sodba I U 1695/2009

Jedro

Cenitev davčne osnove kot podlaga za odmero davka v posebnih primerih iz 113. člena ZDavP-2 ni obvezna, če so za davčno odmero na razpolago ustrezni podatki. Takšni ustrezni podatki so po ugotovitvah davčnega organ tisti, s katerimi razpolaga oziroma jih je predložil tožnik med postopkom: to pa so knjiga gostov, izdani računi in predložena poročila Občini o številu nočitev v zvezi s turistično takso. Na tej podlagi je davčni organ lahko ugotovil podatke, potrebne za izračun davčne obveznosti (DDV), upošteval pa jih je na način, ki je bil kar najbolj ugoden za tožečo stranko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu (II. točki izreka) po opravljenem inšpekcijskem nadzoru davka od dohodkov iz dejavnosti in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2003, tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo DDV v skupnem znesku 722 084,20 SIT in zamudne obresti.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik v postopku inšpiciranja davčnemu organu predložil knjigo gostov za obdobje od 6. 6. 2001 dalje ter navedel, da za obdobje od 1. 1. 2001 do 6. 6. 2001 knjige gostov ne najde. Prav tako je navedel, da za leto 2001 nima knjige prometa. Pri pregledu knjige gostov je davčni organ ugotovil, da tožnik evidentira gosta po datumu prihoda, ne evidentira pa njegovega odhoda. Iz knjige gostov tako ni razvidno število nočitev. Število nočitev tudi ni razvidno iz izdanih računov. Ob pregledu fotokopije Poročil o prenočitvah in plačani turistični taksi za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2002, pridobljene na Občini Hrpelje-Kozina, je davčni organ ugotovil, da se število nočitev iz knjige gostov ujema s številom nočitev, izkazanih v Poročilih. Zato je davčni organ za obdobje, za katerega tožnik ne razpolaga s knjigo gostov, upošteval število nočitev iz Poročila. Pri tem je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izdal računov za vse opravljene storitve, oziroma da ni zaračunal vseh opravljenih storitev, od nezaračunanih storitev pa posledično ni obračunal in plačal predpisanega DDV. Zato se mu na podlagi določb Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05-UPB3, 108/05, v nadaljevanju: ZDDV) in Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02 do 117/05, v nadaljevanju: PDDV) obračuna in naloži v plačilo DDV po posameznih obračunskih obdobjih, in sicer v zneskih, razvidnih iz tabele na strani 15 in 16 odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih v celoti sledi odločitvi in razlogom prve stopnje.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da bi z ozirom na ugotovljene nepravilnosti, opisane v obrazložitvi izpodbijane odločbe, davčni organ moral postopati do določbah 113. člena Zakona o davčnem postopku, pa tega ni storil. To ugotavlja tudi drugostopni organ v svoji odločbi, pa kljub temu pritožbo zoper tisti del odločitve, ki se izpodbija s tožbo, zavrne. Zato je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Iz ugotovitev davčnega organa je namreč razvidno, da davčni organ predmeta obdavčitve ni mogel pravilno ugotoviti na podlagi podatkov, ki jih je posredoval tožnik in drugih razpoložljivih podatkov. Zato je dejansko stanje bodisi ugotovil napačno bodisi je ugotavljal dejansko stanje na podlagi drugih dejstev, ki jih v odločbi ne navaja, pri čemer je v tem zadnjem primeru podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ker se izpodbijane določbe v tem delu ne da preizkusiti. Davčni organ je razen tega nepravilno ugotovil število nočitev v inšpiciranem obdobju, zaradi česar je nepravilno ugotovljena višina premalo plačanega DDV. Čeprav je davčni organ ugotovil, da se število nočitev iz knjige gostov ujema s številom nočitev iz Poročil, tega ni upošteval pri ugotavljanju števila nezaračunanih nočitev za celo inšpicirano obdobje. Zakaj je tako ravnal in s tem odstopil od lastne ugotovitve, ni pojasnil. V odločbi tudi ni konkretno obrazložil, kako je prišel do nove višine davčne osnove, ampak je samo pavšalno navedel zneske in število nočitev. Obrazložil je samo nepravilnosti pri vodenju poslovnih knjig, ki jih tožnik priznava in niso sporne, ne obrazlaga pa izračunanega zneska DDV. Zato odločbe tudi iz tega razloga ni mogoče preizkusiti. Čeprav nepravilnosti niso sporne, davčni organ ni odvezan dolžnosti ugotoviti resnično dejansko stanje. Pri tem mora dokazati dejstva, na podlagi katerih nastane davčna obveznost. Teh dejstev davčni organ ni dokazal, temveč se samo sklicuje na davčne predpise, ne navede pa njihove povezave z dejanskim stanjem. Tožnik opozarja še, da je bil v ceni nočitve, ki jo je tožeča stranka izkazovala na izdanih računih za inšpicirano obdobje, že zajet DDV. Na to je davčni organ ponovno obračunal DDV. Zato je obračun neizkazanega prometa napačen. Pravilen je obračun neizkazanega prometa, ki ga je dala tožeča stranka v pripombah na zapisnik in ki ga prilaga tožbi. Davčni organ se do navedb v pripombah vsebinsko ni opredelil, zlasti ne do pripombe, da je v neizkazanih prihodkih že zajet DDV, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik zato predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije ter izpodbijano odločbo (v izpodbijanem delu) odpravi, oziroma podrejeno, odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami še pojasni, da je davčni organ podatke o številu nočitev iz Poročil upošteval za obdobje, za katero tožnik ni razpolagal s knjigo gostov (1. 1. 2001 do 6. 6. 2001), v preostalem delu pa je upošteval tožnikove podatke. Podatke o nočitvah je primerjal s podatki iz računov, ceno nočitev pa je upošteval v višini, ki jo je izkazoval tožnik v svoji poslovni dokumentaciji.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih.

