VDSS Sodba Pdp 103/2023

Jedro

Tožnica je v trenutku, ko je odnesla viski iz trgovine, ravnala v nasprotju z navodili, saj zanj ni imela računa. Tožnici ni očitana tatvina, kot zmotno navaja pritožba, temveč da je poskušala odnesti viski brez plačila in da ga je nato odnesla brez računa, kar vse je bilo v postopku tudi dokazano. Njeno ravnanje je sodišče pravilno opredelilo kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

V zvezi z ravnanjem, zaradi katerega je bila tožnici podana odpoved iz krivdnega razloga, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 6. 11. 2021 pri nakupih dveh kupcev uporabila C. kartico, ki jo je nek tretji kupec pozabil v trgovini; s tem je kupcema pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti popustov na nakupa, toženki pa je lažno prikazala, da sta kupca predložila svoji C. kartici, in ji povzročila škodo v višini danih popustov. Zaključilo je, da je s tem storila hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki je imela tudi znake kaznivega dejanja goljufije. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni storila kršitve, ker je upoštevala stalno delovno prakso toženke. Takšna praksa v postopku ni bila dokazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 12. 2021 ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje kršitev več členov URS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je sodišče sodilo pristransko. Tekom sojenja je bil brez razloga zamenjan senat. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. člena ZPP. Sodišče je zavrnilo vse tožnikove dokazne predloge. Ni se opredelilo do odločilnih dejstev. Ni zaslišalo A. A., ni vpogledalo v fotografijo, ki jo je predložila tožnica, in v videoposnetke. Toženka ni spoštovala roka iz panožne kolektivne pogodbe, v katerem bi morala tožnico seznaniti z delovnopravnimi kršitvami. Zamudila je subjektivni rok za podajo pisnega opozorila. Pred odpovedjo tožnice ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, ni ji omogočila zagovora in ni obvestila sindikalnega zaupnika. Nobena od zatrjevanih kršitev pogodbe o zaposlitvi ni dokazana s stopnjo verjetnosti. Gre za manjše prestopke, ki ne opravičujejo izredne odpovedi. Kazenska ovadba zoper tožnico je bila zavržena, na kar sta delodajalec in sodišče vezana. Ne drži, da je viski odnesla iz trgovine brez računa. Hranila ga je v omarici. Ni bila seznanjena z navodili blagajniškega poslovanja. Nedopustno je, da je osumljena tatvine viskija in pršuta, saj je viski plačala, pršut pa je bil njena last. Ni jasno, zakaj je le ona prejela vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, bila kazensko ovadena in prejela pisni opomin, saj bi bilo treba ovaditi tudi B. B., ki ji ni izdala računa. Tožnica je bila diskriminatorno obravnavana. Delo je opravljala v skladu z vzpostavljeno stalno delovno prakso v večini poslovalnic toženke. Sodišče ni tehtalo, ali zdravstvene omejitve upravičujejo izgubo dela matere samohranilke oziroma ali je posledica nesorazmerna z omejitvami pri delu. Delodajalec ji je v novembru 2017 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, vendar je tudi po izteku odpovednega roka še delala pri njem. Ni obstajal zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in razlog neuspešno opravljenega poskusnega dela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo dopolnitve pritožbe, ki jo je tožnica vložila 18. 1. 2023, kar je po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka iz šestega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Sodba ji je bila vročena 28. 12. 2022, zato je bil 12. 1. 2023 zadnji dan pritožbenega roka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

7. Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Uveljavljane kršitve iz 15. točke citirane določbe, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba ne konkretizira, zato tega očitka ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pristranskem sojenju in v zvezi s tem uveljavljanje kršitve 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožba utemeljuje očitek s pavšalnim sklicevanjem, da je sodišče zavrnilo vse „tožnikove“ dokazne predloge, kar pa ne drži. Tudi sprememba članov sodečega senata (sodnikov porotnikov) ni razlog za ugotovitev pristranskosti, narok pa se je pred spremenjenim senatom skladno z zakonsko določbo začel znova (302. člen ZPP). Poleg tega bi tožnica zaradi dvoma v nepristranskost sodnice lahko zahtevala njeno izločitev do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje (6. točka 70. člena v zvezi z drugim odstavkom 72. člena ZPP), vendar tega instituta ni uporabila.

9. Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sodilo v korist toženke, ker je ugodilo vsem njenim dokaznim predlogom, ni pa upoštevalo tožničinega predloga za zaslišanje A. A., zaradi česar je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Zaslišalo je namreč vse priče, ki jih je predlagala tožnica, tudi A. A. Glede na navedeno niso podane v pritožbi uveljavljane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 10., 14., 22. in 23. člena URS. Iz dokaznega sklepa z dne 18. 11. 2022 je razvidno, da je sodišče vpogledalo tudi v fotografijo, ki jo je v spis vložila tožnica (priloga A4), zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje neutemeljeno. Ker je ogled videoposnetkov tožničinih kršitev predlagala toženka in ne tožnica, slednja zaradi neizvedbe tega dokaza ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Ni utemeljena pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP. Ta določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Tega prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati. Iz nje je jasno razvidno, katera dejstva je sodišče ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so sprejeti pravilni dokazni zaključki, ki so tudi temeljito obrazloženi.

11. Toženka je tožnici, zaposleni na delovnem mestu prodajalka, 22. 12. 2021 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pred tem ji je 24. 6. 2021 podala pisno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da pred odpovedjo tožnica ni bila pisno opozorjena. Pisno opozorilo se je nanašalo na očitek, da je 14. 4. 2021 ob odhodu iz službe poskušala brez plačila iznesti viski v vrednosti 10,49 EUR in da ga je tega dne brez računa tudi odnesla, ter da je 16. 4. 2021 ob odhodu iz službe brez plačila odnesla pršut, ki ga je predhodno vzela iz poslovalnice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka ni dokazala kršitve z dne 16. 4. 2021, zato so nepomembne vse pritožbene navedbe, ki so nanašajo na to kršitev. Prav tako niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, ki se nanašajo na konstantno premeščanje tožnice iz ene v drugo poslovalnico, na nemožnost koriščenja odmora za malico in na tožničino popravljanje mrežice za lase, saj se pisno opozorilo in odpoved v ničemer ne nanašata na ta dejstva.

12. Pritožba navaja, da je toženka podala tožnici pisno opozorilo kljub temu, da je Okrožno državno tožilstvo kazensko ovadbo (v zvezi z iznosom viskija) zavrglo. Zmotno zatrjuje, da sta delodajalec in delovno sodišče na to zavrženje vezana. Presoja o obstoju kršitve delovne obveznosti namreč ni odvisna od odločitve o kazenski ovadbi, saj tudi ni pogojena s tem, da se zoper delavca uvede kazenski postopek (prim. Pdp 547/2015, Pdp 925/2008 idr.).

13. Po pritožbeni navedbi je toženka zamudila 30-dnevni subjektivni rok za podajo pisnega opozorila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna pritožbena navedba nekonkretizirana, pa tudi napačna, saj prvi odstavek 85. člena ZDR-1 navezuje subjektivni rok na čas 60 dni od ugotovitve kršitve. Pritožba ne izpodbija prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka 20. 5. 2021 seznanjena s tožnici očitano kršitvijo, zato je pravilna presoja, da je pisno opozorilo dne 24. 6. 2021 podala v subjektivnem roku.

14. Pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja izčrpnih prvostopenjskih razlogov, na katerih temelji pravilna presoja, da je toženka utemeljeno podala tožnici pisno opozorilo zaradi kršitve z dne 14. 4. 2021. Zmotna je pritožbena navedba, da tožnica viskija tega dne ni odnesla iz trgovine, temveč ga je hranila v omarici. Sama je namreč izpovedala drugače, in sicer, da garderobne omarice sploh ni imela (zato je viski dala v vrečko in ga hranila zadaj v skladišču). Dejstvo, da je tega dne viski nato tudi dejansko odnesla iz trgovine, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zlasti na podlagi izpovedi njene sodelavke B. B., zapisa sosledja dogodkov, ki ga je po pregledu posnetka dogodka sestavil strokovni sodelavec za varnost, in na podlagi vsebine tožničine izjave z dne 3. 5. 2021.

