VDSS Sodba Pdp 379/2023

Jedro

Dejstvo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila za delovno mesto Proizvodni delavec III, nato pa se izpopolnjevala za delo, ki ga je kasneje opravljala, na delovnem mestu Proizvodni delavec II (gre za bolj zahtevno delo), na zakonitost sklenjene pogodbe ne vpliva. Prav tako na zakonitost ne vpliva dejstvo, ki ga poudarja tožnica v pritožbi, da izpopolnjevanje ni trajalo natančno toliko časa, kot je bila veljavnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je imela tožnica s toženko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od 4. 4. 2021 dalje, da ji 30. 9. 2022 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami na podlagi pogodbe o zaposlitvi brez prekinitve, da jo je dolžna toženka pozvati na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo ter jo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da ji je dolžna obračunati bruto plačo v višini 1.133,00 EUR mesečno, odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je bil razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas fiktiven. Toženka je povečan obseg dela pričakovala tudi v prihodnje. S tem v zvezi bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati uspešno poslovanje toženke. Ima ves čas enake potrebe po delavcih. Obseg dela po 30. 9. 2022 je ostal enak. Negotovost glede poslovanja ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (VIII Ips 141/2008, VIII Ips 327/2006). Vsaka pogodba o zaposlitvi za določen čas mora biti sklenjena iz enega od zakonsko določenih razlogov, sicer se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (Pdp 261/2016). Toženka je vedela, da povečan obseg dela ne bo trajal le tri mesece. Z delavci je redoma sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaradi nezakonitih pogodb o zaposlitvi za določen čas je tožnica upravičena do reintegracije in reparacije (VIII Ips 157/2014, VIII Ips 39/2016). Toženka je uspešno poslovala, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se do s tem povezane vsebine prispevka ni opredelilo. Podani sta kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na delavce je prenašala riziko poslovanja. Ni se opredelilo do tožničine izpovedi, da ji je ob zaposlitvi A. A. povedala, da ne sklepajo pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2022 ni upoštevalo izpovedi tožnice, da ni šlo za izpopolnjevanje, saj je ves čas opravljala enako delo. Izpopolnjevanje na začetku zaposlitve je bilo za delo na delovnem mestu Proizvodni delavec II, ne Proizvodni delavec III, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica je izpopolnjevanje zaključila v avgustu 2021, kar časovno ne sovpada s potekom pogodbe o zaposlitvi. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ni se opredelilo do tožničine izpovedi, da s povečanim obsegom dela v zvezi s proizvodnjo za Kosovo ni bila seznanjena. Ni upoštevalo, da je pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto Proizvodni delavec II sklenila po uspešno opravljenem izpopolnjevanju. Čeprav je izpopolnjevanje opravila 3. 8. 2021, je pogodbo o zaposlitvi sklenila šele 19. 10. 2022. Tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo kot se ni opredelilo do tega, da je tožnica dvakrat sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi izpopolnjevanja. Do navedb o kršitvi prepovedi diskriminacije se ni opredelilo, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo predlagane priče B. B., ki bi izpovedala o običajni praksi sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženki. Storilo je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno ni prebralo izpisa s spletne strani toženke, ki ga tožnica ni mogla predložiti prej. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje na več mestih očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se do določenih navedb oziroma dokazov ni opredelilo. Že glede na same pritožbene navedbe očitek ni utemeljen, saj je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (nerazumljiv izrek, izrek, ki nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izostanek razlogov v sodbi, nejasni razlogi), kršitev iz 15. točke pa, če je podano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov ter med samimi temi listinami (protispisnost). Kvečjemu bi šlo za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki prav tako ni podana, saj se je sodišče prve stopnje do vseh relevantnih navedb tožnice in predloženih dokazov opredelilo, neposredno ali posredno.

