VDSS Sodba Pdp 352/2023

Jedro

Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje je pravilen zaključek, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku navidezna oziroma je šlo za zlorabo tega instituta.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe (I. točka izreka¹). Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (II. točka izreka), da delovno razmerje ni prenehalo, temveč je obstajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 31. 12. 2021 (III. točka izreka), da je toženka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 12. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 2021 in delovno dobo ter mu za ta čas plačati razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženki je še naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo v znesku 21.125,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, tj. obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2022 dalje, reintegracijo, pravice iz delovnega razmerja od 1. 1. 2022 dalje ter višje denarno povračilo v znesku 21.125,18 EUR, je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti 1.116,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV., V. in VII. točko izreka sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka in predlaga njihovo spremembo, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in ji tožnik povrne stroške postopka. Kot bistveno navaja, da je bil tožnik po poteku mandata direktorja pri njej zaposlen kot namestnik direktorice A. A., za razliko od drugih namestnikov pa ni bil hkrati tudi vodja sektorja, zato je sprejela ukrepe, ki jih sodišče zmotno šteje kot njegovo izključevanje. Pove, da je bilo delovno mesto namestnika direktorice pred tožnikovo zaposlitvijo sicer sistemizirano, a ni bilo nikoli zasedeno, zato se ni vedelo, kaj konkretno naj bi na njem delal, posledično mu je bilo s sklepom za čas od 31. 5. do 31. 12. 2021 naloženo opravljanje nalog v sektorju skladov, v katerem so potrebovali pomoč, saj so nekateri delavci v tem času opravljali naloge, povezane s predsedovanjem RS Svetu EU. Po tem, ko so ti delavci spet prevzeli svoje delo, je delo tožnika postalo nepotrebno, zato mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne pa zaradi subjektivnih vzgibov direktorice toženke. Vztraja, da ta do tožnika ni imela osebnih zamer, odpoved in drugi ukrepi so bili sprejeti, ker tožnik drugače od drugih namestnikov ni vodil sektorja. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedi tožnika o tem, prezrlo pa izpoved direktorice o njunem korektnem odnosu ter ustrezni komunikaciji. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi zaposlenih v tajništvu B. B. in C. C., da ju je tožnik za razliko od drugih namestnikov klical k sebi v pisarno, zato da v tajništvu ne bi srečal direktorice ali D. D. Trdi, da tožnik z njima ni želel komunicirati, ker ni imel več funkcije direktorja, pri tem se sklicuje na žaljivo tožbeno navedbo v zvezi z direktorico, da je "redil kačo na prsih". Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo izpoved tožnika, da je v preteklosti sedanjo direktorico, prej njegovo namestnico, z navidezno reorganizacijo degradiral zaradi storjene strokovne napake. Vztraja, da je direktorica pred sprejemom odločitve o reorganizaciji neformalno analizirala delovne procese v obliki pogovorov s E. E. in F. F., za njeno izvedbo pa je zadolžila G. G. Zatrjuje zmotno dokazno oceno izpovedi prič E. E., F. F. in H. H. Izključitev tožnika iz vodstvenega kolegija je bila posledica prizadevanja, da bi bili ti sestanki učinkovitejši in krajši, zato je udeležbo direktorica omejila na vodje enot, ki nato prenašajo informacije