VDSS sodba Pdp 473/2016

Jedro

Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med druge zaposlene je utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela.

Odločilno za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dejstvo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, njegovo delo, za katerega ni dvoma, da še obstaja, pa so prevzeli ostali zaposleni. To pa pomeni, da organizacijske spremembe niso bile le navidezne ali namenjene le temu, da se pogodba odpove prav tožniku oziroma da se ga razporedi na drugo delovno mesto z nižjo plačo. Potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces, na podlagi ocene, da je organizacijska sprememba smotrna in da se bodo na ta način zmanjšali stroški, takšne odločitve pa so izključno v pristojnosti delodajalca, to je tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne iz se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek:

- da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 11. 9. 2015 s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi, ter da se ugotovi, da je nova pogodba o zaposlitvi tožnika, sklenjena za delovno mesto vodje elektro nabave, nezakonita in se razveljavi in tako ne velja;

- da se ugotovi, da je prejšnja individualna pogodba o zaposlitvi tožnika, sklenjena dne 14. 4. 2015, za delovno mesto vodje financ in referenta nabave veljavna in se tožniku vzpostavi delovno razmerje na njeni podlagi s priznanjem plače in vseh drugih pravic na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je dolžna tožniku za nazaj, za obdobje od 1. 10. 2015 dalje obračunati vsakokratno mesečno razliko bruto plače po individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodje financ in referenta nabave z dne 14. 4. 2015 in pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje elektro nabave, ki je bila tožniku obračunana in izplačevana po tej pogodbi, od tako obračunanih razlik bruto zneskov plačil obračunati prispevke in davke ter mu mesečne neto razlike zneskov plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec izplačati v roku 15 dni od pravnomočne odločitve v zadevi, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka);

Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek:

- da se ugotovi, da tožniku ponujena zaposlitev s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2015, ki jo je tožnik podpisal dne 22. 9. 2015, ni ustrezna in ima tožnik pravico do plačila sorazmerne odpravnine za neustrezno zaposlitev v znesku 14.886,36 EUR bruto, kar je tožena stranka dolžna tožniku plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2015 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo ter

- da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov glede obeh tožbenih zahtevkov sprejelo zmotne dokazne zaključke in na tako zmotnih dokaznih zaključkih napačno uporabilo materialno pravo. V pritožbi navaja, da je tožena stranka s spremembo sistemizacije, z ukinitvijo delovnega mesta vodje financ in referenta nabave, ki ga je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika zasedal tožnik, zasledovala izključno cilj, da se tožnika premesti na drugo delovno mesto, kjer se mu lahko potem temu posledično zniža plača. Naloge in dela iz pogodbe o zaposlitvi tožniku za delovno mesto vodje financ in referenta nabave so pri toženi stranki ostale nespremenjene, ni prišlo do dejanskega prenehanja potreb po delu tožnika, ki je tudi vsebinsko nespremenjeno še danes. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga ni obstajal utemeljen in resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku na njegovem delovnem mestu vodje financ in referenta nabave. Pogodba za to delovno mesto je bila sklenjena dne 14. 4. 2015, sklep o ukinitvi tega delovnega mesta pa že v manj kot petih mesecih za tem, to je 10. 9. 2015. Res se sodišče ne sme spuščati v poslovne odločitve delodajalca, mora pa kritično presoditi utemeljenost odpovednega razloga, česar pa sodišče glede na predložene dokaze obeh strank in nasprotujoča stališča v pogledu poslovanja tožene stranke ni storilo.

Pogodbeni stranki individualne pogodbe nista niti s sprejemom opisa del in nalog, niti v sistemizaciji ustrezno sistemizirali in opredelili zahtevnosti delovnega mesta vodje financ in referenta nabave, zato je glede vprašanja zahtevnosti tega delovnega mesta treba upoštevati Kolektivno pogodbo gradbene dejavnosti, po kateri se za visoko zahtevna dela, ki sodijo v delokrog vodje financ za celotno družbo, zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je, da mora delodajalec v skladu z 91. členom ZDR-1 preveriti možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji in če taka možnost obstaja, je delodajalec dolžan delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi oziroma drugo ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela za katerega je imel tožnik sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Delo, ki ga je opravljal tožnik (vodja financ in referent nabave, za katerega je glede na zahtevnost potrebna VII. stopnja strokovne izobrazbe), očitno ni enako delu, ki je bilo tožniku ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi, za katerega se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe. Ker ne pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 14. 4. 2015 ne Akt o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ne določata zahtevnosti oziroma stopnje strokovne izobrazbe za delovno mesto vodje financ in referenta nabave, pride glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s tožnikom z dne 14. 4. 2015 v poštev uporaba Kolektivne pogodbe gradbene dejavnosti, kot sta to opredelili pravdni stranki tudi v 18. členu nazadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2015. Kolektivna pogodba določa VII. stopnjo izobrazbe za visoko zahtevna dela, kot so bila dela in naloge tožnika, ki je opravljal delo na delovnem mestu vodje financ in referenta nabave. Sodišče bi torej podrejenemu tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugoditi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbi tožnika ugodi in sodbo naslovnega sodišča primarno spremeni ter ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva:

- Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 2001 dalje kot koordinator in izvajalec kontrolinga, od 1. 5. 2015 dalje pa na podlagi sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi kot vodja financ in referent nabave.

- Za delovno mesto vodje financ in referenta nabave ni bilo posebnega opisa delovnega mesta, delovno mesto ni bilo sistemizirano, tožnik pa je delo opravljal po navodilih in v dogovoru z direktorjem.

