VDSS Sodba Pdp 417/2023

Jedro

Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.

Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila, niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- v točki I/2 izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 1.185,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 3. 2020 dalje do plačila;

- v točki IV izreka spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki znižajo na znesek 2.795,61 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 391,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2020 v roku 15 dni plača 312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 3. 2020 (tč. I/1 izreka). Kar je tožnica iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta zahtevala več, to je plačilo 1.185,60 EUR ter odvod davkov in prispevkov, je zavrnilo (tč. I/2 izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožnici iz naslova nadur v 15 dneh plača 151,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2020 dalje, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (23,40 EUR) pa je zavrnilo (tč. II/1,2 izreka). Zavrnilo je nadalje zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati odškodnino iz naslova diskriminacije in nadlegovanja oz. trpinčenja na delovnem mestu v višini 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2021 dalje do plačila (tč. III izreka). Tožnici je naložilo, da toženki v roku 15 dni od prejema sodbe plača stroške postopka v znesku 3.548,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. IV izreka).

2. Tožnica zoper sodbo v točkah I/2, III in IV izreka pravočasno vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi sodišče iz istih razlogov, iz katerih je ugodilo zahtevku za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2020, moralo ugoditi tudi zahtevku za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2019. Zmotno je stališče sodišča, da tožnica ni bila prikrajšana iz razloga, ker je prejela 100 % nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Namen in vsebina instituta letnega dopusta in čakanja na delo, sta povsem različna. V pritožbi vztraja, da je bila žrtev neenake obravnave in dalj časa trajajočega trpinčenja na delovnem mestu, ki sta ga izvajali njena nadrejena sodelavka A. A. in sodelavka B. B. Meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, nezadostna, nepravilna, sodišče je nekritično sledilo le izjavam prič tožene stranke, ni pa dalo zadostne teže izjavam tožnice in skladnim izjavam prič C. C., D. D. in E. E. Podana je kršitev 8. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 339. člena ZPP in 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršene so ustavne pravice tožnice (14., 22., 23. člen) ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tožena stranka je v letu 2019 zaposlila B. B. z namenom, da se znebi tožnice, kot starejše delavke. Odpovedni poslovni razlog (reorganizacija) je bil le navidezen. S tem je toženka kršila prepoved diskriminacije, to ravnanje predstavlja tudi eno od ravnanj trpinčenja. Sodišče zmotno ni ugotovilo, da je imela tožnica zaradi trpinčenja hude zdravstvene težave, zaradi česar je bila tudi v bolniškem staležu. Tožnica je vse do prihoda B. B. v januarju 2019 dobro sodelovala s sodelavci, svoje delo je opravljala povsem samostojno, potem pa se je vse spremenilo, saj ji je nadrejena A. A. naročila, da mora o vsem, kar dela, seznanjati B. B. in jo vključevati v vsako delovno opravilo ter tudi njo samo o vsem seznanjati ustno in pisno po elektronski pošti. Vsako e-pošto je morala v vednost poslati obema, kar ji prej ni bilo potrebno. Delavka B. B. je tožnico pri delu ves čas spremljala, jo nadzirala in o vsem poročala nadrejeni ter o njej širila neresnične informacije ter jo neutemeljeno in lažno obtoževala, da se do nje neprimerno in žaljivo vede, zaradi takšnih neresničnih očitkov pa je bilo tožnici izdano tudi nezakonito opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pred izdajo opozorila tožnica ni imela možnosti zagovora. B. B. je nad tožnico izvajala pritisk in ji očitala, zakaj je to ali ono naredila, ter ji vzbujala prepričanje, da nič ne dela prav, ves čas jo je motila pri delu, vse z namenom, da bi jo spravila v stres. Lažno je zatrjevala, da jo tožnica ne seznanja z delom. Od prejema opozorila v maju 2019 so tožnici prepovedali neposredne samostojne kontakte z delavkami v računovodstvu, nadrejena jo je začela izločevati iz vseh sestankov, izbrisala jo je iz mailing liste, ni ji dajala informacij, potrebnih za delo, potem pa tudi nobenih delovnih nalog, vse je prenesla na B. B. Sodišče ni zadosti upoštevalo dejstva, da je delodajalec tožnici takoj po podani odpovedi z namenom trpinčenja preprečil dostop do elektronske pošte, ji onemogočil delo z računalnikom in blokiral dostop do vseh njenih dokumentov in njene elektronske pošte. Takoj je morala vrniti tudi evidenčno kartico. Šlo je za načrtno in sistematično izločevanje tožnice iz delovnega procesa in prenos njenih nalog na mlajšo sodelavko. Priči B. B. in A. A. nista izpovedovali verodostojno, med njunimi izjavami so bistvene razlike. Izjave B. B. so tudi povsem v nasprotju s prepričljivimi in skladnimi izpovedmi prič C. C., D. D. in E. E., ki so vse potrdile neprimerno obnašanje B. B. Njihovih izpovedi sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Zmotno se je opredelilo do izpovedi F. F., ki je neverodostojna priča. Sodišče zmotno ni upoštevalo celote vseh zatrjevanih ravnanj in okoliščin. Ravnanja, o katerem so skladno izpovedovale tožnica in priče D. D., C. C. in E. E. ni mogoče zajeti pod normalno delovno okolje. Sodišče je zmotno ugotovilo tudi, da tožnica ni bila diskriminirana zaradi starosti, saj nasprotno izhaja iz izpovedi tožnice in njenih prič. Sodišče je kršilo 213. