sodba III U 69/2011

Jedro

V konkretnem primeru so bili osebni podatki zbrani za potrebe sodnih postopkov, zato samostojni sodni izvedenec ni imel zakonske podlage za posredovanje izvedenskih ekspertiz z neanonimiziranimi osebnimi podatki bolnišnici. Po dosegu namena bi moral sodno izvedenske ekspertize uničiti ali osebne podatke anonimizirati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu sodbe je Informacijski pooblaščenec v zadevi inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 43/07 – ur. preč. bes., v nadaljevanju ZVOP-1) zavezancu Psihiatrični bolnišnici A. (tožnici) naložil, da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti v roku šestih mesecev od vročitve odločbe anonimizirati ali uničiti vse izvedenske ekspertize, ki jih je B.B., izdelal kot zapriseženi sodni izvedenec za psihiatrično stroko in ki jih je tožnici izročil v hrambo. Določil je način anonimizacije, osebo in postopke in ukrepe za preprečitev nezakonite obdelave podatkov v izvedeniških mnenjih (točka I. in II. izreka). Zavezancu je naložil, da takoj po odpravi ugotovljenih nepravilnosti pisno obvesti državno nadzornico in predloži dokaze o odpravi (III. točka izreka). V obrazložitvi po povzemanju vseh izjav zavezanca (tožnice) podanih v inšpekcijskem postopku, tožena stranka navaja, da je bil dne 27.1.2011 v prostorih zavezanca opravljen inšpekcijski nadzor zaradi ugotovitev dejstev v zvezi s hrambo in uporabo izvedenskih mnenj, ki jih je zavezancu konec leta 2008 v trajno hrambo in varstvo izročil B.B.. Na podlagi dejstva, da je B.B. vse sodnoizvedenske ekspertize, ki jih je zaupal v hrambo tožnici, izdelal kot samostojni sodni izvedenec, tožena stranka zaključuje, da so pri njegovem delu nastale zbirke osebnih podatkov, katerih upravljalec je bil B.B. Zato bi moral on, ko je prenehal z delom sodnega izvedenca, ravnati v skladu z 21. členom ZVOP-1, ki določa rok hrambe osebnih podatkov. Po presoji tožene stranke po določbah Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 65/00, v nadaljevanju ZZPPVV), sodni izvedenci niso upravljalci zbirk osebnih podatkov s področja zdravstvenega varstva, zato se sodno izvedenske ekspertize ne hranijo v skladu s tem zakonom. V zvezi s trditvijo bolnišnice, da ji je B.B. obravnavane sodno izvedenske ekspertize zaupal z namenom, da se ustrezno zavarujejo in ji služijo izključno za raziskovalne in študijske potrebe, tožena stranka s citiranjem 17. člena ZVOP-1 in s sklicevanjem na 16. člen istega zakona, navaja, da obdelava osebnih podatkov ni dovoljena, če za tako obdelavo ni podana osebna privolitev posameznika in če obdelave ne določa zakon. Ker so bili v konkretnem primeru osebni podatki zbrani za potrebe sodnih postopkov, tožena stranka zaključuje, da v obravnavanem primeru, samostojni sodni izvedenec ni imel zakonske podlage za posredovanje izvedenskih ekspertiz z neanonimiziranimi osebnimi podatki bolnišnici. Po dosegu namena bi moral sodno izvedenske ekspertize uničiti ali anonimizirati osebne podatke. Ker je zavezanec pridobil osebne podatke v sodno izvedenskih ekspertizah brez ustrezne pravne podlage, je tožena stranka na podlagi ugotovljenih kršitev ZVOP-1 zavezancu odredila prepoved obdelave osebnih podatkov v skladu s 3. točko prvega odstavka 54. člena ZVOP-1 in mu po 5. odstavku 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (Uradni list RS, št. 43/00 – upr. preč. bes. - ZIN) naložila, da jo o odpravljenih nepravilnostih takoj obvesti.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oz., ker je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep. Po njeni oceni je zato neutemeljen tudi izrečeni ukrep. Toženi stranki očita, da ni upoštevala določb Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 30/06, v nadaljevanju ZVDAGA). Zatrjuje, da ima gradivo, katerega avtor je B.B. vse lastnosti arhivskega gradiva (8. odstavek 40. člena ZVDAGA) in da je tožnica kot javno pravna oseba po 1. odstavku 39. člena ZVDAGA dolžna za prejeto dokumentarno gradivo storiti vse, da se ohrani v izvirni obliki kot je nastalo. Ker je za odbor arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva po ZVDAGA neposredno pooblaščen