- V skladu s sanacijskim načrtom (B 4) in dopolnitvijo z dne 9. 9. 2015 je direktor tožene stranke dne 10. 9. 2015 sprejel sklep, da se delovno mesto tožnika ukine (B 2), tožniku pa je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, opravila tožnikovega delovnega mesta (ki ni bilo sistemizirano) pa so prevzeli ostali že zaposleni delavci v finančno računovodskem sektorju ter direktor.

- Tožniku je bila ob odpovedi ponujena zaposlitev na delovnem mestu vodje elektronabave z zahtevano VI. stopnjo strokovne izobrazbe, ki jo je tožnik sprejel in ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal. Nova pogodba o zaposlitvi je bila tožniku ponujena v skladu z 18. členom individualne pogodbe o zaposlitvi (A 8), s katero je bilo dogovorjeno, da se v primeru, da delo po tej pogodbi o zaposlitvi ni več potrebno, oziroma če ga družba ukine, delavcu zagotovi pogodba po kolektivni pogodbi za gradbene dejavnosti za nedoločen čas.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodje financ in referenta nabave in da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Pri odločanju je upoštevalo in pravilno uporabilo tudi določbo 91. člena ZDR-1, ker je bila tožniku redna odpoved podana s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in ugotavljalo, ali mu je bila ponujena ustrezna zaposlitev v smislu določbe petega odstavka tega člena, po katerem je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

8. Pritožba neutemeljeno oporeka pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med druge zaposlene utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so namreč v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, sodišče ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti - v okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in druge – baza Ius Info, spletna stran VS RS).

9. Tožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da dejansko ni prenehala potreba po njegovem delu, ki je vsebinsko nespremenjeno, kar pa ni bistveno. Odločilno za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dejstvo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, njegovo delo, za katerega ni dvoma, da še obstaja, pa so prevzeli ostali zaposleni. To pa pomeni, da organizacijske spremembe niso bile le navidezne ali namenjene le temu, da se pogodba odpove prav tožniku oziroma da se ga razporedi na drugo delovno mesto z nižjo plačo. Potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces, na podlagi ocene, da je organizacijska sprememba smotrna in da se bodo na ta način zmanjšali stroški, takšne odločitve pa so, kot je že pojasnjeno, izključno v pristojnosti delodajalca, to je tožene stranke. Okoliščine, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi, to je ukinitev tožnikovega delovnega mesta le pet mesecev po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ter tožnikova ocena, da je tožena stranka zasledovala le cilj premestiti tožnika na drugo delovno mesto z nižjo plačo, zato niso odločilnega pomena. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, s katerimi delavci in na kakšen način bo tožena stranka opravljala naloge, ki jih je do odpovedi opravljal tožnik – bistveno je, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo oziroma razdelitvijo delovnih nalog tožnika med druge delavce. Izvedeni dokazi, zlasti izpovedi zaslišanih prič, namreč potrjujejo, da so bile pri toženi stranki sprejete organizacijske spremembe, vključno z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta, povezane z ekonomskimi razlogi – pomanjkanjem dela in slabšimi poslovnimi rezultati in da so se tudi sicer znižale plače vodilnim delavcem tožene stranke.

10. Tožena stranka je tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zavrnilo.

11. Tožnik v pritožbi graja tudi odločitev o podrednem zahtevku za plačilo sorazmernega dela odpravnine z utemeljitvijo, da mu je bila ponujena neustrezna zaposlitev na delovnem mestu, za katerega se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe, ki jo je sicer sprejel. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je ponujeno delovno mesto vodja elektronabave ustrezno, saj delovno mesto vodja financ in referent nabave, ki ga je do ukinitve in odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik, ni bilo niti sistemizirano niti ni bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 4. 2015 opredeljena zahtevnost tega delovnega mesta in določena VII. stopnja strokovne izobrazbe. Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niti na podlagi 18. člena individualne pogodbe o zaposlitvi niti na podlagi 91. člena ZDR-1 ni mogoče šteti, da bi morala tožena stranka tožniku, ki ima sicer V. stopnjo strokovne izobrazbe, ponuditi novo pogodbo za delovno mesto, za katero se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ponujena zaposlitev za delovno mesto z zahtevano VI. stopnjo strokovne izobrazbe ustrezna.

Tožnik se sicer sklicuje na Kolektivno pogodbo gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami in dop.), vendar ta panožna kolektivna pogodba določa le razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede glede na zahtevano strokovno izobrazbo, ne določa pa, kakšna stopnja strokovne izobrazbe se zahteva za vodilna delovna mesta, ker je odločitev o tem prepuščena delodajalcu (ki te pogoje lahko določa tudi tako, da za posamezno delovno mesto zahteva alternativno dve stopnji izobrazbe). Tožena stranka pa, kot je že navedeno, niti v sistemizaciji delovnih mest ni opredelila pogoja strokovne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta tožnika (čeprav bi bila to dolžna storiti in delovno mesto z opisom del in zahtevanimi pogoji za zasedbo določiti v sistemizaciji) in niti v individualni pogodbi o zaposlitvi ni določila, da se za to (vodilno) delovno mesto zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da je tožena stranka v aktu o sistemizaciji tožene stranke za nekatera druga vodilna delovna mesta, ki so bila sistemizirana, določila alternativno izobrazbo (VII. oz. VI. stopnja), kot npr. za vodjo komerciale in pomočnika direktorja. Tudi ob upoštevanju navedenega je presoja sodišča prve stopnje, da je ponujena zaposlitev za tožnika ustrezna, pravilna in zakonita.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1), ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1115/2013
• VDSS sodba Pdp 258/2011
• VDSS Sodba Pdp 516/2020