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker dokaza z zaslišanjem priče G. G. ni izvedlo. Slednji bi namreč vedel povedati o odnosih med zaposlenimi in o zamenjavi tožnice in drugih delavcev z mlajšimi delavci. Neutemeljeno tudi ni izvedlo dokaza s soočenjem priče D. D. in F. F., zato je tudi v tem delu kršilo postopek (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, kršitev Ustave in EKČP). Sodba pa je nepravilna tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, saj je o njih sodišče odločilo neobrazloženo. Podana je kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno pa je upoštevan tudi uspeh tožnice. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica po temelju uspela z dvema od treh zahtevkov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, materialno pravo pa je zmotno uporabilo le glede zahtevka, ki se nanaša na nadomestilo za letni dopust za leto 2019.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje izvedlo vse potrebne dokaze ter slednje tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Pritožbeno sodišče tako ne sprejema drugačne dokazne ocene, ki jo ponuja pritožnica, pač pa pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča. Izpodbijana sodba ne temelji na nekritični, selektivni in enostranski dokazni oceni, kot to smiselno uveljavlja pritožba z navajanjem, da upošteva izključno izpovedbe prič tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo le izpovedi prič tožene stranke (B. B., A. A. in F. F.), temveč tudi izpovedi prič tožnice (C. C., D. D. in E. E.). Izpovedi vseh zaslišanih prič je nato tudi kritično ocenilo. Če se tožnica z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to še ne pomeni, da je slednja nepravilna. Tožnica v pritožbi zgolj navaja, da je F. F. neverodostojna priča, pri tem pa niti ne pojasni razlogov, zakaj meni, da je temu tako. Zgolj dejstvo, da je tudi D. D. izpovedala, da je sporna tudi F. F., ki pri toženki ni več zaposlena, ne priča o njeni neverodostojnosti, saj D. D. takšne svoje izjave niti ni pojasnila. Pritožbene trditve s tem v zvezi so tako preveč splošne, da bi lahko omajale prepričljivo dokazno oceno sodišča, ki je svojo oceno o verodostojnosti te priče izrecno podalo v 7. točki obrazložitve. Z razlogi, ki so za pritožbeno sodišče sprejemljivi, je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj v primerjavi z ostalimi, prepričljivejšimi dokazi, ki jim je sledilo, s strani tožnice izpostavljene okoliščine in dokazi ne potrjujejo obstoja trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu. Pritožnica jih ne more omajati s ponavljanjem svojih pavšalnih navedb in svojo pritožbeno oceno ter s posplošenim sklicevanjem na to, da določene priče niso verodostojne. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo pojasnilo, zakaj kateri od prič verjame in zakaj drugi ne in tem razlogom pravzaprav ni potrebno ničesar več dodati.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica na delovnem mestu ni bila žrtev trpinčenja ali neenake obravnave (diskriminacije zaradi starosti). Pravilen je zaključek, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici podana dne 23. 8. 2019, in ki je tožnica niti ni izpodbijala v sodnem postopku, ne predstavlja enega izmed ravnanj, ki bi kazala na trpinčenje ali neenako obravnavo tožnice. Tožena stranka je namreč dokazala, da ne držijo navedbe tožnice o tem, da je njeno delo dejansko postalo nepotrebno zato, ker je bila starejša delavka in ga je zato prevzela mlajša sodelavka B. B., kar naj bi bil že vseskozi njen namen. Kot izhaja iz dokaznega postopka je tožena stranka že v januarju 2019 zaradi prenehanja delovnega razmerja H. H. in bolniškega staleža delavke C. C. zaposlila dve delavki B. B. in I. I. Po odpovedi tožnici pa so bile njene naloge razporejene na A. A., B. B. in ostale sodelavke. B. B. je bila torej zaposlena zato, da prevzame delo C. C. in ne tožnice, po odpovedi tožnici pa je skladno z reorganizacijo prevzela le del njenih nalog, ostale pa so se razporedile na ostale sodelavke. Da temu ne bi bilo tako, ne izhaja iz izpovedi nobene od zaslišanih prič. Izpoved priče D. D., da je toženka zaposlila B. B. z namenom, da nadomesti tožnico, ter da so one mladino naučile delati, potem pa so bile odveč, takšne dokazne ocene ne more omajati, saj D. D. svojega zaključka o tem ni konkretizirala. Še več. Ob dejstvu, da je sama po 40. letih dela prosila toženko, da jo da na čakanje (kar je pojasnila ob zaslišanju), je povsem neprepričljiv njen očitek, da so bile kot starejše delavke odveč in da je prav to botrovalo tožničini odpovedi.

