Sodba VIII Ips 253/2012

Jedro

Tožena stranka je posegla v dokončno in pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2008, čeprav bi to lahko storila le z enim od izrednih pravnih sredstev, ki jih določa ZUP. Postopka z izrednimi pravnimi sredstvi očitno ni izvedla, niti se na takšen postopek ne sklicuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 3. 6. 2010 in 23. 8. 2010 in priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo oziroma do mirovanja pravice do denarnega nadomestila. Obrazložilo je, da je bilo tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 12. 3. 2008 do 11. 6. 2008 (odločba tožene stranke z dne 8. 4. 2008). Zaradi začasne nezmožnosti za delo je bilo kasneje odločeno, da tožnici ta pravica miruje od 21. 5. 2008. Ker naj bi razlog za mirovanje prenehal, je tožena stranka dne 18. 8. 2008 izdala odločbo, s katero je tožnici priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas 21 dni, in sicer od 1. 8. 2008 do 21. 8. 2008. Naknadno je izdala še odločbo z dne 16. 9. 2008, s katero je prejšnjo odločbo odpravila in odločila, da tožnici miruje pravica do denarnega nadomestila v času od 21. 5. 2008 do 2. 10. 2008 - zaradi izpolnitve pogojev za prejemanje nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kasneje je tožnici izdala odločbo z dne 3. 6. 2010 in z njo odločila, da ji od 21. 8. 2008 preneha mirovanje pravice do denarnega nadomestila z odločbo z dne 16. 9. 2008, ker tožnica (ki je hrvaška državljanka) od 22. 8. ni imela več urejenega bivanja v Republiki Sloveniji. Tožničino pritožbo zoper to odločbo je zavrnila z dokončno odločbo z dne 23. 8. 2010. Sodišče je pri odločanju izhajalo iz Zakona o zaposlovanju in zavarovanje za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB-UPB1, Uradni list RS, št. 107/2006 in nadalj.) in ga razlagalo tako, da pravica do denarnega nadomestila miruje le v primeru, če zavarovanec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, zapusti Republiko Slovenijo. Sklicevalo se je tudi na Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uradni list Republike Slovenije, št. 71/97), po katerem se nadomestilo za primer brezposelnosti ne izplačuje v drugo državo pogodbenico.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 3. 6. 2010 in 23. 8. 2010, tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala priznanje pravice do denarnega nadomestila oziroma mirovanja pravice pa zavrglo. Po stališču sodišča druge stopnje za odločanje ni pomembna določba 8. alineje prvega odstavka 33. člena ZZZPB, temveč je bistven odgovor na vprašanje, ali je imela tožena stranka v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list Republike Slovenije, št. 24/2006 – UPB2, in nadalj.), ki se pred sodiščem upošteva kot materialni predpis, podlago za poseg v dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 16. 9. 2008. Presodilo je, da te podlage ni imela, saj pri odločanju ni uporabila enega od izrednih pravnih sredstev, ki jih v takšnem primeru predvideva ZUP. V zvezi z odločitvijo o priznanju pravice do denarnega nadomestila oziroma mirovanja te pravice, je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo, saj sta bili predmet presoje le odločbi, ki se nanašata na prenehanje mirovanja pravice do denarnega nadomestila in torej ne sama pravica do denarnega nadomestila oziroma ponovno izpolnjevanje pogojev za mirovanje pravice.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mora glede na 3. člen ZUP pri odločanju o prenehanju oziroma mirovanju pravice do denarnega nadomestila postopati po določbah posebnega zakona, to je ZZZPB. Prenehanje veljavnosti dovoljenja za prebivanje tožnice oziroma dejstvo da od 22. 8. 2008 ne prebiva v Republiki Sloveniji, je razlog za mirovanje izplačevanja denarnega nadomestila, kot to določa 17.a člen ZZZPB in 8. točka 33. člena ZZZPB. Ker je ugotovitev tega dejstva urejeno v ZZZPB, je tožena stranka v skladu s 3. členom ZUP postopala po tem zakonu in ne po določbah ZUP. Izrednih pravnih sredstev ni mogla uporabiti. Za uporabo izrednih pravnih sredstev tudi ni bilo razlogov, saj je do prenehanja veljavnosti dovoljenja za prebivanje prišlo 22. 8. 2008, kar je po pravnomočni odločbi, s katero je bila tožnici priznana pravica. To dejstvo ne more biti razlog za obnovo postopka. Tudi ostali razlogi, na podlagi katerih pravica preneha oziroma miruje, niso razlogi za uporabo katerega izmed izrednih pravnih sredstev. 4. Neuporaba določb ZZZPB je materialnopravno zmotna, zaradi česar predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). V skladu s to zakonsko določbo in upoštevajoč revizijo, je predmet odločanja revizijskega sodišča le pravnomočna sodba sodišča druge stopnje o odpravi odločb tožene stranke z dne 3. 6. 2010 in 23. 8. 2010, ne pa tudi sklep sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe v delu, v katerem je tožnica zahtevala priznanje pravice do denarnega nadomestila oziroma ugotovitev mirovanja te pravice.

