamezne oznake, ki jih je tožeča stranka uporabila ob izdelkih, so lahko razumljive. Gre za oznake kot so „mega value“, „mega price“. Beseda mega je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika posebej opredeljena in se nanaša na milijon, v pogovornem jeziku pa predstavlja pridevnik, ki nakazuje na poseben pomen samostalnika v smislu zelo dobro, odlično, edinstveno itd. Gre za zelo pogosto uporabljeno besedo, ki je zlahka razumljiva širokemu krogu potrošnikov. V nadaljevanju tožeča stranka našteva primere kot so: mega avtomatski limit, mega varčevanje, mega kredit, mega igre ipd. Tožeča stranka poudarja, da je bil ZVPot v delu, ki se nanaša na ponudbo in oglaševanje izdelkov, spremenjen prav zaradi pozivov Evropske komisije in zaradi neskladnosti z evropsko zakonodajo in prakse Sodišča Evropskih skupnosti. To izhaja iz poročila Odbora Državnega zbora RS za gospodarstvo k predlogu Zakona o spremembi Zakona o varstvu potrošnikov. Ker popolna prepoved oglaševanja v tujem jeziku predstavlja posredno ali neposredno oviro za prost pretok blaga in storitev je bil ZVPot spremenjen. Interpretacija 12. člena ZVPot s strani prvostopenjskega organa je v nasprotju s 30. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in v nasprotju s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti. Prvostopenjski organ bi moral upoštevati tudi določbe evropske zakonodaje, zlasti mednarodnih pogodb in predpisov z neposrednim učinkom v Republiki Sloveniji. Načelo prostega pretoka blaga na ozemlju Evropske skupnosti, ki je določeno v členih 3 in 28, pomeni, da so med državami članicami prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom. V skladu s 30. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti so države članice upravičene omejiti to svobodo samo v omejenem obsegu in sicer je določeno, da »določbe členov 28. in 29. ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami«. Te izjeme je potrebno interpretirati skrajno restriktivno. Sodišče Evropskih skupnosti se je že večkrat ukvarjalo s skladnostjo jezikovnih omejitev v nacionalnih zakonodajah z načelom prostega pretoka blaga. V zadevi PIAGEME in drugi proti BVBA Peeters je Sodišče Evropskih skupnosti zavzelo stališče, da ima obveznost uporabljati izključno jezik posamezne jezikovne regije enak učinek od količinske omejitve, ki jih prepoveduje 30. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti. To stališče je bilo še podrobneje pojasnjeno v zadevi GROUPEMENT DES PRODUCTEURS, IMPORTATEURS ET AGENTS GENERAUX D'EAUX MINERALES ETRANGERES, VZW (PIAGEME) in drugi proti PEETERS NV kjer je sodišče podalo jasno interpretacijo besedne zveze lahko razumljiv jezik. Poudarilo je, da besedna zveza ne pomeni niti uradnega jezika države članice, niti jezika posamezne regije. Sodišče je nadalje poudarilo, da je obveznost, ki jo nalaga posamezna država članica glede uporabe prevladujočega jezika v regiji, v kateri se izdelek trži, nezdružljiva s členom 14 Direktive o označevanju živil in je ni mogoče utemeljiti na podlagi določb členov 128 in 129 Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti. Sodišče je štelo, da 14. člen Direktive o označevanju živil prepoveduje državi članici, da bi zahtevala uporabo najbolj uporabljenega jezika na tistem območju, na katerem se izdelek trži, tudi v primeru, če uporaba drugih jezikov ni izključena. Podobno je sodišče štelo v zadevah Hermann Josef Goerres in Yannick Geffroy in Casino France SNC. Prvostopenjski organ bi moral določbo 2. odstavka 12. člena ZVPot interpretirati v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti na način, da to ne pomeni, da bi morala biti oglaševalska sporočila zgolj v slovenskem jeziku, temveč bi morala biti podana na način, da jih potrošnik zlahka razume. Na povsem razumljiv način je bilo sporočeno, kaj pomenijo besede kot so npr. „mega value“ v rumeni barvi, roza barvi, 20% off, 40% off, 60% off, „crazy prices“. Ne more biti dvoma, da so te besede posredovane na način, ki ga potrošnik zlahka razume. To nedvomno izhaja iz priloženega slikovnega materiala in pomena označevalcev cen. Na stenah prodajalne in na posameznih prodajnih panojih so ob nekaterih angleških izrazih uporabljeni slovenski izrazi, prav tako pa je pomen označevalcev cen na voljo potrošnikom ob blagajni trgovine in ne more priti do situacije, da potrošnik ne bi bil seznanjen s pomenom uporabljenih izrazov. Glede vprašanja, ali je mogoče šteti, da potrošniki v primeru, ko so informacije podane v drugem jeziku kot jeziku, ki se v glavnem uporablja v državi članici ali posamezni regiji, te informacije zlahka razumejo, je po praksi