VDSS Sodba Pdp 394/2023

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral ali na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do premestitve, da mora torej toženka tožnici zagotoviti delo na drugem delovnem mestu, in ne, da mora toženka prilagoditi obstoječe delovno mesto tožničini delazmožnosti. Prilagoditev delovnega mesta se namreč nanaša na pravico do poklicne rehabilitacije. V zvezi s pravico do premestitve torej ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti in njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženki na delovnem mestu proizvodni delavec za srednje zahtevna dela. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh relevantnih tožničinih navedb. Tekom postopka je zatrjevala, da delovno mesto proizvodnega delavca za srednje zahtevna dela zajema več del in nalog ter da posledično obstajajo številna dela, ki bi jih, glede na njene omejitve iz odločbe ZPIZ, lahko opravljala. To je potrdil tudi sodni izvedenec, ki je poudaril, da je ključna omejitev prepoved premeščanja bremen nad 3 kilogrami, ostale omejitve pa ne predstavljajo hujših omejitev. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Pri tem je spregledalo, da je tožnica trdila, da za ohranitev njene zaposlitve ni potrebno oblikovati posebnega nabora del in delovnih operacij oziroma zanjo ustanoviti posebnega delovnega mesta. Toženka bi jo namreč lahko v okviru istega delovnega mesta razporejala zgolj na tiste delovne operacije, ki so v skladu z njenimi omejitvami. Na tak način je toženka upoštevala delovne omejitve A. A. Sodišče prve stopnje je torej napačno ugotovilo, da bi bilo treba za tožnico delovni proces drugače organizirati. Hkrati pa je kršilo tožničino pravico do izjavljanja, saj se ni opredelilo do njene navedbe, da razporeditev na posamezne operacije v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo ne predstavlja prilagajanja delovnega procesa oziroma delovnega mesta. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo tudi dejstvo, da pri toženki ne obstaja delovno mesto, ki bi ustrezalo preostanku tožničine delovne zmožnosti. To izhaja iz izjave predstavnika toženke, ki je bila vpogledana in prebrana na naroku 11. 10. 2022. Ta izjava tudi dokazuje, da sodnemu izvedencu ob ogledu ni bilo predstavljeno pravilno stanje in da so se dela prikazovala težja kot so bila v resnici. Do tega listinskega dokaza se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nadalje navaja, da je zatrjevala diskriminacijo, ker v proizvodnji toženke opravljajo delo invalidi, ki jim je toženka prilagodila delovni proces na način, da opravljajo zgolj dela, ki so skladna z njihovo preostalo delovno zmožnostjo, pri tem pa ohranijo delovno mesto. Sodišče prve stopnje je spregledalo njeno navedbo, da gre pri družbi B. d. o. o. za družbo, ki jo je ustanovila toženka, ki ima v njej 100 % poslovni delež. Dejansko gre za invalidsko podjetje toženke, kamor toženka zaposluje invalide po tem, ko jim je z odločbo ZPIZ priznana pravica do zaposlitve na drugo delovno mesto. Gre zgolj za formalno premestitev k drugemu delodajalcu. Toženka jim je tako prilagodila delo glede na njihove omejitve, tožnici pa je pogodbo o zaposlitvi odpovedala in jo na ta način diskriminirala. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedbe, da so se delavci invalidi zgolj formalno zaposlili v družbi B. d. o. o., dejansko pa so bili vključeni v delovni proces toženke, obdržali so isto delovno mesto, ki se je prilagodilo preostanku njihove delazmožnosti. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo, da očitek diskriminacije ni utemeljen.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ki jo je na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1) toženka podala tožnici, ob upoštevanju prvega in šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/04 - ZZRZI) ter prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1). Odpoved temelji na odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 16. 10. 2020, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji je bila iz tega naslova priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (zmožnostjo za ročno prenašanje bremen do 3 kg, za delo, kjer se ne zahteva moč in spretnost desnice, brez ponavljajočih gibov desnega zapestja, rokovanja z vibracijskimi stroji in orodji, kjer je hrbtenica le občasno v prisilnem položaju, s polnim delovnim časom). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni mogla izpolniti pravice do premestitve tožnice skladno z navedeno odločbo ZPIZ, saj ni imela prostega ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostanku tožničine delovne zmožnosti, zato je podan odpovedni razlog. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo utemeljeno zavrnilo.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da bi lahko še naprej opravljala določena dela na delovnem mestu proizvodnega delavca za srednje zahtevna dela, za katero ji je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Z že omenjeno odločbo ZPIZ je bila tožnici zaradi njene invalidnosti priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Torej že iz odločbe ZPIZ, ki jo je bila toženka dolžna v celoti spoštovati (ne le v pritožbi izpostavljene omejitve prenašanja bremen nad 3 kg, pač pa tudi vse ostale navedene omejitve), izhaja, da tožnica ni več zmožna opravljati del in nalog tega delovnega mesta. Neutemeljeno je tožničino zavzemanje, da bi lahko opravljala zgolj posamezna lažja opravila tega delovnega mesta, ki so v skladu z njenimi omejitvami. Četudi je izvedenec to potrdil, pa toženka skladno z navedeno odločbo ZPIZ tožnici tega ni bila dolžna omogočiti.

7. Pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot je bila tožnici priznana z navedeno odločbo ZPIZ, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral ali na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal (prim. sodbo VSRS VIII Ips 101/2016 ter sodbe VDSS Pdp 782/2017, Pdp 8/2021 in Pdp 392/2019). Tožnici je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do premestitve, da mora torej toženka tožnici zagotoviti delo na drugem delovnem mestu, in ne, da mora toženka prilagoditi obstoječe delovno mesto tožničini delazmožnosti. Prilagoditev delovnega mesta se namreč nanaša na pravico do poklicne rehabilitacije. V zvezi s pravico do premestitve torej ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu (prim. sodbe VDSS Pdp 159/2019, Pdp 103/2020 in Pdp 1189/2015).

8. Zmotno je tožničino pritožbeno stališče, da razporeditev le na posamezna dela njenega delovnega mesta, v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, ne predstavlja prilagoditve delovnega procesa. Prav to bi namreč od toženke terjalo drugačno ureditev dela in prilagoditev delovnega procesa, česar pa toženka skladno z odločbo ZPIZ ni bila dolžna storiti. V tem primeru bi namreč morali ostali delavci opravljati druge naloge tožničinega delovnega mesta, kar bi pomenilo tudi dodatne stroške s planiranjem proizvodnje, pri čemer je tudi vprašljivo, če bi bilo to tehnološko sploh mogoče, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do tega tožničinega stališča, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) tako ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnice.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedb prič ugotovilo, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostanku tožničine delovne zmožnosti. Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz listine - izjave predstavnika delodajalca z dne 14. 11. 2019 izhaja drugače. Listina je bila sestavljena leto dni pred izdajo za ta spor bistvene odločbe ZPIZ, s katero je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, oziroma kar dve leti pred podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato za odločitev v tem sporu, kjer se presoja dejansko stanje v času podaje odpovedi, ni bistvena in se sodišče prve stopnje do nje ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Iz listine pa tudi sicer izhajajo drugačne omejitve, kot so bile kasneje ugotovljene z odločbo ZPIZ. Tudi ne drži pritožbena navedba, da navedena izjava delodajalca kaže na to, da izvedencu ob ogledu ni bilo predstavljeno pravilno stanje in da so se dela prikazovala težja kot v resnici. To iz izjave, ki govori o pripravljenosti prilagoditi delovno mesto (za 20 ur tedensko), nikakor ne izhaja. Sicer pa je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe prepričljivo ovrglo tožničine pripombe, da naj bi se izvedencu ob ogledu dela prikazovala težja kot so v resnici.

10. Neutemeljeno je tudi tožničino pritožbeno vztrajanje pri navedbah o diskriminaciji, ker naj bi toženka nekaterim zaposlenim invalidom prilagodila delovni proces tako, da ti opravljajo zgolj dela, ki so skladna z njihovo preostalo delovno zmožnostjo. Predmet tega delovnega spora je le presoja zmožnosti premestitve tožnice na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker toženka za tožnico ni imela prostega ustreznega delovnega mesta, ji je utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica ne zahteva plačila odškodnine zaradi zatrjevane diskriminacije. Zato okoliščine v zvezi s prilagajanjem delovnih mest invalidskim omejitvam ostalih delavcev, zaposlenih pri toženki, niso relevantne. Ne glede na navedeno, pa se je sodišče prve stopnje do tožničinih trditev o diskriminaciji obširno opredelilo in jih pravilno zavrnilo kot neutemeljene, saj ima vsak delavec invalid drugačne omejitve pri delu (tako tudi priča A. A., ki jo omenja pritožba, katere omejitev glede na odločbo ZPIZ predstavlja zgolj delo v dopoldanski izmeni), odločbe ZPIZ so prejeli v različnih časovnih obdobjih, večina teh delavcev pa ima tudi sicer pogodbe o zaposlitvi sklenjene z drugim delodajalcem, to je z družbo B. d. o. o., ki je druga pravna oseba kot toženka, četudi ima ta v njej 100 % poslovni delež, kot to poudarja pritožba. Zato tudi ni mogoče naložiti toženki, da tožnici ponudi pogodbo o zaposlitvi pri družbi B. d. o. o.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2024

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 749/2022
• VDSS sodba Pdp 633/2015
• VDSS Sodba Pdp 852/2017