pristojni arhiv, je tožnica zavezana gradivo, ki je bilo odbrano, izročiti pristojnemu arhivu najkasneje 30 let po njegovem nastanku (1. odstavek 40. člena). Toženi stranki očita, da se v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ni spuščala v presojo vsebine izročenega dokumentarnega gradiva z vidika arhivske vrednosti in da tudi ni upoštevala določb ZVDAGA, ki dopuščajo možnost hrambe dokumentarnega gradiva arhivske vrednosti tudi v izvirni obliki in nalagajo tudi obveznosti upravitelju. Opozarja na dejstvo, da obveznost izročitve arhivske dokumentacije arhivu za obravnavano dokumentirano gradivo še ni nastala za ekspertize, ki jih je B.B. izdelal po letu 1982. V nadaljevanju navaja dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da imajo ekspertna mnenja, ki jih je v 24. knjigah zbral vrhunski in ugledni strokovnjak na področju psihiatrije, izrazite lastnosti arhivskega gradiva in katere po ZVDAGA, ne glede na določbe ZVOP-1, veljajo izjeme glede njegovega varstva in hrambe zato, da se zavaruje njegova arhivska vrednost in prepreči nepopravljiva škoda. Sodišču predlaga naj po izvedbi predlaganih dokazov (listine in zaslišanje predstavnika tožnice in predstavnika Zgodovinskega arhiva) tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, razen kolikor se z njimi izrecno ne strinja in v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi. Navaja, da je B.B. izven svojega dela, za bolnišnico, kot zaprisežen sodni izvedenec na temelju vsakokratne odredbe sodišča, izdelal izvedenska mnenja, ki vsebujejo osebne podatke posameznikov, za katera so bila izdelana in drugih oseb, največkrat njihovih sorodnikov. Gradivo, ki ga je ustvaril kot zasebnik, je predal naročniku, drugo pa hranil pri sebi. Gradivo, ki je v sodnih spisih, ima značaj arhivskega gradiva in bo po določbah ZVDAGA preneseno v Arhiv RS. Ker je sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji različno urejen za področje javnega sektorja in za zasebni sektor, tudi ZVOP-1 za različne upravljalce predvideva različne podlage za dopustno in zakonito obdelavo podatkov. Tožnica se po 22. točki 6. člena ZVOP-1 uvršča v javni sektor, ki sme po določbah 1. odst. 9. člena v povezavi z 8. členom ZVOP-1 obdelovati osebne podatke le, če tako določa zakon, ali ko zakon določa, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. Obravnavana sodnoizvedenska mnenja pa predstavljajo zbirko osebnih podatkov, katere upravljalec je bil B.B. in ne tožnica. Za izročitev njegove (zasebne) zbirke osebnih podatkov pa ni obstajala podlaga v zakonu. Ker takšne zakonske podlage ni, bi morala biti njegova mnenja anonimizirana, saj v takšnem primeru ne bi šlo za obdelavo (posredovanje) osebnih podatkov. Zato bi moral B. B. tudi v skladu z 21. členom ZVOP-1, ko je prenehal z delom sodnega izvedenca osebne podatke izbrisati, uničiti, blokirati ali aninomizirati. Po mnenju tožene stranke zgolj interes tožnice za obdelave podatkov iz zbirke ne more nadomestiti manjkajoče pravne podlage. V nadaljevanju pojasnjuje, da je z izpodbijanim anonimiziranjem sodnoizvedenskih mnenj, zagotovljeno zakonito stanje tudi z upoštevanjem namere, zaradi katere so bila obravnavana mnenja izročena tožnici. V zvezi s tem se sklicuje na določbe 17. člena ZVOP-1 in na dejstvo, da z odrejeno animizacijo, izvedenske ekspertize ne bodo izgubile svoje strokovne vrednosti, še vedno pa bodo lahko služile raziskovalnim in izobraževalnim namenom. Strokovni vrednosti ekspertiz tožena stranka ni oporekala, ni pa pristojna za njihovo vrednotenje. Ker so obravnavana izvedenska mnenja del sodnih spisov, bodo kot njihov del, po preteku roka hrambe, ki ga določa ZVDAGA, postale javno dostopno arhivsko gradivo. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, podrejeno pa, da po opravljeni glavni obravnavi samo odloči o stvari.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da tožena stranka svoje odločitve ni oprla na določbe ZVDAGA, ker je ugotovila, da obravnavane izvedenske ekspertize, ki jih je izdelal B.B., kot zapriseženi sodni izvedenec za psihiatrično stroko in jih je izročil tožnici v hrambo, nimajo značaja arhivskega gradiva.