Sodišča ES treba upoštevati različne relevantne okoliščine, med drugim tudi podobnost besed v različnih jezikih, široko poznavanje tujega jezika med prebivalstvom, obstoj posebnih okoliščin itd. V osnovni šoli je učenje tujega jezika obvezno. Angleški jezik je obvezni predmet v večini osnovnih šol v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da velika večina prebivalstva že brez posebnih obrazložitev zlahka razume osnovne besedne zveze kot so bile v tem primeru. Oglaševalska sporočila skupaj z informacijami, dostopnimi pri blagajni, so bila dana v jeziku, ki je potrošnikom brez dvoma lahko razumljiv. Prvostopenjski organ zakonskih določb ni interpretiral v skladu z nadnacionalno evropsko zakonodajo in sodno prakso. Izpodbijana odločba predstavlja tudi prepovedano količinsko omejitev in s tem kršitev 30. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in je nedopusten poseg v prost pretok blaga. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 2. člena ZVPot določa, da mora podjetje s potrošniki poslovati v slovenskem jeziku, na območjih, kjer avtohtono živita italijanska in madžarska narodna skupnost pa tudi v jeziku narodne skupnosti. Pri tem mora v pisnih sporočilih uporabljati celotno ime svoje firme in sedež. Pri označevanju izdelkov mora potrošniku posredovati potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka. Te informacije morajo biti v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. Namesto besednega jezika lahko podjetje pri označevanju izdelkov uporablja tudi splošno razumljive simbole in slike. Drugi odstavek 12. člena ZVPot pa določa, da morajo biti oglaševalska sporočila v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. Ob inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da oglaševalska sporočila na pregledanih izdelkih niso bila napisana v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. Drugi odstavek 73. člena ZVPot določa, da inšpekcijski organ z odločbo začasno prepove oglaševanje blaga ali storitev ali prepove objavo oglasa, če ugotovi, da podjetje oglašuje blago ali storitve na način, ki je v nasprotju z 12. členom tega zakona. V konkretnem primeru so torej nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je upravni organ v skladu s citiranimi določili izdal izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi očita prvostopenjskemu organu, da odločba ni dovolj obrazložena, češ da ni pojasnjeno, zakaj se šteje, da konkretna oglaševalska sporočila niso v potrošnikom lahko razumljivem jeziku. Sodišče ne pritrjuje tem tožbenim navedbam, saj je z drugostopenjsko odločbo pritožbeni drugostopenjski organ v tem smislu dopolnil prvostopenjsko odločbo, ko je v obrazložitvi natančneje pojasnil, zakaj se šteje, da v konkretnem primeru oglaševanje ni bilo v lahko razumljivem jeziku. Pojasnil je, da je za lahko razumljiv jezik mogoče šteti jezik, ki ga potrošnik ob njegovi običajni motiviranosti, brez naprezanja ter pomoči druge osebe oziroma pripomočka hitro in pravilno razume. Pojasnil je, da glede besed in besednih zvez, ki so bile uporabljene, ocenjuje, da ni mogoče kar na splošno zatrjevati, da so potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljive. Za potrošnike je po mnenju drugostopenjskega organa bistveno, da razumejo pomen uporabljenih izrazov. Tožeča stranka pa je celo sama dvomila, ali so v obravnavanem primeru uporabljene besede in besedne zveze potrošnikom lahko razumljive, saj je njena odgovorna oseba na zapisnik izjavila „da se zaveda, da označevanje izdelkov s tujimi izrazi ni v redu in da bodo označevalce izdelkov popravili v dveh mesecih“. Drugostopenjski organ nadalje v svoji obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka posameznim besedam in besednim zvezam pripisala različen pomen glede na barvo označevalca. S tem je po njegovem mnenju povzročila še dodatno zmedo glede uporabljenih izrazov. Pravilnost prvostopenjske odločbe je potrebno presojati tudi v povezavi z drugostopenjsko odločbo, pri čemer sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ dovolj podrobno pojasnil, zakaj oglaševanje v obravnavanem primeru ni bilo v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. Glede besede »mega« tožeča stranka sama navaja, da je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika navedeno, da pomeni milijon. Hkrati pa tudi sama navaja, da v pogovornem jeziku predstavlja pridevnik, ki nakazuje na poseben pomen samostalnika v smislu zelo dobro, odlično, edinstveno... To pa po mnenju sodišča pomeni, da ima lahko ista beseda dva različna pomena, kar dodatno kaže na to, da lahko pride do zmede v razumevanju.

