VDSS sodba Pdp 1539/2014

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila zaposlitev, ki je bila ponujena tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi, neustrezna zato, ker se za novo zaposlitev ni zahtevala enaka stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel tožnik sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s pojmom ustrezne zaposlitve je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča uveljavljeno stališče, da se kot ustrezna zaposlitev šteje tudi zaposlitev na delovne mestu, za katerega je poleg enake stopnje strokovne izobrazbe, kot je bila določena za zasedbo prejšnjega delovnega mesta, alternativno določena tudi ena stopnja nižje strokovne izobrazbe.

Člen 90/4 ZDR je glede določitve višine sorazmernega dela odpravnine predvidel le višino, ki jo delavec dogovori z delodajalcem. To ne pomeni, da delavec do sorazmernega dela odpravnine ni upravičen, če glede višine do dogovora med delavcem in delodajalcem ne pride. V takšnem primeru mora o višini sorazmernega dela te odpravnine odločiti pristojno delovno sodišče. V zakonodaji niso bili oblikovani kriteriji za določitev višine sorazmernega dela odpravnine, zato se je do tega vprašanja morala opredeliti sodna praksa.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se na novo v celoti glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del odpravnine v višini 22.731,95 EUR, od dela te odpravnine, ki presega višino 10 povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2012 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 2.466,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.708,10 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.“