15. Neuspešno je pritožbeno vztrajanje, da tožnica ni bila seznanjena z navodili glede blagajniškega poslovanja, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vedela, da lahko 15 minut pred zaključkom obratovalnega časa opravi nakup in račun hrani do odhoda z dela; to je nenazadnje potrdila tudi tožnica sama. Da bi to navodilo 14. 4. 2021 upoštevala tudi glede viskija, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je glede preostalih artiklov, ki jih je tega dne odnesla domov, navodilo očitno upoštevala, saj jih je ob koncu popoldanske izmene kupila (plačala), nato pa jih prinesla v vrečko, v kateri je bil viski. Postopanje tožnice v zvezi s preostalimi artikli zgolj potrjuje utemeljenost zaključka, da je ob odhodu iz službe poskušala iznesti viski brez plačila. Glede pritožbene navedbe, da je tožnica viski plačala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na pravilno prvostopenjsko ugotovitev to storila šele potem, ko je B. B. pri vratih našla vrečko z viskijem, pri čemer ji je tožnica odvrnila, da ga je pozabila plačati, in nato denar zanj položila na mizo v pisarni poslovodje. Pritožba vztraja, da bi B. B. kljub temu, da je bila tedaj blagajna že zaprta, lahko opravila ponovno prijavo v sistem in tožnici izdala račun za viski, vendar pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je ključno le, da je tožnica v trenutku, ko je odnesla viski iz trgovine, ravnala v nasprotju z navodili, saj zanj ni imela računa. Tožnici ni očitana tatvina, kot zmotno navaja pritožba, temveč da je poskušala odnesti viski brez plačila in da ga je nato odnesla brez računa, kar vse je bilo v postopku tudi dokazano. Njeno ravnanje je sodišče pravilno opredelilo kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (internih navodil, 6. člena pogodbe o zaposlitvi, 34. in 37. člena ZDR-1).

16. Pritožba neutemeljeno navaja, da je do „obtožb“ tožnice prišlo zaradi maščevanja B. B., ki je gojila zamero do tožničine tašče. Ta očitek ni z ničemer dokazan. Tudi sicer zatrjevana zlonamernost priče ne more biti ključnega pomena za ta spor, saj B. B. ni bila tista oseba, ki je sprejela odločitev o podaji pisnega opozorila (in odpovedi) tožnici, obravnavana kršitev pa je bila podprta tudi z drugimi dokazi, ne le z izpovedjo B. B.

17. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka pred podajo odpovedi tožnico v pisni obdolžitvi seznanila z očitki, ki so bili ustrezno konkretizirani, prav tako ji je omogočila zagovor, ki ga je tožnica podala v pisni obliki (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Nasprotna pritožbena zatrjevanja zato niso utemeljena. Pritožbena navedba, da toženka ni izpolnila dolžnosti obveščanja sindikalnega zaupnika, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Pritožba navaja, da je odpoved nezakonita, ker toženka ni spoštovala prekluzivnega roka, ki je v panožni kolektivni pogodbi določen za seznanitev tožnice z delovnopravnimi kršitvami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadaljnji) v 22. členu vsebuje le določbo, da sme delodajalec odpovedati delavcu pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če ta ponovno krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v petnajstih mesecih od prejema pisnega opozorila. Ta določba v obravnavanem sporu ni bila kršena.

19. V zvezi z ravnanjem, zaradi katerega je bila tožnici podana odpoved iz krivdnega razloga, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 6. 11. 2021 pri nakupih dveh kupcev uporabila C. kartico, ki jo je nek tretji kupec pozabil v trgovini; s tem je kupcema pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti popustov na nakupa, toženki pa je lažno prikazala, da sta kupca predložila svoji C. kartici, in ji povzročila škodo v višini danih popustov. Zaključilo je, da je s tem storila hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki je imela tudi znake kaznivega dejanja goljufije. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni storila kršitve, ker je upoštevala stalno delovno prakso toženke. Takšna praksa v postopku ni bila dokazana. Upoštevajoč izpoved D. D., ki je delala v poslovalnici E., je sodišče pravilno ugotovilo, da so bili res primeri, ko je kupec prinesel več kartic in uveljavljal popuste na posamezne izdelke, ni pa bilo dopustno, da bi prodajalka pozabljeno kartico (brez vednosti njenega lastnika) uporabila za potrebe popusta pri nakupih drugih oseb. Ta priča je tudi izrecno zanikala, da bi rekla prodajalkam, naj s pozabljenimi C. karticami omogočajo popuste drugim kupcem. Še več, iz njene izpovedi izhaja, da je na prepoved takšnega ravnanja tožnico celo izrecno opozorila. Tudi E. E., poslovodja v poslovalnici na G., je zanikala, da bi blagajničarkam dala navodilo, naj uporabijo pozabljene kartice za priznanje popusta drugim kupcem. H. H., vodja maloprodajnih enot, je prav tako poudarila, da tožnica ne bi smela uporabiti tuje C. kartice za nekega drugega kupca, saj je to prepovedano, niti ji ni bilo znano, da bi delavci toženke tako postopali. Poleg tega je tožnica sama v izpovedi potrdila, da jim je toženka rekla, da ne smejo uporabljati tujih kartic, sodišče pa je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožnica seznanjena z Organizacijskim navodilom o blagajniškem poslovanju, ki ga je podpisala. Pravilno je zaključilo, da je s svojim ravnanjem to navodilo kršila, in sicer zlasti določili o tem, da je do ugodnosti upravičen le kupec, ki predloži C. kartico, ter da mora blagajnik kartico, ki jo je kupec pozabil, nemudoma izročiti glavnemu blagajniku. Njeno ravnanje (ki obenem pomeni kršitev 34. in 37. člena ZDR-1) predstavlja podlago za ugotovitev obstoja utemeljenega krivdnega odpovednega razloga.