6. Iz prvega odstavka 3. člena ZUP izhaja, da so lahko posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu, če je za postopek na takem upravnem področju to potrebno. Drugi odstavek 3. člena ZUP določa tudi, da se na upravnih področjih, za katere je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, postopa po določbah posebnega zakona, po določbah tega zakona pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom. Iz 45. člena ZZZPB, ki je matični zakon za konkretno področje, izhaja, da zavarovanci uveljavljajo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti skladno s tem zakonom in predpisi o splošnem upravnem postopku. Pri tem o pravicah zavarovancev in drugih brezposelnih oseb na prvi stopnji odloča pooblaščeni delavec zavoda, na drugi stopnji pa organ zavoda; zavarovanec oziroma druga brezposelna oseba, ki ni zadovoljna z odločitvijo drugostopenjskega organa lahko v 30 dneh po vročitvi dokončne odločbe vloži tožbo pri sodišču, pristojnem za socialne spore. Pritožba ne zadrži njene izvršitve. Drugih določb glede uveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti ZZZPB nima. To pomeni, da je za postopek uveljavljanja in odločanja o pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti poleg 45. člena ZZZPB treba upoštevati ZUP, kot procesni zakon.

7. Tožena stranka v reviziji meša določbe, ki jih mora upoštevati v postopku odločanja o pravicah za primer brezposelnosti in materialne določbe, ki jih mora upoštevati pri samem odločanju. Določbi zadnje alineje 17.a člena ZZZPB (kdaj zavarovanec lahko uveljavlja pravico do denarnega nadomestila - če prebiva v Republiki Sloveniji, razen če mednarodni akt ne določa drugače; v času ko zavarovanec ne prebiva v Republiki Sloveniji, mu pravica do denarnega nadomestila miruje) in 8. alineja prvega odstavka 33. člena ZZZPB (da pravica do denarnega nadomestila miruje v času, ko zavarovanec ne prebiva v Republiki Sloveniji, razen če mednarodni akt ne določa drugače) sta materialni določbi, ki seveda nista pomembni za postopek odločanja tožene stranke.

8. Sodišče druge stopnje je utemeljeno opustilo presojo pravilnega tolmačenja navedenih določb ZZZPB in v okoliščinah konkretnega primera najprej ugotavljalo, ali je sploh obstajalo procesno upravičenje tožene stranke za izdajo izpodbijanih odločb. Kot že navedeno je namreč tožena stranka z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2008 odpravila prejšnjo odločbo in odločila, da tožnici miruje pravica do denarnega nadomestila od 21. 5. 2008 do 2. 10. 2008 (zaradi izpolnitve pogojev do prejemanja nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja), z izpodbijanima odločbama pa je po skoraj dveh letih, ne da bi odpravila odločbo z dne 16. 9. 2008, odločila, da tožnici z 21. 8. 2008 preneha mirovanje pravice do denarnega nadomestila. Na ta način je posegla v dokončno in pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2008, čeprav bi to lahko storila le z enim od izrednih pravnih sredstev, ki jih določa ZUP. Tožena stranka postopka z izrednimi pravnimi sredstvi očitno ni izvedla, niti se na takšen postopek ne sklicuje.

9. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da je do prenehanja veljavnosti dovoljenja za prebivanje tožnice (na katerem temeljita izpodbijani odločbi) prišlo 22. 8. 2008, kar naj bi bilo po pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice. Predmet presoje je namreč odločitev o prenehanju mirovanja pravice do denarnega nadomestila (z 21. 8. 2008), o mirovanju pravice do denarnega nadomestila tožnice od 21. 5. 2008 do 2. 10. 2008 pa je bilo odločeno z odločbo z dne 16. 9. 2008, torej šele po z izpodbijanima odločbama na novo določenemu datumu prenehanja mirovanja pravice.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2013

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 573/2004
• Sodba VIII Ips 240/2002
• Sodba VIII Ips 270/2002