VDSS sodba Pdp 258/2011

Jedro

Ker je tožnica v času, ko je tekel odpovedni rok na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, do odpravnine po 109. čl. ZDR ni upravičena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v 1. odstavku točke 1, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„ 1. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati odpravnino v višini 14.189,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2009 dalje do plačila.“ in

v točki 2 tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v višini 14.189,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, plačila razlike v plači in odškodnine za nematerialno škodo pa je zavrnilo (točka 1 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov postopka v višini 664,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 8 dnevnega paricijskega roka (točka 2 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper drugi odstavek točke 1 izreka v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne škode. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo krivde tožene stranke za vtoževano nematerialno škodo zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi ni ničesar obrazložilo glede navedb tožeče stranke. Tožeča stranka je navedla, da je šok doživela, ko ji je vročevalec skušal vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi v nedeljo, v času bolniškega staleža. Predvidevala je, da ji bo odpoved vročena po tem, ko se vrne z bolniškega staleža. Prav tako ji je delodajalec že pred odpovedjo naročil, da naj do 14. 9. 2009 preda vsa dela. Po prihodu z bolniškega staleža je doživela dodaten šok, saj v njeni pisarni ni bilo več njenega računalnika, pisarna je bila zaprta in morala je prositi, da so ji preko drugega gesla omogočili vstop v računalnik in predajo poslov. Ukinjeni so bili tudi njeni e-mail naslovi, čeprav rok za podpis ponujene pogodbe še vedno ni potekel. Tožnica je bila v bolniškem staležu zaradi psihičnega stanja, zaradi pritiskov, ki jih je doživljala tako s strani vodje službe za stike z javnostjo, kot tudi s strani P.F., pa tudi zaradi doživetega šoka pri vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Doživela je travmo, zaradi katere je morala kasneje jemati tablete in se zdraviti. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni zaslišalo predlaganih prič in tudi ni vpogledalo v njen zdravstveni karton, zato je dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Zaradi navedena predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter toženi stranki naloži plačilo nematerialne škode v višini 2.000,00 EUR ter povračilo vseh stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 14.189,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2009 dalje do plačila ter v delu, v katerem je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 2. odstavku 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ZDR ne predvideva možnosti, da bi delodajalec v okviru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu dal več ponudb novih pogodb o zaposlitvi ter posledično odločilo, da naknadno ponujena in sprejeta ponudba ustrezne pogodbe o zaposlitvi ni mogla anulirati obveznosti plačila odpravnine, ki naj bi nastala s podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 1. do 3. odstavek 90. člena ZDR. Po teh določbah delodajalcu odpravnine ni treba plačati, če delavcu ponudi takoj ob podaji odpovedi ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa ta določba ZDR ni edina, ki predvideva anuliranje obveznosti plačila odpravnine po tem, ko je odpoved dana. Tožena stranka se je ves čas postopka sklicevala na 90.a člen ZDR, ki določa, da delodajalec ni dolžan delavcu izplačati odpravnine kljub temu, da mu je podal odpoved brez ponudbe druge ustrezne ponudbe za zaposlitev, če je delavcu zagotovil, da mu je v času trajanja odpovednega roka ponujena ustrezna zaposlitev pri drugem delodajalcu, da delavec tako ponudbo sprejme in da se drugi delodajalec zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni vsi trije pogoji, le zaposlitev je bila tožnici ponujena pri istem delodajalcu. Sodišče prve stopnje se o tem ni izjasnilo, zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa tožena stranka še poudarja, da je primarni namen odpravnine v preprečitvi negativnih posledic, ki prizadenejo odpuščenega delavca ob prehodu v brezposelnost, v danem primeru pa do brezposelnosti sploh ni prišlo. V konkretnem primeru bi lahko prišlo do absurda, saj bi tožnica lahko odpravnino dobila na podlagi te sodbe, nato pa nekoč v prihodnosti, če bi ji bila znova odpovedana pogodba o zaposlitvi, znova odpravnino za isto obdobje, za katero jo je že prejela. Poleg tega pa proti priznanju do odpravnine v danem primeru govori tudi dejstvo, da obveznost plačila odpravnine nastane šele v trenutku prenehanja delovnega razmerja in ne že s samo podajo odpovedi. V danem primeru do prenehanja delovnega razmerja sploh ni prišlo in tako tudi ni moglo priti do nastanka obveznosti za plačilo odpravnine. Navaja, da je zakonodajalec glede odpravnine zasledoval en cilj in sicer, da mora delavec, ki izgubi delo, dobiti odpravnino (109. člen ZDR); delavec, ki sprejme neustrezno ponudbo, mora dobiti sorazmerni del odpravnine (4. odstavek 90. člena ZDR); delavec, ki dobi novo ustrezno zaposlitev, pa do odpravnine ni upravičen (3. odstavek 90. člena in 90.a člen ZDR). Poleg tega pa tožena stranka še navaja, da bi se tožnici eventualno lahko priznala odpravnina le v višini 9,14 % (razlika med plačo pred odpovedjo in plačo na novem delu) in z zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2009 dalje. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo (del sodbe) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v delu, ki se nanaša na odpravnino in stroške ter tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke, podrejeno pa, da postopek odločanja o pritožbi skladno z določbo 1. odstavka 23. člena ZUstS prekine in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 90.a člena ZDR ter postopek odločanja o pritožbi nadaljuje po prejemu odločbe Ustavnega sodišča.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pri odločanju o utemeljenosti pritožb je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi tožene stranke zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 338. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Sodba tudi vsebuje vse jasne razloge za odločitev o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa si med seboj niso v nasprotju. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je odločitev v 1. odstavku točke 1 izreka materialnopravno napačna.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožnica do odškodnine za nematerialno škodo ni upravičena. Po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je podana odškodninska odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Delodajalec mora delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v prvem odstavku 131. člena določa, da tisti, ki je drugemu povzročil škodo, to dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka je tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in s tako odločitvijo sodišča prve stopnje se tožnica tudi strinja, saj sodbe v tem delu ni izpodbijala. Tožnica je kot ostali delavci sektorja za marketing in razvoj, ki je bil zaradi reorganizacije ukinjen, prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila v bolniškem staležu, ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena doma. Glede na to, da je sektor ukinila, je tožena stranka nekatere pisarne zaklenila, v odprtih pa je onemogočila dostop do računalniških orodij. Tožnici je bilo to ob vrnitvi na delo pojasnjeno. Tako je tožena stranka ravnala enako do vseh bivših delavcev tega sektorja, njeno ravnanje ni bilo nedopustno in tožnici zaradi tega ni nastala nobena škoda. V kolikor pa je tožnica kakšno škodo utrpela, jo je utrpela brez krivde tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke:

Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnica upravičena do odpravnine v višini 14.189,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2009. Po dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnici tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po 90. členu ZDR. Ponujena pogodba za delovno mesto „logist III“ ni bila ustrezna, zato je tožnica ni podpisala. Dejansko je po 15 dneh, ki jih je imela tožnica na voljo za podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi, pa je ni podpisala, začel teči 75 dnevni odpovedni rok zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec I“, ki ji je bila odpovedana 30. 9. 2009. Tožnica je s toženo stranko dne 26. 10. 2009, torej v času odpovednega roka, podpisala pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto „strokovni sodelavec III“. Tako tožnici na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2009 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, saj se odpovedni rok še ni iztekel. Pri toženi stranki je bila še naprej v delovnem razmerju, čeprav na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisala dne 26. 10. 2009, torej preden se ji je iztekel odpovedni rok. Odpravnina je oblika varstva dohodka delavca v primeru prenehanja delovnega razmerja. Pozna jo že Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, 1983. To konvencijo je ratificirala že Jugoslavija, v svoj pravni red pa jo je prevzela tudi Slovenija. Tako je potrebno določilo 1. odstavka 109. člena ZDR, po katerem je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino, uporabljati tako, da je delodajalec dolžan delavcu odpravnino izplačati v primeru, če delavcu zaradi take odpovedi pri njem preneha delovno razmerje. Izjema je opredeljena v 90.a členu ZDR, ko delodajalcu, ki je delavcu po odpovedi pogodbe o zaposlitvi že v času odpovednega roka ponudil drugo ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas. V tem primeru delodajalec delavcu, ki mu je pri njem prenehalo delovno razmerje ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR, če se drugi delodajalec v pogodbi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Glede na to, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ji ta ni dolžna izplačati odpravnine po 109. členu ZDR, zato je tožničin zahtevek neutemeljen.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je zavrnilo in skladno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku točke 1 izreka (353. člen ZPP), pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo v 1. odstavku 1. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, za kar je imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP.

Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, pa tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 473/2016
• VDSS sklep Pdp 1115/2013
• VDSS Sodba Pdp 516/2020