Iz 2. člena ZVDAGA izhaja, da je „javno arhivsko gradivo“ tisto gradivo, ki se odbere iz dokumentiranega gradiv javno pravnih oseb po strokovnih navodilih pristojnega arhiva. Dokumentarno gradivo drugih pravnih oseb, ki ima lastnosti arhivskega gradiva in je kot arhivsko gradivo določeno na podlagi tega zakona ali odločbe državnega arhiva pa je „zasebno arhivsko gradivo“. Dokumentirano gradivo drugih pravnih in fizičnih oseb, ki ima lastnosti arhivskega gradiva, postane arhivsko gradivo na podlagi odločbe državnega arhiva (34. člen ZVDAGA).

Ob upoštevanju navedenih določb ZVDAGA je tožbeni očitek, da tožena stranka ni upoštevala določila 39. člena ZVDAGA, po katerem so tožnici kot javnopravni osebi naložene posebne obveznosti, brez dejanske in pravne podlage. Obveznosti posamezne javnopravne osebe, določene v 39. členu ZVDAGA se nanašajo na dokumentarno gradivo, ki ga prejemajo ali nastaja pri njihovem delu. V konkretnem primeru pa ne gre za dokumentirano gradivo, ki bi ga prejela tožnica ali bi nastalo pri njenem delu. Obravnavane ekspertize je prejelo sodišče, ki je B.B. odredilo izdelavo izvedeniškega mnenja, in ne tožnica. Gradivo samostojnega sodnega izvedenca, ki ga je izročil tožnici v hrambo, pa po podatkih zbranih v upravnih spisih ni zasebno arhivsko gradivo in niti dokumentarno gradivo, za katerega bi morala skrbeti tožnica. Zato tudi uporaba 40. člena ZVDAGA, s katerimi je urejena izročitev arhivskega gradiva arhivu, za odločanje v konkretni zadevi ni primerna.

Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi dejstev, ki so pravno pomembna za pravilno uporabo določb ZVOP-1 in za tožnico niti niso sporna, pravilno ugotovila nepravilnosti v zvezi z izvajanjem ZVOP-1 in tožnici odredila ukrepe določene v 54. členu ZVOP-1. Po vsem navedenem so za sodišče, ki se strinja tudi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, neutemeljeni tožbeni ugovori, s katerimi tožnica izpodbija obravnavano odločbo.

Ker dejstva in dokazi, ki jih predlaga tožnica v tožbi za odločanje v konkretni zadevi niso pravno pomembni, je sodišče v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

Tožbo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno po 1. odstavku 63. člena ZUS-1

Datum zadnje spremembe:

18.05.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 817/2016
• sodba I U 897/2012
• UPRS Sodba I U 1404/2015-20