svojim podrejenim, česar tožnik ni počel, saj je naloge opravljal v sektorju skladov, ki ga je na kolegiju predstavljal vodja H. H. Odločitev o tožnikovi izključitvi iz kroga vodilnih delavcev je sprejel svet toženke na podlagi stališča, da so to poleg direktorice vsi, ki vodijo katero od notranjih organizacijskih enot. Vse predlagane spremembe so bile jasno zapisane in predložene članom sveta; očitek o njihovi neopaznosti ni utemeljen. Glede evidentiranja prihoda in odhoda z dela opozarja, da tožnika to ni motilo, naloženo pa mu je bilo zaradi narave njegovega dela, saj drugače od namestnikov-vodij sektorjev ni hodil na zunanje sestanke niti na službene poti. Navaja, da je v projektni skupini SUVI glede na vsebinske pristojnosti in odgovornost vselej sodeloval direktor, zato je v njej tožnika zamenjala aktualna direktorica. Sodišču prve stopnje očita, da je glede pisne odreditve nalog tožniku spregledalo izpovedi direktorice ter prič G. G. in E. E., da zaradi dotedanje nezasedenosti mesta namestnika direktorja niso vedeli, kaj konkretno naj bi delal, oziroma s to zaposlitvijo niso imeli izkušenj. Sklicuje se na izpoved priče H. H., da naloge namestnikov-vodij sektorjev izhajajo iz sistemizacije, naloge namestnika direktorja brez sektorja pa je bilo treba opredeliti s sklepom; iz pogodbe o zaposlitvi konkretne naloge niso bile razvidne. Z iztekom predsedovanja Slovenije Svetu EU je postalo opravljanje nalog tožnika iz sklepa nepotrebno, opravljanje drugih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ki jih nikoli ni opravljal, pa ni bilo potrebno, zato je direktorica v okviru reorganizacije ukinila njegovo delovno mesto. Meni, da je delovno mesto dopustno ukiniti ne glede na finančne zmožnosti delodajalca, tudi če je predvideno v kadrovskem načrtu. Nasprotuje tudi odmeri denarnega povračila v višini 5 plač, saj tega ne narekujejo relevantne okoliščine in kot previsoko odstopa od sodne prakse (VIII Ips 236/2017, VIII Ips 200/2017, VIII Ips 180/2017 in Pdp 234/2022). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper odločitev o tem, da se mu ne prizna celotno zahtevano denarno povračilo v višini 42.250,33 EUR z zamudnimi obrestmi (pravilno: VI. točko izreka), vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da je denarno povračilo prenizko, saj bo prejel bistveno nižji (neto) znesek od prisojenega (bruto) zneska, šikaniranje in diskriminacija pri odmeri nista bila upoštevana, premalo pa je bilo upoštevano, da je toženka z odpovedjo zlorabila institut odpovedi iz poslovnega razloga ter da je bilo zanj iskanje nove službe in negotovost v zvezi s tem zelo stresno. Ravnanje direktorice toženke šteje za grob poseg v čast in dobro ime priznanega strokovnjaka, nikoli v 33-letni delovni dobi mu namreč ni bila podana ne redna ne izredna odpoved. Zavzema se za višje denarno povračilo, zlasti zato, ker ima pri novem delodajalcu znatno nižjo plačo in ker s 57 leti spada med starejše delavce. Predlaga, da mu sodišče prve stopnje prisodi še preostanek zahtevanega denarnega povračila do 10 bruto plač. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. –-ZDR-1) ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala toženka 22. 11. 2021, čeprav je dokazala, da je z reorganizacijo ukinila delovno mesto namestnika direktorice, saj so bili motiv za to osebni razlogi na strani direktorice toženke in je torej prišlo do zlorabe instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ugotovilo je trajanje delovnega razmerja (od 30. 12. 2021) do 31. 12. 2021, tožniku prisodilo reparacijo za ta čas ter denarno povračilo v znesku 21.125,15 EUR, kar ustreza petim tožnikovim povprečnim plačam.

