VDSS Sodba Pdp 516/2020

Jedro

Iz ZDR-1 ne izhaja, da bi bila višina plače bistvena pri presoji, kdaj gre za ustrezno zaposlitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine v višini 28.408,10 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 1.404,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenega dejstva, razlike v plači med plačo po odpovedani in plačo po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Po odpovedani pogodbi o zaposlitvi je bil upravičen do plače v višini 7.881,89 EUR bruto, od tega osnovna plača v višini 3.152,76 EUR in variabilni del plače v višini 4.729,13 EUR. Po novi pogodbi o zaposlitvi je upravičen do plače v višini 4.079,84 EUR bruto, od tega osnovna plača v višini 2.488,70 EUR in variabilni del plače v višini 1.591,14 EUR. Delovno mesto po novi pogodbi o zaposlitvi je uvrščeno v V. tarifni razred, čemur tožnik ni posvečal pozornosti, saj je menil, da mora njegov položaj ostali primerljiv. Zaradi bistvene razlike v plači je novo ponujena zaposlitev neustrezna. Plača je bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, delodajalec ne more enostransko znižati plače. To velja tudi v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Za enako delo mora biti delavec upravičen do enake plače. Drugačno stališče je v nasprotju z Ustavo RS (14., 22. in 49. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je določbo 91. člena ZDR-1 tolmačilo neustavno. Ni upoštevalo, da se je položaj tožnika bistveno poslabšal. Utemeljeno je pričakoval, da se njegova plača ne bo znižala. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 91. člena ZDR-1, ki določa, kdaj gre za ustrezno zaposlitev. Pravilno je kot bistveno upoštevalo, v kateri tarifni razred je uvrščeno delovno mesto po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Gre za isti V. tarifni razred, kot je bilo uvrščeno delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. V obeh pogodbah o zaposlitvi je bila določena plača višja od minimuma po kolektivni pogodbi. Višina plače ni bistvena pri presoji, ali je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev. Tožnik ni bil v opravičljivi zmoti. Nezakonitosti odpovedi ni uveljavljal. Toženka mu plače ni enostransko znižala, ampak mu je podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je v skladu s sodno prakso (sodba VDSS Pdp 1421/2008). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja:

6. Pravica do sorazmernega dela odpravnine, o kateri je odločalo sodišče prve stopnje, je določena v šestem odstavku 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in pripada delavcu, ki ob odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi sprejme neustrezno zaposlitev. Ustrezna zaposlitev je definirana v petem odstavku 91. člena ZDR-1 kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Iz te določbe jasno izhaja, kot potrjuje sodna praksa (odločbe VS RS VIII Ips 336/2009, VIII Ips 422/2009 in VIII Ips 465/2009), da je poleg delovnega časa in kraja opravljanja dela za presojo ustreznosti zaposlitve bistvena vrsta in stopnja strokovne izobrazbe na delovnem mestu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Če sta ti enaki, je ponujena zaposlitev ustrezna.

7. Kot je iz akta o sistemizaciji delovnih mest pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi vodja za razvoj in pospeševanje prodaje - ... zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe ekonomsko tehnične smeri, za delovno mesto po novi pogodbi o zaposlitvi produktni vodja - ... pa enako V. stopnja strokovne izobrazbe ekonomsko tehnične smeri. To dejstvo vodi do pravilne presoje, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev.

8. Tožnik je neustreznost ponujene zaposlitve utemeljil z bistveno nižjo plačo, kot je bila po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je do njegovih navedb opredelilo. Pravilno je utemeljilo, da iz ZDR-1 ne izhaja, da bi bila višina plače bistvena pri presoji, kdaj gre za ustrezno zaposlitev, pri čemer določbe petega odstavka 91. člena ZDR-1 ni zmotno tolmačilo, kot mu neutemeljeno očita pritožba. Definicija ustrezne zaposlitve v tretjem odstavku 90. člena ZDR je jasna in ne vsebuje vsebinsko praznih ali raztegljivih jezikovnih znakov, ki bi jih bilo mogoče tolmačiti, tako da bi se pri presoji upoštevali tudi drugi kriteriji zaposlitve.

9. Tožnikove pritožbene navedbe o enostranskem poseganju v plačo so neutemeljene. Toženka pogodbenih določb ni enostransko spreminjala, ampak mu je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja za razvoj in pospeševanje prodaje - ... odpovedala in mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajni vodja - ..., ki jo je tožnik sprejel, kar predpostavlja soglasje volj pogodbenih strank. Tožnik morebitne nezakonitosti odpovedi ni uveljavljal kot tudi ni izpodbijal veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi.

10. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 473/2016
• VDSS sklep Pdp 1115/2013
• VDSS sodba Pdp 1539/2014