sodba I U 1058/2010

Jedro

Obveznost obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost je vezana na status zavezanca zavarovanja, ki ga pridobi z vpisom v ustrezni register, in ni odvisna od tega, ali zavezanec tudi dejansko opravlja dejavnost oziroma pridobiva dohodke iz te dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj, tožniku kot davčnemu zavezancu pod I. izreka odločbe obračunal in v plačilo naložil prispevke za socialno varnost iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti zasebnega raziskovalca za obdobje od 27. 8. 2003 do 20. 10. 2003 in od 3. 11. 2006 do 31. 7. 2009, od zavarovalne osnove 18.650,15 EUR ter skupne prispevke odmeril na 7.087,05 EUR. Pod II. izreka izpodbijane odločbe pa je zavezancu po uradni dolžnosti obnovil postopek obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje za obdobje od 30. 11. 2006 do 31. 7. 2009. Pri tem je odločbo Davčnega urada Ptuj za sporno obdobje odpravil, posebnega sklepa o uvedbi obnove postopka, pa ni izdal. Odločil je, da obračunane prispevke in obresti davčni organ odpiše v skupnem znesku 1.867,54 EUR. Pod III. izreka izpodbijane odločbe je še ugotovil, da je zavezanec od prispevkov pod točko II. izreka delno plačal 1.305,88 EUR, ter da se mu vrne, skupaj z obrestmi, 1.434,69 EUR. Z omenjenim vračilom se delno pokrije po tej odločbi ugotovljena obveznost za prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Razliko je zavezanec dolžan plačati v 30 dneh. V nadaljnjih točkah izreka odločbe ( IV., V. in VI.), davčni organ še ugotavlja, da mora od meseca avgusta 2009 dalje, zavezanec davčnemu organu mesečno dostavljati obračun prispevkov za socialno varnost do 15. dne v mesecu za pretekli mesec in prispevke hkrati tudi plačati. Pri tem pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je bila odločba izdana na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Psp 110/2009 z dne 1. 7. 2009. Z njo je bil namreč za nazaj ugotovljen status zavezanca, kot zavarovanca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti v obdobju od 27. 8. 2003 do 20. 10. 2003 in od 30. 11. 2006 dalje ter lastnost zavarovanca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje v obdobju od 21. 10. 2003 do 29. 11. 2006. Davčni organ se pri tem sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 116/06, v nadaljevanju ZDavP-2), na Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 in naslednji, v nadaljevanju ZPS), Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06-UBP4, v nadaljevanju ZPIZ-1) ter Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06, v nadaljevanju ZZVZZ).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo, št. DT 499-22-148/2009 z dne 11. 6. 2010, pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izdana v povezavi s pritožnikovo tožbo zoper odločbo ZPIZ. Z omenjeno odločbo oziroma s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, je bil ugotovljen status zavezanca, kar za davčni organ predstavlja pravnomočno rešeno predhodno vprašanje pri pristojnemu organu. Zato je davčni organ na rešitev tega vprašanja vezan, saj gre za splošna pravila, ki izhajajo iz 3. odstavka 147. člena ZUP. Posledica vključitve v zavarovanje pa je obveznost plačila dajatev, tako za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot tudi za obvezno zdravstveno zavarovanje. Obveznost obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost je vezana na status zavezanca zavarovanja, ki ga pridobi z vpisom v ustrezni register, in ni odvisna od tega, ali zavezanec tudi dejansko opravlja dejavnost oziroma pridobiva dohodke iz te dejavnosti.

V zvezi z ugovorom pritožnika, ki se nanaša na postopanje davčnega organa v zvezi z odmero prispevkov za socialno varnost, se davčni organ sklicuje na 17. člen ZPSV. Pojasnjuje, da za obdobje, v katerem je pritožnik po omenjeni sodbi nesporno imel status zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti kot zasebni raziskovalec, prispevki za socialno varnost niso bili obračunani in tudi ne plačani. Gre za dajatve, ki so z zakonom določene kot obvezne dajatve samozaposlenih. Kolikor zavezanci obveznih dajatev v skladu z zakonom ne plačajo, jih odmeri in opravi izvršbo davčni organ skladno z določbami ZDavP-2. V zvezi s predlogom za odpis dolga pa drugostopni organ dodaja, da je odločanje o odpisu obveznosti v pristojnosti prvostopnih organov.

Tožnik v tožbi meni, da je tako z odločbo organa prve kot druge stopnje prišlo do grobih kršitev zakonske in ustavne odločbe, s čimer se tožniku povzroča tako materialna, kot nematerialna škoda. Formalno sta obe odločbi netočni, saj zavezanec v sporu ni A.A., ampak je A.A. z.r. Navedbe v obrazložitvi prve in druge odločbe so neresnične oziroma stanje neresnično razlagajo. Odločba je tako neustavna in v nasprotju s temeljno ureditvijo države Republike Slovenije. S sodbo Višjega in delovnega sodišča v Ljubljani se za nazaj ugotavlja status zavezanca, kot zavezanca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nadalje drugostopni organ identično sledi prvostopnemu. V zadevi je poteklo skupaj že več kot šest let. Samosvoje obnašanje ZPIZ in DURS največ škode povzroči tožeči stranki sami. Tožeči stranki je potrebno priznati vso nastalo škodo, jo rehabilitirati v intelektualnem in umskem smislu, ter ji priznati materialne dobrine, ki bi jih s svojim delom lahko realizirala. Obe odločbi je potrebno prepoznati kot škodljivi za posameznika in vso družbo ter sodišču naložiti njuno odpravo.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe, pri čemer se sklicuje na razloge, ki izhajajo tako iz prvo kot drugostopne odločbe davčnih organov.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tako prvo kot drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim, sklicuje nanje in jih v tožbi ne ponavlja v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1.

V danem primeru se presoja pravilnost in zakonitost izdane izpodbijane odločbe, zato so vse navedbe in predlogi, ki presegajo omenjeni okvir, nerelevantni. Spora tudi ne more biti, da je prispevke dolžan poravnati tožnik kot fizična oseba. Morebitno škodo pa bo moral tožnik uveljavljati v posebnem postopku, v kolikor bo menil, da so za slednje podani pogoji.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1121/2019-13
• UPRS sodba I U 199/2014
• UPRS Sodba I U 1450/2017-7