Glede pritožbe toženke:

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih je štelo, da je toženka ukinila tožnikovo delovno mesto zato, da bi prav tožnik osebno izgubil zaposlitev:

- tožnik je pri toženki opravljal funkcijo direktorja od 25. 4. 2015 do 30. 3. 2021, nakar je na podlagi pogodbeno dogovorjene pravice do zaposlitve za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu 2. 4. 2021 sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela namestnika direktorja,

- po odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov do 31. 5. 2021 je tožnik nastopil delo namestnika direktorice, v zvezi s katerim mu je bil 24. 5. 2021 vročen sklep o določitvi delovnih nalog za čas od 31. 5. do 31. 12. 2021 za opravljanje nalog z delovnega področja Sektorja skladov, ki ga je vodil H. H. (namestnik direktorice in vodja tega sektorja),

- tožnik je edini izmed namestnikov direktorice imel delovne naloge odrejene s pisnim sklepom o določitvi delovnih nalog,

- 22. 11. 2021 je toženka odpovedala tožnikovo pogodbo o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta namestnik direktorice,

- toženka pred ukinitvijo delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, ni opravila analize delovnih procesov pri toženki,

- komunikacija direktorice s tožnikom je bila pomanjkljiva oziroma je v pretežni meri potekala prek H. H.,

- tožnik je bil aprila 2021 izključen iz članstva vodstvenega kolegija,

- poslovnik toženke je bil 22. 4. 2021 spremenjen tako, da tožnik kot edini izmed namestnikov direktorice ni bil opredeljen kot vodilni delavec,

- toženka je tožniku maja 2021 naložila dolžnost evidentiranja delovnega časa, drugi namestniki direktorice pa te obveznosti niso imeli,

- tožnik je bil 1. 4. 2021 izključen iz članstva projektne skupine SUVI.

10. Toženka neutemeljeno izpodbija zaključek, da je bil motiv za reorganizacijo, da bi prav tožnik osebno izgubil zaposlitev pri njej. Na podlagi zaključenega kroga indicev je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da ugotovljenih ravnanj toženke ni mogoče pripisati ukrepom za racionalizacijo poslovanja, ki naj bi bili posledica dejstva, da tožnik na delovnem mestu namestnik direktorice ni bil hkrati še vodja sektorja oziroma enote. Sklicevanje toženke na to, da niso vedeli, kakšne naloge konkretno naj bi namestnik direktorice opravljal, ni prepričljivo, saj je iz 4. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je direktorica toženke A. A. v imenu toženke s tožnikom sklenila le nekaj mesecev prej, jasno razvidno, kaj so delovne naloge namestnika direktorja, ki ni hkrati tudi vodja sektorja. Toženka v pritožbi sama navaja, da teh nalog tožnik ni nikoli opravljal, ker za to ni bilo potrebe, kar potrjuje pravilnost stališča, da razlog za ukrepe (kot svoja dejanja opredeljuje toženka), prvenstveno za odreditev dela v Sektorju skladov, ni bila reorganizacija. Glede to in glede na sosledje dogodkov: podpis pogodbe o zaposlitvi za namestnika direktorice aprila 2021, tožnikov začetek dela po tej pogodbi 31. 5. 2021, sklep o odreditvi drugega dela od maja do decembra 2021 in ukinitev delovnega mesta novembra 2021, je očitno, da je zatrjevani poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi navidezen. Pritožbeno vztrajanje pri tem, da so vsa navedena ravnanja posledica dejstva, da tožnik kot namestnik direktorice ni hkrati vodil sektorja, je tako neutemeljeno, pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo v resnici za izraz subjektivnih razlogov za izključevanje tožnika iz delovnega procesa in končno prenehanje sodelovanja z njim zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Neutemeljeno je pritožbeno oporekanje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi pa je bil upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Izpoved direktorice toženke in z njene strani predlaganih prič je ustrezno ovrednotilo, pri čemer je sodišče prve stopnje tisto, ki ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpovedi prič in strank v zvezi z relevantnimi dejstvi je ocenilo kot vsak drug dokaz, torej same zase in v povezavi z drugimi dokazi, pojasnilo je tudi svoje zaključke o njihovi (ne)verodostojnosti. Okoliščina, da na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Prepričljivih argumentov sodišča prve stopnje, zakaj je štelo, da je toženka z navedenimi ravnanji zlorabila institut redne odpovedi, pritožbeno sodišče ne ponavlja ter jih sprejema kot svoje, pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, pa zavrača kot neutemeljene.