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 887,88 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odpravnino v višini 11.365,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 8. 2012 dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 1.245,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je višji zahtevek tožnika (za plačilo 13.832,22 EUR s pp) zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, temu posledično pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, toženi stranki pa naloži še plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 246/2011 (pravilno Pdp 264/2011), saj je bilo v omenjeni zadevi dejansko stanje bistveno drugačno, kot pa je v tem individualnem delovnem sporu. S sodbo opr. št. Pdp 264/2011 je bilo odločeno, da delavcu pripada ena tretjina odpravnine, ki bi jo prejel, če ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ne bi sprejel. Poudariti pa je potrebno, da v tem primeru delavec pri plači sploh ni bil prikrajšan, saj je dejansko prejemal enako plačo, to je minimalno plačo, kljub sicer majhni razliki v bruto plači po pogodbi (prej 550,92 EUR bruto, kasneje pa 537,66 EUR bruto). Če bi torej delavcu iz poslovnih razlogov bila odpovedana pogodba o zaposlitvi na novem, neustreznem delu, bi prejel enako odpravnino, kot bi jo prejel, če bi ostal na prejšnjem delovnem mestu. Pri tožniku pa je stanje povsem drugačno. Neustrezno delo je imelo za posledico tudi bistveno nižjo plačo. Tožniku se je plača iz 3.008,64 EUR znižala na 785,27 EUR in je torej znašala le 26,1 % prejšnje. Tožnik bi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi za novo delo prejel le 26,1 % odpravnine, ki bi jo prejel, če bi odklonil neustrezno zaposlitev. Odločitve v zadevi Pdp 264/2011 ne gre razumeti v tem smislu, da znaša sorazmerni del odpravnine vedno eno tretjino odpravnine, ki bi delavcu šla, če ne bi sprejel neustrezne zaposlitve, ne glede na to, kakšna je razlika med prejšnjo in novo plačo, temveč tako, da delavcu gre ena tretjina pripadajoče odpravnine tudi v primeru, ko na drugem, neustreznem delu prejema enako plačo. V kolikor pa je razlika v plači večja od ene tretjine, je po prepričanju tožnika sorazmerni del odpravnine potrebno izračunati glede na razliko v plači. Določitev sorazmernega dela odpravnine v višini ene tretjine za vse primere in neupoštevanje konkretnih okoliščin primera bi pomenilo povsem arbitrarno početje. Sodba o odločilnih dejstvih, ki jih je zatrjeval tožnik, nima razlogov. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi v celoti ugodi in ugodilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je bila tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, saj je bila za zasedbo novega delovnega mesta zahtevana V., VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe ekonomske ali druge tehnične smeri, za tožnikovo prejšnjo delovno mesto pa se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne tehnične smeri. Sodišče prve stopnje je kot nepomembno štelo trditev tožene stranke, da je imel tožnik le VI. stopnjo strokovne izobrazbe, za delovno mesto, ki ga je zasedal do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo (takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1115/2013) namen določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR, ki naj bi bil v tem, da delavec ohrani položaj pri delodajalcu, ki ga je imel, ko je še veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, predvsem v smeri ohranitve bistveno enako zahtevnega dela. Takšno zaključevanje pa je napačno, saj ni bila upoštevana specifika konkretnega primera, ki je v tem, da je tožena stranka trgovska družba, ki se ukvarja s prodajo na debelo. Gre za dokaj specifično dejavnost, kjer raven odgovornosti oziroma pristojnosti posameznih neposlovodnih delavcev ne odraža nujno vedno njihove pridobljene strokovne izobrazbe in obratno. Dejstvo, da je tožnik po odpovedani pogodbi o zaposlitvi zasedal delovno mesto, za katero ni imel pridobljene ustrezne stopnje strokovne izobrazbe, pa je za odločanje v konkretnem primeru pomembno. Ker je isto delovno mesto kot tožnik pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zasedala tudi bivša sodelavka tožnika A.A., ki je imela le V. stopnjo strokovne izobrazbe, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi njo. Ta okoliščina predstavlja eno od odločilnih dejstev v konkretnem primeru, zaradi česar gre prvostopenjski sodbi očitati bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo je, da je tožnik zasedal delovno mesto, za katerega ni imel ustrezne izobrazbe. S svojo odločitvijo in preozkim tolmačenjem tretjega odstavka 90. člena ZDR je sodišče prve stopnje poseglo v avtonomno pravico tožene stranke kot delodajalca, ki jo zagotavlja 48. člen ZDR, pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo, ki jo zagotavlja prvi odstavek 74. člena Ustave RS. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 74/2011 (v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 820/2010), ki potrjuje pravilnost stališča tožene stranke. Argumentacija prvostopenjskega sodišča je tudi v nasprotju s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pdp 1340/2010, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika, ki je zasedal delovno mesto, za katerega ni imel pridobljene ustrezne stopnje strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer obrazložilo višine prisojene odpravnine, zaradi česar je podana tudi v tem delu bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi stroškovni del izpodbijane sodbe, saj je tožnik v tem sporu uspel približno do 45 % postavljene višine tožbenega zahtevka, ne pa do polovice, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe, ki ga je nasprotna stranka s pritožbo izpodbijala.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki uveljavljata v pritožbi, ni storilo, prav tako ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal izplačilo sorazmernega dela odpravnine na podlagi četrtega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je določal, da ima delavec, ki po odpovedani pogodbi o zaposlitvi sprejme novo pogodbo o zaposlitvi (institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe) za neustrezno zaposlitev, pravico do sorazmernega dela odpravnine, ki jo dogovori z delodajalcem.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu „vodja poslovnega programa I“, za katerega se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne tehnične smeri. Dne 21. 5. 2012 mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja poslovnega programa“, za katero se je zahtevala, V., VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne tehnične smeri. To pogodbo je tožnik podpisal. Ker je menil, da je bila ponujena zaposlitev glede na člen 90/3 ZDR neustrezna, je zahteval izplačilo sorazmernega dela odpravnine. Ta sorazmerni del odpravnine je izračunal tako, da je upošteval število let delovne dobe pri toženi stranki (34 let), kot osnovo za izračun sorazmernega dela odpravnine pa je vzel razliko med bruto plačo njegovega prejšnjega delovnega mesta (ki je znašala 3.008,64 EUR) in bruto plačo novega delovnega mesta (ki je znašala 785,27 EUR). Vtoževani znesek v višini 25.198,19 EUR je izračunal upoštevaje tretjo alinejo člena 109/2 ZDR, po kateri pripada delavcu odpravnina v višini ene tretjine osnove iz člena 109/1 ZDR (osnova je torej povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let.

Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 286/2012 z dne 18. 9. 2013 zavrnilo, tožniku pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Tožnikovi pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 1115/2013 z dne 18. 6. 2014 izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo sorazmerni del odpravnine v znesku 11.365,97 EUR, ki je predstavljal eno tretjino celotne odpravnine, do katere bi bil tožnik upravičen po tretji alineji člena 109/1 ZDR.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila zaposlitev, ki je bila ponujena tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi, neustrezna zato, ker se za novo zaposlitev ni zahtevala enaka stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel tožnik sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s pojmom ustrezne zaposlitve je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča uveljavljeno stališče, da se kot ustrezna zaposlitev šteje tudi zaposlitev za delovno mesto, za katerega je poleg enake stopnje strokovne izobrazbe, kot je bila določena za zasedbo prejšnjega delovnega mesta, alternativno določena tudi ena stopnja nižje strokovne izobrazbe (na primer sodba VDSS opr. št. Pdp 820/2010, Pdp 340/2010, Pdp 318/2012, …). Pravilnost takšnega stališča je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi svoje sodbe opr. št. VIII Ips 74/2011 z dne 21. 2. 2012 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 820/2010. V tem primeru je delodajalec ponudil delavcu zaposlitev za delovno mesto, za katerega je bila alternativno določena ena stopnja nižje strokovne izobrazbe. V konkretni zadevi pa je bila situacija drugačna, saj je tožena stranka ponudila tožniku novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katero sta bili poleg VII. stopnje strokovne izobrazbe alternativno določeni tudi V. in VI. stopnja strokovne izobrazbe. Po stališču pritožbenega sodišča (ki je bilo predstavljeno že v sklepu opr. št. Pdp 1115/2013 z dne 18. 6. 2014) pa takšne ponujene zaposlitve ni mogoče opredeliti kot ustrezne zaposlitve. Namen tretjega odstavka 90. člena ZDR je v tem, da delavec tudi po tem, ko mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani svoj položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času prej veljavne pogodbe o zaposlitvi (tudi v smislu ohranitve v bistvenem enako zahtevnega dela). Delo, ki ga lahko opravlja delavec, ki ima le V. stopnjo strokovne izobrazbe pa ne more biti bistveno enako zahtevno kot delo, ki ga lahko opravlja delavec, ki ima VII. stopnjo strokovne izobrazbe. Delo, za katerega je alternativno predpisana tudi V. stopnja strokovne izobrazbe (ne glede na to, da je za to delovno mesto predpisana tudi VI. oziroma VII. stopnja strokovne izobrazbe), je zato manj zahtevno delo od dela na delovnem mestu, za katerega je določena le VII. stopnja strokovne izobrazbe. To potrjuje tudi 8. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine, ki jo je z ozirom na pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s tožnikom (A3, A5), uporabljala tudi tožena stranka. Če delodajalec za opravljanje dela na drugem delovnem mestu določi dve ali več stopenj nižjo izobrazbo od tiste, ki se je zahtevala za delavčevo prejšnje delovno mesto, je treba zaključiti, da je takšno delo manj zahtevno od delavčevega prejšnjega delovnega mesta. Pri presoji ponudbe ustrezne zaposlitve glede na strokovno izobrazbo je treba primerjati najnižjo strokovno stopnjo izobrazbe, ki je alternativno določena za ponujeno zaposlitev, s stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativna določena stopnja izobrazbe za dve stopnji (ali celo več stopenj) nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponujena zaposlitev neustrezna.

Pojem ustreznosti zaposlitve, ki ga navaja tretji odstavek 90. člena ZDR, je potrebno razlagati ozko, še posebej upoštevaje dejstvo, da so delavca v primeru odklonitve ustrezne zaposlitve doletele hude posledice. Če je delavec odklonil ponujeno zaposlitev za ustrezno delo (in za nedoločen čas) in mu je prenehalo delovno razmerje, ni imel pravice do odpravnine po 109. členu ZDR (člen 88/3 ZDR), prav tako pa ni mogel uspešno uveljavljati pravic do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, če ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, enakovreden prejšnji zaposlitvi ter ustrezno ali primerno delo (člen 242 ZDR) in sicer vse do uskladitve 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj. ZZZPB) z ZDR. Po uskladitvi citirane določbe ZZZPB pa je ta določba onemogočala delavcu (zavarovancu) uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila, če mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi odpovedi s strani delodajalca, ker delavec ni sprejel nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in nedoločen čas. Podobno določa tudi sedaj veljavni 63. člen Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010). Ob upoštevanju navedenega je bila tožniku tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča z novo pogodbo o zaposlitvi ponujena neustrezna zaposlitev, s čimer je tožnik pridobil pravico do sorazmernega dela odpravnine po členu 90/4 ZDR.