Sodišče tudi ugotavlja, da izpodbijana odločba ni v nasprotju s 30. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti oziroma s sodno prakso, ki jo tožeča stranka citira v tožbi. V obravnavanem primeru ni šlo za količinske omejitve pri uvozu, izvozu oziroma tranzitu, saj prvostopenjski organ ni naložil tožeči stranki, da mora uporabljati izključno jezik posamezne jezikovne regije. Prvostopenjski organ tožeči stranki ni naložil, da mora uporabiti izključno uradni jezik države članice ali jezik posamezne regije. Ni ji naložil uporabe prevladujočega jezika v regiji. Prav tako ni naložil uporabo najbolj uporabljenega jezika na območju, kjer so se izdelki tržili. V izreku prvostopenjske odločbe je namreč navedeno, da se prepove oglaševanje blaga v tujem jeziku, ker oglaševalska sporočila niso v jeziku, ki je potrošnikom na območju Republike Slovenije lahko razumljiv. Prvostopenjski organ ni naložil tožeči stranki določno in konkretno, na kakšen način morajo biti napisana oglaševalska sporočila, temveč je zgolj na splošno naložil, da morajo biti v jeziku, ki je lahko razumljiv. V konkretnem primeru je namreč presodil, da so bile uporabljene besede take, da potrošnikom niso lahko razumljive. Tožeči stranki pa je še vedno prepuščeno, da lahko pripravi drugačna oglaševalska sporočila, vendar mora upoštevati, da bodo sestavljena na tak način, da ga bo večina potrošnikov na območju Republike Slovenije lahko razumela. V konkretni zadevi pa je bil vendarle pri oglaševalskih sporočilih uporabljen prevelik odmik od jezika, ki ga potrošniki na območju Republike Slovenije lahko razumejo. Torej ni šlo za to, da bi se tožeči stranki naložilo določno in konkretno, kako mora pripraviti oglaševalska sporočila, zato odločba ni v nasprotju s primeri iz sodne prakse sodišča Evropskih skupnosti, ki jo tožeča stranka citira v tožbi. Tožeča stranka v tožbi nadalje navaja, da so bili ob stenah prodajalne in ob posameznih prodajnih panojih uporabljeni ob angleških izrazih slovenski izrazi, prav tako pa da je pomen označevalcev cen na voljo potrošnikom ob blagajni trgovine in ne more priti do situacije, da potrošnik ne bi bil seznanjen s pomenom uporabljenih izrazov. V zvezi s to tožbeno navedbo pa sodišče meni, da bi moralo biti oglaševanje pri vsakem posameznem izdelku tako, da bi ga lahko vsak potrošnik razumel, ker če je pomen izrazov naveden le ob stenah prodajalne, ob posameznih panojih oziroma blagajni, potem mora potrošnik med nakupom iskati po trgovini, kje je obrazložen pomen posameznih izrazov. Sodišče tudi meni, da od vseh prebivalcev Republike Slovenije, pri čemer je potrebno upoštevati vse generacije, ni možno pričakovati in zahtevati, da bi vsi obvladali angleški jezik. Tudi v tožbi je navedeno, da je angleški jezik obvezni predmet v večini osnovnih šol v Republiki Sloveniji, pri čemer sodišče ob tem meni, da je potrebno pri znatnem številu prebivalstva vendarle upoštevati, da so mnogi imeli v osnovnih šolah kot obvezni tuji jezik tudi nekatere druge jezike.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 576/2004
• Sodba U 698/92
• Sodba U 1221/93