12. Ne drži pritožbeni očitek o tem, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo le tožnikovi izpovedi v zvezi z dogodkom iz preteklosti, ko je bil tožnik še direktor toženke, v zvezi s sankcioniranjem strokovne napake tedanje namestnice, sedaj direktorice toženke. Toženka meni, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik tisti, ki ni želel komunicirati z direktorico toženke, to pa naj bi izhajalo tudi iz izpovedi prič B. B. in C. C., v zvezi s katerima naj bi sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen, saj se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, zgolj izpoved prič(e), da tožnik ni (rad) zahajal v tajništvo, ker naj med drugim ob neki priložnosti ne bi želel srečati direktorice ali kolege D. D., pa ne more vplivati na pravilnost ugotovitve o zelo skopi komunikaciji med direktorico in tožnikom kot njenim namestnikom, ki je večinoma potekala prek njenega namestnika in vodje sektorja skladov H. H., ki je bil glede na izpovedi prič dejanski tožnikov nadrejeni (drugače kot izhaja iz organigrama toženke pred ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta – listina A 11).

13. Toženka v pritožbi sicer vztraja pri opravičevanju posameznih ugotovljenih ravnanj, a s tem ne omaje prepričljive in celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pravilno je namreč ugotovilo, da iz izpovedi prič ne izhaja, da bi bila izvedena kakršnakoli analiza delovnih procesov pri toženki, ki bi kazala, da je delovno mesto tožnika postalo nepotrebno jeseni 2021, zgolj neformalnega direktoričinega pogovarjanja s sodelavci namreč ni mogoče šteti za tovrstno analizo, pri tem pa je treba upoštevati tudi to, da toženka tožniku nikoli ni zagotovila opravljanja nalog na njegovem delovnem mestu namestnika direktorja. V tej luči je neprepričljivo sklicevanje toženke na to, da ker tožnik ni vodil nobenega sektorja, ni bil vodstveni delavec (kljub drugačni strukturi organov toženke glede na organigram) in je posledično izpadel iz vodstvenega kolegija. Ni jasno, kako naj bi neudeležba tožnika vplivala na večjo učinkovitost kolegija. Pravno nepomembno je, kateri organ toženke je sprejel navedeno odločitev. Toženka v pritožbi naložitev evidentiranja delovnega časa tožniku opravičuje z domnevno naravo njegovega dela, da namreč za razliko od drugih namestnikov direktorice ni imel sestankov zunaj sedeža toženke in ni hodil na poslovne poti, pri čemer spregleda, da je to posledica njene odreditve drugega dela in neomogočanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Nebistveno je, ali je tožnika to motilo. V zvezi s sodelovanjem v projektni skupini SUVI se toženka sklicuje na to, da je vanjo vedno vključen direktor toženke po funkciji, torej je aktualna direktorica zamenjala tožnika v njej, vendar pa glede na vse ostale ugotovitve to ne more vplivati na zaključek, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku navidezna oziroma je šlo za zlorabo tega instituta. Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ter posledična ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženki do dne 31. 12. 2021, po katerem je delovno razmerje sodno razvezalo in v zameno za reintegracijo tožniku priznalo denarno povračilo skladno z zakonom.

14. Pritožba toženke neutemeljeno nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri njegovi odmeri pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine: skupno trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (6 let in pol), njegovo izobrazbo, starost (57 let), kratek čas trajanja vpisa v evidenco brezposelnih oseb pri zavodu za zaposlovanje (1 dan) ter takojšnjo zaposlitev za tri mesece za določen in nato za nedoločen čas pri novem delodajalcu, pri katerem pa ima za 6 plačnih razredov nižjo plačo, kot jo je imel pri toženki, ter dejstvo, da je toženka z izpodbijano odpovedjo zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem je skladno z zakonom poleg trajanja tožnikove zaposlitve in njegovih zaposlitvenih možnosti ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in dejstvo, da tožnik za čas do prenehanja delovnega razmerja ni uveljavil pravic, saj se je po 1 dnevu brezposelnosti že zaposlil.