7. Sodišče prve stopnje se do predloženega prispevka v okviru oddaje C. utemeljeno neposredno ni opredelilo, saj njegova vsebina za odločitev v tem sporu ni bistvena; v prispevku je navedeno, da se toženka kot družba razvija in raste, da se število delavcev povečuje enako kot dodana vrednost na zaposlenega ter da se povečujejo prihodki in dobiček. Navedeno dobro poslovanje toženke z ničemer ne vpliva na presojo zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico. Enako velja za nekonkretizirano navedbo in izpoved tožnice, da toženka z delavci sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma da jih zaposli za nedoločen čas šele po enem letu dela. Do ostalih tožničinih navedb in njene izpovedi, ki jih izpostavlja v pritožbi, se je sodišče prve stopnje opredelilo v okviru presoje zakonitosti sklenitve posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

8. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zaradi zavrnitve dokaznih predlogov tožnice, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, sicer deloma z zmotnimi razlogi. Tožnica je zaslišanje priče B. B. predlagala v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2023, da bi potrdila njene navedbe, da je pri toženki sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas običajna praksa. Tudi če bi priča navedeno potrdila oziroma bi se to dejstvo ugotovilo, to še ne pomeni, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjene nezakonito; običajna praksa sklepanja pogodb o zaposlitvi za odločitev v tem sporu ni bistvena. Podobno velja za razpis prostega delovnega mesta Proizvodni delavec II (tožnica je pri toženki delo na zadnje opravljala na drugem delovnem mestu Proizvodni delavec III). Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2023 podala navedbe o tem, s katerimi je nasprotovala izpovedim prič A. A. in D. D. glede možnosti za reintegracijo; hkrati je ponovila, da je običajna praksa pri toženki sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. To, kot že navedeno, enako kot morebitno zaposlovanje več mesecev po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas za odločitev ni bistveno.

9. Tožnica je s toženko sklenila šest pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve iz razloga, določenega v 8. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja) in štiri iz razloga, določenega v 3. alineji prvega odstavka istega člena ZDR-1 (začasno povečan obseg dela). Sodišče prve stopnje je o okviru konkretizacije zakonsko določenega razloga v posamezni pogodbi za vsako pogodbo o zaposlitvi za določen čas ugotavljalo, ali je bila zakonito sklenjena.

10. V zvezi s prvo pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 3. 2021 za čas od 4. 4. 2021 do 3. 7. 2021 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnica izpopolnjevala za delo, kar je potrjeno z vsebino zapisa o izobraževanju; dejstvo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila za delovno mesto Proizvodni delavec III, nato pa se izpopolnjevala za delo, ki ga je kasneje opravljala, na delovnem mestu Proizvodni delavec II (gre za bolj zahtevno delo), na zakonitost sklenjene pogodbe ne vpliva, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje. Prav tako na zakonitost ne vpliva dejstvo, ki ga poudarja tožnica v pritožbi, da izpopolnjevanje ni trajalo natančno toliko časa, kot je bila veljavnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer zmotno šteje, da je bilo izpopolnjevanje zaključeno 3. 8. 2021, saj je bilo to 11. 6. 2021; navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženega zapisa o izobraževanju (B3). Elektronsko sporočilo A. A. z dne 3. 8. 2021 (B8), na katerega se sklicuje tožnica, potrjuje le, da je tožnica izpopolnjevanje opravila.

11. Naslednje tri pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2021 za določen čas od 4. 7. 2021 do 30. 9. 2021, z dne 9. 9. 2021 za določen čas od 1. 10. 2021 do 31. 3. 2022 in z dne 19. 10. 2021 za določen čas od 1. 11. 2021 do 31. 3. 2022 so bile sklenjene zaradi povečanega obsega dela v zvezi s proizvodnjo za Kosovo. Tožnica se glede slednjega neutemeljeno sklicuje na svojo izpoved, da so ji pri toženki ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi za določen čas povedali, da gre za povečan obseg, ne pa, da je ta v zvezi s proizvodnjo za Kosovo, saj to izhaja že iz samih pogodb, ki jih je sklenila (2. člen pogodb o zaposlitvi z dne 3. 6. 2021, z dne 9. 9. 2021 in z dne 19. 10. 2021). Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene izpovedi priče A. A. in upoštevaje predloženo poročilo pravilno ugotovilo, da je bil navedeni razlog podan; toženka je začasno povečala proizvodnjo, da so se porabile zaloge obstoječe embalaže za izdelke za Kosovo.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja, da pogodba o zaposlitvi z dne 19. 10. 2021 ni bila sklenjena zaradi spremembe delovnega mesta, saj se je že izpopolnjevala za delo na delovnem mestu Proizvodni delavec II in je na tem delovnem mestu delo tudi opravljala. Tako je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in upoštevaje izpoved priče A. A. pravilno štelo, da je bila nova pogodba sklenjena, da se odpravi napaka v nazivu delovnega mesta. Prav tako pravilno je štelo, da navedeno na zakonitost ne vpliva.

