sodba I U 686/2009

Jedro

Po samem zakonu se šteje, da je dolžnik, ki je v obravnavanem primeru nesporno družbenik in direktor tožeče stranke, pri tožeči stranki tudi zaposlen. In če je zaposlen, (lahko) prejema tudi denarne prejemke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi na denarne prejemke dolžnika, ki je bil popravljen s sklepom o popravi pomote z dne 31. 3. 2008, je Carinski urad A. v točki I. izreka združil postopke, ki so se vodili pod opr. št. od ... do ..., v točki II. izreka je dolžnika A.A. zavezal k plačilu (na podlagi odločb Carinarnice A. s tam navedenimi številkami, vse z dne 30. 5. 2005, ki so postale izvršljive dne 7. 8. 2000), uvoznih dajatev v skupnem znesku 1.940,82 EUR, z zamudnimi obrestmi od dne 7. 8. 2000 do dneva plačila, istemu dolžniku je naložil plačilo stroškov izdaje sklepa v višini 20,86 EUR ter stroškov izdaje sklepa št. ... z dne 2. 3. 2004 v višini 4,17 EUR in stroške poti izterjevalca Carinskega urada B. v višini 12,52 EUR, ki so nastali na podlagi sklepa št. ... z dne 2. 3. 2004. V izreku izpodbijanega sklepa je določeno tudi, da se zoper tožnika opravi izvršba z rubežem denarnih prejemkov do višine dolgovanega zneska, ki jih prejema pri tožniku. Tožniku se naloži, da po prejemu tega sklepa vplača oziroma vplačuje zarubljeni del denarnih prejemkov na prehodni račun Carinskega urada A. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil ugovor, ker je naslovnik neobstoječe podjetje in davčni dolžnik ne prejema denarnih prejemkov.