Člen 90/4 ZDR je glede določitve višine sorazmernega dela odpravnine predvidel le višino, ki jo delavec dogovori z delodajalcem. To pa ne pomeni, da delavec do sorazmernega dela odpravnine ni upravičen, če glede višine do dogovora med delavcem in delodajalcem ne pride. V takšnem primeru mora o višini sorazmernega dela te odpravnine odločiti pristojno delovno sodišče. V zakonodaji niso bili oblikovani nobeni kriteriji za določitev višine sorazmernega dela odpravnine. Iz tega razloga se je morala do tega vprašanja opredeliti sodna praksa. V večini primerov (na primer odločba VDSS Pdp 264/2011, Pdp 984/2012, Pdp 985/2012, Pdp 953/2012 …) je bil delavcem že na sodišču prve stopnje prisojen sorazmerni del odpravnine v višini ene tretjine pripadajoče odpravnine po 109. členu ZDR, pritožbe tožene stranke pa so bile v teh zadevah zavrnjene. V obrazložitvah navedenih odločb je bilo zavzeto tudi stališče, da je delavec upravičen do sorazmernega dela odpravnine (v višini ene tretjine pripadajoče odpravnine) tudi v primeru, če na novem (neustreznem) delovnem mestu ne prejema nižje plače, kot jo je prejemal na prejšnjem delovnem mestu. Stališča, zavzeta v zgoraj omenjenih sodnih odločbah, pa ne pomenijo, da je delavec, ki sprejme pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, vedno upravičen do sorazmernega dela odpravnine le v višini ene tretjine pripadajoče odpravnine. Za takšno razlago po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljenih razlogov niti zakonske podlage. Pri določanju višine sorazmernega dela odpravnine je namreč potrebno upoštevati tudi osnovni namen instituta odpravnine, ki predstavlja v svoji osnovi nadomestilo za izpad dohodka delavca, ki zaradi poslovnih razlogov (ali razloga nesposobnosti) ostane brez dela, pri čemer se z odpravnino (vsaj deloma) ohranja tudi socialna varnost delavca in njegove družine. V primeru, da se delavcu na novem delovnem mestu plača v pomembnem delu ali celo bistveno zniža (kot je bilo tudi v primeru tožnika, saj se mu je plača znižala za približno 74 %), je treba to razliko upoštevati kot odločilen kriterij za določitev sorazmernega dela odpravnine po členu 90/4 ZDR. Po drugi strani pa na višino sorazmernega dela odpravnine vpliva tudi dejstvo, da je delavec (kljub sprejemu neustrezne zaposlitve) ohranil delovno razmerje pri delodajalcu (z vsemi posledicami - vključenost v socialna zavarovanja; prejemanja plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja; koriščenje drugih pravic, ki temeljijo na delovnem razmerju). To pa pomeni, da delavcu, ki sprejme drugo neustrezno zaposlitev, iz zgoraj navedenih razlogov ne more pripadati celotna odpravnina, do katere bi bil sicer delavec upravičen na podlagi 109. člena ZDR, če bi mu delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti prenehalo. Do celotne odpravnine delavec v primeru sprejema neustrezne zaposlitve ne bi bil upravičen sicer niti glede na dikcijo člena 90/4 ZDR, ki govori le o sorazmernem delu te odpravnine.

Glede na navedeno pa se zastavlja vprašanje, koliko bi lahko (praviloma) znašal najvišji sorazmerni del odpravnine v primerjavi s celotno odpravnino po 109. členu ZDR. Glede na to, da je bilo v sodni praksi VDSS (kot je bilo že omenjeno) zavzeto večinsko stališče, da znaša sorazmerni del odpravnine po členu 90/4 ZDR eno tretjino pripadajoče odpravnine tudi v primeru, če delavec na novem, neustreznem delovnem mestu ne prejema nižje plače, kot jo je prejemal na prejšnjem delovnem mestu, pritožbeno sodišče zaključuje, da bi bilo ustrezno, da bi najvišji sorazmerni del odpravnine (praviloma) znašal dve tretjini pripadajoče odpravnine (glede na dejstvo, da je delavec ohranil zaposlitev). Konkretna višina sorazmernega dela odpravnine pa bi bila odvisna predvsem od razlike med prejšnjo in novo plačo delavca.

