VDSS Sodba Pdp 302/2023

Jedro

V primeru ocenjevanja delovne uspešnosti javnega uslužbenca odgovora na vprašanje, ali je ocena delovne uspešnosti tožnice ustrezna oziroma skladna z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ni mogoče iskati z uporabo matematičnega pravila o zaokroževanju. Ključna je končna ocena, ki jo je toženka določila. Sodišče je sledilo izpovedi ocenjevalke, da skupna ocena dobro, upoštevajoč predpisane elemente in kriterije, ustreza tožničinemu dejanskemu delu, kar je bistveno za odločitev.

Tožnica je v utemeljitev domneve o diskriminaciji navedla, da naj bi jo toženka neenako obravnavala zaradi poznanstva z D. D., ki ga je izbrala za pooblaščenca v postopku pred komisijo, in njegovo ženo. Te navedbe ni mogoče šteti za konkretizirano zatrjevanje dejstev, ki bi opravičevale domnevo o ravnanju v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, saj ne navaja osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista delovne uspešnosti za leto 2020 z dne 9. 3. 2021 in sklepa toženke z dne 30. 4. 2021 ter ponovno ocenjevanje tožnice za leto 2020. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti pravdne stroške.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ocenjevalka A. A. pri ocenjevanju dela tožnice za leto 2020 matematično napačno izvedla zaokroževanje na eno decimalno mesto, komisija za preizkus pa je v škodo tožnice spremenila zaokroževanje na dve decimalni mesti, čeprav v delovnih razmerjih velja načelo "v korist delavca". To, da je mag. B. B. v vlogi ocenjevalke pri drugem uslužbencu (C. C.) uporabila zaokroževanje na eno decimalko, kot članica komisije za preizkus ocene pa je predlagala zaokroževanje tožničine ocene na dve decimalki, predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije. Zaokroževanje na dve decimalki, ki vsebinsko niti ne predstavlja obrazložitve ocene v postopku preizkusa, pomeni nedopusten in diskriminatoren poseg v pravice tožnice. Meni, da ocenjevalka in komisija za preizkus ocene ne bi smela pri posameznih elementih delovne uspešnosti določati decimalnih vrednosti, temveč le cela števila. Komisija za preizkus ni zakonito ocenila tožnice, ker je vztrajala pri izračunu numeričnih zapisov. Opisne ocene ne more nadomestiti noben drug numerični (decimalni) zapis, kar kaže na napačen postopek ocenjevanja. Zmotno je sodišče uporabilo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu zaradi kršitve prepovedi diskriminacije na podlagi osebne okoliščine (poznanstva tožnice z D. D.). Sodišče ni obrazložilo, ali in zakaj je štelo, da je toženka uspela dokazati, da ni bilo diskriminacije. Ni pojasnilo, zakaj način vodenja postopka pred komisijo in izjave, ki so bile izrečene, niso relevantne v luči zatrjevane diskriminacije. Iz 14. točke sodbe izhaja, da je sodišče dejansko naložilo tožnici dokazno breme glede kršitve prepovedi diskriminacije. Sodišče ni pojasnilo, zakaj njene trditve o neenakem obravnavanju niso bile dovolj verjetne. Ob pravilni uporabi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu bi moralo sodišče presojati, ali je toženka uspela dokazati, da tožnice ni diskriminirala zaradi njene osebne okoliščine. To bi lahko storila tako, da bi dokazala enako obravnavanje zaposlenih pri zaokroževanju ocen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, tj. zmotne uporabe materialnega prava, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica v sodnem postopku ni oporekala vsebinski (ne)ustreznosti prejete ocene "dobro" po posameznih elementih delovne uspešnosti in ni navajala dejstev, ki bi kazala na to, da je svoje delo opravljala bolje, tj. zelo dobro oziroma nad pričakovanji. V primeru ocenjevanja delovne uspešnosti javnega uslužbenca odgovora na vprašanje, ali je ocena delovne uspešnosti tožnice ustrezna oziroma skladna z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadaljnji), ni mogoče iskati z uporabo matematičnega pravila o zaokroževanju, za kar se zavzema pritožba. Ključna je končna ocena, ki jo je toženka določila za leto 2020. Sodišče je sledilo izpovedi ocenjevalke A. A., da skupna ocena dobro, upoštevajoč predpisane elemente in kriterije, ustreza tožničinemu dejanskemu delu, kar je bistveno za odločitev.