8. Da bi bili tožnici prepovedani stiki z računovodstvom iz dokaznega postopka ne izhaja, saj o navedenem ni izpovedala nobena od zaslišanih prič, niti vodja računovodstva J. J. Slednja je potrdila, da je tožnica tudi po zaposlitvi B. B. sodelovala z njo in da je A. A. želela, da je v komunikacijo poleg tožnice vključena tudi nova sodelavka, kar pa prav tako ni okoliščina, ki bi lahko predstavljala trpinčenje, še posebej ob dejstvu, da je tožnica B. B. uvajala v delo. Prav tako je sodišče v točki 12 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je bila tožnica vabljena na sestanke, na katerih je bila njena prisotnost potrebna in da je bila vključena v elektronsko komunikacijo. Na katere konkretne sestanke, ki so zahtevali njeno prisotnost, tožnica naj ne bi bila vključena in zakaj naj bi ti sestanki zahtevali njeno prisotnost, pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navajala.

9. Med izpovedjo B. B. in A. A. pritožbeno sodišče bistvenih razlik glede odločilnih dejstev, ni zaznalo. Zgolj to, da je vodja A. A. k sebi v pisarno večkrat vabila B. B., kot ostale, tudi če bi bilo resnično, ne predstavlja trpinčenja. Lahko kaže na dober odnos med tema dvema sodelavkama, to pa še ne predpostavlja njune neverodostojnosti, na kar očitno neutemeljeno merijo pritožbene navedbe. Prav tako trpinčenja ni mogoče ugotoviti le na podlagi predloženih zdravstvenih izvidov, ki izkazujejo zdravstvene težave tožnice po prejeti odpovedi in v katerih je tožnica sama navajala, kaj naj bi bil vzrok zanje. Ker trpinčenja na delovnem mestu sodišče prve stopnje ni ugotovilo, posledično utemeljeno ni ugotavljalo posledic, ki naj bi iz njega izhajale.