Z ozirom na zgornje stališče o določitvi sorazmernega dela odpravnine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do sorazmernega dela odpravnine v višini dveh tretjin celotne odpravnine, ki bi jo prejel na podlagi 109. člena ZDR, če ne bi sprejel neustrezne zaposlitve. Njegova plača se je s sprejemom nove zaposlitve namreč znižala od 3.008,64 EUR bruto na 785,27 EUR bruto. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnikova osnovna plača po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 6. 2012 (A3, B7) za delovno mesto „vodja poslovnega programa“ (za zasedbo katerega se je sicer zahtevala V., VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne tehnične smeri - B8) znašala 755,75 EUR bruto. To pa je celo nižje od minimalne plače, ki je bila za leto 2012 določena v višini 763,06 EUR za delo s polnim delovnim časom (Ur. l. RS, št. 5/2012).

Celotna odpravnina, ki bi pripadala tožniku za 34 let delovne dobe pri toženi stranki (število let delovne dobe med strankama niti ni bilo sporno), bi po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašala 34.097,92 EUR, kar pomeni, da je tožnik upravičen do sorazmernega dela te odpravnine v višini dveh tretjin, kar znese 22.731,95 EUR. Ta sorazmerni del odpravnine je dolžna tožena stranka obračunati tožniku in mu ga izplačati v ustreznem neto znesku, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi pri obračunu in izplačilu sorazmernega dela odpravnine pa je potrebno upoštevati določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.) oziroma Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.), ki določata, od katerih prejemkov iz delovnega razmerja in v kakšni višini morajo biti odvedeni prispevki oziroma davki. Po 144. členu ZPIZ-2 se prispevki plačujejo tudi od zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katere se v skladu zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina. Po 9. točki člena 44/1 ZDoh-2 pa se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerje ne všteva med drugim tudi odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR-1, v višini odpravnine, kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, ki jo je dolžan delodajalec izplačati na podlagi ZDR-1, vendar največ do višine 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Zgornjo ureditev je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče pri delni spremembi izpodbijane prvostopenjske sodbe.