7. Pritožba zmotno navaja, da je komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti odločila v škodo tožnice, ko je spremenila zaokroževanje na dve decimalki. Po šestem odstavku 17.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) je veljavna ocena ocena, s katero je bil seznanjen javni uslužbenec, v primeru zahteve za preizkus ocene pa ocena, ki jo določi komisija in je javnemu uslužbencu vročena. Nadrejena delavka, ki je tožnico ocenjevala, jo je ocenila z oceno dobro. O tožničini zahtevi za preizkus ocene je odločala tričlanska komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti. Ta je zavrnila zahtevo kot neutemeljeno in potrdila oceno dobro, kar pomeni, da je odločila enako in ne slabše kot ocenjevalka. Le odločitev je utemeljila z drugačnim načinom zaokroževanja (namesto ene na dve decimalki), kar samo po sebi ne predstavlja diskriminatornega razloga. Še posebej ne upoštevajoč, da tožnica ne prereka vsebinske ustreznosti ocene dobro.

8. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je bila neenakopravno obravnavana pri ocenjevanju delovne uspešnosti v primerjavi z drugimi uslužbenci. Po njenem prepričanju naj bi sodišče spregledalo, da je dokazno breme (da ni kršila prepovedi diskriminacije) na toženki, pri čemer naj slednja ne bi uspela dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja. Zato naj bi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Toženki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je mag. B. B., članica komisije za preizkus ocene, v vlogi samostojne ocenjevalke ocenila C. C. z drugačnim načinom zaokroževanja (z eno decimalko). Takšno ocenjevanje ne predstavlja nedovoljene diskriminacije, saj se vsakega javnega uslužbenca ocenjuje posebej. Letna ocena dela je vezana na individualno delovno uspešnost posameznega javnega uslužbenca glede na izpolnjevanje kriterijev v povezavi s pričakovanji na delovnem mestu.

9. Po določbi šestega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) res velja obrnjeno dokazno breme, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Delodajalec mora torej dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Vendar pa določba šestega odstavka 6. člena ZDR-1 izrecno nalaga delavcu, da navede dejstva, ki opravičujejo domnevo neenake obravnave. Delavec mora torej predhodno konkretizirano zatrjevati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije (212. člen ZPP).

10. Tožnica je v utemeljitev domneve o diskriminaciji navedla, da naj bi jo toženka neenako obravnavala zaradi poznanstva z D. D., ki ga je izbrala za pooblaščenca v postopku pred komisijo, in njegovo ženo. Te navedbe ni mogoče šteti za konkretizirano zatrjevanje dejstev, ki bi opravičevale domnevo o ravnanju v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, saj ne navaja osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1. Za kršitev diskriminacije sta namreč značilna dva elementa: neenaka obravnava in nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine (spol, narodnost, rasa ali etnična pripadnost, vera ipd.). Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči, ne pa poznanstvo z določeno osebo (prim. Pdp 209/2022). Tako ni osebna okoliščina že poznanstvo tožnice z D. D. (prim. VIII Ips 173/2014, Pdp 333/2022 in Pdp 30/2023). Ker tožnica ni navedla pravno relevantne osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bila neenakopravno obravnavana v primerljivi situaciji, do prevalitve dokaznega bremena na toženko sploh ni prišlo. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče dokazno breme glede diskriminacije dejansko naložilo tožnici.

11. Tudi sicer ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, ali in zakaj je štelo, da je toženka dokazala, da ni bilo prepovedane diskriminacije, in da trditve tožnice o neenakem obravnavanju niso bile dovolj verjetne. Do tega vprašanja se je sodišče opredelilo v točkah 14 in 16 sodbe, ko je navedlo, da zgolj na podlagi pavšalnih trditev tožnice in izpovedi zaslišanih o "neformalnih" vplivih ter ob upoštevanju izpovedi ocenjevalke A. A. ne more zaključiti, da je prišlo pri ocenjevanju tožnice do kršitve prepovedi diskriminacije.

12. Tožnica pred sodiščem prve stopnje domneve kršitve prepovedi diskriminacije ni povezovala z načinom vodenja postopka pred komisijo in izjavami, ki so bile v tem postopku izrečene, zato se sodišče tudi ni opredelilo do diskriminatornega obravnavanja tožnice v tej smeri. V zahtevi za preizkus ocene je tožnica uveljavljala le računsko napako, do katere naj bi prišlo v posledici napačnega zaokroževanja pri izračunu skupne ocene. Zato niso upoštevni pritožbeni očitki, da je komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti nezakonito ocenila tožnico, ker je vztrajala pri izračunu numeričnih zapisov in da opisne ocene ne more nadomestiti noben drug numerični (decimalni) zapis.

13. Ker s pritožbo uveljavljani razlog ni utemeljen, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za izdatke za stranko, kar skupaj z 22 % DDV (in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2024

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 424/2019
• VDSS Sodba Pdp 596/2019