15. Sodišče prve stopnje s tem, da je tožniku prisodilo pet povprečnih plač denarnega povračila, ni odstopilo od sodne prakse Vrhovnega in pritožbenega sodišča. Zadeve, na katere se sklicuje toženka v pritožbi, potrjujejo ustrezno višino prisojenega zneska povračila glede na druge primere, pri čemer niti ena od zadev, ki jih toženka navaja, ni povsem primerljiva z obravnavano. Tako v zadevi VIII Ips 236/2017 prisojenih 8 plač povračila ustreza nekoliko daljši zaposlitvi tožnika pri toženki (11 let), višji starosti (62 let) ter slabši zaposljivosti, a hkrati prisojenim nadomestilom plače za kar dve leti in tri mesece. Denarno povračilo v višini 8 plač je bilo priznano v zadevi VIII Ips 200/2017 tožnici, stari 47 let, z več kot 17-letno zaposlitvijo pri toženki, ki je bila kljub visokemu prometu izbrana za najslabšo delavko (okoliščine odpovedi), okoliščine zadeve so tako povsem drugačne od obravnavane. V zadevi pritožbenega sodišča Pdp 234/2022 pa je bilo tožniku priznano denarno povračilo v višini 2 plač ob bistveno krajši zaposlitvi pri toženki (leto in 3 mesece), nižji starosti (40 let), neprejemanju denarnega nadomestila med brezposelnostjo ter kasnejši zaposlitvi za nedoločen čas v tožnikovi panogi in z relativno visoko plačo.

Glede pritožbe tožnika:

16. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v V. točki izreka odmerilo v prenizkem znesku, s čimer po vsebini jasno nasprotuje zavrnilnemu delu sodbe v VI. točki izreka, za kar ima pravni interes.

17. Glede na pravilno upoštevanje kriterijev za odmero denarnega povračila namesto reintegracije (glej točko 14 obrazložitve) je treba zavrniti tudi tožnikovo zavzemanje za njegovo zvišanje na 10 plač. Na ustreznost odmere ne vpliva dejstvo, da je povračilo odmerjeno v bruto znesku. Glede na sistem bruto plače v Republiki Sloveniji je tako v vseh primerih in so taki tudi v sodni praksi navedeni zneski. S splošnim sklicevanjem na šikaniranje in diskriminacijo ne more doseči še dodatnega zvišanja povračila na račun ugotovljene zlorabe instituta redne odpovedi, ki ga je sodišče prve stopnje povsem ustrezno ovrednotilo. Prav tako je bilo primerno upoštevano, da ima tožnik pri novem delodajalcu nižjo plačo od tiste pri toženki, ter njegova starost. Na pravilnost upoštevanja kriterija tožnikovih zaposlitvenih možnosti ne more vplivati splošno sklicevanje na negotovost in stres pri iskanju nove zaposlitve, brezposeln je bil namreč zgolj en dan, nato je sklenil pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem za določen čas, po treh mesecih pa za nedoločen čas. Zakaj naj bi izpodbijana odpoved pomenila grob poseg v svojo čast in dobro ime, tožnik ne pojasni. Iz nje kot razlog za odpoved izhaja reorganizacija, torej gre za razlog na strani toženke, in ne tožnika. Dejstvo, da je bila ugotovljena zloraba tega instituta, pa pomeni kršitev njegovih pravic iz delovnega razmerja, na podlagi česar je sodišče prve stopnje ugodilo njegovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, skladno z zakonom in ustaljeno sodno prakso pa ga je upoštevalo tudi pri višini prisojenega denarnega povračila v višini petih plač.

18. Druge pritožbene navedbe strank za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, njegov odgovor na pritožbo toženke pa ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek. Toženka kot delodajalka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------
¹ Zoper to se stranki ne pritožujeta.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2024

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 71/2023
• VDSS Sodba Pdp 421/2023
• VDSS Sodba Pdp 473/2022