Višino pripadajočega sorazmernega dela odpravnine pa je bilo potrebno presojati tudi glede na člen 109/4 ZDR, ki je določal, da višina odpravnine ne sme presegati 10 kratnika osnove iz člena 109/1 ZDR, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadalj., ki je veljala v spornem obdobju) je v drugem odstavku 4. točke 81. člena določala, da lahko višina odpravnine v primeru, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, presega 10-kratnik osnove, določene v zakonu, ki ureja delovna razmerja in sicer do 20-kratnika osnove, določene v zakonu, ki ureja delovna razmerja. Po členu 109/1 ZDR je osnova za izračun povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da višina pripadajočega sorazmernega dela odpravnine, kot je ugotovljena zgoraj, ne presega 20-kratnika osnove, ki ga določa člen 109/1 ZDR. To pa pomeni, da tožniku pripada celotni znesek sorazmernega dela odpravnine, kot ga je ugotovilo pritožbeno sodišče, pri čemer mora tožena stranka od ustreznega neto zneska obračunati in izplačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 17. 8. 2012 dalje do plačila, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Po zaključku pritožbenega sodišča pa način izračuna višine sorazmernega dela odpravnine, ki ga je uporabil tožnik, ni ustrezen (saj je kot osnovo za izračun upošteval drugačno osnovo, kot pa je določena v členu 109/1 ZDR). Poleg tega tožnikov način izračuna sorazmernega dela odpravnine (ki je pogojen z razliko v plači med prejšnjim in novim delovnim mestom kot osnovo za izračun odpravnine in številom let delovne dobe) pomeni, da delavec, ki na novem neustreznem delovnem mestu ne bi dobil nižje plače, sploh ne bi bil upravičen do odpravnine, kar pa je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Glede na to, da je tožnikova pritožba v tem delu neutemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, s katero zatrjuje, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev. Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo razloge, na podlagi katerih ugotavlja, da zaposlitev, ki je bila ponujena tožniku, ni ustrezna. Prav tako za presojo ustreznosti zaposlitve ni odločilnega pomena dejstvo, da tožnik za zasedbo prejšnjega delovnega mesta ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev (imel je VI. stopnjo strokovne izobrazbe, za zasedbo delovnega mesta „vodja poslovnega programa I“ pa se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe). Člen 90/3 ZDR namreč med kriteriji, ki jih opredeljuje za presojo ustreznosti zaposlitve, dejanske izobrazbe delavca ne določa. Tožena stranka se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na več odločb pritožbenega sodišča in sodbo Vrhovnega sodišča RS. V sodbi VDSS opr. št. Pdp 820/2010 (ki je bila potrjena s sodbo VS RS opr. št. 74/2011) je bilo zavzeto stališče, da na presojo ustreznosti zaposlitve ne vpliva dejstvo, da delavec po novi pogodbi o zaposlitvi ne prejema enake plače (v pritožbi je tožnik neustreznost ponujene zaposlitve utemeljeval z bistveno nižjo plačo). Pritožbeno sodišče je v citirani sodbi preizkušalo ustreznost ponujene zaposlitve le glede kriterijev, ki so navedeni v členu 90/3 ZDR. Ta sodba pa za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni bistvena, saj niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ustreznosti ponujene zaposlitve ni presojalo z vidika plače, ki jo tožnik prejema na novem delovnem mestu. Tožena stranka se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1340/2010, kjer je bilo zavzeto stališče, saj se kot ustrezna zaposlitev šteje tudi zaposlitev, za katero se zahteva alternativno ena nižja stopnja strokovne izobrazbe. V tem individualnem delovnem sporu je bila namreč situacija drugačna, saj se je za tožnikovo novo delovno mesto, v zvezi s katerim mu je bila ponujena zaposlitev, zahtevala alternativno dve stopnji nižja strokovna izobrazba od izobrazbe, ki je bila zahtevana za njegovo prejšnje delovno mesto. Ker dosežena dejanska stopnja tožnikove strokovne izobrazbe ni odločilna za presojo ustreznosti ponujene zaposlitve, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker se do tožnikove dejanske izobrazbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno opredelilo. Prav tako ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v zvezi s tem ni zaslišalo predlagane priče A.A., saj njena izpovedba (o delu, ki ga je opravljala na istovrstnem delovnem mestu kot tožnik, čeprav je imela le V. stopnjo strokovne izobrazbe) na ugotovitev o neustreznosti ponujene zaposlitve ne bi mogla vplivati. To dejstvo namreč ni odločilno za presojo ustreznosti zaposlitve. Glede na določbo člena 90/3 ZDR o kriterijih za presojo ustreznosti zaposlitve so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo poseglo v pravico tožene stranke, ki jo zagotavlja 48. člen ZDR (ki ureja spremembe pogodbe o zaposlitvi v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca), oziroma da je bila s tem kršena pravica tožene stranke do svobodne gospodarske pobude.

Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča. Ker je bila pritožba tožnika v preostalem neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je bile neutemeljena v celoti, ju je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj glede tega dela sodbe tega niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o pravdnih stroških strank postopka na prvi stopnji. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožniku je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v višini 640,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 591,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), nagrado za pritožbo z dne 30. 10. 2013 v znesku 788,80 EUR (tar. št. 3210), vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), kar znese 3.271,28 EUR. Glede na uspeh tožnika (tožnik je z zahtevkom uspel do 90 %), je ta upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje v višini 2.944,15 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 640,90 EUR, nagrado za narok v višini 191,60 EUR (tar. št. 3102), kilometrino v znesku 73,80 EUR, nagrado za narok po členu 19 ZOdvT v znesku 591,60 EUR, kilometrino v višini 36,90 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in DDV (tar. št. 6007), kar znese skupaj 2.360,50 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje je upravičena do povrnitve 10 % njenih pravdnih stroškov, kar znaša 236,05 EUR. Po pobotu priznanih in odmerjenih pravdnih stroškov na prvi stopnji je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 2.708,10 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške nagrade za pritožbo (glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe) v znesku 587,20 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano za DDV (tar. št. 6007), kar znese skupaj 740,78 EUR. Poleg tega je tožniku nastal tudi strošek plačila sodnih taks za pritožbo v znesku 342,00 EUR. Tožnikovi pritožbeni stroški znašajo 1.082,78 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožnika (pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo uspel do 82 %), mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v višini 887,88 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Pritožbeno sodišče preostalih pritožbenih stroškov tožnika ni priznalo, ker so bili ti priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 516/2020
• VDSS sodba Pdp 473/2016
• VDSS sklep Pdp 1115/2013