10. Tožnica je navajala in to ponavlja tudi v pritožbi, da jo je B. B. pri delu ves čas spremljala, jo nadzirala, o vsem poročala nadrejeni, o njej širila neresnične informacije, nad njo izvajala pritisk in ji očitala, zakaj je to ali ono naredila, ves čas jo je motila pri delu. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da so trditve tožnice o trpinčenju (predvsem v delu, ki se nanaša na ravnanje B. B.), enako kot to velja za trditve o diskriminaciji, povsem pavšalne. Bistvo tožbe, ki temelji na zatrjevanem trpinčenju, je prav dovolj konkreten opis dejanske situacije, iz katere jasno izhaja, da gre za trpinčenje na delovnem mestu. Trditveno breme glede obstoja trpinčenja je namreč na delavcu, ki mora zatrjevati, da je bil trpinčen na delovnem mestu in s tem v zvezi podati ustrezno trditveno podlago¹. Trditve morajo biti dovolj konkretizirane in verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi trpinčenja. Šele ko delavec postavi ustrezne trditve, je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi trpinčenja ni prišlo. Na tožnici je bilo torej breme, da vsak dogodek, ki ga šteje za trpinčenje (ali pa za diskriminacijo) v vlogah konkretno opiše in navede, zakaj meni, da gre za to ali ono nedopustno ravnanje delodajalca. Tožnica, kljub temu, da je bilo trditveno breme glede obstoja trpinčenja (in diskriminacije) na njej, dejansko ni navajala nobenih konkretnejših dejstev, iz katerih bi izhajalo, da sta bili ti dve prepovedi kršeni. Njeni opisi nezakonitih ravnanj sodelavk B. B. in A. A. so bili večinoma povsem splošni. Tožnica tako niti ni navedla, na kakšen način konkretno jo je B. B. nadzirala, kaj je poročala nadrejeni in zakaj meni, da to, o čemer naj bi B. B. poročala nadrejeni ni zakonito oziroma zakaj predstavlja trpinčenje, katere neresnične informacije je B. B. o tožnici širila, na kakšen način oziroma s čim konkretno naj bi B. B. nad tožnico izvajala pritisk, kaj konkretno ji je B. B. očitala in zakaj to predstavlja trpinčenje, na kakšen način konkretno jo je motila pri delu. Tožnica tako ravnanj toženke oziroma B. B. in A. A. v navedbah ni dovolj konkretizirala, pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče nadomeščati z izpovedjo strank ali prič. Sicer pa s tem v zvezi ne njena izpoved ne izpovedi njenih prič, niso bile nič bolj konkretne od tožničinih pomanjkljivih trditev, ki jim zato tudi iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

11. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je med tožnico in B. B. prihajalo do nesoglasij in napetosti v zvezi z delom in da je bil razlog za nesoglasja v tem, da je B. B., ki jo je tožnica uvajala v delo, tožnico veliko spraševala, pregledovala njene izdelke, podajala predloge in pripombe, kar tožnici, ki je vrsto let dobro opravljala svoje delo, ni bilo všeč. Prav tako je tožnico motilo, da je morala po navodilu nadrejene o delovnih opravilih in s tem povezanimi kontakti s sodelavci obveščati sodelavko B. B. Vendar pa navedeno v skladu s sodno prakso, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje (VIII Ips 42/2015), ne predstavlja trpinčenja. Slednjega ne predstavlja niti ravnanje tožničine nadrejene A. A., ki je s pogovorom skušala zgladiti odnose med tožnico in B. B., niti takšnega ravnanja ne predstavlja njena zahteva, da zaposleni aktivno sodelujejo, se medsebojno obveščajo o delu in si predajajo znanje.

12. Odnosi med tožnico ter B. B. očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa njena ravnanja ter ravnanja tožničine nadrejene, ki jih je tožnica izpostavila, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Sčasoma se je medsebojni odnos med tožnico in B. B. zaradi nesoglasij o tem, kako je potrebno opraviti delo, do določene mere skrhal. Vendar slednje, kot že navedeno, samo po sebi ne pomeni avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav je za udeležence naporen. Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu (dokazni postopek ni pokazal, da bi slednji presegel običajno, še sprejemljivo mero), ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja B. B. subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.

13. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici kot starejši delavki podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne predpostavlja niti diskriminacije niti trpinčenja. Zakaj v konkretnem primeru ta akt ni protipraven v smislu obstoja trpinčenja ali diskriminacije je, kot pojasnjeno, prvostopno sodišče ustrezno obrazložilo. Prav tako trpinčenja ne predstavlja pisno opozorilo pred odpovedjo, ki je bilo podano iz razloga, ker se je tožnica dne 22. 5. 2019 do B. B. vedla žaljivo ter je na skupnem sestanku z nadrejeno govorila v povišanem tonu, ob odhodu pa zaloputnila z vrati. Navedeno sta potrdili tako B. B. kot A. A., ki je prisostvovala tožničinemu neprimernemu vedenju. Da se je tožnica neprimerno in žaljivo vedla do B. B. in ne obratno, pa je potrdila tudi F. F., ki si je za razliko od ostalih zaslišanih prič, ves čas spornega obdobja s tožnico delila pisarno. D. D. je namreč nazadnje delala dne 28. 2. 2019, C. C. je bila veliko časa odsotna zaradi bolniškega staleža in nato poroda, E. E. pa ni bila locirana v isti pisarni, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno večjo težo pripisalo izpovedi priče F. F. Delodajalec utemeljeno pričakuje spoštljiv in korekten odnos s strani delavca in če meni, da temu ni tako, ima pravico delavca na to opozoriti. Sicer pa tudi, če bi se ugotovilo, da pisno opozorilo ni bilo podano iz utemeljenih razlogov, zgolj enkratno protipravno ravnanje še ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Zagovor pred izdajo pisnega opozorila po določbah ZDR-1 ni predviden, zato dejstvo, da tožnici ni bil omogočen, ne more predstavljati protipravnega ravnanja.

14. Tožnici je bilo v času odpovednega roka odrejeno čakanje na delo, zato delovnih sredstev in dostopa do delodajalca v tem času ni potrebovala. Glede na navedeno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke, ki je tožnici ob vročitvi odpovedi zablokirala elektronsko pošto ter dostop do računalnika ter od nje zahtevala, da pospravi svoje stvari, izroči registrsko kartico in ključe, ne pomeni trpinčenja. Da gre v tem primeru za običajno prakso oziroma postopek pri delavcih, ki delajo z občutljivimi podatki, pa sta potrdila tudi zakoniti zastopnik toženke K. K. in priča C. C. Tožnica nenazadnje niti ni trdila, da bi karkoli od navedenega v času čakanja na delo dejansko potrebovala in zakaj (na delo v času čakanja ni bila poklicana), ali da bi se v zvezi s tem kakorkoli obrnila na delodajalca.

15. Pritožbeno sodišče tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke oziroma njenih zaposlenih do tožnice ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Da je prvostopenjsko sodišče ravnanja B. B. in A. A. presojalo tako posamično kot tudi kot celoto izhaja iz 16. točke obrazložitve, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

16. Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo predlagane priče G. G. in predlaganega dokaza za soočenje D. D. in F. F. Sodišče prve stopnje je v 3. točki ustrezno utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje G. G. in pri tem ni spregledalo, da je bil predsednik sindikata. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila izvedba teh dveh dokazov nepotrebna. Priča G. G. bi v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem vedel izpovedati zgolj posredno, na podlagi tega, kar mu je povedala tožnica, pri čemer je v zvezi z dogajanjem na delovnem mestu sodišče zaslišalo že tožnico in ostale neposredno vpletene priče. Tudi sicer je bil ta dokazni predlog povsem splošen in premalo substanciran, tožnica ga ni dodatno konkretizirala niti na utemeljeno opozorilo toženke in sodišča, izvedbo takšnega dokaza je sodišče prve stopnje tudi zato utemeljeno zavrnilo.

17. Glede pritožbenega očitka, da ni bilo izvedeno soočenje med pričama D. D. in F. F. na naroku, kljub predlogu tožnice, pa zanj ni nobene podlage. Soočenje je le metoda zaslišanja prič oziroma pravdnih strank (tretji odstavek 239. člena v zvezi z 263. členom ZPP), torej le način izvajanja dokaza in ne dokazno sredstvo. Soočenje je smiselno v primerih, ko bi se pokazala možnost, da bi zaradi izkoriščanja psihološkega pritiska ene priče oziroma stranke na drugo, ta popustila in povedala resnico. V obravnavani zadevi sta bili obe priči zaslišani glede relevantnih dejstev, sodišče prve stopnje je podalo logične in prepričljive razloge, zakaj verjame priči F. F., zato ni bilo nobenih razumnih razlogov še za njuno dodatno soočenje na glavni obravnavi.

18. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti. Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Takšen pristop je izbralo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru. Na samem stroškovniku (ki se v spisu nahaja na list. št. 150-151) in v katerega je imela tožnica možnost vpogledati, je namreč odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini. Iz tega razloga niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti.

19. V obravnavani zadevi glede na dokazne predloge strank, glede na ugotovitve sodišča in glede na pritožbene navedbe ni podlage za zaključek o kršitvi tožničinih ustavnih pravic (14., 22., 23. člen) ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

20. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge, ki se nanašajo na zatrjevano trpinčenje in neenako obravnavo ter odmero stroškov postopka (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.²

21. Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna, ter ker je prvo sodišče po ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na trpinčenje in neenako obravnavo materialnopravno pravilno odločilo, pri odločitvi pa ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in glede zavrnitve zahtevka v III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odločitev o nadomestilu za 19 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2019. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 23. 8. 2019 skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročila tudi odredbo za čakanje na delo. V odredbi za čakanje na delo je bilo zapisano, da toženka tožnici ne more zagotavljati dela do izteka odpovednega roka, da ji pripada 100 % nadomestilo plače, ter da v obdobju čakanja na delo lahko koristi pripadajoči dopust. Da lahko v času odpovednega roka izkoristi sorazmerni del letnega dopusta je zapisano tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je delovno razmerje prenehalo dne 29. 2. 2020. Od 16. 10. 2019 do 29. 2. 2020 je bila namreč začasno nezmožna za delo. Da je imela tožnica za leto 2019 možnost koristiti 19 dni letnega dopusta, med strankama ni bilo sporno, prav tako ne, da ji je bil za čas od 26. 8. 2019 do 30. 8. 2019 pred odpovedjo in čakanjem na delo že odobren (zanj je tožnica zaprosila), vendar ga tožena stranka zaradi čakanja na delo ni obračunala. Poleg tega je že v naslednjem obračunskem listu plače označila, da tožnica nima dopusta. Sodišče prve stopnje je iz razloga, ker je tožnica ves čas čakanja na delo prejemala 100 % nadomestilo plače odločilo, da do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tožnica ni upravičena, ker v ničemer ni bila prikrajšana. Vendar pa je takšno razlogovanje zmotno, kar tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja. Pravica do letnega dopusta in s tem v zvezi pravica do nadomestila za neizkoriščen letni dopust je samostojna pravica iz delovnega razmerja. Tudi namen in vsebina instituta letnega dopusta in čakanja na delo sta povsem različna. V času čakanja na delo delavec iz razlogov na strani delodajalca ne opravlja dela, pri tem pa ima zakonsko dolžnost, da se odzove na poziv delodajalca nazaj na delo. Ta aspekt čakanja na delo (dolžnost odzvati se na poziv delodajalca) je vsebinsko nezdružljiv z namenom letnega dopusta, ki je v počitku in v obnovitvi delovnih zmožnosti delavca. Dosegljivost delavca med dopustom tako, za razliko od čakanja na delo, ni zahtevana.

23. Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, tako ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila (torej v času od 26. 8. 2019 do 30. 8. 2019), niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta. V skladu s sodno prakso Sodišča EU (C-233/20) je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ne glede na razlog, iz katerega ni mogel izkoristiti tega dopusta. Bistveno je le, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Iz sodne prakse Sodišča EU (C-619/16 in C-684/16) izhaja celo, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti niti v primeru, če ni podal prošnje za izrabo dopusta. Pri presoji je tako potrebno upoštevati, ali je delodajalec delavcu dejansko omogočil uveljavitev te pravice. Delodajalec mora poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti dopust, tako da ga vzpodbudi k izrabi dopusta, ter da ga pravočasno in natančno pouči o možnosti izgube te pravice. Če delodajalec uspe dokazati, da je bil delavec ustrezno poučen in je dejansko imel možnost izrabiti letni dopust, a tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja, pravo Unije ne nasprotuje temu, da delavec to pravico izgubi in da v primeru prenehanja delovnega razmerja s tem izgubi tudi denarno nadomestilo. Drugačna razlaga bi lahko vodila do prakse, ko delavci namenoma ne bi koristili dopusta, da bi si povečali plačo ob prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru je bilo na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da toženka tožnici ni omogočila uveljavitve te pravice. Ni ji omogočila niti koriščenja dopusta, za katerega je že zaprosila. Zgolj dejstvo, da je v odredbi za čakanje na delo in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da v času odpovednega roka lahko izkoristi sorazmerni del letnega dopusta, pa ne zadošča za zaključek, da jo je h koriščenju letnega dopusta vzpodbudila, saj ni zapisano niti, da bo v primeru, če dopusta ne bo koristila, izgubila pravico do uveljavljanja nadomestila za neizkoriščen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Glede na pojasnjeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v točki I/2 izreka spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do nadomestila za 19 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2019 v znesku 1.185,60 EUR (bruto) z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 3. 2020 dalje do plačila. Da tožnici za en dan neizkoriščenega letnega dopusta pripada 62,40 EUR med strankama ni bilo sporno, saj toženka višini pripadajočega zneska ni nasprotovala, prav tako ne teku zakonskih zamudnih obresti.