20. Pritožba se neuspešno sklicuje, da je območna vodja tožnico ob zaznani kršitvi s C. kartico spremljala v živo preko videonadzora, kar ni dopustno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da je tožnica sama potrdila ravnanje, ki ji je očitano za dne 6. 11. 2021, zato vprašanje (ne)dovoljenosti videonadzora niti ni ključno za ta spor. Tudi sicer delo tožnice na blagajni ni bilo „spremljano v živo“, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da si je toženka ogledala videoposnetek šele potem, ko je zaradi zlorabe C. kartice njena imetnica prišla v poslovalnico.

21. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje zaključku o nemožnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR‑1). Sodišče je ta zaključek pravilno oprlo na dejstva, da je toženka izgubila zaupanje v tožnico, da bi omogočanje ponavljajočih neutemeljenih popustov lahko povzročilo toženki veliko škodo in da je tožnica nenazadnje zlorabila tudi zaupanje stranke, ki je pozabila kartico v poslovalnici. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi šlo le za manjše prestopke, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj hujše kršitve, pa tudi sicer je bilo v sodni praksi sprejeto stališče, da je treba v primeru, če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval (prim. VIII Ips 280/2017, VIII Ips 51/2018 idr.).

22. Pritožba navaja, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana, saj je le ona prejela pisno opozorilo in izredno (pravilno: redno) odpoved, medtem ko B. B., ki ni hotela opraviti ponovne prijave v sistem in izdati računa, ni bila sankcionirana, čeprav bi jo bilo mogoče ovaditi kot sostorilko kaznivega dejanja ali za napeljevanje in pomoč pri izvedbi kaznivega dejanja. Pritožbena navedba ni utemeljena. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od toženke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih zakonskih pogojih tožnici ne bi smela izdati pisnega opozorila in odpovedi samo zato, ker zoper B. B. ni ukrepala. Tudi sicer v prvostopenjskem postopku niso bile ugotovljene okoliščine, s katerimi pritožba utemeljuje možnost kazenskega preganjanja B. B., niti ni bilo ugotovljeno, da bi ta kršila kakršnekoli delovne obveznosti, ker ob zaznavi tožničinega nepravilnega ravnanja ni ponovno odprla blagajne, katero je zaradi izteka delovnega dne že zaključila. Pritožbeni očitki, da B. B. ni bila nikoli sankcionirana, čeprav je hodila zvečer po zaprtju v poslovalnico in si sama obračunavala izdelke, ter da je večkrat zapustila trgovino z blagom, za katerega se ne ve, ali je bilo zaračunano, so pavšalni in nedokazani. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje neenakopravne obravnave tožnice iz razloga, ker je bila zaradi uporabe tuje C. kartice sankcionirana le ona, ne pa tudi kdorkoli drug od zaposlenih, čeprav je bila taka uporaba kartic stalna delovna praksa. Slednjega dokazni postopek ni potrdil, kar je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

23. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da del pritožbenih navedb (o neuspešno opravljenem poskusnem delu, da je tožnica po podani odpovedi v novembru 2017 s soglasjem delodajalca tudi še po izteku odpovednega roka delala pri njem, da ni obstajal razlog nesposobnosti, o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o zdravstvenih omejitvah pri delu) predstavlja nedovoljene pritožbene novote, oziroma se glede na trditve in vsebino izvedenih dokazov v tem sporu očitno nanaša celo na neke druge sodne spore. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje do teh okoliščin ni opredelilo in da je zato storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 21., 22. in 23. člena URS.

24. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved zakonita, zato je utemeljeno zavrnilo reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

25. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.12.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 72/2023
• VDSS Sodba Pdp 757/2022