Pritožbeni organ je ugovor tožnika zoper sklep zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi navaja, da zoper sklep o izvršbi lahko delodajalec oziroma izplačevalec pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po njegovem prejemu, in sicer samo iz razloga, da dolžnik pri njem ne prejema denarnih prejemkov (164. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Ker je delodajalec oziroma izplačevalec v razlogih, zaradi katerih lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi, omejen na v tem členu navedeni ugovorni razlog, se pritožbeni organ v obravnavo ugovornega razloga zastaranja (davčne obveznosti) ne bo spuščal. Glede ugovora, da dolžnik, to je A.A., pri tožniku ne prejema prihodka, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je v skladu s 1. odstavkom 160. člena ZDavP-2 z izvršbo mogoče seči na dolžnikove prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja. Po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) se kot dohodek iz zaposlitve šteje dohodek prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve (1. odstavek 35. člena ZDoh-2). Za zaposlitev šteje tudi opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev (6. odstavek 35. člena ZDoh-2). Vpogled v podatke sodnega registra pokaže, da je dolžnik A.A. pri tožniku registriran kot edini družbenik in direktor družbe. Po povedanem je torej na podlagi določbe 6. odstavka 35. člena ZDavP-2 (pravilno ZDoh-2) šteti, da je dolžnik zaposlen pri tožniku in je zato utemeljeno pričakovati, da za svoje delo oziroma storitve prejema dohodke. Tožnik pa trdi, da dolžnik pri njem ne prejema nobenega dohodka, kot edini dokaz za te trditve pa nudi svojo izjavo. Izjava stranke je v upravnem postopku zgolj subsidiarno dokazno sredstvo, saj se sme v skladu z določbami 1. odstavka 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku vzeti kot dokaz zgolj v primeru, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov ter v malo pomembnih zadevah, če naj bi se neko dejstvo dokazovalo z zaslišanjem priče, ki živi v kraju, oddaljenem od sedeža organa ali če bi bilo sicer zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravice stranke. Zaradi navedenega pa tudi zaradi tega, ker je dolžnik glede na podatke sodnega registra edini družbenik in direktor tožnika, kar nakazuje na to, da ima tožnik v zadevi določen interes na izid postopka, pritožbeni organ njegovi izjavi, da tožnik pri njem (vložniku ugovora) ne prejema nobenega dohodka, ne more pokloniti vere. Navedeno še posebej ob dejstvu, da je dolžnik pooblaščen za razpolaganje sredstev na bančnem transakcijskem računu vložnika ugovora (dopis banke z dne 11. 2. 2008). Na podlagi navedenega je pritožbeni organ ugovor tožnika zavrnil kot neutemeljen.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Tožena stranka je zagrešila bistvene kršitve določb postopka, ker je pomanjkljivo obrazložila odločbo, s katero je zavrnila ugovor tožeče stranke, saj se v odločbi ni opredelila do ugovora zastaranja. Tožeča stranka je po zakonu subsidiarni dolžnik, zaradi česar ima možnost uveljavljati tudi ugovor zastaranja. Zmotno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ker tožena stranka brez ustreznega razloga ni upoštevala izjave tožeče stranke, ki jo je predložila v dokaz. Nikjer ni obrazložila, da bi lahko bil mogoč drugačen dokaz, zaradi česar ni utemeljena njena pavšalna navedba, da se izjave v predmetnem postopku ne more uporabiti kot dokaz. Tožeča stranka negativnega dejstva ne more dokazovati in se zato dokazno breme prevesi na nasprotno stranko. Tožena stranka pa v postopku ni dokazala, da tožeča prejema denarne prejemke. Nadalje je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, ker se 35. člena ZDavP-2, ki ga v obrazložitvi navaja pritožbeni organ sploh ne nanaša na vprašanja zaposlitve temveč na uporabo drugačne številke. V delu, kjer se pritožbeni organ sklicuje na uporabo 35. člena ZDoh-2 je ravno tako napačno uporabljeno materialno pravo. ZDoh-2 se uporablja za obravnavo davčnih obveznosti iz naslova osebnega dohodka, kar predstavlja specifično pravno vejo davčnega prava. Ne more se uporabljati za odločanje o izvršbi v carinskem postopku ali kakšnem drugem postopku. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep ter odločbo pritožbenega organa ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavanem primeru je prvostopni organ izdal sklep o izvršbi na denarne prejemke dolžnika ter delodajalcu, tožeči stranki v tem upravnem sporu, naložil, da po prejemu sklepa vplača oziroma plačuje zarubljeni del denarnih prejemkov na prehodni podračun Carinskega urada A. Zoper tak sklep ima delodajalec pravico do ugovora po 164. členu ZDavP-2, in sicer samo iz razloga, da dolžnik pri njem ne prejema denarnih prejemkov. Tožnik je ugovor vložil ravno iz tega razloga. V postopku je bilo ugotovljeno, da je dolžnik edini družbenik in direktor tožeče stranke. Po mnenju sodišča je pravilno sklicevanje pritožbenega organa na določbe ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na dohodek iz zaposlitve, saj na ta predpis odkazuje 160. člen ZDavP-2, ki določa omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, in sicer tiste denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja. Po določbi 6. odstavka 35. člena ZDoh-2 za zaposlitev šteje tudi opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev, ter opravljanje funkcije na podlagi imenovanja in izvolitve v državni ali drug organ. Tako se po samem zakonu šteje, da je dolžnik, ki je nesporno v obravnavanem primeru družbenik in direktor tožeče stranke, pri tožeči stranki tudi zaposlen. In če je zaposlen (lahko) prejema tudi denarne prejemke. Zato tudi po presoji sodišča tožeča stranka ne more uspeti s pavšalnim ugovorom, da dolžnik pri njej ne prejema denarnih prejemkov. Jasno je, da je tožeča stranka dolžna slediti sklepu o izvršbi na denarne prejemke le v primeru, ko dolžnik ta denarni prejemek tudi prejme. Po povedanem so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na napačno uporabo določb ZDoh-2, saj že same določbe ZDavP-2 napotujejo na uporabo dohodninskih določb. Sama carinska izvršba pa poteka po določbah ZDavP-2. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja, saj so izvršilni naslovi postali izvršljivi dne 7. 8. 2000 in torej desetletni absolutni zastaralni rok (157. člen Carinskega zakona – Uradni list RS, št. 1/95 do 59/02 in 126. člen ZDavP-2) še ni potekel, saj je bil izpodbijani sklep izdan dne 22. 2. 2008.

Po povedanem je odločitev prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

18.06.2010

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 16682/2020
• UPRS sodba I U 1665/2014
• VSL Sklep I Kp 36894/2017