24. V posledici delne spremembe odločitve sodišča prve stopnje se je spremenil tudi uspeh strank v postopku, kar vpliva na odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka). Tožnica je po spremembi s svojim denarnim zahtevkom uspela v višini 11 %, tožena stranka pa v višini 89 %. Uspeh se meri v odstotku od celotne višine denarnega zahtevka in ne po tem, s koliko zahtevki je tožnica uspela, za kar se tožnica neutemeljeno zavzema v pritožbi. Pritožbeno sodišče je stroške postopka ponovno odmerilo in sicer je tožnici priznalo sledeče stroške: 500 točk za tožbo (16/1 OT), 1125 točk za tri pripravljalne vloge (16/2 OT), 500 točk nagrade za narok dne 13. 10. 2022 (21/1 OT), 50 točk za trajanje naroka (6/1 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (6/4 OT), 250 točk za narok dne 19. 1. 2023, 400 točk za trajanje naroka, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za narok dne 20. 1. 2023, 450 točk za trajanje naroka, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za narok 21. 4. 2023, 100 točk za trajanje naroka, 80 točk za odsotnost iz pisarne - skupaj 4195 točk. Z materialnimi stroški (51,95 točk) je pritožbeno sodišče tožnici skupaj priznalo 4.246,95 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.548,17 EUR. Tožnici je priznalo še 154,80 EUR iz naslova kilometrine njene pooblaščenke (38,70 EUR za štiri naroke) ter 22 % DDV (594,65 EUR). Tožnici je tako priznalo znesek 3.297,62 EUR oziroma upoštevajoč njen 11 % uspeh, 362,74 EUR.

25. Pritožbeno sodišče je sledilo odmeri stroškov za toženo stranko, izračunanih s strani sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da so bili stroški odmerjeni pravilno (za odgovor na tožbo, dve pripravljalni vlogi, vlogo s predložitvijo pisnih izjav, štiri kratke dopise, za nagrade za narok, urnine, odsotnost iz pisarne, kilometrino, materialne stroške in DDV). Priznalo je 4370 točk nagrade, kar skupaj z materialnimi stroški, DDV in kilometrino znaša 3.548,71 EUR, upoštevajoč 89 % uspeh pa 3.158,35 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnica toženi stranki dolžna povrniti 2.795,61 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

26. Pritožbeno sporen znesek znaša 14.185,60 EUR, tožnica je uspela z zneskom v višini 1.185,60 EUR, kar je 8 % uspeh. Pritožbeni uspeh toženke je tako 92 %. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške pritožbe (625 točk) in 2 % materialne stroške (12,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 466,65 EUR, upoštevajoč 8 % uspeh pa 37,33 EUR. Toženi stranki je priznalo stroške odgovora na pritožbo (625 točk), 2 % materialne stroške (12,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 466,65 EUR, upoštevajoč 92 % uspeh pa 429,32 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnica toženi stranki dolžna povrniti 391,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016.
² Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VSRS, opr. št. III Ips 84/2017.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2024

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 170/2015
• VDSS Sodba Pdp 535/2017
• VDSS sodba Pdp 764/2011