13. Tožnica pred sodiščem prve stopnje ni izpovedala, kot neresnično prikazuje v pritožbi, da bi ves čas zaposlitve pri toženki opravljala enako delo. Kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 14. 3. 2023, je izpovedala, da je po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 3. 2022 (in naslednji pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 6. 2022) opravljala drugo delo kot pred tem. Pogodba z dne 24. 3. 2022 je bila sklenjena za delovno mesto Proizvodni delavec III iz razloga izpopolnjevanja, pri čemer je v zvezi s tem bistveno, da se je tožnica po prvi pogodbi z dne 24. 3. 2021 izpopolnjevala za delo na drugem delovnem mestu (v letu 2021 za delo na delovnem mestu Proizvodni delavec II, v letu 2022 pa Proizvodni delavec III). V pritožbi tožnica neutemeljeno oporeka stališču sodišča prve stopnje, da ni bistveno, na čigavo pobudo je bila pogodba o zaposlitvi z dne 24. 3. 2022 sklenjena, ki je pravilno, v vsakem primeru pa, kot je pravilno ugotovilo iz predloženega elektronskega sporočila A. A. z istega dne, je tožnica sama zaprosila, da bi delo opravljala na drugem (manj zahtevnem) delovnem mestu zaradi zdravstvenih težav.

14. Pritožbene navedbe, da je bil pri toženki povečan obseg dela pričakovan (ali podan) še po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi oziroma da so bile potrebe po delavcih ves čas enake, niso dokazno podprte. Zadnja šesta pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2022 za čas od 1. 7. 2022 do 30. 9. 2022 je bila sklenjena zaradi povečanega obsega dela v zvezi s pripravljanjem dodatnih zalog, potrebnih za čas do vpeljave planiranih investicij. Obstoj tega razloga je potrdila priča A. A., kar je sodišče prve stopnje pri odločanju ustrezno upoštevalo, saj je potrjeno z vsebino elektronskega sporočila z dne 26. 8. 2022.

15. Sodna praksa, ki jo navaja tožnica v pritožbi, se nanaša na drugačna dejanska in pravna vprašanja, kot so bila izpostavljena v tem sporu. V sodbi VS RS VIII Ips 157/2014 z dne 17. 2. 2015 je šlo za vprašanje posledic nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas javnega uslužbenca, v sodbi VS RS VIII Ips 39/2016 z dne 11. 10. 2016 pa za vprašanje posledic v primeru, ko v pogodbi o zaposlitvi za določen čas razlog za njeno sklenitev ni naveden. V sodbah VS RS VIII Ips 327/2006 z dne 22. 1. 2008 in VIII Ips 141/2008 z dne 25. 1. 2010 je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da negotovost glede poslovanja ni razlog za sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas; v tožničinem primeru so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene iz (drugega) zakonsko določenega razloga (izpopolnjevanje, začasno povečan obseg dela). V sodbi VDSS Pdp 216/2016 z dne 1. 12. 2016 je šlo za vprašanje, ali mora biti pogodba o zaposlitvi iz razloga začasno povečanega obsega dela sklenjena za čas, ko je obseg dela začasno povečan, pri čemer je bilo drugačno stališče zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 151/2007 z dne 26. 2. 2008).

16. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tožničinih navedb glede diskriminatorne obravnave, ki jo je zatrjevala v zvezi z bolniškim staležem, in sicer je pravilno razlogovalo, da ob ugotovljenih zakonsko določenih razlogih za sklepanje pogodb o zaposlitvi tožnica ni bila neenakopravno obravnavana na podlagi osebne okoliščine. Temu pritožbeno sodišče pritrjuje in še dodaja, da je toženka, ki kot delodajalec po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni imela obveznosti sklenitve nove, kljub temu s tožnico dne 24. 3. 2022, ko je bila v bolniškem staležu, sklenila peto pogodbo o zaposlitvi za določen čas in nato še šesto.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

29.03.2024

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 517/2018
• VDSS Sodba Pdp 7/2018
• VDSS Sodba Pdp 771/2019