Tožba ni utemeljena.

Cenitev davčne osnove kot podlaga za odmero davka v posebnih primerih iz 113. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06-UPB2) ni obvezna, če so za davčno odmero na razpolago ustrezni podatki. Takšni ustrezni podatki so po ugotovitvah davčnega organ tisti, s katerimi razpolaga oziroma jih je predložil tožnik med postopkom: to pa so knjiga gostov, izdani računi in predložena Poročila Občini o številu nočitev v zvezi s turistično takso. Zato izrek izpodbijane odločbe ni v nasprotju z obrazložitvijo. Na tej podlagi je davčni organ lahko ugotovil podatke, potrebne za izračun davčne obveznosti (DDV), upošteval pa jih je na način, ki je bil kar najbolj ugoden za tožečo stranko. Kljub pomisleku o dejanskem številu nočitev posameznih gostov, je upošteval evidentirane podatke, ki so na posameznega gosta izkazovali po eno nočitev. Ceno nočitev pa je upošteval na podlagi izdanih računov v posameznih davčnih obdobjih ter na ta način (lahko) ugotovil višino neizkazanih prihodkov oziroma višino neobračunanega DDV za posamezna davčna obdobja, tako kot je to povsem jasno razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe in pred tem že iz zapisnika o pregledu. Tožbeni očitek, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in da se odločbe v izpodbijanem delu ne da preizkusiti, je zato v očitnem nasprotju s podatki spisov in ga kot takšnega sodišče zavrača. Kot neutemeljeno in protispisno zavrača tudi tožbeno trditev, da je nepravilno ugotovljeno število nočitev in da odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Iz razlogov odločbe in pred tem zapisnika je namreč jasno razvidno, da so se in kako so se za prvo polletje leta 2001 upoštevali podatki o številu nočitev iz Poročil (ker ni bilo knjige gostov), v nadaljevanju pa iz tožnikovih evidenc (iz knjige gostov). Razviden je tudi način izračuna. S tem je davčni organ po presoji sodišča v celoti in pravilno izkazal dejstva, na katerih sloni odločitev ter s tem v celoti in pravilno izpolnil svojo obveznost, ki mu jo nalagajo davčni predpisi. Drugačne tožbene navedbe so zato ne le neizkazane, temveč so v očitnem nasprotju s podatki spisov in razlogi izpodbijane odločbe. Ni namreč resnična tožbena trditev, da se davčni organ v zvezi z naloženo davčno obveznostjo zgolj sklicuje na predpise in ne naredi subsumpcije dejanskih ugotovitev. Iz zgoraj povzete vsebine izpodbijane odločbe je razvidno, da to stori in tudi, da je subsumpcija pravilna. Prav tako ne drži, da se davčni organ vsebinsko ni opredelil do pripomb, konkretno do pripombe, da je v neizkazanih prihodkih že zajet DDV. Odgovor na pripombe je razviden iz obrazložitve na 14. strani odločbe, iz odgovora pa sledi, da je davčni organ pri ugotavljanju cene nočitev upošteval ceno iz izdanih računov za opravljeno storitev, zmanjšano za DDV, s tem da se v nadaljevanju konkretno navaja, kakšna je bila po podatkih iz tožnikovih računov ta cena (brez DDV in z DDV) v posameznih davčnih obdobjih. Ugotavlja pa se tudi, da tožnik drugačnih dokazov v pripombah ni navajal oziroma predložil.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1756/2010
• sodba I U 2146/2009
• sodba I U 991/2009